sem ravno včeraj slišala za tega fantka (vsaj mislim,da gre za njega).res se dogajajo grozne stvari.do trenutka,ko se nam ne zgodi nekaj slabega,sploh ne opazimo teh grozot.to zdaj vidim.

_____________________________

najin angelček Aljaž 14.12.2008 - 22.12.2008

Ja,gotovo gre za tega fantka,ker se že vso mesto pogovarja o tem.Za njegov roj.dan novembra smo bili pri njem še vsi veseli,jaz in moja družina,pa moja sestra z svojo družino in otroci so bili tako lepo razposajeni in kdo bi si mislil,da bo sedaj januarja vse tako zavito v žalost..... ,da je sestra že pokojna,in ta mali deček tako bolan.........

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

 
 
mia007 hvala ti za tvojo zgodbo in hvala za ponujeno pomoč,ter tople besede.

volga ja,res je pametna ideja tole z knjižnjico,ob prvi priliki bom si res sposodila te knjige,hvala za nasvet.

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

Iskreno sožalje

Kakšna tragedija za otroke zate in za vse bližje, ki ostajate in doživljate to bolečino ob izgubi dragih vam oseb.

Moje globoko sočustvovanje in iskreno sožalje ob izgubi dveh, vam, tako ljubih oseb.

O,kako mi je danes hudo...... ,kar jočem in jočem,tako pogrešam njen sproščeni klepet,njeno dobro voljo in njen vedno nasmejan obraz......
Bila sem na grobu in ne morem vrjeti,da sva še pred kratkim skupaj prižigali svečke najini mami,danes pa sem tam stala sama,z strtim srcem....o Bog,kako ju pogrešam.......

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

   

_____________________________

SREČA..... tako majhna, da jo lahko držiš v naročju, a hkrati tako velika, da napolni življenje z ljubeznijo! Ta sreča je moja deklica Zala

andraje 2000 bodi močna   

moe iskreno sožalje.........

_____________________________

V vsakem, še tako majhnem koraku je smisel življenja....

Iskreno sožalje  

iskreno sožalje, naj počiva v miru, njana duša pa naj postane najlepši angelček, ki bo bdel nad vami...

MOJE ISKRENO SOŽALJE. BODI MOČNA!!

Andreja veliko razmišljam o tebi, kako si, kako se držiš. In tudi jaz sem prej glih slišala zgodbo o tem fantku. Pa kaj se res dogaja na tem ljubem svetu. Andreja kako se držijo fantkovi starši in kako je z fantkom zdaj? Gre kaj na bolje?

_____________________________

Sinek moj je najvecji zaklad v mojem zivljenju

hvala,da misliš name.Jaz trenutno,priznam,nisem dobro,pa če prav se trudim...težko je...

Fantkovi starši se trudijo držati pozitivno,kar pa je v teh okoliščinah zelo težko,vendar oba se trudita po svojih najboljših močeh stati sinu ob strani,sta ves čas ob njem in trenutno mu je malce bolje po teh obsevanjih.Ja,krutost  tega sveta,včasih res ne pozna meja....žalostno

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

moje sožalje! 

_____________________________

Ne mečte pušk v koruzo, ker se lahko zataknejo v moj kombajn, potem pa mam pravo sranje! :)

 

Danes je mesec dni,
odkar te več z nami ni.
Ostala je le praznina
in v srcu velika bolečina.
Iščem te v vetru,
iščem te v dežju,
vidim te v rožah,
vidim te povsod...
A ne morem se te dotakniti,
ne morem več s tabo kave spiti.
Srce moje kliče te,
ali tvoje čuje me???
Ko objemam tvoja otroka,
se mi za trenutek zdi,
da z nami si tudi ti
in ne morem verjeti,
da te več ni,
da odšla si tja,
od koder vrnitve ni,
da si pri najini mamici...
O,kako to boli...

Tako zelo te pogrešam... ,pogrešam obe,mami in tebe...
Rada vaju imam
vajina Andreja

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

oh andreja ,nimam besed...kako kruto se poigrava zivljenje s teboj in z domacimi..

Joj andreja kar na jok mi gre ko sem brala kakšna tragedija se ti je zgodila.
Drži se!
Vem kaj preživljaš. V 11 mesecih sem izgubila očeta, mamo in babico. Sčasoma postane malce lažje, kamen okoli srca se začne krušiti, pa vendar pridejo trenutki, ki še vedno zamajejo tla pod nogami.
Sšasoma prebolimo izgube, pozabimo pa nikoli in zato naši najdražji živijo naprej, v naših srcih in mislih in vedno bodo tam, vsaj tega nam nihče ne more vzeti!




_____________________________

28.11.07 se je rodila naša princeska Lana

Kako je to življenje kruto.  Vzame tisto, kar imamo najraje.
Ta presneti rak je . Moj oče je pred dvema letoma "uspešno" prestal operacijo in premagal raka na grlu.
Zdaj pa izvemo, da je ta zahrbten rak spet tukaj.      Razširjen je po celem telesu, metazstaz polno vsepovsod.      Več ni kaj narediti.
Ne vemo, koliko dni bomo še z njim ...    
Boli, boli, boli

Andreja - presneto te razumem, kako ti je pri srcu.  Bodi močna, jaz se trudim biti, čeprav ne uspeva najbolje .....


_____________________________

Od srečke nosečke k srečni mamici
Hvala moj zaklad LANA

srečka nosečka  ojej,res mi je žal,da se je ta kruta bolezen povrnila.Ja,hudo je,ko gledaš kako ti pred očmi odhaja nekdo,ki ga imaš rad... .Sama sem to občutila že lani pri moji mamici,potem je zbolela še sestra in letos za vedno zaprla svoje trudne oči... ,sedaj pa se s to boleznijo bori moja teta ,res je kruta ta bolezen...
Ja,tudi jaz se trudim biti močna in vem,kako težko je v takih trenutkih najdit moč.
Pošiljam ti ,drži se,mislim nate!

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

še tule ti pošiljam

hvala!

Minili so že 4 meseci,jaz pa še vedno ne verjamem...

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

Andreja, 4 meseci se niso dovolj, daj si cas. Drugo leto ob tem casu bodo res vidne spremembe, zdej pa se ne. Bolecina je se prisotna, pa mocna...ni se dovolj casa minilo, da bi lahko dojela in verjela. Do konca poletja bo pa verjetno ze boljs, vsaj pri meni je blo. Vse gre tako zelo pocasi a ne? pa vsak dan je svojevrstna zmaga. Prav ti mali koraki bodo spet pripeljali sonce v tvoje zivljenje, samo dovoli si izjokat bolecino.

Pri meni je ravno kaksnih 4-5 mesecev po mamini smrti bilo najhuje, ko prvi sok mine, ko se ljudje vrnejo v ustaljene tirnice, ko vsi mislijo, da je ze mimo...huh, kje pa, takrat sele obcutis kako si sam in pocasi zacenjas reflektirat dano situacijo in jo tudi sprejemat. In sprejemanje je pocasno, ampak nujno. Mislim nate! Drzi se!

Tanja55  hvala za tvoje tople besede...ja,res je,nekako vsi mislijo,da je mimo...o,pa ni,če prav se trudim.Res je potreben čas.Lani,ko je umrla mami,smo kmalu izvedeli,da je tudi sestra bolna.Žalovala sem za mami,hkrati pa smo se spopadali z sestrino boleznijo,pa vendar je bila sestra še z nami in veliko sva se pogovarjali o mami,sedaj pa je tako drugače,še težje,ker ni več najinih pogovorov,ker ni nje,ki bi me držala pokonci,tako kot je to ona znala.Vedno,ko mi je bilo hudo me je znala poslušat in potolažit,znala me je dvignit...pa vendar vem,da moram naprej tudi brez nje,čas bo vrjetno res naredil svoje,trenutno je pa kar težko,če prav so seveda dnevi,ko mi je lažje,ko že mislim,da bo bolje,potem pa spet...
Še enkrat hvala,Tanja55

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...