vem, da jih je tudi tukaj nekaj, pa me zanima, če se je pri komu stanje že izboljšalo in kdaj?  in kaj (če sploh kaj) vaši neješčneži radi papajo? jaz imam že vsega vrh glave, cel dan gruntam kaj naj ji dam, da bo rada pojedla, na koncu pa spet pristanemo na kakšni zmiksani zelenjavi, ki jo pomoje je že iz navade...se mi zdi že neumno ne vem kaj kuhat, da da potem samo 3x v usta  ne morem rečt, da česa res ne mara (mogoče jogurt), ampak na žalost tudi ne morem rečt, da ima kaj rada. pa še to, kolikokrat na dan naj bi jedla pri 15 mesecih?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Moj tamali je star 3.7 let  in še je na mleku v prahu .Ko pride domov iz vrtca spije 1 l mleka v prahu ,hrana ga sploh ne zanima.V vrtcu hodi k njemu kuharica ga vspodbujat ,da bi jedel pa nič od njega.GROZA

Našega sem tudi uvrščala med neješče otroke. Predvsem me je motilo, da smo ga spravili da je odprl usta pod kakšno pretvezo... Izogibala sem se temu, da bi ga silila s hrano. Ima obdobja ko je precej ješč in obdobja ko ne vem kaj ga drži pokonci. Navadno to sovpada z rastjo.
Dva dni nazaj pa je nenadoma začel jesti sadje ????? Ni mi jasno kaj ga je pičila, a ta otrok mi je prnesel jabolko in sem mu ga oprala, kasneje še olupila in ga je pojedel. Tisti dan še dve banani in eno hruško in robidnice. Star je 3 leta in pol in od sadja sem mu uspela tu in tam podtakniti kakšen frutek. Da bi ugriznil v sadež ... ni govora. Mislim, da je bilo v noči pred čudežom lunin mrk. Ko bi vsaj vsako noč bil lunin mrk. Zdaj poje manj, a vseeno ugrizne!

Ko so bile največje težave z njegovo neješčostjo, smo presekali s tem, da smo začeli jesti vsi skupaj, ne da je on dobil posebej kuhano in da sem ga pitala. Dali smo mu pribor v roko, pa znajdi se. Malo po malo se je spremenil. Še vedno se pusti pitat, a manj.

Nekje sem enkrat prebrala, da triletni otrok poje za dve žlici hrane na obrok. Če pomislim, koliko je to, se mi zdi malo. Predvsem če primerjam s svojim kriterijem, koliko naj bi naš pojedel. Torej je napaka v meni, ne v njem.

Moj je bil tak in je še danes, pri dobrih šestih letih. Ni pa suh, tako da sem se že davno nehala sekirat. Pomembno mi je edino to, da poje kakšno sadje sem in tja čez dan.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Joj... No tudi jaz sem spadala med te otroke. Prav spomnim se še vedno, kako so mi hrano vsiljevali, kupovali sirupe in vitamine in ne vem kaj, da bi dobila večji tek, potem neke zeliščne čaje... Hrano sem na nek način zasovražila, ker so mi jo vsiljevali. Mogoče bi bilo dobro, da mu jo ponudiš preko igre, pravljic, zgodbic, risank, vsekakor ne na silo. Pripravi sadje ali kaj takega v njegovo bližino in opazuj kdaj bo postal lačen. Ko bo lačen bo iskal hrano. Je pa res, da ko se otroci igrajo pozabijo na vse okoli sebe, tudi na krljuenje malega želodčka 

_____________________________

* CARPE DIEM *
Princeska 05.08.2009

Bolje bi bilo reči razen na žlico, ki mu jo nekdo skuša uturit v usta.  Vsaj pri nas je bilo tako.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

ja, saj to počnemo, ampak gre ogrooomno energije, da jo zamotimo in da odpira usta  in je tudi nikoli ne silim, ker se mi niti ne da, nočem se samo s tem ukvarjati...najbolj me pa moti to, da imam včasih občutek, da nam je že zalaufalo, ampak se izkaže da ima le redke svetle trenutke

kaya2007 - Mi imao podoben primer. Sin star 17 mesecev mi para živce na kubik zaradi hranjenja. Z veseljem spije samo zjutraj in zvečer flaško mleka. Čez dan ima pa 3-4 obroke. Če noče nič konkretnega zjutraj pojesti mu dam vsaj kakšno suho sadje, da malo gloda. Zelo rad ima rozine. Potem za kosilo mu vedno skuham nekaj takšnega kar vem, da bo vsaj kakšno žličko pojedel - ala kakšni makarončki s sirovo omako, fižolova juha, rižoto z veliko graha, ker grah ima še kar rad... Ne gredo pa nam meso, niti sadje ali surova zelenjava. Vedno delam nekaj s trikom. Ugotovila sem, da ima rad med - ja, ker je sladek in sedaj banano pomakam v med in jo vsaj pol poje. Ker mesa ne mara ga "utopim" v fižolovo juho, ki jo ima nekako rad. Vedno kombiniram hrano, ki jo še nekako spravi po grlu s tisto, ki jo tudi slučajno ne mara. Zraven imava kakšno lutko, ki mu pomaga jesti ali pa malo riševa, malo jeva. Naporno, ampak fant mora nekaj jesti. Je pa zanimivo tudi to, da ni niti suh. Od kolegice sin je kot žužek, pa je bolj drobn kot moj sin. Sicer pa tudi moj mož ni rad jedel kot otrok, pa se mu danes niti slučajno to ne pozna. 

ma ja, saj me sploh ne skrbi da bi shirala...samo nočem da bi se cele dneve vse vrtelo okrog hrane. in da bi npr. na morju lahko šli končno na ene makarone, ne pa da vsak dan pacam juhice in kašice

Jaz se tolažim s tem, da ga bo prej ali slej prijelo in bo jedel vse kot ostali. Je pa res nerodno, ko bi šel včasih jest ven, da ti ni treba kuhat, pa ne moreš... Kaj pa vem, mene kakšen dan tudi vrže iz tira to da noče jsti, ampak sedaj sem že sprejela to, da je pač takšen kakršen je - neješč otrok. Važno, da je zdrav in živahen. 

no, naša je zdaj navalila na pečeno poli salamo, pozna kdo kakšno pametno alternativo, ker se mi ta ne zdi ravno za vsak dan

kaya2007, ta problem imamo mi že od 2m starosti naše pikice. že tedaj je zaštrajkala pri mleku. zdaj je stara 3l in še vedno spada med neješče otroke. sicer pa so vedno govorili isto za mene,pa še zdaj je tako, le da se pri kilaži to ne opazi.

vedno smo imeli borbe. uporabljala sem vse trike. risanke, risanje,...najboljša varianta je bila ta, ko je začela sama jesti. pojedla je pač kolko je. seveda pa se ne pusti hranit že od 13m starosti, odkar je začela sama samostojno jest.
ima obdobja ko jo celo začudeno gledam kolko poje, a je to cca 4 dni na mesec. ostalo pa štrajk. edino kar sem opazila je to, da ima na dan en pošten obrok. tedaj se resnično naje. npr. čez dan nič ne je, zvečer pa se komaj, komaj naje. ali pa obratno. zjutraj ma full obilen zajtrk, nato pa čez celi dan je kot kak mali piščanček. sem že mela obdobja, da sem se jokala, ko sem vidla sestrično kako lepo je moje dete pa nič.
sem se nekako sprijaznila z vsem. ni mi vseeno, a več kot sem skoz napravila več resnično ne morem.



_____________________________

3 datumi v mojem življenju: 2.8.2005, 24.10.2009 in 22.5.2010.

ja, res je zoprno  še posebej, ker si v glavi ustvariš neko normo koliko bi otrok moral pojesti (pri meni je to en tamali lonček, cca. 100ml-toliko "ponavadi" poje) in je vse narobe, če ne poje toliko

Moj fantek je star skoraj šest let in je super lahka kategorija. Je bolj malo. Praviloma ga ne silimo. Najbolj važno je da se dobro počuti je zdrav in živahen. Pred pol leta je sam ugotovil : " Mami jaz pa rastem samo v višino in nič v širino. Bog si ga vedi zakaj je tako:?"
No pa res, bog si ga vedi, glavno da je zdrav!

razmišljam...je potem kaj lažje, ko lahko že sami povejo, če bi jedli oz. da so lačni? ali pa da jim nekaj ni všeč in da bi raje kaj drugega? ali naši nejedci tega sploh ne povejo??

Tako neješčega otroka, kot je "bila" naša Lea, bi težko našli. In to že od prvih mesecev naprej. Sicer res, da je bila ekstremni nedonošenček, ampak to že zdavnaj ni več izgovor za njeno neješčost in izjemno prenizko težo! Ta vikend smo imeli celo fešto in piknik samo zato, ker smo pri 3,5 letih končno dočakali, da ima 10 kg. Je prava "manekenka" kar se postave tiče, drugače pa tak divjak, da ji ni para. Njen 7 letni bratec jo komaj dohaja. Mi smo se s to njeno težo in neješčostjo sprijaznili pri dobrih 2 letih, ko je dala skoz vse preiskave in teste na gastro in je bilo vse BP. Diagnoza - premalo poje in z divjanjem preveč pokuri  .

Malo boljše je odkar je v vrtcu. Tam je res začela lepo jesti in tudi vzgojiteljice mi niso verjele, da doma tako malo poje. Baje včasih celo prosi za drugo porcijo. Pa tudi v restavraciji mi vedno lepo je - poskusi, zgubit nimaš kaj. Zgleda, da ji je zanimivo, ker je okoli nje veliko ljudi in takrat tudi ona je in se obnaša kot veliki. In ja, je lažje ko samo povejo kdaj bi jedli in kaj. Do neke meje ji poskušam ustreči, sploh za kosilo ponavadi kuham tako, da vsaj nekaj z veseljem poje.

Moj nasvet - če je zdrava, se poskušaj čim manj sekirat. Vem da je težko, ampak verjemi da vem, kako ti je. Sama sem bila na robu živčnega zloma zaradi hranjenja več kot 2 leti. Pa sem potem ugotovila, da je bilo zaradi tega še slabše. Otrok čuti tvojo nervozo!

Pa srečno in čim več velikih žlic!

Jaz sem nekje brala, da je lahko to odklanjanje hrane tudi neke vrste iskanje pozornosti. Otrok pač ugotovi, da se vse vrti okrog njega, če noče jest in da se starši tako ful ukvarjajo z njim. Se do neke mere strinjam s to trditvijo, sigurno pa to ne drži za vse. In da je včasih veliko bolje, če se ne dela več kravala okrog tega...Ok, pač ne boš jedel, boš pa kasneje...
Kaj pa ve mislite?

v našem primeru to mislim da ne drži...je štrajkala že pri 3h mesecih in jedla samo v spanju  poznam pa primere, ko so nehali siliti s hrano in so se stvari po kakšnih 14h dneh uredile-tako da mogoče v določenih primerih to drži, pa naj gre za pozornost ali pa samo odpor do hrane, če te kdo sili.

Jz imam tudi doma neješčo 20 mesečnico ima 78cm in 8560g, pri naši smo probali to da bo jedla ko bo lačna in rezultat dretje ponoči ker je bila lačna jest pa ni hotla

No jaz našo še vedno dojim in mislim ko bomo to nehale bo pa več pojedla vendar se bojim da ne bo tako. Že tako se dojiva samo še zvečer pa razlike bistvene ni.

No jz se enostavno ne sekiram več v vrtcu baje je normalno doma včasih tudi večerje noče jest, skrbim pa za to da tisto kar poje je dovolj kalorično in da so vse skupine pokrite. (v zelenjavno juhico vmešam kislo smetano, ali topljeni sirček....)

Lep dan

Med 14 in 15 mesecem je pričela lepše jesti. Sedaj, pri 16,5m je lepo. Ne grozno veliko, tudi od dneva do dneva različno, ampak je.

Sem ji malo bolj prisluhnila (njej namesto med. sestram in dr.). In se je odzvala. Na srečo.

Obroki:
0. dojenje - ob budnici
1. mešano sadje (vsaj 2 različna sadeža s premorom), malo za tem kruh ali piškot. - dopoldan
2. prvi del kosila + dojenje - med 11.30 in 12.
3. drugi del kosila - med 15. in 16.
4. (malica) - ni nujno okoli 17. - če je imela zgodaj prejšnji obrok in ni jedla veliko
5. večerja (včasih jo združim z malico, odvisno od situacije) - malo po 19. uri + dojenje pred spanjem
Doji se bolj za carto, kot za nasitit.

< Sporočilo je popravil massylou -- 8.9.2008 23:56:55 >

Lepo pozdravljene, mamice. Tale tema je sicer že precej stara, se mi pa zdi, da jo še marsikdo prebira in se mi je zdelo, da bi znala morda moja izkušnja komu pomagati. Jaz imam namreč zelo zdravo ješčega otroka, ki z veseljem pri osmih mesecih zmaže velik krožnik testenin z zelenjavo in tuno ;). Obožuje vso hrano, nisem še naletela na nič, kar ne bi jedel, edino adaptirano mleko, ki je umetna zadevica, mu ne diši preveč, a tudi to z obilo dobre volje cele družine poje.

Torej, najina pot je bila takšna: Dojila sva se polno do petega meseca, že pri 2,5 mesecih pa sem ga naučila, da je spil po žlički malo vode ali čaja, tako da je bila žlica zanj nekaj čisto naravnega, ko sva štartala z gosto hrano. Pri petih mesecih sva štartala z gosto hrano in sem se dva tedna natančo držala vseh priporočil o uvajanju goste hrane in bila s tem blazno obremenjena, otrok ni hotel nič jesti. Po dveh tednih pa sem vse skupaj nekam poslala. Začela sem kuhati tako, da mu je bilo okusno, vse zdravo, vse bio, ampak na način, da je bilo okusno. Lepo popražila čebulico na malo oljčka, bogatega z omega 3 maščobami, gor dala zelenjavo, kasneje meso, kasneje po potorebi tudi minimalno solila in je vse zmazal. Vso hrano zanj sem vedno pripravljala doma, fruteka še poskusil ni. Sadne kaše delam z bio kašami za dojenčke brez dodatkov, vedno s svežim sadjem. Do 8 meseca sva lepo nadomestila vse obroke, se nehala dojit, flaške nikoli ni imel, tako da je od osmega meseca naprej poznal zgolj gosto hrano in žlico in nisva imela nikoli težav s tem, da ne bi česa jedel. Jeva vedno ob istih urah, tako, da ima otrok ritem in ve, da lahko takrat pričakuje hrano. Vedno je vmes tri ure med obroki. Ponoči spi 11 ur v kosu, od kar tako ravnava. Od sedmega meseca pije iz kozarčka.

In kar je najpomembneje. Hranjenje je pri nas vesel družinski obred. Vedno je zraven, ko jemo in mi smo zraven, ko on je. Najprej dam njemu kosilo, vedno ima tudi on v rokah žlico in se poskuša sam nahraniti, nato pa mu dam vedno malo poskusiti tudi to, kar jemo mi. In kako z veseljem je! Mislim, da je ravno s tem, ker sem mu vedno dala malo poskusiti našo hrano, dobil blazno veselje do hrane, pa tudi zato, ker je videl, kako veselo je pri teh obrokih in kako lahko tudi poje malo kruha kot ostali okrog njega. Pa malo okusnega pečenega krompirčka v pečici z rožmarinom, pa malo slastne orade, ipd. Vsekakor podpiram vse smernice in stroko, dejstvo pa je, da so 30 let nazaj otroci lepo jedli gluten že po 6 mesecu, potem je to stroka strašansko prepovedala, zdaj pa se je spet vrnila na stare tire. In zdaj je to spet ok, vmes pa se ni smelo nobene babice poslušat. Zdi se, da je dandanes dojenček pravi bolnik, na psihološki vidik hranjenja pa se čisto pozablja. Hranjenje je nekaj lepega, nekaj okusnega, je nasmeh na ustih vse družine, ne pa spasiran korenček s krompirejem brez kakršnih koli dodatkov, brez kakršnega koli okusa. In če otrok ne je z veseljem nekaj, kar naj bi bilo za tisto starost edino sprejemljivo (po smernicah, ki se ves čas spreminjajo), in če je mama vsa prestrašena za vsako žlico, ki mu jo da v usta, verjamem, da naredimo s tem nepopravljivo škodo. Če greva z možem v pekarno po kakšen priboljšek (krof, piroško, ipd.), kar je poseben praznik, ker sicer jeva zelo zdravo, sedemo na kakšno klopco in se skupaj z 8-mesečnikom veselimo sladkanja. Poskusiti mu damo malo, toliko, da vidi, kako je hrana lahko tudi nadvse slastna in je tako srečen, kot še nikoli. In kljub temu nimamo nikoli problemov, da ne bi pojedel kaš, ki pri nas nikoli ne vsebujejo dodanih sladkorjev, zgolj sadje. Ne obremenjujem se s tem, kaj je v tistem koščku krofa, ob teh posebnih priložnostih. V tistem koščku krofa je skrito veselo družinsko druženje z obilo smeha in mlackanja. Je skrit vesel otrok, ki ima zdrav odnos do hrane. Naučil se je ločiti, da je eno zdrav obred, drugo praznični priboljšek, družabno veselje na klopci.

Naš otrok pri osmih mesecih je vso sadje, vso zelenjavo (vse sveže in s tržnice ali domače), meso, ribe, kruh, ipd, njemu prilagojeno seveda (torej praktično nič začinjeno in ne preveč mastno), in je najbolj zdrav in razvit otrok, kar ga je pediatrinja kdaj videla (vsaj tako je rekla :)Sledim pa stroki, ki trenutno ne priporoča kravjega mleka do enega leta. Se mi zdi nadvse smiselno priporočilo. Če pa kakšen otrok pri devetih mesecih še vedno je samo jabolka, kot sem prebrala, da piše ena mamica na drugem forumu, ker mu druga ne upa dat poskusit, ker jo je stroka tako prestrašila z alergijami, glutenom, kot mene na začetku, pa ni čudno, da ima otrok vsega poln kufer in noče jesti ne takrat ne kasneje.. Tudi jaz jih ne bi. In če se po praktično vsakem obroku pri letu in pol še doji, tudi ni čudno, da mu ni do hrane. Vso to strašenje mam s sestavinami je šlo predaleč! Otrok naj je zdravo, uravnoteženo, okusno in pa predvsem v veselem vzdušju.

Vsem mamicam želim vso srečo in obilo krasnih, ješčih trenutkov z malčki.

sanja vse lepo in super za tvojega otroka.

ampak verjemi, da smo vse mamice, ki so kdaj imele kakega neješčega otroka sprobale vse te vaše fore.

plus tega sem dobila obcutek, da boš ti svojemu otroku podala nek napačen odnos do hrane. in da bo hrano povezoval s prevelikim uzitkom in ne s potrebo.

kaj pa sledi, pa vsi vemo.


v glavnem. moja tamala je bila dokaj neješča. plus zahirancek plus nizka porodna teza.
sekirala sem se ful. nisem pa delala citrusa iz tega.

in zdaj je zdrava, dovolj tezka in velika skoraj 3 letnica.


< Sporočilo je popravil *miska.mcc* -- 30.7.2012 21:42:35 >

_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

No, pri 8 mesecih takole pisat.... takrat je naš še tudi vse z veseljem in veliko jedel tak da raje počakaj nekje do 3 let ali še dlje.