Se strinjam. Ti kar sanjaj in fantaziraj-a naj ostane pri tem. Zavoljo otroka.
Niti ti ga ni treba pozabiti, če imaš lepe spomine nanj. Vendar si izbij iz glave da je on ˝tisti ta pravi˝, ker drugače ne boš nikoli srečna.


< Sporočilo je popravil brucella -- 12.5.2008 14:11:02 >

No ja, ti lahk za sebe povem, da sm (sicer v najstniških letih) tut tak misla, pa podobna situacija je bla (čeprav MAL bol REALNO sm pa študirala kot ti -vsaj upam..), no pa se je izkazal, da je deloval tak Idealn In Tisti Pravi zato, ker je blo vse skup eno sanjanje in opiranje na nekoga, ki si mu lahk zaupal svoje probleme... kot partner pa  se je pokazal, da sem si js v tolkih letih njegovo idealnost s časom tak potencirala in me je kap, ko sm vidla, da je čist normaln dec in mi že takoj ni blo več do njega.

Ko je postal realn, mislim.
Štekaš?




In.. kaj si ugotovila glede tega
Pol pa boš zlo vrjetn celo življenje nesrečna s takim mišljenjem

< Sporočilo je popravil Jerneja RR -- 12.5.2008 21:19:46 >

zakaj pa misliš, da nivess ni bila v takšni situaciji- s to razliko, da  ona s svojim živi? se popolnoma strinjam z njo.

ženske kaj delate s svojim življenjem????? odločite se za moškega, ki ni to kar si želite, pol pa jokate za tistim, ki bi to mogoče bil. in pol se čudimo zakaj toliko ločitev.
beli, kako bi se počutila, ko bi ti mož rekel, da ljubi drugo, tebe pa ima rad. a si človek ne zasluži fer življenja, a ga je treba met za norca? pa še otroke imet z njim...o kristus .

nezrelost vesoljnih razsežnosti

sej jaz tud fantaziram, ampak o večeru ko moj mož pride domov in  postane realnost

Uuuu.. ful dober izraz, to si pa moram zapomnit

Dobro no, saj je punca napisala, kako naj pozabi, ne pa, ali naj moža zapusti.

če bi bil res PRAVI, se danes nebi bockala s takimi vprašanji...

sicer pa ŠLUS!!! ne piši si več z njim, ne klicarita se in ne videvajta se.....ali pa se dajta dol....pa gotova sanjarjenja

_____________________________

...vox populi...

ne bo ga pozabila, če sanjari o njem že toliko let.
in mene resnično jezi, da zatira svoja čustva in misli, da bo enkrat bolje in da bo pozabila. zafrknila je predvsem sebe. ker ne bo hotla bit , bo ostala z možem za voljo otrok in bo nesrečna celo življenje.

jezi me, ker ljudje ne poslušajo svojih čustev, svojega notranjega glasu, ki jim govori kar je prav in se pahnejo v takšno življenje. 

tudi, če ga bo beli jutri pozabila in ga videla čez 5 let, jo bo spet vrglo.

razkurjena pa sem zato, ker poznam kar nekaj ljudi, ki so izbrali takšno življenje.

Prava ljubezen te čaka doma. Le ti tega ne vidiš, ker rada sanjariš o nečem boljšem (oziroma misliš da je prava ljubezen tista, ki je ne poznaš).

Podobna izkušnja:
Prva ljubezen...sm se zaljubla noro pri 13ih letih in on je šel živet na Portugalsko za 6 let-pisala sva si in oba sva imela svoje zgodbe vmes-odraščanje pač. In jst sm vseh teh 6 let mislila, da je on tisti pravi.
Pa se mi prikaže nekega dne na vratih, me skori kap zadane in valda ljubav oh in sploh-je kr pokalo od ljubezni...prvih 6 mesecev-zdi se mi, da mi je hotel pričarati vse tisto kar sm jst mislila da je ona pa ni bil. Pol je pa začel počasi njegov pravi jaz prihajat na površje-ne me narobe razumet-ni on bil napačen človek-sam ni bil tisto kar sm si jst v svojih najstniških letih zarisala v glavi. Pa se je začelo vse podirat. Po skoraj 4 letih veze sem si morala priznati, da to ni to-pa čeprav je vse kazalo na to in bi jst sama dala roko v ogenj, da to pa je tisto pravi-ni bilo.
Zato se drži svojega možeka, če ti je z njim lepo in ne razmišljat, da je bil tisti pravi, ker so velike možnosti, da ni bil.
Srečno...

To ni ljubezen, to je zaljubljenost.

Veš kdaj je ljubezen? Ko boš to rekla:

po tem ko boš nekaj let za njim pobirala nogavice in prala gate.

Do takrat pa si si samo v svoji glavi ustvarila. In kar si leta in leta fantazirala ne bo šlo zlahka ven. Ampak če si do sedaj bila z možem in otrokom in fantazirala, potem lahko še naprej tako živiš. Saj si že do sedaj. Zakaj je sedaj naenkrat problem?

Ravno včeraj sme metal proč svojo staro pošto, ja prav prijetni spomini na fante, ki so mi pisali, kar srce vzdrhti. Pa zelo močna čustva ..Samoimeti moža in otorke je odločitev ne le čustvo, tako da sem se stisnil amožu in mu pripovedovala o tistih fantih in karticah. Luštni spomini in nič drugega.
Tudi ti tako stori!

Nic ne bi bilo, ker ni.

A ti je dolgcas, da moras ziveti v fantazijah?

beli, jaz te pa čisto razumem, samo pri meni je bila malo drugačna situacija; na šoli (s 3000 dijaki) je bil en fant, ki se je meni od prvega dneva dopadel. V 2. letniku sem zbrala pogum in ga vprašala, če bi bila skupaj. Pa je rekel ne, ker se mu je takrat dopadla ena druga. Ok, meni je bil še vedno 1a od fanta, ampak v zelje pa ne bom skakala, pač ga nisem mogla imet. Spoznala sem sedanjega moža in po 5 letih sva se preselila skupaj, se poročila in danes, po 8 letih, imava čudovitega sinčka. Kakšno leto nazaj pa sva se po naključju srečala v lokalu blizu najine novega doma in ugotovila sva, da po novem živiva 2 km narazen. Potem pa mi je še on povedal, da v srednji šoli res ni mogel biti z mano, ker ni hotel prizadeti tiste druge punce, da pa sem mu bila vedno všeč in da zdaj bi bil pa rad z mano, če je to seveda možno. Mene je skoraj kap ruknila. Po 7 letih brez kontaktov on pride s tako. Seveda sem rekla, da ne, ker pač imam svojega takrat že zaročenca zelo rada. Od takrat se pogosto srečujeva (naključno) na pijači vsak s svojo družbo, on mi še vedno ponuja "mamljive" ponudbe, ampak jaz sem razčistila sama s sabo (sem rabila zeloooo veliko časa za to, pa še nisem 100% sigurna), da imam doma moža, ki me ljubi in jaz njega, da imava božanskega otroka in da ni vredno tega izgubiti zaradi nekoga, za katerega misliš, da je popoln. Ker, kaj pa, če ni? Ti pa boš zaradi tega izgubila 2 sveti stvari, otroka in moža?
Kako pozabiti, ti ne znam povedat, moraš pa razčisit sama s sabo, kaj ti je bolj pomembno.


_____________________________

23.1.2008; veliki nagajivec Anže
10.2.2010: mala navihanka Daša

Jaz mislim (in to je moje mišljenje), da se ti to dogaja:

1. Ker tiste najstniške ljubezni nisi izzživela in ne veš kako sploh izgleda biti z njim. Zato pa fantaziraš o pravi ljubezni, o tem da je oh in sploh...

2. Mogoče pa bi rabila s tvojim možekom malo čilija...da se prebudita...no...mislim, na strast in to, ker pač z leti to malo gre in moraš malo delat na temu.

3. Pogrešaš metuljčke v trebuhu in bi bila rada nazaj 16 let stara - sej s tem ni nič narobe, jaz bi tudi


_____________________________

Zaljubljena sem v tri fante...

 
Imam prijateljico, dobro prijateljico, s katero sva dali že kar nekaj skozi. Tako skupaj, kot vsaka sama zase. In vsake toliko naju piči, da obujave spomine. Tiste dobre, stare čase, ko... In vse tiste male dogodke... In vse tiste bivše...
Še posebej kako dotično osebo... Skupaj se spominjave, in veš, tako zelo paše. Zato pa so spomini in sanjarjenje. Da vsake toliko lahko ubežimo pred vsakdanjim tempom, pred vsemi stresi. Lepi spomini so kot balzam za naše preutrujene oči in duše. Izpolnjujejo nas, nam včasih dovolijo pobegniti, nas krepijo, delajo bolj izkušene.

Po moje ni nič narobe s teboj. Te je pač šokiralo dejstvo, da sta kljub temu, da sta tako zelo sorodni duši, šla vsak po svoji poti. Tudi sama sem enkrat našla eno od takih duš. Nič konkretnega ni bilo, pa vendar prelepo, da bi bilo res in da bi trajalo. Ostalo nama je toliko nedorečenega. In kako zelo je bolelo takrat, ko je prišla ovira, slovo. Kljub bolečini je ta oseba eden najlepših spominov, kar jih imam in ena "najslajših napak", kar sem jih kdaj storila.

Dostikrat se spomnim nanj, če sem recimo sama na balkonu, razmišljam, kaj je bilo in kaj bi bilo, če... potem pa za mano na balkon pride moj ljubi možek, me poljubi na čelo, si prižge enega in vpraša, kaj razmišljam. Rečem mu, da nič takega in da samo obujam spomine. In ne lažem, ker res ni bil nič takega.
In sem tako zelo srečna, da ga imam. Enega kot lep spomin, enega pa tukaj, sedaj, čisto pravega, ki je samo moj, ki je oče mojega otroka, poleg katerega se zjutraj zbudim, ki pohvali moje kosilo, ki me ljubi kljub mojim napakam, ki... ga ne zamenjam za nič na svetu.

Nič ni narobe, če nekdo, ki ti je tako blizu, ostane v tebi kot lep spomin, del tebe. Saj je konec koncev vse, kar se nam zgodi, del nas. Ko bo to v tebi nekoliko dozorelo, boš nanj gledala kot na posebno osebo v tvojem življenju, ki je nate napravila velik vtis in ti je ljuba. Nič ni narobe niti, če mu še naprej voščiš za praznike.

Nikar pa ne zapravi sreče, ki ti jo je življenje namenilo v obliki ljubečega partnerja in otrok. Platonska ljubezen, ki jo sedaj doživljaš, zna biti kar intenzivna in globoka. A ni prava.  Pravi je tisti, za katerega si se odločila v obliki mesa in krvi, še posebej, ker vidiš, da je dober s teboj.  Pravi je, čeprav morda trenutno v to celo dvomiš zaradi nedavnega dogodka. Onega drugega ti usoda ni namenila iz pravih razlogov. Kakšnih? Bog vedi. Morda bo čas pokazal svoje in boš nekoč še vesela, da nisi obtičala z njim.

Zapri se nekam in si dovoli, da se pošteno razjočeš.  To marsikomu pomaga.
Potem pa pogumno naprej življenju naproti, z roko v roki z nekom, ki se je odločil, da svoje življenje posveti tebi in vajini družini, ki se je odločil, da te bo ljubil in spoštoval, dokler...

Čez čas se boš temu samo nasmehnila. In vsaka izkušnja kdaj pride prav.

PS: in prave ljubezni ne pozabiš. Živiš jo, tukaj sedaj. Zato pa se imenuje prava, ne platonska, ne nekdanja, ne najstniška,... ampak prava.  Tej pa je ime "tvoj ljubeči in zvesti partner".

< Sporočilo je popravil massylou -- 12.5.2008 22:09:51 >

UUUUUUUUAU, massylou, dobro si tole povedala...


Samo še ena moja "opazka" - vse povdarjate ljubečnost, vdanost sedanjega partnerja, očeta od otroka. Ampak kot sem razbrala - ni čisto tak???

In v katerem postu si to pobrala  Sej je ženska napisala, da jo ima rajši kot ona njega.

To pa res ja.

Vem, da ti ni lahko, ampak zavedaj se nečesa. Ti tega fanta, o katerem sanjariš, idealiziraš in vidiš samo pozitivno, v možu pa realno, torej tudi slabe lastnosti, ki jih vsak ima, kar je normalno. In te kaj zmoti in misliš, da pri drugem tega sigurno ni, da je idealen. Res se zdi bolj sanjski, saj ga v bistvu ne poznaš!
V ljubezni obstajajo faze: prvih par mesece pa največ do 3 let je faza, ko sta nalimana en na drugega, vidita samo pozitivno. Druga faza je faza boja, ko spoznamo tudi negativne stvari in se začnemo pričkati in kregati. V tej fazi gre 90% ali še več ljudi narazen, ker mislijo, da tako ne gre več in da bo z drugim boljše. Jasno da bo z drugim boljše, imela bosta par čudovitih mesecev "zadetosti" od ljubezni. Ampak KAJ PA POTEM? Prehod v drugo fazo je neizbežen pri vseh zvezah. Umetnost pa je to premagati in se zavedati, da ima vsak napake. Torej tudi tvoja ljubezen, morda še večje, le da jih ti nimaš priložnosti spoznati in bo zate zate vedno idealizirana podoba nečesa, kar ne obstaja! Tudi, če bi zapustila družino, kar je res neumno, saj ne smeš gledati le nase, bi kmalu spoznala, da so to dejstva, škoda pa bi bila narejena.
želim ti, da bi ti čas čimprej zacelil rane in ti jih zagotovo bo, ampak malo mu pri tem pomagaj in poišči v svojem možu čudovite lastnosti - on je resničen in te ljubi! Res te razumem, da trpiš, hočem ti le pomagati, da se zavedaš, da če bi tistega drugega spoznala, živela z njim, da bi bila morda zelo razočarana.
Drži se, vse najboljše ti privoščim, ampak bodi realna!

massylou hvala lepo si to napisala. Ja, res ste mi malo odprle oči. Moram pa povedat, da poznam več punc, ki imajo može, pa vedo, da obstaja nekdo, ki je TA PRAVI.
Sicer pa žalostno za tiste, ki občutijo ljubezen le na tak način, da se dotaknejo, poljubijo....
Ja, res najbolje, da ohranim lepe spomine in se ne sprašujem, saj je že tako moralo biti in pika in sploh nisem rekla, da partnerja nimam rada.
Ena je napisala, da kako bi meni bilo, če bi mi rekel mož, da ljubi drugo, mi ne bi bilo čisto vseeno, ampak ljudje smo iz mesa in krvi in za nobenega moškega ne bi dala roke v ogenj. Nikoli ne veš, morda pa tebe vara, pa sploh ne veš. Ampak jaz se ne obremenjujem s tem, ker kar ne veš, ne boli. Pomembno je,da se razumemo, ukvarjamo drug z drugim, se imamo radi, si pomagamo. Moj sodelavec pravi, da zakaj še ne bi v življenju okusil še kakšno žensko ob ženi, če je ljubezni za vse dovolj.

Zdaj, ko sem prebrala vaša sporočila, mi je kar odleglo, sploh tisto, ko sta dve napisali, da sta mislili da je najnaj, ko pa sta bili z njim, pa sta videli,da ni to to. Kaj češ, če ni imel jajc, da bi pristopil k meni, pol pa naj ima, kar ima. Jaz imam pa dobrega partnerja in zlato hčerkico. Pa še v Sloveniji živim, blizu doma.

Lep dan

Ja pa še kaj. Jaz vem, da mene moj ne vara in zato nisem obremenjena. Če ne bi upala dati roke v ogenj zanj, potem pa ne bi bilo zaupanja med nama in torej niti osnovnih pogojev za čist, lep, zaupljiv odnos.

Tko da tisto kar ne veš ne boli - je en tak prikladen izgovor za tiste, ki v sebi vedo, pa si nočejo priznat.

Sicer vidim, da si se že kar pomirila, pa ti vseeno napišem še mojo, sicer malo bolj najstniško, a podobno izkušnjo. Tudi sama sem bila prepričaa, da je tisti nekdo pravi. Kot pravijo ostale, sem dejansko sanjarila in idealizirala vse skupaj. Potem pa je naneslo, da sva po 7ih letih prišla skupaj - kakšno razočaranje - po mojem z obeh strani. Sem pa vesela, da sme imela priložnost to ugovotiti, da zdaj ne sanjarim več, živim v realnosti in sprejemam sedaj in zdaj in se imam zelo lepo. Kaj pa počne tisti drugi pa pojma nimam in me niti ne zanima.

Svašta.

Niti ne . Jaz tut vem, da obstaja tisti TA PRAVI - sam z njim tut živim ...