Ne, saj ta obraz meni ni žalosten, jaz ga dam zraven, kadar ne vem...ko želim vprašati, če je vse to res? Ni žalostno, čudno mogoče malo, ker to, kar počenjo tvoji otroci danes, smo mi pred 25-timi leti. A to je potem na vaseh še veno aktualno? Nič jih v kino ne vleče? Moja nečaka sta sicer z vasi, pa gre tavečji sigurno enkrat na teden v kino, je en tak filmofil. V kino, pa potem domov, to se meni ne zdi čudno, tako da ne vem, zakaj se toliko čudite, če gredo otrodi enkrat na teden v kino.

MOj otrok, pa je šest let star, gre vsako risanko oz. film, primeren zanj, gledat v kino. Z bratranci, pa se mi ne zdi nič pretirano, če gre otrok v kino.

Ne vem no, velikokrat se zgodi, da tisti, katerim je neka stvar "onemogočena" oz. " je ne odkrijejo prej", se jim potem, ko jo odkrijejo, "malo strga" in bi kar non stop in še in še.... pa je potem kmalu preveč.

Ampak saj jim ni onemogočena. Oni imajo očeta v lj., pa samo rekli bi, pa bi jih peljal. Pa jim ni. Še kadar se moj spomni, da bi ju peljal, sta sicer vesela, ampak nič več kot to. NIč ne navijata za te reči. Doma pa gledata dovolj filmov. Nista glih nič kaj prikrajšana.
Pa za kafiče jim tudi ni. Res ne. Tudi njuni frendi ne hodijo tja. Ta mala bi rada več štacun, čist po žensko, zato jo vedno s sabo jemljem. Ta malemu je pa to zoprna reč, štacune mislim - samo stran od njih. Dobijo se pa pri komu doma radi. Pa tam razturijo vse sorte, tudi sobne kine do nezavesti.

Prepričana sem, da bo še prišlo obdobje, ko bosta rabila več družbe na bolj mestni način, ker to te enkrat doleti, ko se osamosvajaš, ap postavljaš na lastne noge, ampak takrat bosta imela mesto na razpolago. Potem pa se ga bosta naveličala ali pa jima bo zelo všeč, samo to dvoje je možno. Takrat se bosta sama odločala. Ta hip pa menim, da jima je prav fajn.

A tamala jih hoče gledati (trgovine) ali bi rada, da ji kaj kupiš?

Če kaj rabi, mi pove, predvsem se to nanaša na oblačila, čevlje, pač nujne reči, pa greva kupit, logično. Pa v špar gre rada z mano. . Pa izbere katere hrustke bi, pa take reči. pa seveda kaj tudi dobi. Rogljiček recimo. Pa mikijev zabavnik ali bravo. Samo tole vse skup ni 50eurov na mesec za vse tri otroke,a  veš. POleg tega sanja to vse že itak kupi. NImata zato žepnine njena dva. Imata za druge reči.  

Za kino, npr., kamor hočeta iti s sošolci... ali na sladoled, kamor želita iti s prijatelji... pač za vse tisto, kamor kot 14-letnika nočeta iti z mamo.

Z Volgo se pa tako redkokdaj strinjam, da je vredno citata, ej .

Ampak res... ima prav... meni, kot otroku, je bilo doma prepovedano imeti kakršnokoli domačo žival, ker babica ni pustila... ni za ugibati, kaj je bilo prvo, kar sem naredila, ko se je babica odselila, a ne?... pa mama mi nikoli ni brala pravljic oz. predstavljala slikanic in/ali knjig... zato sem se naučila brati (in pisati) pred začetkom OŠ in berem ter pišem še danes na veliko (se pozna, kaj? )... nihče v družini (razen dedka, po 2. svetovni vojni, ko mene še nikjer ni bilo) ni imel nikoli avtomobila... moje darilo sami sebi za finančno samostojnost?... stoenka ... in kontra primer - moja mama je v njenih najstniških letih (60a, flower-power-woodstock) poskusila kaditi marihuano... jaz do danes nisem potegnila še niti dima.

Tega je ogromno... ne samo pri meni, ampak na splošno pri marsikomu in v zvezi z marsičem... in to lahko ugotovite po samih sebi... nekaj si želite... recimo neke čevlje... nedosegljivi so vam... vseeno je, zakaj - morda je trgovina predaleč, ve pa nimate prevoza... morda so predragi za vaše trenutno zmožnosti... karkoli pač, da točno tistih čevljev takrat ne morete kupiti (in kot zakleto vam jih tudi podari nihče ne )... če so čevlji stvar, ki vas zanimajo mimogrede, potem že čez en teden o njih ne boste več razmišljale ali pa vas bo zanimalo kaj drugega... če pa so resnična želja, potem bo le ta trajala... in takoj, ko boste lahko, boste čevlje kupile (ali prišle do njih kako drugače, seveda)... zakaj pri otrocih ne bi bilo enako?... 18 let živijo pod streho svojih staršev in so dolžni upoštevati pravila, ki so jih postavili starši... slej ko prej se vsi osamosvojijo (pustimo mamine sinke ob strani)... kaj neki bodo naredili (če je bila želja iz otroštva ali najstniških let resnična) kot odrasle, samostojne osebe?... ni za ugibat.

Obstaja pa seveda še varianta, da bodo zaradi rešpekta (ali celo strahu) pred starši še naprej trpeli in si tistega nečesa ne bodo uresničili... to je pa že druga zgodba... in druga zgodba so tudi starši, ki bi z največjim veseljem dali svojemu otroku vse, kar premore ta svet, pa si tega ne morejo privoščiti... o teh dveh stvareh tukaj ne govorim... govorim o starših, ki imajo dovolj, da bi lahko in o njihovih otrocih, ki nečesa nimajo zaradi principov staršev.

Pa brez skrbi - tudi moja otroka marsičesa nimata zaradi kakšne moje kaprice.

Ah daj no, kerensa, nič ni odvisno zgolj od tega, ali si imel v otroštvu ali ne, odvisno je od tega, kaj ti veliko pomeni, od vrednot in seveda potem, če tistega nisi imel, kar ti je bila vrednota, izpelješ čez trupla, če pa nisi imel in ti ni bila vrednota, ap ne izpelješ, ker ti dol visi. Jaz sem imela kino in kafetke in kaj vem kaj še vse, ker sem imela žepnino, smao meni je bilo to dolgočasno, brez veze. Še danes ne razumem, kako lahkokomu to tolk pomeni, da pisano gleda, če kdo tega nima. Živela sem v mestu, ap trpela ko hudič, ker nisem na vasi. Uživala sem 100na uro cela poletja, ko smo bili na vikendu dva meseca pri babici. Pa doma nismo imeli za jest razen za kosila, sicer pa prazen hladilnik in seveda imam zdaj vedno polnega, pa ušla sem iz mesta. Pa nismo imeli za obleči, imela sem dvoje hlače, dokler se mi niso strgale, pa mi še danes dol visi, nič ne pogrešam čevljev in srajc... Vidiš, vrednota, ob kateri se komu srce trga, ker tega ni imel, je meni čisto nič pomembna. NI važno, da nisem imela.

Moji otroci so precej demokratično vzgojeni in imajo doma tudi domače živali: psa, mačka in zajca. Če se mi zdi, da je nekaj njihova vrednota, jo bodo dobili, pa če se na glavo postavim bom to speljala. Meni je iblo popolnoma grozno, da bi imel ta mali motor, ampak sem pogruntala, da si to pa res želi, torej ga ima, kljub temu, da me je malo strah zraven. Pa se mi včasih res ne da vozit ta male, pa jo peljem k sošolki, ker je tolk rada v družbi... Samo če mene vprašaš, kino in kokice niso njuna vrednota. A je to tako težko razumet? Da bi se me bala, je pa nonsens. Ne poznaš mojih otrok. Če se ti jaz zdim pogumna, pa mal predrzna včasih s svojimi izjavami in mata zihr vsakodnevni zgled tako v meni, kto v mojem, naj ti povem,da sta ona dva še bolj. Mogoče pa tudi geni svoje odigrajo zraven. Vzgajana sta pa tudi tako, da se ne smeta ničesar bat, ker jih porinem v situacijo, da pogruntata, da nista umrla zraven, pa da so neke stvari v bistvu enostavne in to obvladata, najmanj pa bi držalo, da se bojita ljudi, zelo se znati postaviti zase. In to vsakodnevno izvajata tudi pred mano, če je treba. Nič bat.

nisem zdaj vsega natančno brala, ker se je sprevrglo v nek osebni kreg ...

sem pa včeraj precej še razmišljala o tej temi....
moja hči (9let) dobi vsak ponedeljek 2 eur. s tem denarjem pa mora preskrbeti še svojega zajčka (res, da zanj ne kupujemo drugega kot kdaj pa kdaj kako škatlo zrnja oz briketov, sa ostalo pridelamo doma ali dobimo ke na kmetiji -pač kompenzacija).
telefon ima, vendar ni bil ne njena ne moja zamisel, dobila ga je od njenega očeta, ki ne živi z nami. ponavadi ji prej preteče tiste 3 mesece kot porabi 5 eur. ima ga že cca.leto in pol, pa me je do zdaj samo 1x prosila za denar za kartico.
kupi si kakšno malenkost, kako winx klub modno kartico ali milky way minute (ker je vedno reklama med rebelde nadaljevanko in se ji zlušta ). celo sama si je plačala 5 eur za fotokopijje v šoli, da mi je bilo prav nerodno na roditeljskem, ker nisem imela pomjma, da se je denar sploh pobiral... no, njen odgovor na to je bil, da je imela svoj denar in se ji ni zdelo pomembno mene obremenjevati ....
včasih dobi od očeta ali starih staršev kaj, to ponavadi še toplo odnese na banko...

kaj na rečem... da imam srečo, ker nimam zapravljivega otroka? ali naj samo upam, da tako ostane in čez kakšno leto ne podivja

no, v kinu smo bili pa do zdaj samo 3x in takrat sva častila midva (tudi kokice )

me je pa prav groza, da se naše življenje sprevrže v tako kalvarijo, kot opisuje kerensa


_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Eno je nekaj prepovedati, drugo pa privzgajati kokice kot vrednoto.

Gina, saj moj post ni letel direktno nate... sama dobro veš, da te imam za eno redkih na RR, kateri se vsi koleščki vrtijo v pravo smer ... edina razlika med tvojimi in mojimi besedami (bistvenimi) je, da sem jaz napisala "resnična želja", ti pa "vrednota"... razumeš bistvo?

Drugače pa sem še vedno mnenja, da 50€ na mesec NI veliko za 14-letnika.

Ja kdo bi pa TO počel?

Eno je, da imaš rad kokice in da se ti pač zdi, da spadajo h kino-predstavi, ampak kokice kot VREDNOTA?... ne seeeriii.

Seveda je. Lajf stajl za katerega otrok porabi zepnino. Saj je ze citirano...sladkarije, cipsi in podobno.

Po tem, za kar 14-letnik zapravi svojo žepnino, se pa res ne da sklepati, kaj so mu vrednote... 14-letniki zapravljajo žepnino za trenutne želje (vsaj večina in večinoma)... na RR so pa itak samo mame z varčnimi, resnimi in vsevednimi otroci ... katera bo pa priznala, da njen otrok ni popoln?... OK, pa brez zamere vse tiste, no, ki ste napisala, da vaš otrok pa racionalno zapravlja... malo heca pa mora biti, no... a se bomo skregale za 50€ al' kaj?

je pa žal tudi tako, da si jaz ne morem privoščiti dati otroku 50 eur na mesec (kar tako, ne rečem, da če potegnem črto pod vsem kar se rabi - hrana, obleka obšolske in šolske aktivnosti...da ne pride do tega zneska oz. najbrž krepko čez...), ker imam prenizek dohodek ......navsezadnje je to desetina moje plače

_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Itak .
Ne, glej razliko, se enkrat.

Jaz sama sem za sebe napisala, za kaj sem porabila denar (zemljica, sladoled, Zabavnik,...) plus tega pa sem vedno prisparala za tisto, kar mi je bilo pomembno (sport, potovanja, ki so bila takrat tezko dostopna). In v tem je veliko razlike. Da denar pac porabljas samo za sproti, za cocke in kokice, nisi pa sposoben ga privarcevati za kaj vrednega, ali pa nic vrednega sploh ne vidis v svojem zivljenju, razen kokic .

Kako bo otrok zapravljal denar je pa precej odvisno od njegovih staršev - kakšen zged mu dajejo (kupujejo vse počez, brez premisleka, napamet, p otenutnem navdihu, veliko zapravijo za kavice, malenkosti ob tem položnice plačujejo z zamudo,... ali se obnašajo bolj racionalno, najprej tisto, kar je nujno, potrebno za vsak mesec in si s preostankom tudi kaj privoščijo ali pa npr. svoj denar vlagajo samo v nujno, pa še to z odporom in razliko šparajo ter si nikoli nič ne privoščijo).

Racionalnost ni nekaj, kar prineseš s sabo na svet (v določeni meri sicer gotovo, karakter in to), ampak je v veliki meri privzgojeno. 

In se mi zdi, d ane bi smelo biti prvo vprašanje, koliko na mesec za žepnino, temveč kaj hočemo s to žepnino doseči. Smo starši, naša naloga je otroka vzgajati v vseh plateh življenja in ga pripraviti na samostojnost - v to pa štejem tudi zmožnost racionalne uporabe denarja. To ne pomeni, da si nikoli nič ne privoščiš, temveč da ceniš to, kar imaš, kar si lahko kupiš, da ceniš sebe, svoje delo, njegovo vrednost in delo ter trud drugih, tudi staršev, ki ti žepnino in izdatke za karkoli ti je že povšeči sploh omogočajo. Da denar ne pada z neba, temveč je zanj potrebno vložiti trud.

Torej zame osebno ima žepnina določen pomen - je sredstvo za učenje odgovornosti, za spoštovanje dela drugih in za pridobivanje samostojnosti na finančnem področju. Za otroka pa je na kratek rok sredstvo za uresničevnaje njegovih trenutnih in malo daljših potreb (če hoče novo igrico, naj našpara), na dolgi rok pa dobi še drugačne pomene.  

Mislim da si lahko na podlagi 3 strani postov Sanja nk. ustvari svoje (enako ali spremenjeno) mnenje o višini žepnine, ki jo imata njena otroka. Konec koncev sta NJENA in naj ju vzgaja po svoje.

So še pomembnejše stvari v življenju, ki jima ju mora / je že morala privzgojit kot pa žepnina.

_____________________________

Urshy Art

Svoje mnenje naj bi si bil sposoben ustvariti vsak stars, ki je opravilno sposoben. Prakticno je vsako vprasanje na forumu logicni nesmisel .

Pac je debata, ne obremenjuj se :).

Zakaj pa zepnina (in denar) nista pomembni stvari v zivljenju?

Žepnina je pomembna stvar v življenju (otroka in starša), ampak so pa še pomembnejše stvari v življenju od žepnine.

Saj je ne rangiram na lestvici pomembnosti. Zanima me, zakaj ni pomembna?

Na to vprašanje bodo morale pa odgovoriti tiste, ki pravijo, da žepnina ni pomembna.

Mič II preberi še enkrat , kar sem napisala. Boš videla, da nikjer nisem napisala, da žepnina ni pomembna. Pa tud napisala sem da si lahko sanja ustvari mnenje (novo ali obstoječe) na podlagi vseh teh postov, ki ste jih objavile do sedaj. S tem sem mislila, da ne morete nič več novega povedat.

Joj, kako si površno prebrala....


_____________________________

Urshy Art

Cisto v redu sem prebrala :).
Ja, ce se pogovarjamo samo o pomembnih stvareh v zivljenju, se bomo pogovarjali samo o zdravju, ker je to edino absolutno pomembno. Se to je jasno vsakemu cloveku, tako da se niti o tem ni treba pogovarjat.

In ja, meni je denar ena od pomembnih stavri, ker je osnovna financna pismenost, med katero sodi tudi sposobnost varcevanja in kamor sodi tudi sposobnost odlaganja potreb in prepoznavanja pravih, ena od stvari, ki jo bom otroku privzgajala.