se strinjam... in pa za dvakrat na dan... pol se vsaj še enkrat na dan sprazne drugje? dej nehi no. torej če se men en teden ne seksa, moj mož povpraša po rr-ju in ga prepričaš, da me nategujejo drugje. bolano

Jaz pa lahko povem, da je nama tudi ratalo seksati 2x ko sem imela ovulacijo pa se je obakrat prijelo. In nisva rabila seksat nevemkolikokrat. Je bilo kar 1x zadosti. Sigurno pa to ne vžge vedno in pri vseh. Se moj mož rad poheca, da je 2x probal in vidi, da mu gre dobro in ne bo več probal

Kar se pa tiče avtorice foruma: Jaz se pri svojih 25-ih tudi nisem počutila najbolj pripravljeno biti mama. Mož je starejši in sva se dogovorila, da bova začela delati na tem. No, se je zelo hitro posrečilo in sedaj sem najsrečnejša mama 3-letnice, ki pričakuje bratca. Kljub temu, da sem bila skeptična, imela težko nosečnost, ki me ni niti malo razveseljevala,... sem sedaj najsrečnejša mamica in mi je žal, da nisem imela otroka kakšno leto prej. Vsekakor se pa pogovori z njim, mu izrazi želje, predvsem pa morata biti oba ZA. Nič ne de, če bo tudi on malce prestrašen in skeptičen (kot jaz), vseeno pa morata "postati noseča" sporazumno!!! Vse ostalo veselje pa še pride potem. Ne misli, da smo vse nosečke oh in sploh navdušene in srečne in se nam vse vrti okoli pikic v trebuščku že od začetka. To so spremembe, ki jih moramo sprejeti, se jih navaditi in jih vzljubiti sčasoma.

Srečno!

 Mojca345 se strinjam s tabo.... U bistvu mam na voljo dve rešitivi: ena je da se sprjaznem da vsaj še kakšne 3 leta (če sploh??) ne bom mamica al pa si najdem druzga tipa, k bo hotu met otroka z mano.

Je pa res da mu jest skos bolj težim in zdej že zarad principa verjetn ne bo hotu. Ma to 1x k se začne....je začaran krog... brez veze

No, če še katera spremlja to temo, bi tudi j az prosila za mnenje. Situacija je malo drugačna, ampak vseeno dovolj podobna, da se mi ni odpirat nove teme. Bom razložila na kratko celo zgodbo. Z mojim sva lani tak čas v januarju začela delat na  in sva tak srednje aktivno delala na tem do julija meseca, pa ni bilo iz tega nič. Potem sma sporazumno spet vzpostavila zaščito (kondomi), ker sem se jaz vključila v shujševalni program za katerega precej plačuje, ampak bila je odločitev, da pač jaz raje prej vzpostavit dokaj normalno telesno težo in predvsem zdravo prehrano preden zanosim. Ker bi program v primeru zanositve morala prekinit, sva pač zaščitila dokler ne zaključim. V vmesnem času sva imela tudi srednje veliko krizo (na njegovi strani), češ da imava premalo časa drug za drugega, da sva se odtujila - ki pa sva jo razrešila. Zdaj pa naenkrat z njegovi strani ideja, praktično z enega dneva na drugega, da pa on na otroka ni pripravljen, pod nobenim pogojem, on se je odločil, da ga zdaj še noče in pika. naj povem, da sva relativno mlada, tako da se nama s tega vidika ne mudi, hkrati pa imava vse urejeno, diplome, službe, stanovanjski problem, sva že skoraj 2 leti poročena, sicer razen krajših občasnih krizic nimava v zvezi nobenih resnih težav. Najbolj pri vsem me je prizadelo da se je on kar naenkrat odločil in zdaj se noče niti pogovrit oziroma ta pogovr zgleda kot da govoriš pol ure steni, ki ti odgovarja samo, ja se strinjam in te razumem, ampak jaz nočem zdaj bebike. Nobenega napredka skratka. hkrati pa priznam, da so se meni pošteno zamajala  tla pod nogami, na splošno, zdaj namreč vem samo, da enkrat bi pa jo on imel z mano...ja kdaj, ali letos, drugo leto, čez 5 let ali šele čez 10, če si je tako premislil kaj če si pa drugo leto premisli da sploh nebi. poleg tega sem zdaj šla v službo ozven svoje izobrazbe, da pal pridobim izkušnje in to in ker sva itak načrtovala bebiko, sem mislila da to vzamem kot začasno do porodniške in potem iščem službo v svoji izobrazbi in začnem delat tudi na karieri. Kaj naj zdaj, grem vseeno iskat službo in začet kariero, jo pol prekinem, kar mislim da če mi bo enkrat pošteno zalaufala niti ne bom hotela, ali naj čakam, da se bo gospod spomnil in si spet premislil? ne vem, trenutno sem popolnoma zmedena...vsako mnenje dobrodošlo!