Tud men se ful smilis,ker poznam ta grozni obcutek ko te nekdo ves cas daje v nic,jaz sem tega delezna od oceta in to ze odkar pomnim,nikoli pa nobene pohvale,za nobeno stvar,samo ponizevanje in zanicevanje.To tako boli,da se ne da razlozit,ce tega ne obcutis,zato te razumem.
Za pomoc si se pametno odlocila,glede mame pa:
-povej ji kar si mislis o njenem obnasanju,
-za nosecnost ji ne povej,
-ne hodi k njej na obisk,ker nisi dolzna poslusat ponizevanj in zanicevanj-sploh pa zdaj ko si noseca in si se bolj obcutljiva,
-na obisk pojdi k ljudem od koder bos sla vesela ne pa zalostna.
Je pa tudi to res,da ti lahko zdajle solimo pamet in delimo nasvete,ko pa smo na tem da sami to storimo,ne vemo kako bi.
Zelim ti veliko srece in zapomni si,da si najbojsa mama!

Seven,na tvojem mestu bi stike čisto pretrgala.Res,da je mama ena sama,ampak take mame pa res ne rabiš.Ne hodi k njej,naj ona pride k tebi in če bo nesramna jo lepo postaviš pred vrata.Zaupaj sama sebi,imej se rada,uživaj v materinstvu in nosečnosti,čeprav je verjetno zelo naporno.Tako podle osebe,pa naj bo mama gor ali pa dol,pa v svojem življenju res ne rabiš.Čuvaj sebe in svoje srce za svoje otročke.Enostavno potegni črto,zate naj obstaja samo in edino tvoja družina.

Seven 100-odstotno te podpiram. To, da si si priskrbela pomoč, pa je bila zelo pravilna odločitev.

Tudi jaz nimam dobrega odnosa z mamo. Sicer nima opazk v tem smislu, kot pri tebi, Seven, ima pa drugačne finte, ki prav tako bolijo.

Vendar ji jaz vse, ampak res čisto vse, kar me moti, povem. Čisto vse. Takoj razrešim in takoj razčistim. Nisem tiho, tudi če me je tako zelo prizadelo, da bi se dalo jok zadržati edino z molkom. Pač jočem pred njo. Če bi jo poskusila ignorirat in omejit stike z njo, bi me bolečina vseeno razjedala od znotraj. Vsako zadevo, pa naj bo še tako pereča, rešiva.

Mislim, da je prav to ohranilo najin odnos, ki je od časa do časa lahko tudi zelo kvaliteten.

Draga Seven!

Grozno mi je ob misli, da sem v soboto kar nekaj tvezila o srečni družini in odpuščanju.Veš, takšnih stvari ne poznam in sem z eno nogo vedno nekje v oblakih...pa ne zaradi staršev ampak ker taka pač sem. Verjamem, da v vseh družinah občasno prihaja do trenj ampak glede na to, da si na SVOJEM, da imaš SVOJO družino, SVOJEGA otroka...potem ne razumem zakaj se sploh vtikujejo v TVOJ svet. Ampak sem pa mnenja, da s tlačenjem jeze ne prideš nikamor. Lepo naravnost povej, da te to moti. Najbrž ne bo razumela, ker taka je in tako vidi in razume svet, najbrž tudi sama ni bila deležna nežne vzgoe. Zato ti svetujem, da se zanesi NASE in na SVOJE občutke, ZAUPAJ SEBI, ker si takšna kot si najlepša in najboljša!!!!David te ima neizmerno rad, ustvarjen imata topel domek, prelepega sinka in zdaj se osredotoči na vas.Na svojo družino in poskrbi, da ti nikoli in nikdar ne boš podobna takšni mizerni materi!

Mami pa le povej kar te muči, ne zadržuj jeze v sebi in morda bo sčasoma celo razumela kaj je storila.

Ampak draga Seven RES si SUPER, brihtna, načitana, super mamica in taka si najboljša!!!!

Pošiljam ti mnogo poz. energije in podpore, da bosta z mamo morda kdaj rešili nesporazume med vama...ker mama je le mama...

Seven, mama ti je naredila veliko uslugo-zdaj veš, kakšna NE SMEŠ biti do svojih otrok. Očitno svoje frustracije stresa nate. Česar ni v življenju hotela/mogla/želela doseči, je pričakovala, da boš ti. Res grdo od nje, da se spusti na tako raven. Si se morda že poskusila z njo pogovoriti? Da bi ji povedala, da te tak način moti, da si vendarle njena hči in da jo imaš rada? Poskusi na tak način. Če ne bo uspelo, pa res ne vem, zakaj bi morala z njo imeti redne stike.
Pravilno si naredila, ko si si ustvarila svojo lepo9nebesa družino. Neguj te odnose, mama pa se bo morda enkrat le zamislila nad sabo. Morala bi se.
Ti si pa itak krasna oseba, ki zna kljub temu, da ni bila deležna materine ljubezni, ljubiti. Bravo, občudujem te!:rozica: zate!

Seven:( Vem da je težko in ne vem kaj bi jaz naredila v taki situaciji. Zdaj, ko lahko trezno razmišljam ker nisem v takem položaju, pa bi ti svetovala, da prekini stike ...oz. jih ohrani le na najnujnejši ravni (beri telefon). Očitno pomoči ne moreš pričakovati, niti moralne niti fizične...

Vem da ti je težko...in to da si do zdaj zmogla sama naj ti daje moč za naprej. Občudujem te, ker bi jaz verjetno obupala že dosti prej...Pa vem, da ne smeš obupati... zaradi svoje družine...In pomoč za 2 uri??? hvala bogu, da si si jo našla, saj drugi ti ne pomagajo...pa to mami povej!

Seven ostani takšna kot si:rozica:

seven...tvoji starši niso vredni,da te imajo za hčer in niso vredni,da so in še bodo stari starši.

Draga Seven, ko sem prebrala tvojo zgodbo, bi mamo kar dvakrat okoli ušes. Jaz bi ji povedala približno takole:

Iz srca bi ji bila hvaležna, da te je rodila, vzgajala, kakor je pač vedela in se znajdla. Tudi ti se nisi vedno strinjala z njo, pa si jo kljub temu cenila, zato zahtevaj, da te tudi ona spoštuje. Povdari, da ti ni v otroštvu nič manjkalo, ker boš dobila njeno pozornost, da te bo poslušala. Način, kako skrbiš za gospodinjstvo in tvojega sončka, je plod tudi njene vzgoje. tvoja rit je podedovana, in se nje prav nič ne tiče. Zato ji povdari, da se ne pustiš žalit in provocirat, ker nisi več mala punčka, ampak samostojna ženska, ki si je ustvarila svojo družinico. Če ti bo želela pomagati, se ji zahvali, za vse drugo pa pri vas ni prostora. Koliko boste pri njej ali ona pri vas je njena odločitev, kako se bo obnašala. Vi se ji ne odrekate, to bo storila sama. Povdari ji, da bo posledice svojih dejanj občutila najbolj ona sama. Saj vaša družinica do sedaj od nje niste nič imeli, potem nič ne izgubite.

cmokec

Joooj Seven in ostale, mate pa res čudne mame! Vsekakor se distanciraj, pojdi na obisk, kadar te povabi, če te užali, takoj vstani in pojdi domov.
Bodi hladna in odrezava, bo že skapirala, da ne dela prav, če pa ne bo, pa bo sama oškodovana za vse lepe trenutke.
Moram se ob tej priložnosti zahvalit moji mami, čeprav vem, da tega ne bo brala.
Mami, čeprav nisi idealna, kakor tudi jaz ne, bi se ti rada zahvalila, da se trudiš biti vedno v pomoč kadar te potrebujemo!

En velik šopek :rozica::rozica::rozica: za vse zlate mamice!

Jaz pa mojo zelo pogrešam...ni ga dneva,ko ji ne bi rada kaj novega povedala,saj ji in upam,da me sliši tam gor9nebesa.

Seven,

se kako razumem tvojo sitacijo...resitev zanjo pa ni odrezav odnos...na neki kulturni ravni morajo ostat...le malo bolj uradni...predvsem kar je pomembno pa je,da zberes moci in zadihas najprej sama...da se poberes in poberes nazaj tisto samozavest...da postanes 100% ti tista Seven...tista,katero imajo mnogi radi,katero mnogi spostujejo....brez obcutkov manjvrednosti..brez prisotnosti mame,pa ceprav v podzavesti...jaz se s tem se borim..upam,da mi nekoc le uspe..

drzim pesti tudi zate :)

Seven
Polagam ti na srce povej ji tisto kar ji gre.

Mene je tudi neprestano zaničevala poniževala in blabla bla
Povedala sm ji svoje kaj me teži in zdej mam mir.
Vsak človek ima pravico živeti tako kot njemu paše.

Bodi močna in ji povej kar ji gre.

Za nosečnost ji pa ni treba povedat, sej itak nimaš nič od tega. Pomaga ti ne še tisto kar naredi ti pa očita. Pri meni je bilo isto.
Pa nimam še otrok pa mi je vedno kar je naredila naprej vrgla, zdej pa tega ni več ker se ji ne pustim več.:bravo::bravo::bravo::sloncek::miska::angel::rozica::rozica::rozica:

no to pa je ponižnost... moj nasvet: čimprej se distanciraj od nje in njenih "neokusnih" pripomb. zaslužiš si več kot pa to, da te vseskozi ponižuje. samo gre pa kritika tudi nate. zakaj pričakuješ od nje pomoč?! mogoče ti je zdaj res nekoliko težje, ker kot praviš si "sama za vse". a ne vem, jaz bi v tvojem primeru raje po pomoč obrnila k partnerju kot k svojim staršem, ki nato (velikokrat) avtomatsko pričakujejo, da bodo imeli pa tudi drugje "besedo"... tako, da ji jasno povej, da si odrasla ženska, da skrbiš za svojega otroka po svojih najboljših močeh in da danes res ni več nič čudnega, če si v gospodinjstvu omisliš kako pomoč v smislu gospodinje, da imaš več časa zase, svojega partnerja in svojega otroka. to so tvoje odločitve in naj jih spoštuje brez nesramnih pripomb. v kolikor pa tega ni zmožna, zmanjšaj kontakte. enostavno ji ne pravi več teh stvari o varuškah, dojenju, itd., nehaj hoditi k njej na kosila... in najpomembneje, ne pričakuj uslug od nje. ker potem zahteva te usluge nazaj na način, ki niso sprejemljivi zate...
kar se pa spoštovanja tiče, bi pa tako rekla. izkazovanje le-tega si zelo različno predstavljamo. kar pomeni, da če naši starši mislijo, da jim spoštovanje lahko izkazujemo le na način, ki je njim blizu, ne pa tudi nam, je to njihov problem in ne naš. meni je pomemben odnos, ki ga imamo do njih. in če v tem "klapa", tudi medsebojno spoštovanje ne izostane. pri vas pa ta odnos zelo "neklapa" in potem tudi drugih stvari nimate urejenih...
mislim ti si ti. in ti nisi tvoja mati. in tvoja mater ni mati tvojega otroka. ampak si ti. postavi meje, povej do kje gre kdo lahko in nato tu postavi piko. pa bo gotovo bolje.

Seven, ne sekiraj se! Vem, da je to lahko reči, ko pa si v taki situaciji, pa ne moreš, saj so to le tvoji starši, ki si jih pač ne moremo izbirati!
Verjamem, da ti je hudo, saj imam jaz tudi z mojo mamo veliko problemov, ona npr. pa nikoli nima časa, ker raje hodi okrog na čage in si skozi nekaj izmišljuje, same izgovore!
Ampak to me več tako ne boli, saj ne živim z njo in sem se na to navadila. Jaz imam pa moža takšnega, da ne vidim izhoda! Z njim pa živim in verjemi, da je to še huje!
Opri se na moža, čeprav je bolj malo doma (kot sem čitala v prejšnjih tvojih postih), pa vseeno vaju z Jakobom ima rad in vaju ceni in spoštuje.
Tudi jaz sem za vse sama, živim v bloku in imam zelo težavnega otroka, ki potrebuje nenehno pozornost. Perilo je nezlikano že nekaj časa, posparvljeno tako ni....glavno mi je, da je otrok sit in previt in zadovoljen. Sem se težko sprijaznila s tem, da ni vse tipi top kot je bilo prej, a tako pač je.
Moje pismo je zmedeno, ker sem sama vsa zmedena (včeraj sem imela doma incident, ki ga ni takega), rada bi ti pomagala, a ti drugega ne morem svetovati, kot to, da se staršem izogibaš in bodo oni poiskali tebe! Ko jaz moje mame zaradi njenih izpadov ne pokličem par dni, me potem ona kliče, zakaj se nič ne javim. Pa ji s takim mirnim glasom (čeprav v meni gori) povem, da imam sama kup težav in se nanjo ne morem obrniti, čeprav je moja mama, ker pač stvari ne razume in me še bolj potlači, česar pa si ne zaslužim. Zato naj živi svoje življenje, jaz pa bom svojega.
Da si si omislila pomoč, pa je čisto prav! Te občudujem, da si pogumna, jaz se še nisem opogumila. Moj mož je res vsak dan ob treh doma, a zraven njega še manj naredim, kot pa če sva s sinom sama!

Drži se in poskusi odklopiti!
Bolhica

To je zgodba, ki se sicer pogosteje dogaja med taščo in snaho, vsaj pri meni je tako, no, čeprav ne tako zelo, ker smo na srečo daleč stran.

Moje mnenje je, da ti nekaj zavida, verjetno tvojo srečo, mogoče sama ni dosegla tega kar si ti, in iz jeze je, žal, hudobna.

Jaz bi zbrala pogum in jo naravnost vprašala, zakaj je hudobna, se ob tem počuti bolje ali kaj, in če ji ni jasno, da vas bo izgubila, če bo s tem nadaljevala.

Veliko sreče vsak dan posebej tebi in tvoji družinici!

Seven,

težko je, ko ti ravno tisti, ki jih imaš najraje in bi se rad zanesel nanje, obrnejo hrbet. Vendar, bodi močna za svojo družinico in jim povej, kar jim gre. Če se vedno vračaš od njih žalostna in zagrenjena, nima smisla, da še vztrajaš in jih obiskuješ. Pretrgaj stike in naj te obiščejo starši, če si želijo.
In naj že vnaprej vedo, da očitkov in sekirancije ne boš prenašala.

Drži se!

Tea

Drage punce. Res sedaj vidim, da nisem edina, ki nimam tiste mame, ki bi mi pedenala, nosla kosila, prišla pucat, oz bi me vsaj podpirala in razumela.

Res ne veš kaj bi naredil. Žale ti pa je, ker te res zbije to na tla. če si že sam psihično rahel.

Verjemi da res nisi edina. Oažam pa da res mame s podeželja morda razmišljajo drugače. Mislijo: če siu doma kao v mestu al celo v bloku da itak nimaš kaj za delat. Ne morš jim nič. Po en stran hvala bogu da si zasebe in da ti ne dihajo za ovratnik.

Tudi jaz iščem odgovore.