Diagnoza verjamem, da je pravilna, samo mogoče so vzroki, ki jo povzročajo lahko različni. V tej smeri jaz razmišljam.


_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Iskreno povedano - o vzrokih za hiperaktivnost pa nimam pojma. Samo o simptomih in posledicah.

Saj jaz tudi ne, samo tako sem brala, da če je prava diagnoza v smislu, da posledico povzroča "pravi" vzrok, zdravilo prime, če ne, pa pač ne.



_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Do februarja, ko greva na posvet, bo torej stric Google še malo pomagal pri odkrivanju tega.

Kerensa, živio!

Mi smo imeli precej podobno situacijo, sicer malo manj hiperaktivnosti, več disleksije, pa veliko psiholoških problemov.
Taki otroci potrebujejo vsakdanjo rutino in red, ter zelo veliko kontrole in vzpodbude. Pa dovolj časa, mapak omejenega pri nalogah in učenju (pri nas celo pri hranjenju, oblačenju...). Fajn je, če bi skupaj napisali tedenski urnik. Nam je pedospihologinja svetovala, da 'moramo' planirati, da ve večinoma vnaprej svoje dolžnosti, kdaj ima čas za hobije, sprostitev itd.....pa veliko DOSLEDNOSTI in potrpežljivosti s strani staršev....Bilo je zelo naporno in še vedno je (14 let)...ampak se splača! Pri nas se je zelo zboljšalo, čeprav so še vedno krize pa še puberteta seda...ampak je res treba vztrajat in ga dobro motivirat. Jaz sem ga po kakšnem samostojnem dobrem dosežku nagradila, da si je lahko izbral eno popoldne in delal kar mu je pasalo...
So še vedno nihanja, saj lahko v eni uri pri istem predmetu dobi enkrat 5, drugič pa 1...
Poizkusi še s kakšnimi nasveti društva Bravo...
Jaz sem ga vmes umirjala, da sva med učenjem ob svečkah bravala mandale in se pogovarjala, med učenjem je poslušal klasično glasbo (po svojem okusu) (se še pogosto uči na glas s lušalkami na ušesih in deluje)ali pa sva šla še s tamalo na sprehod in sva se o snovi pogovarjala med sprehodom, ga spraševala nepravilne glagole, poštevanko, pesmico....
Je pa res, da sem si lahko privoščila dosti časa z njim...sem bila vedno doma, ko je šel od doma in ko je prišel in sem ga lahko kontrolirala pri izvajanju urnika...
Veliko sreče in dobre živce!

Pa naš je tudi Jan

Eden od razlogov, zakaj sem jaz 3/4-sko pustila svojo službo, je tudi to, da bosta imela otroka končno nekaj od mene (jaz pa čas in več mirnih živcev za njiju). Sem ugotovila, da denar pa spet ni vse (čeprav se ga ne branim).

Tebi pa hvala za nasvet in idejo.

A imajo to v krvi?

mogoče pa res...al pa numerologija pa to...
sem se že dostikrat nasmejala, ko sem te brala in sem tudi našemu pokazala, da ima nekje enega 'dvojčka soimenjaka' ...se je včasih kar lažje spopadati s težavami, če veš, da nisi edini
ja, jaz sem tudi kar en velik del službe pustila pred leti, ko sem se selila k mojima moškima....sedaj sem pa zopet bolj aktivna...
aja, midva z j. včasih malo pogledava njegove 'spise' iz 4.razreda, ko je v 2 šolskih urah napisal 2-3 stavke....in si rečeva evo, pa saj napredujemo...sedaj konec devetletke napiše brez velikih težav 2 strani in dobiva 3 ali 4

saj bo, samo vztrajat je treba, pa včasih globoko dihat, pa prave metode poiskati

evo en fajn kitajski pregovor: Ne boj se, če napreduješ počasi, boj se, če obstaneš na mestu (no, jaz dodajam, da včasih je treba se tudi malo spočit)

Mi zelo radi prakticiramo tole počivanje, ja.

  Ojla punce ,ena dobra novica .Trmasta mama ki vstraja pri učenju in trmasta hči ki se noče učit  -rezultat
MAT pisno 3 ustno 5 . jaz bom kar tako naprej vstrajala
in bila trmasta kot ona pa bomo na koncu šteli mrtve.LP

Kerensa, a si morda pomislila, da je vzrok lahko tudi strašno velika obremenjenost otrok v šoli, ki jo težko prenašajo? Ta hip so otroci pod velikim stresom, saj so na vsakem koraku pisali kontrolke, ap vprašani, pa tako, ker je tik pred konferenco. Pa vsak razred višje kot gre otrok, več je tega. Otroci, ki sami po sebi niso organizirani, ki imajo še kakšno dodatno reč zraven, pa naj je to HA, disleksija ali karkoli drugega, se vedejo drugače od ostalih. Pod najhujšim pritiskom totalno zmrznejo. Konec je z njihovim redom in organizacijo. Enostavno ne morejo več in popustijo, niti malo majčkeno več ne naredijo, ker se jim vsaka stvar zdi, da je ne bodo zmogli, ker je tu mač vsega, pa zraven počno neumnosti v zameno, ker se zavedajo, da reči ne gredo po planu.
No včasih jaz te otroke vidim v takem reagiranju, zato jih na nek način razumem. Je pa težko tudi za učitelje in starše. Vsi hočejo otroku dobro, on se pa vede kot da ne bi bil iz tega sveta, pa se še kar heca...ne zmore tisti hip prevzeti odgovornosti. Enostavno ne zmorejo. Nekdo mora sedeti z njimi. Vsaj včasih. vsaj takrat, ko je pred vrati konferenca.


Drugače pa kar se ritalina tiče...včasih ga predpisujejo tudi tam,kjer sploh ni treba. Včasih sem že doživela otroke, ki ga niso rabili, pa so bili diagnosticirani čisto narobe. Pa še kar jim dozo šopajo vedno večjo, joj....sem tolk žalostna v teh primerih. Po drugi strani sem videla otroke, ki jim ta reč res zelo pomaga. pojdi k zdravniku, pa se vse natančno pozanimaj, kaj dobiva in pa razloži, kako na otroka tablet vpliva. Menda bodo že znali najti nekaj, kar mu pomaga.

Aja, sigurno prihaja tudi v puberteto. To je težka reč. Ampak vseeno mu ne pusti vsega, če ne bo sam sebi v prihodnosti težave nakopal. Veliko njih. To bi bilo pa škoda.

 izgleda, da luna tokrat ni imela kakega posebnega vpliva na naše Einsteine, saj je ratalo kar zatišje to gori !!

Pri nas je res kar umirjeno( kako dolgo??) ..le preveč referatov, pa projektov, ker rabi ponavadi aktivacijo skor vse žlahte in znancev ne sam naju s tatkom

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

Pomislila že, vendar kar nekako ne verjamem temu, saj od njega ne zahtevam popolnosti. Ravno zato, ker tudi jaz sama nisem šolski tip človeka, tudi od njega ne zahtevam maksimalne angažiranosti za šolo oz., drugače rečeno - ne trdim, da je šola vse na svetu. Pa da ne bo pomote - seveda zahtevam domače naloge in seveda zahtevam kolikor toliko tekoče učenje snovi (in obvladanje za pozitivno oceno), vendar nisem freak na ocene (5) in Jana definitivno ne forsiram v to. Ko mu pa kljub temu uspe, je pa jasno nagrajen. Tako, da smatram, da obremenjenost s šolo pri nas ni razlog/vzrok za živčnost.

Vedno bolj razmišljam o napačno oz. nepopolno postavljeni diagnozi. S pedopsihologinjo sem sicer zadovoljna (je zelo prijazna ženska, pa tudi sama je mama), vendar mi šesti čut pravi (in ponavadi se ne motim), da hiperaktivnost ni razlog/vzrok njegove živčnosti. Po zgoraj napisanem smatram, da tudi obremenjenost s šolo ni, torej pridem samo še do moje "vzgoje" in domačih "razmer". Morda ljubosumje na mlajšega brata? Morda s tem povezano moje ne-100%-no posvečanje njemu (Jan je namreč otrok, ki bi želel konstantno 100%-no pozornost od jutra do večera)? Morda to, da se velikokrat primerja z mlajšim bratom (zakaj on sme, jaz pa ne? - na ta način)? Morda premalo socializacije (naše dokaj pogoste selitve pomenijo tudi menjavo družbe vrstnikov na domačem koncu - v šoli pa je konstantna)? Morda ljubosumje (na mlajšega brata), ker Kamikaza ni njegov pravi (biološki) oče? Karkoli - ampak po mojem (laičnem) mnenju hiperaktivnost definitivno ni razlog/vzrok za živčnost. Dopuščam, da je razlog/vzrok za pomanjkanje koncentracije in posledično težave z učenjem (in posledično tudi nižjo samopodobo), ampak za živčnost pa res ne.

Tega se pa ni bati. Definitivno mu ne (do)puščam vsega. Zaradi tega se tudi velikokrat skregava.

Evo, da se še jaz malo vklopim v tole debato. Naš hodi v 1. razred. Po začetnem še kar pozitivnem štartu, je zadnji mesec naš mulc postal v šoli nemogoč . Učiteljica ga bojda sploh ne more več krotiti, štalira tudi na judu in badmintonu ... ma, pojma nimam, kaj mu je. Ko se doma pogovarjamo, samo joka in pravi, da se trudi, ampak da on ne more in ne zna biti priden
Za nobeno stvar v šoli mu ni, vse mu je težko, pa on tega ne zna in ne zmore, npr. povedati kaj za bralno značko ali narediti govorni nastop, zadnjič je prinesel domov PRAZNO torbo ... pa saj ne vem več, kaj naj. Ima že 10-dnevno prepoved računalnika, ampak nič od nič, nobenega efekta.

Edino, kar ga pa res lahko pohvalim, pa je, da se je popolnoma sam od sebe naučil brati in ima res veselje do tega. Pa ga nismo nikoli sistematično učili črk, ampak samo toliko, ko je sam kaj vprašal.

Če jaz zjutraj ne pogledam v torbo, bi naš nesel prazno V šolo...

No naš prvošolček pa pride domov tudi brez torbe pa ima v roki samo peresnico in ko ga vprašam kje ima torbo on ne ve.Ve pa za vse igrače kje so in kam spadajo ,teh sigurno ne izgubi.V šolo hodi res zelo ,zelo rad sam kaj ko nas ta mesec ta prehlad ,danes sem ga imela spet pri zdravniku.Pohvalit pa ga morem za bralno značko,jo je glih včeraj končal med taprvimi,tudi MAT ima zelo rad mu je lepo računat zaenkrat samo zvezki so taki ,ajoj od ušes pa ne vem zmečkano pa vse zradirano .Jaz bi te radirke kar ukinla. 

da še sama povem svojo zgodbo. Moj otrok je v prvem razredu in kot večina sem tudi sama doživela šok, da pa moj otrok ni najboljši v razredu, kot sem sama pričakovala. Na srečo ima starejšo učiteljico, ki jo sama poznam že celo življenje in se lahko z njo odkrito pogovarjam.Rekla mi je da je  dva dni zlat otrok, ki vsemu sledi in se šole veseli  potem pa spet dva dni razgraja, zanimajo ga igrače, računalnik samo tisto ne za kar je v šoli. Potem pa sem začela opazovati sebe in tiste dni, ko je on "zlat" otrok in kdaj je to ko jaz nisem pod stresom v službi. ko sem sama umirjena in srečna je tudi on, včasih starši nevemo kako zelo vplivamo na svoje otroke kljub temu, da ne želimo slabe volje prinašati iz službe to počnemo in to vpliva na njih. Po pogovoru z svojim direktorjem in spoznanju da moje življenje ni samo služba učiteljica in vzgojiteljica ne spoznata mojega otroka več. Predvsem ti otroci ki so malo bolj živi ( ne govorim o hiperaktivnosti ) potrebujejo rutino.

--------------------------
Jaz mislim, da s tvojim otrokom ni nič narobe, kvečemu s tem šolskim sistemom, ki želi imeti same disciplinirane 6 ter 6,5 letnike . Pa saj to ni možno, saj so še pred pol leta popoldne počivali v vrtcu, sedaj pa naj bodo pri miru, vzorni in skoncentrirani?!
Moj sin je zelo brihten fant (kot velika večina vseh otrok nasplošno), ampak je divji/hiperaktiven, skoncentriran cca 15 minut naenkrat maximalno- meni se to zdi za njegovo starost čisto dovolj.
In ko mu razlagam, da se mora malo umiriti, postati malo bolj priden, mu nikoli ne pozabim reči, da malo pa itak vsak nagaja, da tudi on mora- obvezno !
Mislim, da nam ta  šolski sistem kvari otroke oz uničuje njihovo edinstveno otroško miselnost in bistrost, spreminja jih v živčne razvaline že pri 6, 7 in 8 letih .
Mislim še, da imajo otroci preveč dostopa do igranja igric na računalniku in telefonu, ter preveč gledajo TV. Tudi to pripomore k nemirnosti in živčnosti, sploh pred spanjem.
Me zanima koliko šolskih otrok vsak večer zaspi po branju pravljic  oz koliko po gledanju TV-ja?!

< Sporočilo je popravil Rožica I -- 4.2.2009 22:12:22 >

_____________________________

ROŽICA

------------------------
Vprašanje, če si večina staršev to res želi?! Jaz definitivno nisem med njimi . Otrok mora v šoli uživat in se počutit prijetno- to je zame najpomembneje.

Drugače pa se mi tvoj post ( razen pač tega uvoda) zdi zelo na mestu .

_____________________________

ROŽICA

najbrž nisem pravilno napisala ampak kot najbrž vsaka mama sem v svojega otroka malo zaljubljena in je zame najpametnejši, najlepši... in zato doživiš šok ko pride v prvi razred pa vidiš da otrok od mamice, ki ni tako izobražena od tebe, ki ni na tako dobrem delovnem mestu kot si ti ve več saj ima ona dosti več časa za pogovor z njim in ga bolj pozna vsaj upam, da je še čas in da stvar še spravim na pravo pot - saj na koncu koncev je on edini projekt na katerega bom lahko na starost ponosna.

Khm, mu boš potem tudi tebi ljubo nevesto izbrala. Ker jaz temu rečem preprosto ambicioznost staršev.

_____________________________

Kogar ni, ga ne pogrešamo!

Si bila postavljena na realna tla (da tvoja izobrazba in delovno mesto nimata nobene zveze z inteligenco in socializacijo tvojega otroka)?