Oporoka je čisto preprosta stvar in tudi prekljicljiva. Brez težav. Ali jo uničiš ali pa napišeš novo.
Oporoka seveda pomeni, da s svojim premoženjem razpolagaš še za časa življenja in tako po lastni želji, presoji, odločitvi pač napišeš kdo naj kaj dobi.
Sicer po tebi dedujejo zakoniti dediči. Pa tudi če z oporoko npr. vse nakloniš tretji osebi, imajo nujni dediči (tisti, ki bi sicer dedovali po tebi kot zakoniti dediči) pravico do nujnega deleža na zapuščini (ki je pa nižji kot bi bil zakoniti delež).
Malo pravno, ampak tako je. In najlažje je oporoko lastnoročno napisati in podpisati. Lahko tudi pred 2 pričama (in obvezno tvoj podpis), lahko pa seveda pri notarju ali pred sodiščem (samo pač plačaš).
In vsaka kasnejša oporoka, ki jo sestaviš, razveljavi prejšnjo, tako da tudi ni potrebe fizično uničevati stare. Je pa pametno, da mogoče vsaj komu poveš, kje je oporoka ali da jo imaš shranjeno med dokumenti, ki bi jih lahko našli po smrti.
Glede otrok. Ja, žal je zakon res zakon. Starša imata roditeljsko pravico. In če ne živi družina skupaj imajo starši seveda tudi pravico do stikov. Samo dejstvo, kako jih izvršujejo (in zlasti kako ne), ne vpliva na to, da ne bi imeli roditeljske pravice. In tudi če ima en skrbništvo nad otrokom, to še ne pomeni, da ga pa drugi ne more /ne sme pridobiti. Če se torej vam kaj zgodi, bo seveda otrok po zakonu padel najprej v roke drugega starša (ne glede na to, koliko dobrih in primernejših bratov, sestr, bratrancev imate okoli sebe). Da do tega ne bi prišlo, bi takemu staršu bilo potrebno prej odvzeti roditeljsko pravico (kar pa ni ravno preprosto). Če vaš nov partner posvoji tega otroka (stari se mora strinjati), pa itak to potem pomeni, da k pravemu očetu otrok ne bo prišel.
Dejstvo, da so bratje, sestre, ipd. po vaši oceni primernejši, skrbnejši glede vzgoje vašega otroka, žal pravno ne pomaga kaj dosti glede tega, da bo prvi po vaši smrti ravno pravi oče, ki bo dobil skrbništvo nad otrokom. Pa če sedaj izvaja stike ali pa ne.... Tako pač je (načeloma). Seveda se da v dogovoru z njim potem marsikaj urediti, ampak razen v oporoki zapisanih želja, kdo naj skrbi za otroke, če umrete, še ne pomeni, da bo potem v resnici tako.
Zgodba je seveda drugačna, če umreta oba starša. Takrat seveda te želje že nekaj pomagajo, še vedno pa CSD tudi poda svoje mnenje. Absolutno pa upošteva odločitev / pripravljenost tiste osebe, ki ste jo v oporoki določili. (če bi ta npr. rekla NE, je CSD in sodišče ne bi mogla prisiliti). V teh primerih v končni fazi sodišče gleda kaj je dobro za otroka, kdo bi bili primerni skrbniki (poleg ljubečega varstva se gleda tudi materialnost - ampak to zgolj v smislu, da ljubeč brezdomec ne bi mogel zagotavljati zdravega razvoja otroka. Ne rabiš pa biti bogataš za to!)
Torej, če se odločate za oporoko, si predstavljajte bolj, da boste s tem uredile svoje premoženje. Če pa vas skrbi bivši partner kot morebitni skrbnik, pa tega z oporoko nikakor ne boste rešile. Ali bodisi z veliko mero potrpežljivosti in znosnosti začnete pozitivno spodbujati stike (in skušate zamere in vajine prepire pustiti ob strani - zavedajoč se, da lahko vaš otrok jutri pristane pri temu bivšemu in ne bo dobil z njegove strani lepe dediščine o vas - vsaj kar se "govoric" tiče) ali pa, po moje še najbolj zdravo, preprosto ne razmišljate črnogledo, da boste jutri umrle. Čeprav je to povsem normalno (in po mojem mnenju tudi logično razmišljanje).