Moj je tak, ampak ni (samo) raztresen, temveč hiperaktiven dislektik.

O midve pa bova imele iste težave vidim ,kateri mesec pa sta rojena?

Jaz bi tudi rada da je naša bolj samostojna kar se učenja tiče samo ni ,in ni .Ne morem ji utupit v glavo da se uči samo zaradi sebe in konc in ta poštevanka joj kolko hudih ur je pri naši hiši zaradi tega in ne in ne .Potem popenim kot glih zdej pred par minutami pa mi začne cvilit sej da zna a nima pojma .

Se strinjam s tabo Gina samo če nebi eden od naju z možem non stop ji neki težila posebno za MAT nebi bilo nič.Sej ocene nima slabe in to samo zato ker kot je rekla njena razredničarka zato ,ker se vidi da nekdo stoji za njo ,kaj pa naprej v srednji    šoli tam bo polom.Danes sem ji rekla že neštetokrat da naj ponovi poštevanko ker test iz preverjenja je bil katastrofa pa nič ,niti torbe za jutri si ni še napravila ona bi se z bratom samo igrala in igrala .Ko ji kaj ukažem zna samo nazaj pregovorit in takrat bi jo najraje po ustih eno tako primazala samo to ni to ,če pa ji prst pokažem potem pa cvili in tuli tam v sobi in spet ne pridemo nikamor.No ura je zdaj že skoraj za v pižamo ona dva pa se igrata z barbikami torba pa stoji za vrati za jutri zjutra  .Katastrofa!

Jaz ne mislim, da je treba otroke pustit, pa kar bo pa bo. Treba jih je "rinit" naprej, samo ne rinit tako, da se z njim učiš namesto njega. Prav je, da se zanimaš za reči, da ga kontroliraš, da mu razložiš, če ne zna. Ampak ne da se z njim učiš. Ja, res je mišni, bil bi tale fant od tvoje sodelavke najverjetneje nekaj časa na cvekih. Toliko časa, da bi pogruntal, da mora nekaj naredit zase. Ne more pogruntat, da mora nekaj naredit zase, če mu ni treba nič naredit, če naredi mama namesto njega. Enostavno ne more. In ja, verjamem, da je najtežja stvar na svetu ga pustit s cveki in zahtevat, da jih popravi. Problem je, ker očitno starša ta otrok ne upošteva, se pravi starš nima nobene avtoritete, otrok raste gor sam kakor se njemu zdi in kakor zahteva in drug problem je, ker vsakič ko bi moral nekaj zase naredit, izsili starša, da on naredi namesto njega - starša ne spoštuje niti ne upošteva, vrti ju okrog prsta - a to je kaj dobrega? Nekje sta falila že prej najbrž. Bad, bad, bad....je to,  kako hudo škodo mu delajo. V veri da delajo dobro. Ma vsaka vzgoja je težka, presneto težka stvar, in najtežje je gledat otroka, ki "trpi". Ampak če ga nisi sposoben porinit v nekaj in zahtevat odgovornost, boš dobil presneto nekaj neužitnega ven. Kaj pa vem, tako jaz to vidim.

Kar se tega drugega otroka, ki ga opisuješ, v tretjem razredu... Ma tolk brat, da mu priskutiš šolo je pa res spet druga skrajnost. Pa kaj, če v tretjem malo slabše bere? Pa kaj, če ne naredi besedilne naloge (a veš kolk je to nekaj izjemno težkega še za zelo talentirane otroke, ki obvladajo logiko in abstraktno razmišljanje, kaj šele za povprečnega in kaj šele za nekoga, ki mu gre to malo težje že itak!!?) ? Besedilne naloge tudi niso pogoj za to, da bo otrok znal seštevat in odštevat in poštevanko - slednje je mnoooooogo bolj pomembno v 3. razredu, kot besedilne naloge. Branje...še to, na začetku 3. razreda obstaja vedno še kup otrok, ki ne berejo gladko in še večji kup otrok, ki daljših besedil ne berejo z razumevanjem, tkao da ni čist nobene panike ta hip, da bi bilo treba brat in brat do slabe volje in priskutenja šole. Tukaj gre morda spet za pričakovanja staršev, ker je ta velik vse to obvladal. Pa kaj potem, bo pač malo manj dosegel - šolskega. Saj šola ni merilo za pamet niti za sposobnosti. Pričakovanja so tukaj problem. pričakovanja staršev, morda tudi ena zelo storilnostna učiteljica kje zadaj...ki bi imela tudi same odličnjake, pa še vse preložila na starše....kaj pa vem, ugibam, lahko se pa motim.

Saj ti pravim mišni, ne gre za nerazumevanje reči, jasno jih vidim, gre za druge sorte razmišljanje, filozofijo imam drugo.

naša šjora je hvala Bogu in vsem svetnikom zelo samostojna, naloge dela sama vse razen pri kakem naravoslovju rabi še "telebansko" razlago določenih pojmov oz. izrazov,...
učenje, se kar uči,..vsaj pravi da se, preverjam lih ne pogosto, ker se mi po pravici povedano ne da kregat z njo, ker je več al manj vedno "prav tako kot je ona  oz. učiteljca rekla, čeprav si je naša šjora narobe zapomnila , 
Mene pa moti predvsem to : izsiljevanje otrok za ocene,..kolikokrat naša doma pove, da je kak npr. najprej dobil 3 pa se začel cmerit, pa mu je dala še dodatna vprašanja in je dobil 4 al pa celo 5,..ja pa kak ljubljenček, kvazi športnik, al pa otrok kake prfokse oz. direktorja, ki že ko ga vidiš ,veš da nima v glavi vsega lih na mestu, ki še pozdravit ne zna kaj šele drugega, pa brez kakršnega koli napora dobiva nevem kake ugodnosti pri pisanju, spraševanju,...drugi otroci seveda opazijo in pol zgubijo lih motivacijo za kaj več!
Smo pa na enem RS doživeli tudi jok mamice, ki je bila prepričana , da se je njenemu sineku naredila krivica, ker mu je profesorica zavrnila nalogo, pri kateri mu je "pomagala"  sestra HALO!! celo napisala mu je ona, mulcu še se prepisat ni dalo, potem pa ker je ona OH in SPLOH pomembna gospa, se tega nebi smelo narediti njenemu sinčku,..za kozlat!! ..mislim, da je prav da povemo učitlom in otrokom kar je prav in kaj jim gre...po našem... da pa se izsiljujejo kake ugodnosti, do katerih ni opravičen otrok, oz. da starši skušaja preko otroka "ozdraviti"svoje frustracije in neispolnjene želje ter ideale pa je čist mim!!

Druga plat pa so učitli : plače jim dajmo ko ministrom, da bodo bolj lahko zasuvali otroke z nesmisli, jih zatirali in namesto da bi v njih iskali dobro, razvijali njihove potenciale,...gledajo le zatem, da najdejo čim več šibkih točk, da jim lahko grenijo otroštvo in posledično nas starše silijo k temu, da nezavedno postanemo v očeh naših genijev "težaški in najbolj slabi" starši na svetu!!.....da o nesmislih ocenjevanja oz. neocenjevanja sploh ne govorim ,...

 izgleda da po novem cvetača in brokoli pomagajo k pametovanju....sem namreč to jela za večerjo in dans sem pametna ko 100 vaških kur skupaj


_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

Ne, saj razmipljkanje in filozofijo imava midve podobno pri tem. Jaz načeloma mislim enako kot, vsaj po moje. Samo stvar v praksi pa ni vedno taka. Večinoma je lahko, vedno pa ni.

Npr. ta otrok, ki mu v trejem razredu gre branje zelo slabo, bi, po moje, če bi ga pustili, da bi "pristal na riti" in imel nekaj let cveke, takrat pa res zasovražil šolo. Ne vrejamem, da je lahko 10-letni otrok toliko zrel, da si reče, aha, zdaj sem imel pa dve leti same cveke, ker nisem sam vsak dan doma vadil branja, ker mi gre pač slabše od drugih, ins e bom sedaj skupaj vzel in vse to lepo nadoknadil. Po moje otrok, ki mu v šoli ne gre in se ga pusti pri miru, se z njim doma ne dela, tone vedno globlje, ne vidi več izhoda. In se mu šola res priskuti, dobi družbo vrstnikov, ki so na istem nivoju odpora do šole in to gotovo ni dobro.
Jaz bi se tega bala, zato dam tej mamici, ki otroka sili, da doma vsak dan bere, kar prav. Edino pomisleke imam, da je otrok ali dislektik ali da kaj drugega ne štima, pa to zanikajo. Ker cele popoldneve že v drugem razredu naloge delati se meni zdi, d anekaj ne štima. No, lahko s emotim, ampak zdi se mi tako.

Aja, še ena izkušnja te vrste. Bivša parnerka mojega moža z njuno hčerko ni doma za šolo delala delala  nič. Če punca ni imela naloge, je pač ni imela, če ni imela zvezkov s seboj v šoli, je bila pač sama kriva. Če je v šoli niso naučili poštevanke, so bili oni krivi, saj so zato tam, da jo naučijo. Če je dobila slabe ocene, je bila seveda kriva sama. In kje misliš, da je zdaj ta otrok? Pri še ne 16 letih se bo najverjetneje pokazalo, da več v šolo ne bo mogla iti, ker je iz leta v leto na slabšem nivoju, pa še tega ne dosega toliko, da bi lahko sploh še hodila v šolo. Družbo vstnikov ima seveda svojemu izboraževalnemu nizoju primerno. Če mene vprašaš, je za to kriva mamica. Ker ni otroku pomagala takrat, ko bi morala. Če bi ji pomagala, kar je pač pri njen pomenilo, da bi ji pregledovala torbo, delala z njo nalogo, ji vbijala v glavo poštevanko ..., bi najbrž prišla tudi do tega, da nekaj ne štima, da se pri tolikšem ukvarjanju otrok ne more naučiti tistega, kar se ostali s pol manj dela naučijo. Ke je vso odgovornost do šole prelagala na otroka in na učitelje, bo očitno punca pri 16 letih šolanje zaključila, ker nima nobene osnove. Ona ne more zdaj graditi znanja na ničemer, ker nima osnove. Tudi če bi zdaj pri 16 letih prišla k sebi, enostavno nima predznanja, da bi lahko delala, tudi če bi želela. Je pregloboko zabredla. In to se zelo hitro lahko zgodi.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

A zgoraj omenjena punca pa nima očeta, da bi naredil red?
Čudno se mi zdi, da se vedno vse prelaga  na matere. ok, če je že taka kura, bi pa lahko dekletov oče kaj ukrepal.

Oče je 1.200 kilometrov stran, pa težko kaj pomaga. Pa mama drugače ni kura, samo tukaj pa po moje ni naredila v redu. Mislila pa je gotovo najbolje.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Ne. No, ima, samo ne živijo skupaj, so pa tudi zelo predaleč, da bi ji tedensko pregledoval torbo.

Ja to je pa potem res nerodno. Sicer za nazaj se ne da popravit. Pa saj je veliko ljudi, ki se jim zalomi pa se kasneje znajdejo. Verjetno bo punci le uspelo narest kaj v zvezi z osnovno izobrazbo.

MIšni, ampak jaz nisem govorila o tem, da naj bi se otroka pustilo, pa kar je, ap je. Napisala sem, da ga je treba naprej rinit, samo na druge načine, ne na način učenja namesto njega. Mora od njega zahtevat, da dela naloge, mora zahtevat, da se uči, mora mu tudi pomagat, ampak takrat, kadar otrok ne razume, mora zahtevat od njega, da šolo dela... Problem rata, kadar starš ni sposoben otroka naprej rinit na druge načine,ampak samo na način učenja z njim v smislu sedenja. Problem rata, kadar otrok starša ne upošteva 5%, ker starš ni dovolj odločen, vztrajen, ker nima avtoritete. Če bi otrok vedel, da mora naredit recimo nalogo in to že v 1. razredu in to v normalnem času in to recimo takrat, ko pride iz šole ali v opb-ju ali karkoli že, pa da ni debate, sicer so posledice, ki jih ni luštno prenašat, potem bi domačo nalogo naredil in to v doglednem času. In potem bi bil prost, srečen in zadovoljen sam s sabo in s svetom. Ker pa tega ni, ker je vzgoja faljena, ker starš meni, da je otrok ubošček, če nima dovolj svobode, ker meni, da se lahko vse odlaga na nedoločen večrni čas ali jutrišnji, ker se dovoljuje, da se otrok vsako minuto premisli, da se še ne bo učil, pa da se ne more, pa da se sam sebi smili, zaradi tiste četrt ure učenja, pa pride do zgoraj omenjenih reči. Otrok ne prevzame odgovornosti za svoje reči. Namesto njega jih dela mama. Da ne bo tolk trpel (pa saj ne trpi, izsiljuje samo). Če bi otrok že v 2. razredu vedel, da mora 10 minut brat in da ni izgovora in to ob tej in tej uri, bi otrok slej ko prej bral z razumevanjem. Če bi se otrok moral sam naučiti poštevanko in to sproti, bi slej ko prej poštevanko znal. Ja, od začetka mu lahko starš pokaže kako se to uči, potem pa otrok to dela sam. In če starš to zahteva in kontrolira, da otrok dela in ne popušča, bo otrok to znal. in ne, če ga tega ne naučiš, če ne preneseš odgovornosti nanj, potem ni vrnitve nazaj, ko je recimo otrok že v srednji šoli. te reči so mu zmeraj manj jasne. Tako vidiš, jaz menim, da je boljše ugotovit, da otrok ni tak ubošček in da zmore sam, četudi morda za dvojko (in o tem ne dvomim, da zmore vsak osnovnošolec, kar jih jaz poznam, če bi imel odločne starše za sabo, ki bi ga trezno vzgajali) in ga postavi pred dejstvo, da je življenje sestavljeno tudi iz samostojnega dela in da bo to moral storit, četudi joka in četudi noče in mu dat posledice, če se ne drži tega dogovora, vse to pač postavit že zgodaj. Ker s tem mu narediš dobro, ne s tem, da se učiš z njim vsak dan. Če se učiš z njim vsak dan, to pomeni samo to, da te on ignorira in ne upošteva in izsiljuje in da kot starš ne deluješ v nekem smislu dovolj organizirano, vztrajno in učinkovito.

Potem je pa vseeno, ali otroka kar prepustiš sistemu, ali pa se vsak dan z njim učiš. V obeh primerih ravnaš narobe. Mu delaš slabo. Otrok v obeh primerih ni zadovoljen sam s sabo, niti ni naredil nič na svoji samozavesti. Tako jaz to vidim.

Benti, Gina, v tem postu sem pa našla svoje pretekle napake.  Kaj mi torej še preostane - zdaj?

Gina kapo dol ,ti imaš zmeraj besede na svojem mestu mislim da tudi dejanja .Zakaj meni ne tako uspeva kot ti pišeš pa čeprav kar si prej to napisala se pri nas lahko rečem izvaja do ene meje samo tamala je tak karakter da bova z možem če gre še kako leto tako ne vem vrgla puško v koruzo pa naj se sama znajde .

Ja, no, saj to jaz tudi tako mislim. Pri enih je to treba, pri drugih ne. Eni te sami prosijo, da jih preveriš, če dobro znajo, druge je treba pač imeti pod kontrolo. Tretji pa niti kontrole ne rabijo.
Jaz samo pravim, da eni sami od sebe ne bodo delali. Lahko da so preotročji, lahko da so tak karakter, da se jim fučka celi svet, lahko imajo resnično kakšno motnjo, pa obupajo, ko vidijo, da jim ne gre tako kot drugim ... Pa eni ljudje s(m)o taki, da hvaltajo krivine (pa se jim slej ko prej zalomi), eni se pa spoprimejo s problemom. To je tako že pri otrocih. Tu je tudi treba biti zelo pozoren. Ni nekega splošnega odgovora na to, ali otroke pustiti, da delajo sami v smislu, da je pa šola čisto njihova stvar. Ja, je njihova stvar, samo treba jim je to vcepit. Tudi s tem se strinjam. In pri enih je to težje kot pri drugih, že zaradi prirojenih lastnosti, ne nujno samo zaradi vzgoje. In ja, že v otroštvu je nujno treba začet z uvanajem neke rutine brez pregovarjanja in s sprejemanjem odgovoronosti za svoja dejanja. S tem se absolutno strinjam.


_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Vztrajaj vsaj pri eni stvari, recimo nalogi in to ob določeni uri in se ne daj. V to se vsaj toliko zapiči in bodi sitna in zatežena, da ne boš popustila, kot se ne pustiš šefu zaje.b.a.v.at. In če boš to dosegla na kratek rok, boš kasneje morala samo še odločno pogledat, ap bo vedel, da tukaj se pa s tabo ni za hecat in ne boš imela več veliko dela na tem področju. Otrok bo pa zihr kar nekaj od tega odnesel. Ko boš to dosegla, boš dosegla že zelo veliko in si lahko čestitaš, ker to je pol dela in skoraj gotovo dobljena vsaj dvojka.

Mišni, se strinjam s tabo in s celim tvojim zadnjim postom.

Staši, z nekaterimi otroki je res mnogo težje kot z drugimi. Sploh če starš ni tako zelo trmasto bitje, otrok pa zelo, potem je še toliko bolj naporno. Res je vzgoja blazno težka stvar, ki zahteva veliko energije. Meni tudi, kot vsem ostalim.

Hvala Gina, sej če  bi moja kej sama naredila za šolo bi bila punca in pol ,upam da bo kmalu prišel čas in da se bo moja trma  da ji ne popustim pri tem učenju kaj kmalu poplačala takrat mislim da bo eno breme manj v moji vzgoji.Samo kaj ko je za njo še eden in upam da ne bo kaj podedval od sestre.Kaj bi mi počeli če nebi imeli teh naših mulčkov a,bil bi pravi dolgčas .Uživaj v današnjem ledenem popoldnevu ,se še kaj beremo.

Ja saj ene par takih stvari zahtevam. Torbo za naslednji dan mora naštimati takoj, ko pride iz šole. Prva naslednja stvar je to, da naredi domače naloge za tiste predmete, ki jih ima naslednji dan. Po tem mora pregledati zvezke in delovne zvezke od teh predmetov - če kaj ni dokončano, če kaj sploh ni narejeno in podobno. Ko je pa vse to fertik, pa neham težit.
Samo kaj, ko je že večer, preden naredi vse to.

No pod tole se pa tudi jaz v celoti podpišem. Takšno je tudi moje gledanje na učenje in delo v šoli.
Otrok te rabi, ampak zato da ga vzpodbujaš in mu pokažeš, kako se učiti in kako nekaj narediti.Ne pa da te izkorišča do skrajnih mej

Pa še to moja dva korenjaka sta v 2. in 4. razredu. 

Naš Jan pa ponovno jemlje Ritalin. Nehali smo, ker sem dobila občutek, da postaja agresiven (čeprav mu je za koncentracijo pomagalo, kar naj bi bilo bistvo), ampak potem sem ugotovila, da agresija ni agresija, temveč trma in histerija na začetku pubertete. To šolsko leto smo poskusili brez, ampak ne gre -  v šoli je, milo rečeno, obupen. Pedopsihologinji sem za to povedala in je rekla, da bodo prvi mesec poskusili z Ritalinom (2x dnevno p 1 tableta), če pa se mi bo zdelo, da ni sprememb, bo pa naslednji mesec dobil neko novo zdravilo, ki se mu ga da samo zjutraj, drži pa 6-8 ur. Po tednu dni jemanja jaz zdaj ne vidim razlike. Vsaj doma ne. V šoli je verjetno drugače, ampak imam občutek (kot laik), da je Ritalin izključno za koncentracijo, za Jana pa imam občutek, da to ni vse. Otrok je živčen. On bi potreboval nekaj, da mu pomaga pri tem. To pa Ritalin očitno ni. Full sem proti temu, da bi res dobival kakšna pomirjevala. A obstaja še kaj (razen max. možno časa, da se mu posveča)?

Karensa, najbrž je tisto drugo zdravilo Concerta. Od mojega tamala zdaj to jemlje, ampak zgolj zato, ker je Ritalin potem ta drugič itak pozabila vzeti, ta pa pač deluje dlje. To je edina razlika, vsaj kakor so njej razložili.

Drugače pa njo Ritalin tudi pomirja. Sama pravi, da je veliko mirnejša, manj govori (tisto otroško nakladanje tja v tri dni - kar je meni sicer simpatično, njej pa očitno ne, mogoče jo zmoti v mislih, kaj pa vem), zna se zorganizirat v smislu, da si razporedi čas, da ne počne vsega zadnji hip, pa potem leta kot zmešana in itak da pol stvari pozabi. In pa seveda ji pomaga pri sami koncentraciji v šoli, med poukom.

Je pa med letnimi počitnicami, ko zdravila ne jemlje (me zimskimi ga, ker so kratke), prav izgubljena oziroma se ji zdi življenje s samo seboj zelo naporno. Se mi zdi, da če bi sama odločala, bo zdravilo jemala ves čas. V glavnem sama vidi zelo pozitivne učinke ob jemanju zdravila.

Laže je potem, ko je otrok že toliko star, da zna sam sebe opazovat in tudi povedat, kdaj je bolje. Če zdravilo jemlje ali če ga ne.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Sploh nisem vprašala za ime zdravila. Saj bom videla februarja, ko greva z Janom na posvet.

Jana to nič ne pomirja. Prej nisem vedela, ko je jemal 2x po polovičko (eno zjutraj, eno po 3. šolski uri), ampak zdaj, ko pa jemlje 1 zjutraj (za pouk) in 1 po pouku, bi pa morala doma opaziti, da je kaj drugače. Ampak nič ne opazim.

Jaz sem Jana vprašala, če se kaj drugače počuti, pa je rekel, da ne.

Drugače pa, kolikor sem jaz brala takrat, ko je tamala to dobila, pri teh zdravilih piše, da se upravičenost jemanja vidi prav po učinkih. Torej če so učinki pozitivni, potem je pravilna diagnoza in je prav, če se jemlje. Če pa učinkov ni oziroma so še celo negativni, potem pa diagnoza ni pravilno postavljena in naj taki otroci Ritalina ne bi jemali.

Če ni učinka, je res brez veze. Edino če je tisto drugo zdravilo res kakšno z drugačnim učinkom, da deluje kako drugače. Ampak to bi pa v vseh teh letih res lahko že pogruntali, no.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.