se pridružujem mnenju, dodala bi samo še, da pač ljudje smo si različni in eni imajo materinski ali pa starševski čut, drugi ga pa pač nimajo in to se ne da spremeniti. Tako kot so pač eni rojeni homoseksualci, pa se ne bodo spremenil, pa če je ne vem kaj... tako je.

Kalbo: ne vem, če je ravno v genih zapisano... bolj v naših glavah, da pač ženska naj bi rodila, saj ima ali pa bi že morala imeti tisti materinski čut... ima ali pa ne, vsaka se naj sama zase odloči, kaj bi rada, pa če gleda materialno, telesno, čutno,... kakorkoli, vsak je sam gospodar svojega telesa in življenja in naj se odloča po svoji vesti.

V genih je zapisan en in edini cilj življenja...to je nadaljevanje vrste, temu se reče nagon, ki ga imamo tudi ljudje, čeprav potlačenega daleč v podzavest.

Glede odločitve in stavka, da je vsak gospodar lastnega telesa se pa absolutno strinjam in če dobro prebereš moj post boš našla not stavek, kjer sem napisal, da če noče otrok ne rabi izgovorov, je to, da jih noče zadosten razlog, da jih pač nima.
Če njen partner hoče otroke in so mu kot meni recimo bistvo življenja, potem je smiselno, da se razideta in poiščeta sebi bolj kompatibilne osebe, ker želja po otroku pri partnerju ne bo shlapela in ona najbrš ne bo hotela imeti otrok, torej drug drugega utesnjujeta.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 26.1.2009 10:00:26 >

Halooo...cinizem brez primere...in taki vzgajajo otroke, pod pretvezo, da so vzorni starši:)

In kaj ma veze cinizem, ki je tu na mestu in vzgajanje otrok?

Hm...racionalno vprašanje in v glavnem neracionalni odgovori.Ker....HB je to ena od redkih reči, ki ji še ne poveljuje razum (no, ne bi ji smel)...Tu ni pravilnih in nepravilnih odgovorov.Klic po potomstvu je v nas ali pa ne...upreti pa se mu je skoraj nemogoče (še dobro).Pride nenajavljeno in obrne življenje na glavo...če si tega želiš - samo v pozitivnem smislu.Nič ni več kot je bilo, nazaj ni več poti...a če si pri odločitvi sledil sebi, se ni česa bati...

Mi2 sva si ga v nekem trenutku preprosto zaželela, močno, in to je bilo To. Ker nama je bilo (in nama je) skupaj tako zelo zelo lepo, sva želela vse, kar sva in imava, dati še nekomu, ki bo najin in hkrat povsem svoj...ja, še nekomu sva želela pokazati in podariti najin svet in življenje, ki ga ljubiva in deliva.Prvič in drugič .

Pred tem so bile prioritete povsem druge in prav je bilo tako, ker sva takrat tako čutila in sva očitno potrebovala narediti vse to zase, da je lahko želja po otroku vzklila in ji ni bilo nič na poti.Če nisi samorealiziran do te mere, da je otrok dar in ne še eno breme in simbol odrekanja, še nisi zrel(a) zanj... Mora biti pa to skupna odločitev, drugače preprosto ne bi smelo biti.

Pa da ne bo nesporazuma, Ti ostajaš Ti še naprej. Tvoje želje, hrepenenja, interesi in zanimanja....le prvi si nisi več...še vedno delaš (ja, vse prevečkrat tudi dolge dneve in večere), se učiš, počneš (skoraj) vse, kar ti je od nekdaj ljubo, imaš partnerski odnos, gojiš prijateljstva itd. itn., a vrstni red (in časovna odmerjenost) se nekoliko spremeni...pa vendarle nisi zato nič manj Ti kot poprej. Če si se za to zavestno odločil(a) seveda....

Biti starš je najbolj zahtevna služba na svetu (pa se mi2 spopadava s precej zahtevnimi službenimi izzivi), a se je ne bi odrekla za nič na svetu....je pa vse to težko razumeti, dokler nisi v tem...dokler te ne pokliče glasek od znotraj....glasek, ki odpre vrata v svet, ki nas spet vrne k svojim koreninam in bistvu naše vrste....In končno so prioritete spet začrtane manj racionalno, manj materialno in toliko bolj prvinsko....feels good.

Prisluhnita si, se sinhronizirajta (če bo šlo) in vse bo tako kot mora biti....ob pravem času in na vajin način.

Vso srečo !

  

_____________________________

Če hočeš biti srečen, bodi!