Čao!
Na forumu sem sicer nova, nikakor pa ne nova na področju depresije. Z njo sem se prvič srečala pri 20.-letih, trajala je cca. 1 leto - brez tablet. Nehala se je pravzaprav z mojo zanositvijo in tudi po porodu nisem imela poporodne depresije. Ko je bila hčerka stara 2 leti mi je umrla mami, tudi to sem preživela in bilo je vse lepo in prav, razen manjših krajših epizod tesnobe in nemira, vse do lanskega leta, ko se mi je depresija ponovila in to v nekoliko hujši obliki kot 10 let nazaj. Ker enostavno nisem videla drugega izhoda, sem se odločila za zdravljenje z antidepresivi ASENTRA. Po enem letu sem zaključila z zdravljenjem, ker sem zanosila. Sedaj sem v 6.mesecu nosečnosti in bojim se, da se mi depresija spet počasi vrača. Drugače sem presrečna ker sem noseča, veselim se otroka, ampak enostavno pride dan oz. ura ko me kar nekaj zabedira, ne znam opisat z besedami. Čuden obučutek v glavi, stiska me v prsih, vse mi je brez pomena. Potem pa me spet ta nemir in tesnoba mineta in sem spet srečna. Ne znam si opisat, zakaj sem lahko dva ali tri dni tista stara jaz, nasmejana, naspidirana, srečna...... Potem pa kar iz ljubega miru ura, dve ali celo cel dan vsa tesnobna in brez kančka upanja..... Ko prebiram forume, vidim da je ogromno nosečk v podobnih težavah...Sedaj sem ponovno dobila tablete Asentra, vendar jih še nisem začela jemati, ker kar upam, da so za vse krivi hormoni in da bom zmogla brez njih.....
Kako se druge spopadate s tem......?

lp,  

lep pozdrav,skratka zelo sem vesela,da se je tudi na tem forumu odprla ta tema.zanima vas kako se kaže deprsija,meni se je začela v 5.mesecu nosečnosti z tesnobo,nemirom,pretiranim strahom za otroka,občutkom,da se mi bo zmešalo,vsega sem se bala,nisem mogla spat,jest,živeti,en mesec sem se trudila brez zdravil,nato sem po posvetu z psihologi,ginekologi,psihiatri se le odločila in začela jemati antidepresiv zoloft,ki je imel res take stranske učinke prva dva tedna,da sem bla še slabše,nato se mi je stanje mal izboljšalo,pol se mi je spet poslabšalo in je blo šele po treh mesecih dobro.sedaj sem 8 tednov pred porodom in sem kr stabilna.tko,da tisti,ki mislite da se da brez zdravil,sploh pa je to v nosečnosti težko,ker si omejen in zaskrbljen.tko,da če vaškej zanima vam z veseljem odgovorim,lp

lahko se kontaktirava,javi se,lp

Zdravo alpinfresh!
 
Poslala sem ti mail. Upam, da bo dostavljen. Kontaktiraj me.
 
Lep pozdrav,

Mamice, ki ste med nosečnostjo imele te probleme- ste imele kdaj občutek, da se to na otroku zdaj pozna?

http://www.nebojse.si/portal/index.php

Tu lahko najdeš veliko koristnega. Meni je forum na tej strani zelo pomagal.

kako pa se te kontaktira, ker si anonimna? in ne vidim da bi se ti dalo pisaz na zasebno?

Ti napišem ZS...

zmenjeno 

a res nobena nima več kej povedat na to temo,kako se kej psihično počutite med nosečnostjo,kakšni so pa vaši strahovi?lp

Z diagnosticirano depresijo sicer nimam izkušenj, se pa velikokrat v življenju znajdem v depresivnem razpoloženju, ki lahko traja po par dni ali celo mesec in več. Tudi v prejšnjih nosečnostih se z depresivnimi stanji nisem srečevala, tokrat pa je žal drugače. Nosečnost je bila zaželena in načrtovana in v začetku je bilo vse super, čeprav je bilo z njo povezanih kar nekaj stresnih situacij. Potem pa nas je zadelo kot strela z jasnega, da je veliko možnosti, da bo naš otroček drugačen. Kljub vsemu smo se ga odločili obdržati, a takrat sem se kljub trudu in optimizmu pri meni začelo pojavljati depresivno razpoloženje, mračne misli, negotovost, strah. Bili so dnevi, ko sem lahko samo jokala, bili so dnevi, ko sem želela vse skupaj končati, a vedno znova sem se tudi s pomočjo partnerjevega pozitivizma pobrala in odgnala negativne misli. A notranjega miru, brezskrbnosti in veselega pričakovanja v meni ni bilo več. Na ven sem sicer kazala povsem običajen obraz, nihče ni opazil, kaj se kuha v meni, in včasih mi je uspelo celo res odgnati vse negativne misli, vsake toliko pa se je ponovno oglasil tisti črv in glodal in glodal do solz in obupa. A nekako se mi je uspelo izvleči in spet pozitivno gledati naprej. Potem pa je našo družino doletela nepričakovana tragedija, doživela sem hud šok, življenje me je butnilo ob čeri, vse je obstalo. Ponovno se je vrnil strah, strah pred prihodnostjo, starh pred življenjem, strah pred vsem, kar me čaka. Vse v meni je umrlo, nobenega veselja ne občutim več v sebi, nobene svetle točke več ne vidim pred seboj. Sama nosečnost mi je postala neznosno breme, otroka se sploh ne veselim, najraje bi videla, da se vse skupaj konča, najraje bi se ulegla in zaspala in se zbudila nekoč ... ali pa nikoli več. Na trenutke samo jokam, nato ne čutim ničesar več, potem me nenadoma popade neznosen nemir, smrtna groza, strah in zopet histeričen jok. Čas poroda se nezadržno bliža, jaz pa ne občutim ničesar. Nič še nimam pripravljeno za otrokov prihod na svet, muka mi je samo pomisliti na to, kaj vse je še potrebno postoriti, ker resnično nimam ne volje ne moči. In strah me je, neizmerno me je strah, kaj bo potem.

kot bi brala moje misli. Tisti, ki je to prebrodil ve, da ni težje bolezni kot je depresija . In sam si sploh ne moreš pomagat. Punce, pojdeite k psihiatru/psihologu in ne čakajte, da bo minilo, ker ne bo!

jojjj kak je hudo ko imate te težave
lahko kateri kakorkoli pomagam??
kr mi je ful bed da čujem, da se ne veseliš svojga bebija
sem še na drugih forumih in ti povem, da sipunce zelo želijo  in res mislim ZELO in ko bi videle kaj takega se jim lahko zmeša
Vrjamem da je groza...vendar probaj...z močjo pozitivnih misli...pojdi na predavanja za smejoč porod...pogovarjaj se s partnerjem inprijatelji...VESELI SE SVOJEGA OTROKA...svoje maleštručke,ki ti bo v veselje vso življenje...to je tvoje...samo tvoje in odvisno od tebe bodoča mami...ne prepusti se negativnim mislim...zavoljo svojega otroka se porihtaj in razlišljaj pozitivno!!!
Beri knjige o pozitivnih mislih...kako sipomagat itd.
Začni že danes in pojdi proti svetlobi!!!

Kontaktiraj me, delim podobne izkušnje in pogovor mi ne bi škodil.
Pazi nase in na bebico.

pozdravljena,
ob prebiranju tvoje zgodbe najdem tudi velik del sebe. ali te lahko kontaktiram za več nasvetov iz tvoje izkušnje. zaključujem 5. mesec nosečnosti, ki ni ravno briljiral in se odločam, kako naprej???

jaz tud morm pohvaliti društvo DAM, meni je ta forum zelo pomagal, vsaj, da veš, da nisi sam, da veš, da ima veliko oseb podobne težave, lažje se je pogovoriti z nekom, ki te čuti...v glavnem ena a forum...

evo, čisto enako se počutim. Na dneve sem popolnoma na dnu, najraje sploh iz postelje ne bi vstala.
Lahko je reči, naj se zaupamo bližnjim, partnerju, prijateljici...Ravno včeraj sem se z mojim želela pogovoriti, ker sem mislila, da bo razumel, mi pomagal, potolažil....Ne, ne znajo. "Saj bo bolje, boš videla" niso besede, ki ti dajo tolažbo. Lažje mi je bilo samo toliko, da sem mu povedala kaj čutim, kakšne dneve preživljam, zakaj sem včasih dobre volje in naslednji dan čisto na psu...

Tudi sama sem razmišljala, da bi po 3. mesecu spet šla na Asentro, ampak potem me pa skrbi kakšne so lahko posledice za dojenčka. Kaj pa razgovori s psihologi, psihiatri? Bioenergetiki?....Bi znalo kaj pomagati ali izboljšati psihično stanje?

Eto, točno tako se počutim tiste dni, ko najrajši ne bi vstala iz postelje.

Vidim, da se je ponovno odprla izmenjava izkušenj na temo depresije. Jaz sem ob začetku nosečnosti nehala jemati cipralex, ki sem ga predhodno jemala leto in pol po dveh splavih in ginekološki operaciji. Po približno 20 - ih dneh sem imela večerne potresavice, napade strahu, panike ipd. Takrat sem sklenila, da se osem mesecev ne bom dajala s tem. Bila sem aktivna, hodila na bioterapije in se mi je zdelo nekako ok. Strah me je bilo amniocenteze v 17. tednu, pa je šla kar v redu mimo, rezultati so dobri, potem se mi je pa po 14-ih po amnio dneh sesulo in od takrat se pobiram in padam in pobiram in padam. Še vedno hodim na bioterapijo enkrat mesečno, se v večini ukvarjam z jogo, čakam na Bachove kapljice in pozanimala sem se še o terapevtski lučki. Me pa veliko dajejo negativne misli, ki me kar deprimirajo, sledi tesnoba, jeza, žalost, nemoč, strah...Ali ima kakšna izkušnje, ki pomagajo tako ali drugače? Ponovno razmišljam o zdravilih, čeprav bi seveda raje zdržala brez. Punce, kako naj si pomagamo?

nabavite si bachove kapljice! Res pomagajo blažijo strahove in tesnobo omilijo ali pa je sploh ni!!! vam pošljem link kje jih naročit irena.roglic@gmail.com, Gospa irena vam jih pošlje na dom, so zeliščne in niso škodljive. Drugače pa lahko vzamete tudi kak persen ali pa baldrijanove kapljice! To pomaga in je zeliščno, prežene pa strahove. Mene je tud par dni nazaj spet panika, duši in teško diham, srčni pulz apa preko 100 in nizek pritisk 60-90!!!!!!!!! za znort!!!


če ima katera kakšno fino knjigo za prebrat nej sporoči........rada bi se naučila sama borit proti strahu oz. napadu!


lp
nin@

danes sem dobila bachove kapljice in jih začela jemati. upam na izboljšavo. žal ne poznam, kakšne posebne knjige, ki bi lahko pomagala. zanima pa me, kako reagirate ali si pomagate v tistih najtežjih trenutkih nemoči takega ali drugačnega napada, kako preusmerjate misli, ali se poslužujete avtogenega treninga - in kje ste se ga naučile, ali je že katera poskusila s hipnozo, eft tehniko ipd.

Doživela depresijo in se zdravila pol leta, potem pa sem s pomočjo športa in dobrih prijateljev nekako speljala. Je pa to zelo hudo - pri meni se je kazala v obliki tiščanja v prsih, nespečnosti, nenehnega joka, polega tega sem kar naprej ratvala flekasta po obrazu, telesu......Uhhhhh, hudo, res. Ne bi bila rada še enkrat na tem. To je bilo, ko je bila moja punčka stara eno leto. Lahko bi bila tudi poporodna, ampak mislim da ne, ker sem imela težave že  pred nosečnostjo in med njo. Tko da,....Moje mnenje je tudi, da se PREMALO O TEM GOVORI. Škoda je, da je to še vedno tabu tema in se vsi skrivamo za maskami, ker tako ljudje, ki to doživljajo, še bolj trpijo. Ljudje pa, ki ne poznajo tega, se iz tega delajo norca, hitro dobiš vzdevek, da si itak zmešan, itd. To sem jaz od moje mame doživela, tako da......Hudo je, res. Upam vsem, posebno tebi, anonimna, da čimprej splezaš na zeleno vejo. Upam, da imaš vsaj eno svetlo točko, vsaj nekoga, ki se mu lahko zaupaš, ker brez tega ne bo šlo. Priporočam ti strokovnjaka - boš vidla, da to sploh ti tak bau bau. Mogoče vidiš zdaj vse črno, mogoče je vse brezizhodno, ampak nekdo ti mora pokazati pot. Če boš mogla, ali če že ješ AD-je - veš, mamica se mora vsak koliko toliko dobro počutiti, da dodatno ne obremenjuješ še nerojenega otroka, ki čuti vse, kar doživljaš ti. Več škode bi nardila, če bi v nedogled trpela, saj to tvoj otrok čuti. Kar vprašaj kateregakoli strokovnjaka. Sem se bala, da se mi bi zdaj med drugo nosečnostjo to ponovilo, pa sem dobila tak odgovor. Če je treba, je pač treba. Strokovnjaki pa so zato, da ti svetujejo, kako čimbolj omiliti depresijo ne da bi to preveč vplivalo na še nerojenega otroka.

Dr. Pušenjak pravi da z psiho ne škodujemo še nerojenemu, bebiju, škodujemo pa same sebi to je pa 100°%


lp
nin@

pozdravljene punce. mene pa zanima še nekaj. tiste, ki ste se vrnile na AD v 5-em, 6-em ali 7-em mesecu nosečnosti, ali ste se vrnile na isto zdravilo kot ste bile predhodno ali na drugačno. mnenja strokovnjakov se razlikujejo-vsaj kolikor sem jaz prebirala. eni trdijo, da je najpomembneje, da si prve tri mesece brez, drugi, da je ravno obratno. meni je zdravnica rekla, da je menda vseeno, kdaj jih začneš jemati ipd. sem bila pa jaz predhodno na cipralexu, trenutno pa sem v 23. tednu nosečnosti. lp vsem borkam