10.05.2009, 10:28
ronja
15289
botrca, meni se je v obeh nosečnostih obračalo ob mojem bratu - ki sem ga imela in ga imam še vedno zelo rada! Ampak njegov vonj me je pa dobesedno bruhat nagnal! Pa je čist, da ne bo nesporazuma, se normano redno vsak dan tušira in umiva, dostikrat večkrat na dan, ker se pač hitro spoti. Ampak jaz dobro voham, v nosečnostih pa sploh in kombinacija je bila ubitačna! On je bil pa tako vesel, da bo stric, da bi me skoz objemal
! groza, ti rečem!
Pa ni, da ga takrat ne bi marala, grozno mi je bilo, ker sem vedela, da ni nič kriv tu zraven, pa ker sem ga imela enako rada kot prej, ampak ga nisem prenesla zraven sebe- čisto blizu... Ok, pri bratu to ni tak problem, pa že tu je bilo težko... Pri partnerju se hitreje vidi, če ga odrivaš stran in je večji problem, pa še bolj je lahko užaljen...
Moja prijateljica je v obeh nosečnostih vse to doživljala pri vsakem moškem, razen pri njenem izbranem. Ostalih enostavno ni prenesla zraven, ne brata, ne prijateljev,... Je bilo tudi grozno, ker je en dologoletni prijatelj prišel k njej na obisk iz tujine, ona ga pa potem videt ni mogla - pa pri njej je stanoval
.
Ampak hočem rečt, da ni nujno, da se ji bo partner kar večno gnusil, ni nujno, da ga nima rada ali da noče več bit z njim. Hormončki majo včasih prav hecne stranske učinke...
10.05.2009, 10:29
ronja
15289
Aja, pri nama s prijateljico je porod vse rešil - oz. mislim, da je bilo proti koncu nosečnosti že boljše, ampak ko sva rodili, nama noben ni več bil bljak .
13.05.2009, 00:03
Lenck
431
Meni se to (še) ne zdi tako kritično. Ker sem, priznam, dala povsem enako fazo skozi. Bilo je par tednov na začetku nosečnosti, ko sem imela obdobja, ko nisem prenesla ne dotika, ne objema, kaj šele poljuba. V bistvu je bilo to ravno v času najhujših slabosti... in grozljivo se sliši, ampak tudi meni se je partner dobesedno gnusil. Bogve, zakaj. (Seveda je nekaterim blazno lahko obsojati, če kdo to prizna, a ne?)
In sem se začela spraševat, če ga imam sploh rada... pa z živci sem bila na koncu, zaradi težav... in seveda sem potem tuhtala vsemogoče zadeve... in seveda NIČ pametnega... 
samo vedela sem, da ga ne prenašam.
Pa so se slabosti umirile, težave malo polegle, živci tudi malo pomladili. Sem ugotovila, da sem bila pač trapasta, ker sem s tem, da sem se ubadala s tem, še potencirala problem, ki ga ni bilo. Hja, hormoni. Bogpomagaj, ene nas pač bolj mučijo kot druge. Je minilo hkrati s slabostmi. Dobesedno.
Moj nasvet: trenutno se ne poglabljaj v to. Ne razlagaj partnerju, nima smisla prizadeti ga. Pojasni mu, da ti je slabo, in ti zato ni do objemov in poljubov... In če boš že kaj razmišljala o vajini zvezi, razmišljaj o tem, kar vaju drži skupaj - o tem, kar vaju je povezovalo teh 11 let in ta čas, ko sta se odločila imeti otroka. Če pa bo trajalo dlje časa, poišči pomoč.
_____________________________
Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.
