Ja vas čisto razumem, zelo je težko odmisliti vse skupaj. Izredno težko, res se moraš poglobiti v delo ali imeti res kakšno drugo zaposlitev, da malo odmisliš. Na začetku se ti ne zdi mogoče, po glavi ti gre samo to, ne morem odnehat s tem. Jaz bi si prej najrajše glavo odšraufala, pa jo dala nekam za celi mesec, da se malo pohecam. Čisto hitro padeš v to obsedenost. Potem še pa dobiš znake, pa si sigurn da zdaj pa je... Pri meni je bilo tako, da sem se malo preveč vrgla v to, pa želela, da bi bilo čim prej, pa skoz razmišljala o tem...No zdaj sem pa se malo oddaljila od tega, ker sem prejšnji mesec oz. prejšnji krog bila kar razočarana, ker ni bilo, pa sem res naredila vse za to. Je pa res. da je samo čas potreben za to, da malo pozabiš na to, da nimaš polno glavo misli samo o tem, da še misliš na kaj druga. Potem pride samo od sebe, malo se zamotiš, greš kam, najboljše bi bilo it na dopust, pa nekako počasi, ampak zelo zelo počasi gre samo iz glave. Sej čisto ne, ampak postopoma. Pa se zaveš, da mine pol dneva pa ne pomisliš na to, ali mine dan pa ne pomisliš... No seveda spet potem pomisliš, al pa če te kdo vpraša, ampak ti je malo lažje, bi rekla malo lažje zadihaš. No sčasoma. Potem pa ko spet pride M, pa si spet malo na tleh, pa se spet pobereš... Žal ni nobene hrane, ali pijače ki bi pomagala. Tudi če se vržeš na delo ti na začetku te poti ne pomaga dosti. Ker ko ne delaš pa si spet v tem, mogoče še bolj.
Zadeva je res težka, borit se je treba sam s seboj...So nihanja, vsak dan ni isti, en dan si ok, drug dan spet na tleh. Mislim da so ti prvi meseci najtežji, ko še vedno upaš da si zdrav, pa da je samo vprašanje časa kdaj bo uspelo.
Imam zanimiv primer, ki sem ga izvedela ravno včeraj. Ena ki se poznamo, od nje fant je moja žlahta mi je povedala, da sta onadva potrebovala 10 let, da sta prišla do otroka. Jaz nisem mogla vrjet, da je to mogoče, sem prav slišala 10 let??? Še zdaj mi ni jasno, ampak poglej kako se je življenje potem obrnilo, zanosila je, ampak žal je bil splav. je bila tako na tleh, ampak čez 3,4 mesece jima je ponovno uspelo in imata zdravega fantka. Ampak vprašanje se porajo kako 10 let zdaj pa takoj??? Ne vem to so res čudne stvari,haha. Sicer nisem drezala v to, ampak bom pa ob prilika vprašala, kako je to mogoče. Rekla je da zaradi psihe, da si je zelo močno želela otroka, premočno. To že res, ampak vseeno. Pa njen fant kadi, pa tudi kdaj pa kdaj kaj spije, ona je imela težave s trebušno slinavko, ne vem mogoče so bile to težave.
To z ovulacijo pa ne vem, zelo jo težko razberem. Tu sem milo rečeno v temi. ;merim si bazalo temperaturo, ampak mi nič noče kaj posebnega pokazat. Na občutke se težko zanesem, sem tudi imela rahle krče pa špikanje, ampak tudi ni bilo izgleda pravo. Kaj pa vem, edino se tolažim da je sluz, ta vlečljiva, ki je okrog 9,10 dneva po M, druga pa res ne bi mogla več rečt. Prej sem vse čutila, zdaj pa vse nekam zginlo. Ni mi več jasno.