saša80 naša pikica je tudi imela 800g. Ko sem jo prvič videla se mi je kar zameglilo pred očmi še sreča da sem sedela na vozičku.

ja kdo tega ne doživi si niti predstavljati ne more kako je.. js sem vbistvo bila res v velikem šoku.. ko zdaj gledam res vidim kaj sem prestajala.. pri nam je še fantek bil na srčku operiran, oba možganske krvavitve, skratka vsakokrat ko sem prišla k njima neka novica..ampak hvala bogu so se slabe novice nehale in so bile potem vedno bolj vesele..pač tega ne pozabiš nikoli, jaz  se še vse spomnim kot bi bilo včeraj pa  bo kmalu 1 leto od tega..

Men je še blo bolj grozno,ker leto poprej je umrl nam Vid. Tudi prezgodaj rojen. Jaz  vem,da sem samo jokala in po petih dneh me je zlomilo,ko je bilo z Ulo najslabše. Pomotoma so ji predozirali zdravilo za odvajanje in je shujšala iz prvotnih 94o g na 723g.Men se je čist rolal,sam sedela sem ob inkubatorju in molila, molila da bi moja punčka preživela. Najhuje je pa bilo,ko je lulala kri in sploh niso vedeli,če bo ostala pri življenju. Meni dejansko se mi je tisto noč sanjalo o dveh belih križih na pokopališču. Zlomilo me je. Samo to se spominjam,kako me je glavna sestra sredi nočo tolažila in zdravnika,ki mi je dajal injekcijo za pomiritev. Naslednji dan so me po sili spravili domov(ker je bilo ravno Novo leto). Še zdaj se spominjam,kako sem se tresla,ko smo zjutraj klicali na EINT,kako je z Ulo. O tega,kar sem jst preživela res ne privoščim nobenemu.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

anajmad hudo mi je kaj si mogla dat skozi...verjamem da ti je hudo, sploh ne vem kako bi preživela izgubo otroka.. dobra si da se tako držiš..ma saj drugega ti ne preostane da živiš dalje. ampak pozabiš pa nikoli ne. hvala bogu da so v lj na eint tako prijazne sestre in zdravniki da stojijo nam staršem ob strani v  lepih in hudih trenutkih..

Da se še jaz malo oglasim in povem svoje mnenje.Sama sem se srečala z lj.intenzivo(8 mesecev) in mb.intenzivo(že tudi teče 8 mesec) in sem z mb zelo zadovoljna.Sestre so super,pred zdravniki kapo dol.Vsa pohvala dr.Kanič,dr.Pogorevcu in pa tudi dr.Roškarju.Njihov odnos je v primerjavi z ljubljanskimi zdravniki,ko komaj prideš sploh do njih,neprimerljiv.

kaj pa ti na ljubljanski intenzivni ni bilo všeč..jaz osebno nimam niti ene slabe besede.. res sem se počutla kot v krogu družine ..so mi tekle solze ko sem odhajala

Jutro!

Malo se vam javljam... prvič sem se v 25.tednu nosečnosti, ko sem spraševala, kako je s preživetjem nedonošenčkov. Imela sem narejeno cerklažo in non stop sem bila v strahu glede prezgodnjega poroda.
Evo, danes sem še vedno  in noseča 39t2d, PDP pa imam v petek 10.1o.2008 , imeli bomo pa .

Samo na popadke še čakam .

Lp

Bravo SAFIRA!

Držim pesti, da bo porod čim lažji in da boš svojo štručko čimprej stisnila k sebi .

Še enkrat čestitam!

 

Zlatka KANIČ je dne 12.3.2008 ignorirala našega Bora. Arogantno, vasezagledano.
Bor je mrtev. V eni sami noči (Si dobro spala, Zlatka?) je ukradla življenje čudovitemu človeku staremu 12 in pol let. Je izbrisala naša življenja. Sedemnajstletne sestre, očeta, mame,... Bor je mrtev. Bor, človek, ki je enkrat samkrat potreboval pomoč - pa je ni dobil. Bor, izjemno prijazen, pameten, z načrti za 10 življenj, ena sama dobrota, ena sama sreča. Zaupal je ljudem. In mi smo zaupali. In prosili. In bili prezrti, izgnani, izgnani iz tega sveta v svet neopisljivega obupa in brezkrajne žalosti. Bor je mrtev in mi z njim.        Kaničevi sta pomagala Pula in Pogorelec.    Bor je mrtev.                                 

Iz vsega srca mi je iskreno hudo za vašega Bora  Ne dovolite, da vam kdorkoli zagreni spomine, naj vas vodi ljubezen vašega prezgodaj odletelega  Še je ob vas, v sapici, ki zapihlja okrog vašega lica in vam suši solze, v meglenem jutru, ko prvi sončni žarek najde pot do vas. Ob vas je. In v mislih vseh nas, ki smo tole prebrali in se nas je globoko dotaknila vaša grozljiva izguba  

Moje soželje. Ko sem videla na TVju in  prebirala ta post sem zdraven jokala, saj sem glede tega zelo občutljiva.   Bodite močni. Z vami sem.


_____________________________

ponosna mamica treh fantov maj 2008, julij 2010 & oktober 2012

Tle se strinjam z vami. Vsak je krvav pod kožo. Toda vam ni umrl otrok,to se morate zavedati. In sploh ne po 12 letih. si predstavljate,da po 12 letih vam umrejo vaše pikice,kaj bi storile?
Jaz razumem Borovo mami in jo tudi podpiram,ker meni se je podobno zgodilo.Res,da moj Vid ni živel 12 let,ampak "samo dva dni " mi je takrat rekla pediatrinja v Izolski porodnišnici,ki je odpovedala prevoz v LJ na EINT. Si predstavljate? Mislim,da ne. In potem ti pride se dret nad mano,kaj sploh težim,ker je ona morala ob 5h zjutraj vstati zaradi mojega sina. Mislim,da je plačana za to.
Res pa je,da vsak lahko enkrat naredi napako. Toda za napako naj odgovarja tako kot je treba.
Borovi starši nimajo več sina,tako koj jaz ne več. Bolečina ostane,toda za druge starše pravim, naj zdravniki že enkrat odogovarjajo za svoje"kikse",da se ne bi to dogajalo prevečkrat. Ker preveč otrok umre zaradi zdravniških napak.
To je moje mnenje. Lahko me "pojeste" zaradi tega. Toda ,dokler nisi enkrat v takšni situaciji,ne razmišljaš tako. Meni so takrat tudi vsi svetovali,naj tožim zdravnico in bolnišnico. Nisem imela moči in ne"jajc" po domače povem po pravici. Zato podpiram Borove starše,ki so se upali tako izpostaviti,ker bolečina je res premočna. 

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*