Če je katera od vas dalj časa (nekaj mesecev) trpela za depresijo (že v zgodnji nosečnosti), naj se prosim javi... Bi jo rada kontaktirala in se z njo pogovorila. Hvala za pomoč in LP!

Menim, da ne bi bilo slabo o tem javno spregovoriti.
Se mi zdi dokaj pogost in normalen pojav, pa si vse preveč zatiskamo oči pred tem. 

Temo s svojim problemom imam odprto, pa je zelo malo odziva... Zato sem se odločila pozvati na tak način, morda bo več uspeha. 

kontaktiraj me, čeprav nisem imela depresije v zg. nosečnosti sem pa po porodu doživela nekaj podobnega. Če seveda želiš.

temo si šele danes odprla!
verjamem, da bi se še katera oglasila s podobnimi težavami in bi lahko debatirale.

sicer pa tudi sama nisi nič konkretnega napisala s čim imaš največje težave, kateri strahovi so prisotni in kako doživljaš vse skupaj.
daj se malo odpri in opiši svojo situacijo.
- konec koncev si anonimna in lahko prosto o tem spregovoriš.
resnično verjamem, da se bo še katera odzvala na to temo ali pa s kakim nasvetom.
osebno se mi zdi tema zanimiva in resnično bi bilo dobro o tem spregovoriti, marsikateri pa bi bilo lahko tudi lažje, ko bi videla, da ni v tej situaciji sama.
lp

< Sporočilo je popravil blackcoffee -- 29.10.2008 17:21:23 >

Kontaktiraj me!

eno vprašanje vsem ki ste se srečale s tem problemom: ne morete ali ne želite o tem govoriti?
kakšni so zadržki in čemu skrivnost? a menite, da boste obsojane zaradi takih ali drugačnih čustev - občutenj, ki vas spremljajo s strani drugih?
tudi meni ni lahko in se srečujem z različnimi mislimi, strahovi in dvomi.
pa se mi to vseeno zdi še dokaj normalen pojav. z nosečnostjo smo se znašle v popolnoma novi situaciji, ki si je niti v sanjah pred tem nismo mogle predstavljati. šok je lahko toliko večji, ko nosečnost ni načrtovana..
dosti žensk ima takšno ali drugačno podporo s strani partnerja ali ostalih družinskih članov... prijateljev.. v končni fazi pa smo kljub temu same. tiste pa, ki te opore nimamo v taki meri pa se nas lahko v toliko večji meri loteva t.i. depresija.

Blackcoffe, hvala tudi za tvoje mnenje o vsem skupaj. O tem, kolikokrat sem omenila komu svoj problem (tudi tu to ni bilo le enkrat in to samo danes) vem le sama in o tem ne moreš soditi. Prosim, ne sili nas v nekaj, kar trenutno ne želimo razkriti virtualnemu svetu, saj (vsaj jaz) to želim rešiti najprej sama, nato lahko kaj več povem o tem in pomagam drugim.

In o podpori družine, partnerja in ostalih tudi ne moreš govoriti, saj nisi v moji situaciji.

Hvala vseeno za tvoj interes.

se strinjam z anonimno, kdor tega ni doživel ne ve kako je. Tako, da anonimna pogumno in oglasi se mi.

Depresija je žal zelo huda zadeva, kateri  sama žal ne boš kos. Govorim iz lastnih izkušenj, sicer ne med nosečnostjo ampak po drugem porodu. Tudi sama sem jo želela skrit pred svetom, pa me je to skoraj pobralo, saj brez pomoči samo toneš in toneš. Želim ti, da si čimprej poiščeš človeka s katerim boš lahko odkrito govorila, bi pa na tvojem mestu poiskala tudi strokovno pomoč. Zavedaj se tega, da nisi ZMEŠANA, ampak si DEPRESIVNA ( OOOOOGROOOOMNA RAZLIKA, ki jo nekateri žal ne poznajo in zato obsojajo). Strokovnjaki na tem področju ti bodo krepko stali ob strani. Želim tebi in tvojemu  vse naj.

Tiamo in Clara, imata ZS.

Hvala tudi tebi Jaknik. Želim ti, da se nikoli več ne ponovi, to so res težke stvari...

glede na zgornje besede, sem razumela, da bi si želela o tem govoriti, pa ni odziva.
zato sem te pozvala, da konkretneje spregovoriš o težavi.
seveda pa ni moj namen siliti v kogarkoli v karkoli. če si me tako razumela, se opravičujem. in daleč od tega, da bi o čem sodila. vse kar sem morda želela je to, da bi se o tem govorilo, saj ni malo žensk s takimi težavami.
in forum je tak virtualen svet, kjer dopušča in omogoča anonimnost.. in ravno na račun te, si lahko marsikdaj olajšamo situacijo. ž
kakorkoli..
vse dobro.

Se popolnoma strinjam iz jaknik...

Poišči si strokovno pomoč,ker zaupati se prijatelju je čisto
drugače kot se zaupati nekomu ,ki ve zakaj ti pomaga...
In tako je nisi nora ampak si v depresiji-s katere rabiš izhod
in ne oklevaj predolgo ker je že zdaj prepozno ...ob sebi rabiš
nekoga ,ki te bo poslušal ,on pa je zato tam da ti pomaga,da
se odpreš da te posluša in da ti iz sebe spraviš kamen.Omeni
zadevo osebni zdravnici,ker ima gotovo strokovnjake ob sebi.
En je zelo dober v železničarskem domu,žal sem pozabila priimek.

In ne pozabi to vse čim prej spraviti iz sebe ,nekomu ,ki te bo poslušal
in ne bral...

Objemček...

Meni se je začela depresija nekje v petem mesecu nosečnosti. Trajala je do konca nosečnosti, včasih je bilo malo bolje, včasih je bilo praktično nevzdržno. Sedaj sem 3 tedne po porodu in se vsak dan znova bojujem s tem. Zdi se mi, da gre počasi na bolje, ampak potem pa spet pridejo trenutki, ko padem nazaj...
Me pa zanima - punce, ki ste šle čez to, ali pa koga poznate, ki se je soočil s tem problemom, kako so vam/jim strokovnjaki pomagali? S pogovori, ali tudi z antidepresivi? Sama sem obiskala psihologinjo v porodnišnici še med nosečnostjo in me je poslala na neke vaje avtogenega treninga, češ da še ni tako slabo. Zdaj spet razmišljam, da bi si poiskala pomoč, pa ne bi rada šla nazaj k njej...

Ja vsekakor probaj brez antidepresivov če se le da...je pa od
pogovora odvisno koliko ti zaleže,odleže ...
In naj ti bojo AD zadnja možna varjanta...

Strokovnjaki pomagajo na različen način, odvisno od človeka. prijateljica je nehala dojit in dobila AD. Druga jemlje Bachove kapljice, ki jih lahko jemlješ med nosečnostjo in med dojenjem.

Drugače pa AD niso splaba stvar, to so tableti kot antibiotiki, narediti moraš kuro, da se ti povrnejo celice v možganih, ki si jih porabil s sekiranjem in stresom. Veliko ljudi menja AD in pomirjevala, od AD ne rataš odvisen, od pomirjeval pa. AD tudi ne pomagajo takoj, ampak šele po 4-6 tednih, odvisno koliko aksioznosti se je nabralo v telesu.

Tako, da punce, k strokovni pomoči, v ZDA ima skoraj vsak svojega prihiatra in ga redno obiskujejo, pri nas je pa to še tako v oblakih, se veliko govori, ne naredi pa nič. Tudi dobrih psihiatrov primanjkuje v SLO, velikokrat ti samo ponudijo tablete.

No tko. Mene se je med nosečnostjo tudi lotevala depresija oz. bolje rečeno anksioznost. Bolj ali manj sem bila sama doma od šestega meseca dalje zaradi  bolniške. Skrbelo me je za prihodnost, zaradi sekiranja G glede teže, zaradi izgradnje mansarde, zaradi tega ker sem bila sama za vse - kuhanje, pospravljanje, nakupovanje (mož je privatnik in dela cele dneve) ma vse se mi je zdelo tako hudo, grozno, obup.

Predvsem sem se soočala z dejstvom, da moram prekinit kariero, da bom neuporabna, da mi bi manjkala gonja za roki, da ne bo več potovanj (poslovnih), da bom samo gospodinja celo leto, da ne bo ničesar, kar bi mi vlivalo samozavest itd.

Tri mesece po porodu se je izboljšalo. Sicer moram moža včasih malo pobezat da mi pomaga, ampak njegovo sodelovanje mi ogromno pomeni.
Vsak dan si dam nov cilj za tisti dan in ko ta cilj izpolnim, se počutim odlično. Veliko pripomorejo tudi sprehodi in šport. Tu sem našla svojo "odrešitev".
Poleg tega je za kariero dovolj časa in ne bo nikamor ušla, če le ne bom dopustila da odide

Pogovarjaj se z možem/partnerjem ali komur pač zaupaš. Povej mu/jim vse kar te tare. Z izpovedjo se breme na duši zmanjša. Na forumu je tudi ogromno oseb, ki te lahko poslušajo, ti svetujejo ali pomagajo. Ne se izolirat.

V končni fazi se pogovarjaj s strokovnjakom. To ni noben bavbav. Morda ti bo terapija pripomogla zaživeti polno

Tudi mene lahko kontaktiraš

Moja prijateljica je po porodu zapadla v hudo depresijo, pa dolgo casa sploh ni vedela, da je to res to. Na koncu je bila ze tako uboga, da jo je vso telo bolelo, komaj je vstala, pa hodila... Dobila je antidepresive in jih jemlje ze eno leto in se en cas bo. Baje te terapije trajajo dolgo in tudi prenehas ne naenkrat ampak postopno.

Jaz sem bila zelo nervozna v zdajsnji - drugi nosecnosti, vzrok pa je bil ta, da sem lani otrocka izgubila v 22t. Moja gin me je poslala k psihologinji v porodnisnico, zal pa se ni ravno izkazala. Svetovala mi je, naj strahove kar odmislim (??ce bi jih lahko bi jih ze!), pa da naj zacnem z jogo (hodim ze leta, pa ni pomagalo)... Meni je pomagala ena privat gospa.

Tako svetujem, da poisces res dobrega strokovnjaka.

Edina stvar, ki je morda vredna premisleka, je, da je rekla, da se veliko krat zgodi, da se nosecniske depresije po nosecnosti lahko se mocneje izrazijo kot poporodna depresija.

jaz sem imela težavo že pred nosečnostjo in bila je povezana z strahom pred smrtjo!
lahko bi se reklo da se je začelo lani v takšnem času...izguba službe, dan mrtvih...in potem je bilo kak mesec zelooo hudo vendar nisem želela jamati nobenih tablet oz. tako je bilo šla sem k psihijatrinji in mi je napisala tablete in po 2 dneh to je 1 cela tableta doivela en hud napad tesnobe in šla v bolnico na urgeno, kjer ne boste vrjeli so mi rekli da je želodec
vglavnem pomagala mi je zaroka in moj bodoči mož in seveda sem se zaposlila z pripravami na poroko in kasneje še z nosečnostjo in tako se je zadeva precej umirila...se še pojavljajo strahovi in zdi se mi da bolj kot se bliža porod bolj so prisotni(kar pa pravijo da je normalno)...
vendar sedaj znam pravilno k tem strahu pristopit in ga z potivnimi mislimi izbrisat iz glave!!!
Pogovarjanje o tem mi ni hudo, kajti več sem govorila lažje je bilo in če si priznamo al ne je to najbolj razširjena "bolezen" in ne vem zakaj bi se sramovali!!NI RAZLOGA ZA SRAMOTO!!!na te zadeve ne moreš vplivat sam!!lahko pa si sam pomagaš...ampak lepo počasi in seveda kot nekatere poprej tudi ja priporočam da tablet ne jemljete,ker imajo hujše stranske učinke kot dejanska "bolezen"!!!!

Seveda pa me kontaktiraj in z veseljem bom poklepetala s tabo bolj podrobno!!

Ewo mislim da sem otvorila temo z zgodbo in ne samo ja meni se je tudi zgodilo!!Dajte povedat kaj in ne se tega sramovat, če iamte gripo tudi vprašate kako in kaj...depresija in anksioznost nista nič kaj drugačni od tega...še bolj pogosti skoraj kot gripa!!zatorej le spregovorite

Čau punce,

mal se prebirala tole kar ste pisale in bi vam rada povedala kako je bilo pri meni. Letos februarja sem se prenehala zdraviti za depresijo, ker se je stanje močno izboljšalo in ker sem se odločila za zanositev. Zdaj sem v petem mesecu nosečnosti in depresija se je ponovila.  Kljub temu, da med nosečnostjo ne priporočajo jemanje antidepresivov, pa sem se za ponovno terapijo odločila, ker odtehta vse tisto trpljenje, pa tudi na otroka ne deluje tako slabo kot depresija sama. Je tveganje, ampak nosečnost naj bi bilo neko srečno obdobje in ne eno samo trpljenje. Zanimivo mi je pa to, da vsi zdravniki tako ginekologi kot tudi nekateri psihiatri enačijo depresijo s tem, da je mamico samo strah pred porodom in starševstvom, kar pa še zdaleč ni res. Depresija je bolezen, ki jo je potrebno zdraviti in se jo da tudi zelo uspešno pozdraviti. Strah pred porodom je nekaj čisto drugega in je čisto normalno.

A lahko katera napiše, kako izgleda ta depresija?? Kako jo zaznaš? Kot strah, nervozo, ali kaj drugega?

Kako zgleda depresija je tako težko opisat. Jst sem jo doživljala kot neko stalno napetost v prsih in to tako hudo, da misliš, da ne boš več zdržal, da bi kar iz kože skoču, da bi kr pobegnu, pa nimaš kam. To je en tak zoprn nemir, utrujenost, ne moreš se koncentrirat. Res se težko opiše. Verjemi mi je pa veliko več kot samo strah pred prihodnostjo al pa napetost, ki jo čutiš pred stvarjo, ki ne veš kako ji boš kos. Ker tak strah je utemeljen, strah pri depresiji je pa čisto neutemeljen.

Ja, depresija je bolezen, tako kot nekatere druge, recimo sladkorna bolezen in pač potrebuje zdravljenje in seveda JE OZDRAVLJIVA! Vsem, ki se soočate s to težko boleznijo svetujem, naj vam nikar ne bo nerodno, temveč se obrnite po strokovno pomoč!

Lahko se obrnete na psihologa (ta ne zdravi z antidepresivi, ker ni zdravnik), lahko na osebnega zdravnika, psihiatra... AD niso nič slabega, pomagajo vzpostaviti normalno vrednost serotonina ("hormona sreče"), saj je to ravnotežje med depresijo porušeno. Tako, da pri depresiji pač pride do sprememb v možganih, zato se tudi tako slabo počutite.

Pri samem boju z depresijo pa je zelo pomembna tudi psihoterapija, kjer se pogovarjate s strokovnjaki o svojih občutkih, itd.

Seveda je zelo pomembna tudi podpora partnerja, družine in okolice. mogoče pa bo kateri v pomoč tudi društvo DAM. Tukaj je njihova internetna stran 
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=18&Itemid=2
, kjer lahko najdete veliko zanimivih informacij, forum, itd.
Kako se depresija kaže pri ženskah (je malce drugače kot pri moških), tudi v nosečnosti in po porodu, pa si lahko preberete tukaj:
http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/depresija/zenske/

SREČNO!

< Sporočilo je popravil girly -- 3.11.2008 10:13:00 >

_____________________________

Kris je najin sonček :)