Nekaj moram priznati, kar se tiče tega, koliko naj otrok ve o svojem očetu, s katerim nima stikov. Bi že prej povedala, pa ne vem, kako da sem mislila, da sem sama tako pametna... To, kar smo mi v tej situaciji naredili, nam je svetovala moja pokojna teta, ki je bila otroški psiholog. In to zelo dober. Ona je že vedela.
Tisto, da pa otroku rečeš, da enega starša nima zato, ker ga nima rad, pa ni pametno. To je pa na mojem zeljniku zraslo.

Samo še to: Če mama ne pove otroku, s tem kaznuje otroka, ne pa bivšega moža. A je to tisto, kaj je hotela?

Tukaj mislim na primer pri babylove, in ne na primere, kjer oče ogroža otroka, ko bi bilo to do določene starosti otroka smiselno.

Na prvem mestu je, da otroka zaščitiš, če ugotoviš da bi mu lahko biološki oče škodil. Ko pa pride čas je prav, da otrok izve kdo je njegov oče oz. da mu odgovoriš na vsa vparašanja, ki ga mučijo. Kdaj je primeren čas je verjetno odvisno od vsakega otroka posebej oz. neodvisno od svojih čustev se moraš odločiti na parvi trenutek. Otrok ni potrebno v vato zavijati, zato je moje mnenje da pride čas ko jim je potrebno razkriti to kar je bilo kdaj prikrito. Na žalost mora vsak sam spoznati tudi slabe stvari oz. dobiti lastno izkušnjo, ne moreš mu jih ti prevzeti namesto njega. Potem nastane to kar opisuje Babylove.. Čeprav je lahko mama v dobri veri to naredila je njo oropala izkušnje, čeprav mogoče boleče.
Ne maram poslošveti, zato pravim da ima vsaka zgodba lahko drugačne prijeme za rešitev. Na žalost želimo včasih starši otrokom pomagati, s tem pa lahko ne vede naredimo več hudega. Torej ko je še otrok majhen presodimo situacijo in ga po potrebi zaščitimo, ko pa je že dovolj velik da lahko sam presoja in se brani pa je prav da ga suočimo z resnico. To je moje mnenje.

Ko sem bila sama pred težkimi odločitvami kako postopati, sem si vedno vprašala: Kaj bi bilo za mojega otroka najbolje? On je bil na prvem mestu. Moja čustva in občutki so bili tukaj nepomembni in sem jih morala dati ob strani. Otroka nikoli ne smemo imeti za orožje, kajti kako lahko potem rečemo da ga imamo radi. No to je pa potem že druga zgodba...

Skratka predvidni moramo biti pri odločitvah.

To je res, Niki5, to o ljubezni do otroka. Zadnjič je na televiziji ena gospa lepo povedala, da se to, koliko ima starš otroka resnično rad, vidi ob tem, kako v primeru ločitve ravna z otrokom. S tem se popolnoma strinjam. Takrat greš preko sebe, pomemben je samo otrok, njegovo čutenje in počutje.

Da ne bo nesporazumov - tudi sama sem mnenja, da bi moral vsak otrok poznati svojega očeta. Nekaj postov nazaj sem samo opisala svojo izkušnjo. Kolikor pa sem izvedela (ko sem bila mala sem velikokrat prisluškovala pogovorom) pa moj biološki oče ve, da jaz obstajam, da je mami zapustil takrat ko mu je povedala da me bo obdržala.
V mojem prejšnjem postu sem želela samo povdariti, da nekoč me je zanimalo kdo je moj oče, danes pa me tudi pod rubriko "razno" to ne zanima. In če bi on sam zbral toliko poguma, me poiskal, ter mi rekel, da je moj oče, ga nikakor ne bi mogla tako smatrati. Bil bi znanec, ki bi pač plačal preživnino kot kazen za njegovo zanemarjanje v času mojega odraščanja, potem pa bi seveda prekinila tudi vsak stik z njem. Če me kdo vpraša - jaz nimam očeta. Tega dejstva ne bi spremnilo niti to, da bi ga enkrat spoznala. Tudi če bi se mami odločila in mi povedala zgodbo, bi jo najbrž poslušala, ampak bi ta zgodba kmalu utonila v pozabo, ker me ne zanima. Nič več.

Mene zgodba tudi ne zanima več, očetova identiteta pa. V tem sva si različni, sicer pa te popolnoma razumem in odobravam tvoje razmišljanje.

Tudi jaz mislim da to ni fer do otroka in jaz bi bila na otrokovem mestu zelo žalostna da je mama tako ravnala

Se neki bom dodala...samam imam res krasnega oceta...boljsega si skoraj ne bi mogla zazelet...vedno in povsod je bil ob meni, me podpiral pri mojih odlocitvah in me poskusal "peljati" v pravo smer, veselil se je z mano vseh vzponov in me bodril ob padcih..ko sem bila se v soli se je max trudil,ker sem bila bolj lene sorte,me brcal v rit,me spraseval,ucil,z mano delal naloge,skupaj sva raziskovala nove knjige,pela,se veselila...skratka trudil se je na vse mozne nacine,da bi me vzojil v eno dokaj pametno punco,ki bo imela se boljse zivljenje kot on...res je fantasticen in res ne vem,kaj bi brez oceta...to je tudi zame pravi oce...


Tisti darovalec sperme oz.zame samo bioloski oce pa je samo na papirju...sama bi vsekakor zelela spoznat oceta,ce bi pac tko naneslo..da spoznam svojo identiteto...a v srcu zanj prostora ne bi bilo..zakaj? Bi ga zelela spoznat...ozela bi ga za kak tolar,to bi bilo pa z moje strani tudi vse..nobene custvene povezave...

Locim pravega oceta in bioloskega oceta...

Hvala bogu, teja. To si najbrž vse ločene mamice želimo. Po moje vsak otrok enkrat začne ločevat to. Vsaj upam, da je temu tako.

Moj očka pa mene tud pozna samo prek računalnika,drugače pa se sploh ne meni zame:bravo:očka

Žalostno. Tega jaz preprosto ne razumem.

Ja zelo zalostno...pa sej govorimo tukej o lastnih otrokim zaboga...ampak tudi taksni moski so in res ni vredno,da se jim rece oce...ker to enostavno niso!!!

Ja, a ne, no. Kako mora nek človek vedeti, da ima nekje enega majhnega fantka ali punčko, ki je njegova kri in da ga otrok gotovo pogreša in potrebuje, pa mu to ne gre do srca. To po moje sploh ni čisto zdrav človek.

:bravo:Slišni se strinjam

Ja tud taki osebki obstajajo...ampak jest se ne sekirm prevec....sej tista vest ze pride za njim...takrat pa kej druzga ne bo!!!

Kje pa pise,da mors otroku glih tko povedat,kot dejansko je....resnico mal prikrojis,ce mu hoces dobro...sele k bo mel sam otroke bo pomoje mal bolj razumel..prej pomoje ne:zmeden:

Po moje pa mu lahko poveš, ko je enkrat malo večji, da so ljudje taki in drugačni. Eni imajo radi otroke, so pa tudi taki, ki jih nimajo. Žal je tako. In je bolje, da se navadi na krutost življenja, kot da misli, da mu ti nisi hotela predstavit očeta. POleg tega si otrok ustvarja neko iluzorno sliko o očetu, ki je gotovo lepša od realne. To pa spet ni ok. To, da ga pa nima rad, pa pač nima nobene veze s tem, da bi bil otrok zato slab. Sploh ne. Slab je oče. In tista varianta od Splišni mi je bila prav všeč, kako so povedali otroku.
Ah, sicer pa...mogoče pa nimam pojma...ampak če bi bila jaz otrok, bi si to želela tako.

Pri nas je tačas na dan prišla ena gromozanska novica. Ta naša "punčka" je spoznala svojega očeta. Pač v lokalu, kjer se mularija zbira. Tam je bil in ker je skozi vedela, kdo je, sta se pač spoznala. Zaenkrat je kul. On se obnaša kar v redu, kupil ji je par stvari, tamala je pa že toliko stara in skozi njeno življenje postopoma podučena, da ve, kaj od njega lahko pričakuje in kaj mu sploh dovoli. Ko ji je namreč začel nekaj očitati glede enega njenega prijatelja, da ni v redu ali nekaj takega, mu je odločno povedala, da pa sploh ni njegova stvar in naj se neha vtikat v ljudi, ki so že leta njeni prijatelji. Ta tamala itak zna stvari postaviti na svoja mesta in bo to izgleda tudi. Je pa fino, če ga ima rada. Jaz ji prav privoščim. Več ljudi, ko imaš rad, bogatejši si.

Aja, pa še to. Po moje se absolutno otroku ne sme reči, da ga eden od staršev ne mara. Bogve kaj se lahko zaradi tega naplete v mali glavici. Naj se mu postopoma razloži konflikt med očetom in mamo, lahko se mu očeta prikaže tudi kot slabega v odnosu do mame, če je res tako bilo. Brez dramatiziranja in pretiravanja. Kolikor toliko realno, pač letom in situaciji primerno sliko. Najbolje čim bolj mimogrede. To ja. Da pa otroka očka nima rad, pa ne. Otrok nima pri tem nič. On si sam očeta ni izbral.

Mene tud prou firbc matra kaj se s takimi ljudmi dogaja. Ne vem kera je omenla, da niso zdravi.. Verjetn res, al so mel pa zlo zakomplicirano mladost in so tud sami odraščal brez enga od staršev..:zmeden: Druzga si ne znam razložit. In to zame tud še vedno ni noben izgovor. Zakaj potem stopat po istih stopinjah in prizadet tud svoje otroke????? Res ne štekam... Eni klikerji u glavi sigurn manjkajo.

:rozica::rozica: za vsazga malčka brez atija..al pa mamice..