Čau...
Jst bi bla v 17 tednu a žal buši ni tako velik. Je moj Rižko (tako sva ga poimenovala  :)) odšel 14. avgusta. Dolgo nisem nič govorila, nič pisala, enostavno nisem čutila, da hočem. Se mi zdi, da težko je razložiti in od nekoga pričakovati, da razume. Kot en strojček sem premlela, potisnila vase..., kot, da nič ni bilo. Spomin na to je svečka..., ki prižgana je bila drugič. V spomin mojemu Rižkotu.
Joj, me boli, ko pišem.. čutim, da me bodo oblile solze... a ne.., v službi sem. :-)
Skratka težka manipulacija čustev, res prava manipulacija.... in punce moje.., zdaj vem kako je vsaki, ki to doživi. Vse bi vas objela.. in jokala z vami...  U bistvu sva samo probala, prvič in uspešno... na dopustu sva zvedla in to je bil res balzam za najino dušo. Jaz sem se sicer mejčkan ustrašla..., no.. od samega začetka so me spremljale neke čudne misli, čudni občutki.... Na samem začeteku me je to obremenjevalo.., potem sem začela kupovati različne knjige in revije in vpisovati v nosečniški koledar..., se veseliti... , priznam pa, da nisem še čisto sprejela oz. "dojela" vse do trenutka, ko sem si pozorno ogledala svojga bušija... , ej neverjetno!!! Od tistega trenutka.... se je veselje začelo.... in prav tako hitro tudi končalo.
Moj dragi je bil službeno odsoten... Še v službi sem čutila neko čudno pikanje a sem si govorila..."maternica se rasteza" in se tolažila s tem. Na poti domov so me oblile solze, božale sem se po trebuhu in u bistvu prosila, da naj bo priden in ostane ob meni. 
Po prihodu sem malo počvekala s taščo in se odpravila v zgornje nadstropje. Bila sem sama v najinem novem ogromnem stanovanju... in bolečine so bile vedno večje..., nisem se ne stuširala ne umila, oblečena sem se vlegla in zvila, bolečine so bile neznosne a v mojih mislih se je še vedno... pač samo maternica raztezala. Ne vem kdaj sem zaspala.., ne vem. Točno ob 04:00 sem vstala in se bala iti na wc, nisem videla, da me je kri že oblila. Dobesedno kapljala je po tleh ....
Avto na servisu, tast in tašča sta me peljala na vlak. Delam v Lj., nista vedela za nosečnost, ker sva želela počakati z novico. V molku, z bolečinami in s solzami, ki sem jih težko zadrževala sem komaj čakala na vlak. Na vlaku sem jokala, jokala... , mojega dragega obvestila o tem, da nama Rižko najverjetneje odhaja.... , skupni jok, jaz tu, on na drugem kontinentu..., grozno.
No..., ne želim se spominjati ginekologinje na urgenci in načina kako mi je povedala, da ne bom mami in... njenih besed, da je preveč kosov, preveč krvi... in da ne ve ali gre za enega ali dva ploda. Ubil me je.. in nisem ji ostala dolžna.
Potem abrazija, potem spet soočanje z mojimi in stavki.. "bila sem noseča, ... , a je odšel"... Hudo...
Skratka..., par besedic..., upam, da se odzovete..., počutim se čisto samo, res osamljeno. U bistvu sem sama..., kljub ljudem okoli sebe.. Pogrešam občutek, ko Rižko je bil ob meni. Tako kratek čas... a kaj, skupaj sva pela, skupaj sva šopingirala, jedla... , se smejala....
Zavrtela bi čas in.... si želela biti v pričakovanju, v 17. tednu.... , pa ne morem..., no v mislih že... :-(

Draga Rižko...do potankosti čutim in občutim tvojo bolečino, v tvojih besedah sem se tudi sama našla....tudi jaz sem izgubila pikico (tako sva jo midva poimenovala) že četrtič - v sredini letošnjega sept bi imela rok poroda...bolečina je na trenutke še vedno tako močno prisotna da imam občutek, da mi bo počilo srce....

Pošiljam ti velik in topel  iskreno in iz srca....nikoli ne boš pozabila, z vsakim dnem pa boš lažje živela naprej....v mislih in srcu pa bo za vedno vajin rižko...

ne obremenjuj se z okolico in vedi da nisi sama....če ne drugače smo tukaj še me, ki smo občutile in čutimo brez besed enako kot ti...će želiš se lahko slišive/bereve tudi po zs - ker sem anonimna (nekateri me poznajo in ne želim z njimi deliti mojo želost) sporoči in se ti bom oglasila...

drži se in ne obupaj....tudi za nas posije sonček.

Ej.., lepo si mi napisala.
Seveda, če želiš si tipkava tam na zs. Čeprav še nisem vpeljana v te forume so bom potrudila in zbrskala kako... 
Mi pošlješ prva... zs. Dej...
Hvala za objemčka..., tebi vračam veeelkega toplega... in me zanima kaj je bilo s teboj, da si se znašla na tej temi.. Čakam...
Lupčka

Zelo žalostne zgodbe... Tud sama jih nosim, pa vendarle...  bom obdržala zase...

Zanima pa me, kdo si je izmislil naslov za seminarsko.... SPLAV???

Žalostno! A si ni mogel izmisliti npr.:
- pomoč ženskam, ki so ga doživele
- kako preprečiti
- ...

Zakaj bi o žalostnih čustvih sploh kdo pisal seminarsko?

Hkrati pa: ČISTO BREZOBZIRNO do žensk, ki so ga doživele, da jih prosiš, da še opišejo svoja čustva in spomine na dogodek, ki jih boš potem copy-paste v to "nalogo".

A nisi mogla mal po forumih pobrskat, kjer je več kot preveč materiala za neumno seminarsko nalogo, ne pa da dodatno spominjas na težke trenutke? Pa kaj si 13 let stara?

****la te seminarska!!!!!!

vidm da cenzura funkcinira

< Sporočilo je popravil jana banana -- 24.10.2008 13:14:31 >

jana banana
U.. si pa jezna.  Na en način se strinjam s tabo... , tisti drugi način ja pa da... mi je kr mal pomagal zlit ta čustva sem.... Pa, naj uporabi..., konc koncev..., odleglo mi je. Tu sem prvič "spregovorila" o vseh teh čustvih in .... dogodku. Upam, da imaš ob sebi ljudi... s katerimi lahko govoriš in govoriš in analiziraš...  Jst sm taka, to sm rabila, pa nisem imela s kom. Želela sem neko posebno razumevanje, ki ga ni bilo... zato sem se enostavno utišala. Počutila sem se zavrnjeno.
Upam, da prenašaš bolečino z nekom. Če ne... pa jo podeli z menoj... na ZS, če ali ko boš to poželela.
Lep dan ti želim... ,pa oglasi se kaj na temi "v pričakovanju druge M".. , mamo tud seznamček... pa se lohk skupi druga za drugo veselimo ali se vsaj začutimo.
Pozdravček...

jana banana, brez zamere, ampak se mi zdi, da si malo pretiravala v svojem "napadu" na avtorico teme.
Saj je samo prosila, če lahko uporabnice pišejo o svojih čustvih, nihče ni nikogar silil, da piše o tem, če tega noče.
Morda bi bilo dobro pomisliti tudi na to, da je nekaterim lažje, če bolečino spravijo iz sebe, tudi na forumu, namesto da jo držijo v sebi. Pač nismo vi enaki in se z bolečino spopadamo vsak na svoj način. 
Saj zato je bil ta forum odprt, ali ne?

_____________________________

Živa - 22. 11. 2006
Tilen - 17. 10. 2009

Ne, nisem stara 13 let in tud kaj te briga zakaj sem izbrala tako temo? Nikogar nisem silila da mi govori o svojih občutkih, prav tako nisem copi-pejstala zgodb v seminarsko ampak sem samo povzela občutke.
Sicer se teb ne zdim dolžna opravičevat al karkol svojega naslova, pa kljub vsemu povem da sem hotela samo poučit ostale sošolce na faksu o splavih. Pravzaprav je bil naslov teme prvo tromesečje nosečnosti in splav, ker smo že vsi opazili da je veliko splavov v prvem tromesečju.
Zakaj ne kako pomagat ženskam pri splavih, zakaj ne tak naslov???? Ker jaz ne delam medicinske fakultete, smer psihiatrija ali pa filozofske smer psihologija ampak navadno teološko fakulteto kjer se o splavih najveretneje govori še manj kot na keri drugi šoli.
Zakaj bi o žalostnih dogodkih kdo pisal seminarsko? Ne vem, jst nisem pisala o dogodku pač pa o občutju pri tem žalostnem dogodku. Zakaj pa pol pišemo o depresiji, pa o samomorih in razlogih ki privedejo do samomora? Ker s skrivanjem težave žal še nikol nismo rešil težave.
Pa še to, če se ne želiš spominjati svojih splavov, zakaj si na tem forumu? Tukaj se piše o splavih, ženske "razlagajo" svoje občutke, svoje psihične in fizične bolečine glede splava... Se ti res zdi da sem na novo odprla rane?  Kaj potem vse te ženske delajo na tem forumu če se pslava nočejo spominjat?
Ne bom se na tvoj nivo spuščala ker je brezveze, ampak postavi si določena vprašanja, ne pa da kar pizdit začneš. Pa seveda, najprej dvom o tem da ni tvoje mnenje mnenje vseh ostalih ampak samo tvoje in mogoče še 2% ljudi.

_____________________________

Moji otroci - moja sreča
Neli- 4.8.2007
Kristi- 8.2.2009
Lev- 3.12.2010

Draga Birdy

No, ce ze rabiš gadivo za seminasko... 
Predstavljaj si zensko nosečo v 14 tednu - plod ji odmre... ji dajo umetne popadke.... po 5 urah ne more roditi... jo odpeljejo v posebno sobo, kjer ugotovijo, da se kljub popadkom posteljica noce odlepiti od maternice...
V vagino ji porrinejo palco, ki ima na koncu kjuko in ji otroka dobesedno odtgajo iz telesa....

Uzivaj se naprej.... Pa naj te ne doleti nobena od teb zgodb....

Bog naj bo s teboj!

Moje menje pa je, ni važno kako splav izgleda, tudi če ga s kljuko vlečejo iz mene, še slabši mi je bil občutek ko so me poslali domov in naročili za naslednji dan in cel dan sem mislila na to, kako je v meni moj mrtev dojenček, to je slab občutek, ne vse ostalo. Meni je forum zelo pomagal, da sem se pogovorila z ostalimi, da sem ugotovila, da res nisem sama kriva za vse skupaj, da je pač že bilo treba tega. Če pogledam z medicinskega stališča, je v mojem primeru, ko ni prišlo do SS, bila to rešitev moje maternice, ker plod je odmrl, če bi čakala še nekaj časa bi dobila hudo vnetje in možne posledice so tudi neplodnost.
Itak sem zdaj zašla s teme. Hotla sem povedat, da čestitam avtorici, da si je izbrala tako temo, kajti jaz pri svojih 25 in prvi nosečnosti nisem imela pojma kako sploh izgleda vse skupaj, kako poteka žalovanje in samoobtoževanje. In če me zdaj kdo vpraša kako je potekalo lahko lepo povem, brez da padem v jok in se samoobtožujem.

_____________________________

<3 Zoja in Patrik <3

V celoti se podpisujem pod tassiko.

Tudi meni je bilo najhujše tisti dan, ko sem čakala na abrazijo in vedela, da v sebi nosim svojega mrtvega otročka. In pa misel na to, da je v meni bil mrtev že dva tedna, jaz pa sem se pogovarjala z njim, hčerkica pa mi božala in lupčkala trebušček.

In še enkrat - post jane banane in njen napad na avtorico se mi zdi popolnoma neutemeljen, ker je obisk foruma prostovoljen in nihče nikogar ne sili, da na njem piše nekaj, česar noče. Meni je branje dotičnega foruma in sodelovanje na njem pomagalo prebroditi najhujše trenutke.

_____________________________

Živa - 22. 11. 2006
Tilen - 17. 10. 2009

te teme že dolgo ni bilo, vendar bi vam rada povedala svojo zgodbo, upam da mi bo potem lažje premagat mojo žalost.
Spomladi bi imela rok poroda vendar tega ne bom doživela saj sem mojo pikico izgubila že sedaj.
V soboto, ko sem prišla domov se začutila, da imam nekaj na hlačkah, pogeldala sem in videla rjav izcedek, mojemu sem rekla daj grema se za vsak slučaj pokazat v bolnico, zraven sma vzela tudi najino petletno hči. V upanju da boma videla najino pikico kako brca in da je to bil samo slučaj da se mi je pojavil rjav izcedek smo odšli v bolnico, tam pa po prvem pregledu šok; GOSPA VAŠEMU OTROKU PA NE BIJE VEČ SRČEK, sprva tega sploh nisem registrirala, in sem odšla iz ambulante, odšla sem do mojega in hčerke, ko me je moj vprašal kaj je , šele takrat sem registrirala kaj mi je g sploh rekla,takrat so za mano prišle moje solze, hčerka me je vprašala mama zakaj si jedla jabolko, da je dojenček umrl, po teh besdeah se sploh nisem mogla potolažit tako je bolelo. Kasneje je k meni prišla še sestra in mi povedala da bom noč preživela v bolnišnici, celo noč nisem spala ampak sem jokala, jokalo je moje srce.
Naslednji dan sem čakala na vizito, nakar mi povedo da danes verjetno ne bodo utegnili in da bom šele jutri na vrsti, vprašali so me če bom počakal v bolnici ali grem domov. Seveda se, šla domov, ker bolnica me je dušila. Nato sem doma počakala na ponedeljek, ko sem se vrnila v bolnico me je setra na hodniku pred vsemi nosečnicami in drugimi vprašala po kaj sem prišla, ja po kaj ke. Z muko sem ji povedala zakaj sem tukaj.
Dali so me v sobo, kjer sem najprej čakala na viziti, nato na ultrazvok. Tega ultrazvoka ne bom nikoli pozabila, najprej so mi rekli da se srce vidi, ker so mi delali vaginalni ultrazvok, in me je G , ki ga je delaal kar fejst pritisnila na mehur sem ji rekla da moram na WC, tam pa mi je del otroka padel ven, prav videla sem ga( tega ne bom nikoli pozabila),nato še enkrat na ultrazvok, kjer so mi zapečatili usodo. Poslali so me v sobo, kjer sem počakala da so me odpeljali na čiščenje.
Jokala sem tako hudo da so me morali pomirit da sem sploh lahko dobila narkozo. Zvečer po viziti sem odšla domov.
Včasih se sploh ne zavedam da mojega otroka ni več z menoj, še vedno se včasih pobožam po svojem trebuhu, in čakam na brcike, ki jih ne bo,
Sedaj je moja pikica med angelčki