Brez zamere, softic, ampak res me zanima, zakaj še vedno vztrajaš z njim? Mar nisi že za stanovanjem gledala? Kaj imaš od njega? Seks z njim ti je muka, on pa kar naprej visi na tebi in te praktično posiljuje. Zdaj te pa še pod***, ker ne strežeš pravilno njegovim otrokom?

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

najslabše kar delaš se skriva v tistem stavku, ki sem ga zgoraj označila. vedno daješ sebe na zadnje mesto, vedno se klanjaš drugim, ni ti pomembno, če kdo prizadene tebe - glavno ti je le, da je v hiši mir....a se res tako malo ceniš? zakaj nisi bolj samozavestna?

včasih moraš biti enostavno tudi malce egoistična...če ne bodo kaj kmalu pometali s tabo in te imeli za predporažnik. Bi res to rada??


< Sporočilo je popravil mojamura -- 9.1.2009 11:09:07 >

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Zakaj ne spokaš za začetek dva tedna na počitnice? Ker če se še po toliko letih s tabo tako poniževalno obnašajo, za tvoje dobro, nimaš kaj iskati v takem okolju. Jim nisi dolžna ne prat ne kuhat- niti tvojemu ne. Očitno se nisi nikol postavla zase, ker ti je zdej tako težko, da boš slabo izpadla. Saj sama vidiš, da brez spoštovanje ne moreš živet. Oprosti- ampak tud od partnerja ga nimaš. Moj mož ima že dvajset let očima in ga spoštuje kot očeta. In ni govora, da bi si kdaj privoščil tako obnašanja, kot ga ti opisuješ.

_____________________________

Ko se mi nasmehneš, s soncem napolniš moj dan.

... da lahko sami v miru razmislijo. pred tem si naredi svoj nacrt katerega se moras striktno drzati in jim povej kaj si zelis ko prides nazaj in ce ne bo tako (spucana kuhna, oprane cote, odnosi...).... pac ves sama ce bos sploh odlozla kovcek. naj sami vidijo koliko je vredno tvoje mesto.

povej jim da jima matere ne mores nadomestit, suznja pa ti tudi ni treba bit.

Nisem brala drugih mnenj, napisala bom samo svoje na kratko.
Govoriš o otrocih, ki so v kriznih letih, ki so občutljivi. Ne smeš jim zameriti, da so nesramni do tebe. Verjamem, da ti ni lahko. Po drugi strani jih pa razumem, saj sem bila sama v podobni situaciji ( živela sem z mačeho ). Med nama so bila vedno trenja. Bolj kot sem odraščala, večja so bila. 
Danes teče 7 leto odkar ne govorim ne z mačeho in ne z očetom, pa sem stara 25 let. Žal mi je, da moji starši niso bili bolj pametni od mene.
Zato je moj nasvet: Ne jemlji stvari osebno. Bodi pametnejša!

detece zakaj pa se ne pogovarjaš z očetom, če že ne z mačeho. Jaz jim ne želim nič slabo, vendar en red pa mora vseeno bit, ali sem mama ali mačeha. Najbolj pri vsem tem je bilo (meni se zdi narobe), da me  njihov oče niti malo ni dal prav, ampak, je dal prav otrokoma, oziroma je postal nevtralen. Ozogibal se je odgovornosti do mene in otrok. To pa tudi ni prav. Če bi bil prav dec, bi vse skupaj  poklical in bi se na štiri oči moral pogovoriti, ne pa da moramo tako otroka kot jaz sama rešvat probleme. lahko bi iz drugega zornega kota dal mnenje vseh. Pa NI!  

Tudi jaz nisem brala vsega, ampak ti bom povedala samo svojo izkušnjo.

Moja mama je umrla, ko sem bila stara 12 let in je za sabo pustila mene, dve moji sestri (20 in 11 - od tega je starejša bila z njenega prvega zakona) in brata (7 let).
Kmalu po tem (recimo eno leto) je oče našel partnerko, z njo sta ostala skupaj dobrih 10 let.

Povedat ti moram, da sem prepričana, da smo ji kdaj delali krivico. Grozno je, če si otrok in nimaš koga poklicat MAMI, če nimaš nikogar (ženskega spola, da ne bo pomote), ki bi bila tvoja mami (ker skoraj nihče ne ljubi otrok tako kot mama in oče), ki bi ti rekel, da te ima rad, da si ful lepa, da bo vse v redu, da bi šla kam s tabo, ... da bi se do tebe vedla kot prava mama. Ne vem kako se z njimi razumeš ti, v vsakem primeru rabiš podporo partnerja, brez nje ne gre. Ampak biti mačeha ni pranje in kuhanje in rihtanje stvari (tega mi nismo imeli, je delal vse oče sam ali pa mi), ampak je biti tam za njih. Igrati se z njimi, preživljati z njimi čas... In biti odrasel. Ne moreš pričakovati, da je 13-letnica racionalna. Lepo te prosim! Že tako gre skozi težko obdobje, ne moreš pričakovati, da se bo do tebe drugače obnašala kot do svoje prave mame, če bi bila še živa.  Ker verjemi mi, da bi tudi njej zabrusila kaj takega. Zato pa je puberteta.

Tvoj bi se moral bolj postaviti zate, ne rečem, je pa tudi res, da se MORA postaviti zanje, ker imajo samo njega. Jaz bi si želela, da bi se moj oče kdaj postavil za nas, ne zanjo.

Mimogrede, ta moja bivša mačeha je pred nekaj tedni umrla - po 10 letih, ko smo jo imeli doma, je bil komentar slehernega od nas :Aja?

Če ti nimaš rada otrok, tudi otroci ne bodo imeli radi tebe. Ker sem prepričana, da s svojimi otroki ne bi ne govorila tri tedne skupaj.

Verjemi mi tudi, da se otroci ne bodo spremenili, če se bo kdo spremenil, se bosta morala vidva.

Evo še ena ki ni prebrala vsega pa ti bom vseno svetovala da pojdi čimprej.
Vem da ti bo hudo če drugega ne za partnerjem samo tako ne boš mogla živet ker to verbalno nasilje punc se bo začelo samo stopnjevati, če jim oče nič ne reče.

Tudi jaz nisem brala vsega ,pa vseeno - če te tamale izkoriščajo in če partner ni potegnil s teboj to pomeni da pri vaju nekaj ne štima.Zdej tamale je skoraj za razumet samo če praviš da jim je mama umrla pa bi vsaj oče jim lahko razložil da jo ti nekako nadomeščaš in da jim želiš samo dobro saj pišeš da si hišna gospodinja,pa verjetno jih rada tudi imaš .Pa še nekaj me zanima pa ni mus da odgovoriš -8 let če se ne motim si znjim ,zakaj pa nimata vidva svojih otrok?

moja mami je bila v zelo podobni situaciji, s tem, da sem se jaz že odselila, moja mlajša sestra takrat stara 16 let in partnerjevi dve hčerki (16 in 14) pa so ostali skupaj. Pri moji mami in sestri je bilo tako, da so ju dobesedno njegovi hčeri imeli za služkinji...."a mi nisi oprala tistih kavbojk, a je majica že zlikana, kaj je za kosilo - o fuj, jz pa tega že ne bom jedla..." in take..pa grdo govorjenje v stilu "atijeva budala"....Tudi med njegovima hčerkama in mojo sestro so se s strani maminega partnerja delale ogormne razlike. Od moje sestre je pričakoval, da bo med vikendi pospravila celo hišo (prah, sesanje), njegovi dve pa naj bi po njegovem lahko spali do kosila, saj sta celo noč bile za comp...Moja sestra pa sploh ni imela dostopa do računalnika...Nevzdržno je bilo...jz sem samo debelo gledala v kaj se je moja mami spustila...sestra se mi je v dno duše smilila...Na srečo mami ni dolgo zdržala, po 3-4ih letih je šla nazaj v svoje stanovanje. Sestra se je preselila k fantu. Taisti partner je še vedno njen "partner" ampak živita nekako kot fant in punca, saj se imata rada, zelo. Ampak šele zdaj, ko je mami spet doma v svojem stanovanju je  spoznal kakšno krivico je njej in moji sestri delal. Tudi njegovi dve hčerki zdaj že študirata in nekako sta šele zdaj, po več letih, začeli spoštovati mojo mami. Tastarejša se ji je zadnjič menda nekaj zaupala in zraven tudi omenila, da svoji tapravi mamici tega kar ji je povedala ne upa, oz. ne more zaupat....
Tko...po svoje se je mamina vztrajnost izplačala, le umakniti se je morala iz okolja, kjer je veljala za "vsiljivko" z vidika otrok.

Nisem šla brat vsega, verjetno pa ti je vsaka po svoje kej pametnega povedala.
 
Moje dva sta se ločila pri mojih 3,5 letih in si po tem dobila vsak svojega partnerja. Z očetom in mačeho sem živela od 7. leta in pol dalje. Ženska, ki mi ni nič, me je vzgajala in zato sem ji hvaležna. Ampak… Bila sem otrok z veliko bolečine, prišla je tudi puberteta in izrečeno je bilo marsikaj. Vem, da sem jo kdaj tudi prizadela, ampak nikoli, res nikoli se ni naredilo, da z menoj ne bi govorila 3 tedne… Mislim, da ni bilo niti dneva, ne pomnim…. Res pa je, da moj strogi oče tega niti ni dovolil in hvaležna sem mu za to. Spoštovanje do nekoga, ki ti pere, lika in te hrani, mora biti! In iz spoštovanja to tudi vračaš!
 
Prvi, ki nima spoštovanja do tebe, je tvoj mož in nato tudi hčere. Kar otroci vidijo, tega se naučijo in tako delajo. Najprej boš mogla razčistiti z njim, da boš kaj dosegla pri puncah.
 
Nikakor se pa ne strinjam s tvojim stavkom »enostavno sem jih zasovražila, tako kot one mene«… Ne verjamem, da te sovražijo in tudi, da ti njih, ne… Je to res možno? Lahko, da si obupana, lahko da jezna, ampak sovraštvo je tako močna beseda… Če bi bile to tvoje hčere, bi tudi lahko to napisala? Misliš, da lastni otroci nikoli ne pridejo v obdobje, ko rečejo svojim staršem kaj kar jih prizadene? Moja mačeha me ima za svojo, kljub svojima dvema hčerkama. Seveda je bila razlika, ampak meni je bilo to razumljivo, vseeno vem, da me ima neizmerno rada….
 
Dobro premisli o svojih besedah. Če resnično čutiš sovraštvo, nimaš tam več kaj iskat.

Vam moram povedat, da smo se pobotali in se že v zraku čuti, da med nami ni več sovraštva. lepo se pogovarjamo in se razumemo.
Med besedami sem ji dala vedeti, da jih bom zapustila in, da nimam več živcev.
to jih je verjetno spravilo na realna tla.
Vsaj za enkrat, v kolikor se bo stanje poslabšalo, bom pa naredila korak selitve.

mislim, da ti je Ronja tako lepo napisala, da sploh ni več kaj dodat

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.