Mi živčki ne dajo, pa prsti srbijo...
Vsi omenjate nekakšno "zaznamovanost" s krstom. A komu mogoče na čelu piše, ali je krščen ali ne? Tega o osebi, ki jo spoznamo sploh ne vemo. In se nam predstavi **** in nam je naenkrat zelo antipatičen, ker poznamo enega ****, ki je zelo zoprna oseba...
Veliko prej kot krst človeka zaznamujejo ime, priimek, spol, narodnost, barva kože, socialni status, torej stvari, ki so že na daleč vidne.
Jaz sem krščena v RKC, pa se nikoli zaradi tega nisem počutila nesvobodne in zaznamovane za celo življenje. Tudi rdečo rutico in modro čepico z rdečo zvezdo sem nosila, pa me tudi ni kaj prida zaznamovalo. Spominjam pa se svojega otroštva, ko smo se otroci neobremenjeno igrali med dvema ognjema, gumitwist, zemljo krast (a še kdo to pozna?), ne glede na to, ali je bil od nekoga oče direktor (tardeč) ali delavec (recimo katoličan). Nikogar pravzaprav ti podatki niso zanimali, in ko je kdo v šolo prinesel Jolly barvice, jih je delil s celim razredom.
Ne, nista me zaznamovali kapica in rutica, ampak čas socializma, v katerem je 90% mojih sošolcev obiskovalo verouk. Jaz ga nisem. Torej, zaznamuje nas tudi čas, v katerem živimo, pa si ga nismo sami izbrali.
Ko sem se poročila, sem želela, da moja zaobljuba ne traja le 5 min... želela sem, da se poročim blizu tistega, kar mi je dalo življenje... blizu boga, če hočete. Pa priznam, da sem malo tudi mahnjena na ceramonije in kič... Ampak v nasprotju z možem nisem imela vseh zakramentov, in kaj zdaj? Predporočni tečaj? Ni šans, da bi mi nekdo, ki ni bil nikoli poročen, ki ve samo teorijo zakona (le-to si lahko tudi sama v knjigah preberem), uči kako in kaj.
In sem se šla malo pozanimat tudi onkraj plankov (tja me je sicer že dolgo vleklo), kjer so malo bolj elastični in tako sem se poročila pred istim bogom, le v drugačnem ambientu in vzdušju in župnik me je cel čas spravljal v dobro voljo z obujanjem spominov na svojo poroko. Torej, poročila sem se v evangeličanski cerkvi, kjer sicer ravno tako potrebuješ krst, toda ni važno v kateri krščanski cerkvi si krščen.
Jaz smatram sebe za zelo verno osebo in skušam živeti čim bolj pošteno do sebe in drugih, vedno z zavestjo, da me nobena spoved ne more rešiti pred "očmi boga" - usodo, Enim....
Ker, kot sem rekla, imam rada ceramonije, sem dala krstiti tudi svojega otroka v evangeličansko cerkev, tudi hči bom v kratkem dala. Če ju bo to zaznamovalo, ne vem, jima bom pa razložila, zakaj sem to storila. Sama krsta ne doživljam tako, kot uči krščanska vera, ker zame se človek rodi po "božji volji", ker je pač tako usojeno, namenjeno... in vsekakor kot nedolžno bitje. Pogrešam pa nek obred, s katerim bi otroku pokazali, da je dobrodošel ne samo v družini, ampak tudi v svetu, družbi, v Enem, ki je Vse. (ok - zdaj že malo bluzim). S tem v mislih in s to poslanico bom oz. sem krstila svoje otroke, pač v tisti cerkvi, ki mi tako interpretacijo dopušča in mi je ne zameri.
