ps. to niso moja pravila: to so nenapisana pravila vsakega partnerstva.
Ne vsakega, veliko jih živi v odprtih zakonih, pa tudi svingerji po moje nimajo takih pravil. Dvomim, da so vsi papki in nesrečni, pač imajo drugačna pravila.
loredana, zanimivo, lej, ko sem bila jaz stara 17 let (in niti prej in niti pozneje), pa se mi niti pod razno ni fučkalo za starše, nisem počela raznih bedarij, nikoli se še nisem napila, nikoli nisem probala cigarete ali kakršnekoli droge. nikoli nisem imela ure, kdaj moram bit doma, pa vseeno nisem hotela biti predolgo, ker sem vedela, da oče ne spi, dokler ne pridem - ni mi nič rekel, sem pa vedela.
Hočem ti rečt, da se da ljudi "držat" tudi s čim drugim, ne samo z ustrahovanjem (če me prevaraš, letiš iz bajte), lahko jih "držiš" z ljubeznijo - ne da bi jih sploh hotel! Ampak ljudje te sami nočejo prizadet, ker te imajo radi! In obratno, seveda. Če pa se zgodi, da se kdaj kdo spozabi, pa to ne pomeni avtomatično katastrofe stoletja, ampak problem, ki ga je treba rešit - nihče ne pravi, da ga bo ratalo rešit in nihče ne pravi, da se bomo kar delale, da ga ni.
Mojemu lubiju se ne fučka zame, to vidim, ker mi to pokaže, zato se pač ne bojim. Ne rabim ga držat z nekimi grožnjami, zato, ker je njegova ljubezen in vest dovolj, to je vsa razlika.
Zame je živeti po pravilih: ko me boš prevaral ti bom oprostila. Seveda ne kar takoj, najprej se bova pogovorila, malo se boš pokesal in srečna bova do konca svojih dni.
Nihče ne pravi, da bi mu avtomatično oprostila - kot je mišek razložila - odvisno od situacije, vsekakor bi mu zelo težko oprosila laž - ampak predvidevam, da bi mi za prevaro sam povedal in to takoj ali zelo kmalu potem, ko bi se zgodila.
A bi oprostila nekomu da ti spolno nadleguje otroka? Verjetno ne a ne, pa tudi dvomim da imaš kje v pravilih to zapisano. Ali bi bila še vedno tako razumevajoča?