Ja, jaz sem bila čist enaka. In absolutno se tukaj strinjam s tabo mič, da je šola ravno v smeri -nezanimivosti- najšibkejša. Nekaj so krivi učni načrti, nekaj učitelji sami. To se absolutno strinjam. Tukaj tudi absolutno podpiram ideje nizozemcev, kot pravi splišni, vendar se moramo zavedati, da nepovezanosti učnih načrtov razredov po vertikali še vedno pri nas ni, še po horizontali ne. Naredimo jih povezane morda še nekako lahko učitelji prve triade, ki sami učimo vse predmete, višje je mnogo težje. To ni izgovor, strinjam se, da bi bilo v tej smeri treba veliko migati, ker to je še vedno nezaslišano, da ne zmoremo privleči dovolj zanimivega materiala v naše šole - pa ne v smeri izdelovanja plakatov, kar je nesmisleno, ampak v smeri brskanja po literaturi in navduševanja učencev v neki smeri bolj, kot je to ta hip. Meni se zdi, da
sicer znam otroke večinoma navdušiti, vendar nas zelo omejujejo učni načrti - sama bi lahko o kakšni snovi tedne dolgo imela krasen pouk, pa ne smem, ker smo omejeni npr. pri okolju na eno samo uro, v kateri moramo usvojiti določen cilj. Čas je tako skopo omejen, da je to največja ovira. Ne smem se zadržati več kot toliko. Tako piše v učnem načrtu, ki želi, da otroci vedo milion informacij, samo tako za mimograde, za btw, nikakor ne zares, ker to se ne da v resnici kvalitetno usvojiti, kvalitetno znati v tako kratkem času s tako goro info. Zato ves čas kot star papagaj trobim, da so učni načrti preobsežni za neko res kvalitetno delo - pa če mi to kdo verjame ali ne.

Vendar se je nekaj v času med našo šolo in zdajšnjo šolo spremenilo. Otrok, ki si tako "malo" upajo, kot sva si midve mič, skorajda več ni. Taki so zdaj najbolji idealni sploh. No, malo pretiravam, recimo da jih je pol ali malo več. Obstaja pa določen procent res nevljudnih, nesramnih, egocentričnih otrok, brez občutka za sošolce, o katerih naša generacija ni imela pojma. Sama govorim o tem procentu, mič, ki ne spada v podobo najhujšega gangsterja naše generacije. Ne pretiravam, prisežem da je temu tako. Če ne bi tega sama doživljala, bi si jaz popolnoma enake reči mislila na podlagi svojih izkušenj, kot ti. Brez najmanjše različice. Tako da popolnoma razumem tvoj point, ki mi je smiseln v smeri dolgočasne šole, kar je res, v marsikaterem delu svoje usmeritve in določil, funkcioniranja.

Strinjam se tudi s primoža. Vzgoja se začne in konča doma in učitelji bore malo lahko vplivamo na to. Nima posebnega smisla se ure in ure ukvarjati s takimi otroki, kar smo povečini pri nas tudi nehali - dokler ne gre za nekaj večjega. tu gre včasih za širši problem. Tak otrok ti sesuje vse ure, pa ne s klepetanjem, z žaljenjem, pretepanjem, z metanjem reči.... Tega pa vendarle ne mroeš dopustiti, že zavoljo drugih otrok ne, ki imajo pravico do normalnega pouka. V takih razmerah ne moreš zagotoviti niti slučajno zanimivega pouka, ker se ves čas ukvarjaš s tem, kako sploh lahko kaj začneš in si na trnih, kako boš sploh lahko kaj speljal skozi. Gre v tistem hipu za dve odgovornosti. Ena je odgovornost do drugih otrok, katerim moraš zagotoviti varnost. Druga je odgovornost za to, da moraš te iste otroke nekaj naučiti - kljub nekemu totalnemu motečemu faktorju v razredu. Kako zdaj to narediti? Ali ga ignorirati, izločiti, kar mnogo ravnateljev ne pusti, ali raje poskušati s svojim načinom vzpostaviti nek določen red, spoštovanje - moram reči, da v takih razredih pri takih posameznih "delikventih", kar je edini kolikortoliko primeren izraz za te otroke, praktično noben učitelj ne funkcionira normalno. Ne gre za to, da bi nekdo lahko, drugi pa ne, ker nima avtoritete. Gre za to, da nihče ne more. Če ti npr. otrok lula v razredu v koš za smeti, ker rad zbuja pozornost, ali če ti stopi na mizo in pošlje na glas učitelja ali psihologa v p.m. pa še v kaj drugega in ne neha naslednjih 10 minut, če ti z roko pomete vse dokumente iz tvoje mize od jeze.... (naštevam dogodke, ki so mi znani iz različnih šol), če prime zaposlenega za mednožje, če zvrne kosilo sošolcu na glavo, če vrže stol iz nadstropja, če ti zažge stojalo za wc papir, če .... kaj naj kateri od učiteljev stori? O takih otrocih govorim, ne o tistih, ki jim je dolgčas. Ves čas govorimo o otrocih, za katere večina javnosti ne ve, oz meni, da pretiravamo, ker nimajo občutka, kaj se sploh dogaja na šolah. Kam je privedla domača predemokratična vzgoja! Ko pride pa v javnost primer posnet na kamero mobitela iz neke srednje šole, se pa zgražajo, kaj si upajo. To je vsesplošna praksa povsod. Samo govori se ne o tem na glas. Vendar jaz govorim točno o takih primerih. Ogromno jih je. Kot učitelj si moraš zagotoviti lastno varnost in varnost sošolcem tega otroka in brez skrbi,da boste kot starši otroka, ki ima takega sošolca, ki ustrahuje vse od otrok do učiteljev, še kako glasni, da želite ukrepe proti njemu. Ne boste več proti. Še prešolanje se vam bo zdelo sprejemljivo.

Kar se tiče spraševanja pa menim, da bi popolnoma vse spraševanje moralo biti napovedano. Dokazano je, da ni razlike, ali se učiš 5 ur skupaj, ali pa 5x po eno uro. Če si normalno bister, boš tisto stvar, če ti bo zanimiva in če jo boš razumel, znal tudi dlje časa, če ti ne bo zanimiva, pa če je ne boš razumel, je pa v nobenem primeru ne boš znal. Če bi bilo res, da se je treba vseskozi sproti učiti, bi bili faksi brezpredmetna zadeva. Saj tam se uči vendarle kampanjsko. Pa vendarle znamo marsikaj. Sama menim, da je smisleno delati sproti tiste reči, kjer imaš v nasprotnem primeru težave. Če npr. ne delaš sproti matematike, boš težko sledil procesu, nadaljevanju, če ne delaš sproti jezikov, ti bo zmanjkalo niti...če pa se naučiš naenkrat zgodovino, biologijo, kaj vem kaj še vse, pa lahko še vedno znaš na koncu zelo dobro in dolgoročno. Res bi bila svojevrstna bedarija se vsak dan sproti učiti in zapšravljati dragoceni čas, v katerem lahko v resnici pridobiš uporabno znanje, ki ti ga šola žal ne nudi. Zato je svojevrsten absurd, da morajo otroci še vedno vsak dan vse znati. No, saj ne rečem, pri mojih otrocih v šoli večinoma vse napovedo, samo imata na srečo ozaveščene učitelje. žal mi pa je, ker zakonsko ni tako določeno. Pisna ocenjevanja morajo biti napovedana, ustna pa ne.

Kar se tiče ustne in pisne ocene, je določeno, da morata biti obe. Pisna preverjanja, ocenjevanja so nekaterim otrokom bistveno težja, npr. dislektikom, zaradi specifičnih motenj, ki jim onemogočajo enako uspešnost pri pisnih preverjanjih. po moje bi bilo pa ful fajn, če bi lahko imel vsak otrok pravico do izbire, kako bo odgovarjal - pino ali ustno. Iščemo itak znanje a ne, naj ne bi iskali neznanja. Tako da jaz sem takoj za to, da te reči prilagodimo. 

Ljubi gospod, bom...

To je pa ze "nevarno", da se ucitelj strinja z mano...

Jaz sem vsako leto enkrat koga tudi nabutala....oziroma izzvala splosni razredni pretep... .In potem je bil nekaj casa mir. Ker sem bila punca, zgleda to ni bil povod za splosen preplah in mnozicno prihajanje starsev v solo. Vcasih je tudi treba pustit, da se otroci "zmenijo" med sabo.

Ja logično, da tudi to pustimo. Ampak učitelji ne govorimo o tem, da bi taki otroci, ki 1x ali 5x na leto nekoga "pretepejo" bili kaj ekstra problematični. Niti taki, ki berejo ali klepetajo ali motijo, če jim je dolgčas ali imajo svojo lastno uro nečesa drugega ne. To je nekako ovrednoteno kot ok, kot sprejemljivo na šolah. Dokler imaš take otroke, rečeš,da imaš fajn in neproblematičen razred. Govorimo o druge vrste otrocih, ki jih večina nas, ki smo čez 30, iz lastnih šolskih let ne pozna.

Ne vem, si ne predstavljam dobro, kaksni naj bi bili....verjetno govoris o otrocih s kaksne od vecjih mestnih sol?

Po vsem napisanem bom skusala otroka vpisati v kaksno "bogu iza leđa" vasko solo, brez pretirano ambicioniznih starsev in pretirano ambicioznih uciteljev. Ekola, tole sem potegnila iz tele debate :).

Ne mič, nimaš prav, sama učim sicer v mestni šoli, svoje otroke sem imela prej v šoli v manjšem mestu,sedaj pa jih imam bogu za hrbtom, na vasi, pa ti povem,da kar se tiče "problematičnih" otrok ni razlike. Imam tudi kar dosti stikov tudi z učitelji po slo., pa povsod jamrajo o enakih rečeh, poslušam enake zgodbe tukaj in tam, ne glede na katerem koncu so. Taki otroci so tukaj in so tam. To nima veze z ambicioznostjo, to ima veze samo z moderno vzgojo - nespoštovanjem otrok do vsega, z zahtevanjem vsega zase, z rastjo brez odgovornosti in strpnosti, z neukvarjanjem z otroki na pravi način... Starši so si povsod podobni. In oni producirajo (ponavljam da to velja za nekatere, nikakor ne za vse ali večino, vendar jih je povsod kar nekaj procentov) take otroke. Pred njimi oz. pred srečanjem z njimi te ne reši nihče. No, razen če je v drugih državah kaj drugače, kar pa tudi malo dvomim. Ali pa če imaš srečo.

Česa ne razumeš, si ne predstavljaš? Si ne predstavljaš, da otrok lula v koš za smeti v razredu? Si ne predstavljaš, da od besa meče zvezke v tablo? Si ne predstavljaš, da cvili z visokim c-jem, zraven cepeta, ker ni po njegovo in ne neha? Si ne predstavljaš, da stopi na učiteljevo mizo in mu zbrca dol njegove reči z ihto? Si ne predstavljaš, da otrok "
uleti" v sosednji razred, odpre pipo in začne špricat iz objestnosti vsepovprek, ter preklinjati? Si ne predstavljaš, da odrine učitelja, ki mu reče, da ne sme preko vrste v jedilnici? Si ne predstavljaš, da pride njegov starš v šolo in reče učitelju, da ga bo razbil, ker je njegov otrok nesrečen zaradi njega in pri tem zamahne z roko fizično proti njemu? Si ne predstavljaš, da otrok vzame pihalnik, se med poukom sprehaja po razredu in piha v strop, sošolce in nato še v učitelja, ter govori, kaj mi pa moreš zraven? Si ne predstavljaš, da otrok odgovarja povsem nevljudno, potem pa gre do učitelja in reče: udari me, no daj me, da ti bom lahko razbil gobec in ga pri tem odriva fizično po razredu? Si ne predstavljaš da je tega toliko???? Pa je, veš. Lahko naštevam primere še v nedogled. Tako hudih primerov je ogromno, koliko je šele malo manj hudih, pa vendarle povsem neprimernih izgredov modernih otrok! Joj, saj verjamem,da si res ne moreš predstavljati. Tole se pravzaprav sliši kot iz kake ameriške nadaljevanke. Pa je vse res veš. Vse našteto se je zgodilo meni znanim ljudem, nekatere reči celo v moji prisotnosti. Slovenija leta 2000 in čez.

O jezus. Ampak kdaj otroci postanejo taki? Če jaz gledam zdajle naše 6-letnike v vrtcu, sta eden ali dva taka, ki bi potencialno lahko taka postala, kot opisuješ. In obema "starši držijo štango", kot rečejo pri nas, to je res.
Joooj, jaz si res ne prestavljam, da bi moj otrok kdaj bil tak.
A misliš, da se to res že v vrtcu vidi, kdo bo tak?

Zaradi takih dogodkov, kot jih opisuje Gina, sem jaz obesila kariero učiteljice na klin.
Raje sem 8 ur v pisarni za dolgočasnimi papirji, kot pa da to prenašam.

In kaj naredis v takih primerih?

Je razlika, ker jih je v manjsih solah stevilcno manj.

Tudi samo eden ti lahko uro sesuje.

Se strinjam. Zato jaz zelo malo ustno sprašujem oz. sprašujem večinoma ene in iste stvari, torej tiste, ki jih morajo dolgoročno znati. Ampak to učencem jasno in glasno povem, da tukaj pa ni pardona, da je to osnova za naprej, da to bodo mogli znati celo življenje. In tako celo leto sprašujem sklanjatve oz. sklanjanje samostalnikov, pa čeprav smo jih jemali nekje na sredi. In celo leto morajo poznati vsaj 3 značilnost ljudskega slovstva, pa čeprav smo ga jemali na začetku šolskega leta. In jim dam za prebrati besedilo in morajo vedeti, ali je umetnostno ali neumetnostno, ali je poezija, dramatika ali proza ... torej, jaz jih nenehno sprašujem ene in iste stvari, seveda za določen sklop vejo, da bom dala večji poudarek, ampak osnovno znanje je v ospredju. Zato menim, da ni ravno neke velike potrebe, da posameznemu učencu spraševanje napovem - napovem spraševanje in to je to.



Učni načrti so poglavje zase. Na predmetni stopnji to predstavlja večni problem. Meni je najbolj hecno, ko je v UN pod točko medpredmetne povezave napisana npr. zgodovina, potem pa moram učencem v 8. razredu jaz razlagati zgodovinsko ozadje pokristjanjevanja, ker ga pri zgod. jemljejo šele v 9. razredu. In takih primerov je ogromno.
Meni osebno bi bilo tudi super, da bi lahko izvajala projektno učenje. Ampak po mojih izkušnjah je tako, da pri nas vsak učitelj izvaja svoj projekt. Po navadi ga prav ljubosumno "skriva" pred ostalimi kolegi., namesto da bi naredili res en vsesplošen projekt. Ampak žal je tako, da je rivalstvo, tekmovanje za točke in napredovanja zašlo tudi v zbornico. In tako smo tam, kjer smo.

In potem ti v razredu s trinajstimi učenci eden počne take reči. Tudi sama doživela, ko je učencu počil film. Sošolca je pričel daviti, ko smo ga uspeli ločiti in zapreti v razred, je metal po razredu stole in prevračal mize. Ena izmed učiteljic je stala v razredu in držala kljuko, da ni mogel ven, pa zraven molila, da ne bo kaj fasala. Aja, star je bil deset let. Ukrepaš pa tako, kot ti zakon dopušča in kot najbolje lahko v danem trenutku. Poklicali smo mamo v šolo, da ga je odpeljala. Seveda pa je res, kot je Gina dejala, da za tako problematičnimi otroki stojijo problematični starši.

Po mojih izkušnjah, je najbolj kritičen prehod iz 7. v 8. razred. Ne moreš verjeti, kaj "natane" iz malih angelčkov samo v dveh mesecih (beri vmesne počitnice). Jaz imam srečo (ali pa nesrečo ), da se vsako leto soočam s takimi spremembami. Zato pa sem tako pasja
Seveda pa so posamezniki, ki so problematični že ven iz vrtca, in kot so že napisale punce, za takimi večinoma stojijo izredno problematični starši. In jim ne moreš nič. Dobesedno ne moreš storiti nič.

Aja, še to lahko napišem, v odgovor Spliš in Mič. Jaz učim na res "tini mini" šoli. In imam priložnost videti prvošolčke, kako se stiskajo k učiteljici, iščejo pozornost in ljubezen, kako so res tisti majhni, ljubki otročiči, polni vedoželjnosti, učitelji jim predstavljamo "bogove", vljudni in olikani so ... v četrtem razredu se že opazi v njih več samozavesti, več (pre)drznosti, ampak so še vedno pripravljeni sodelovati, so še zmeraj tisti navihani otročiči ... šesti razred: samozavest raste, bonton je izginil neznanokam, ampak se še vedno da delati z njimi, se jih da pritegniti, ubogajo (sicer res bolj kratkoročno, ampak vsaj nekaj) ... osmi razred: totalni kaos. Kot da niso več isti osebki.
Ne rečem, da je pri vseh enako, ker karakter je tukaj vseeno ključnega pomena, ampak resnično pa je zanimivo spremljati tak proces. Je pa zanimivo, da lahko že v prvem razredu velikokrat vidiš, kateri starš bo "problematičen" in če je še otrok tak po karakterju, lahko že v prvem razredu učitelji napovedo probleme. Sploh tam, kjer starši nočejo sodelovati s šolo, kjer starši vsako dobronamerno kritiko otroka, ki je v bistvu nasvet, sprejmejo kot zaroto.

In potem imaš na "tini mini" šoli učenca, ki je sposoben (ob podpori staršev, seveda) postaviti celo šolo na glavo, ki "organizira" električni mrk na celi šoli, zaradi katerega pride na šolo policija, pa CSD ... učitelji hodimo na izredne sestanke, se odpovedujemo prostemu času, da bi se ja situacija rešila, da bi sicer zelo brihtnemu učencu vlili vsaj voljo do življenja ... a na koncu dobimo prst v r*** in se moramo celo zagovarjati za lastna (ne)dejanja.

Priznam pa, da je kljub vsemu na manjši šoli lažje. In tudi sama bi, če bi le imela možnost, svojega otroka vpisala v šolo bogu izza nogu. Tako pa me je vsak dan bolj groza dne, ko bo moj otrok prestopil prag ene od ljubljanskih osnovnih šol. Pa ne zaradi šole kot take, niti ne zaradi učiteljev (upam, da bo spoznal, tako kot sem jaz, raznorazne osebke, ker take bo srečeval tudi kasneje v življenju), ampak predvsem zaradi otrok (in staršev) in sistema, ki ga, žal, kot njegov sestavni del, ne morem spremeniti.

Ja, tako ste tam, kjer ste. Pri velikih tezavah je to se toliko bolj ocitno. Ja, tudi s sabo bi se bilo dobro kdaj ukvarjati, ne samo z negativno nastrojenimi starsi :).

Ne vem, pri nas ni glih kakega posebnega rivalstva, ker imamo takega ravnatelja, ki tega ne spodbuja, tako da nihče nič ne skriva pred nikomer, večinoma delamo reči skupaj, vsi vemo praktično vse za vse kaj kdo dela, priprave, učne liste, načrte, vse delamo skupaj in si vse tudi pošiljamo en drugemu. Ne glede na to ni povezanosti učnega programa po vertikali, ker je učni načrt zelo neprimerno v tej smeri postavljen. To nima veze z ukvarjanjem s samim sabo mič. Eh, škoda ker iščeš kje bi našla luknjo. Ni to bistvo, en drugega iskat, bistvo je pomagat si. A ne bi več dosegli, če bi se razumno pogovorili? Jaz ne pišem tega, ker bi jamrala. Meni trenutno ni nič hudega, imam krasne, vedoželjne, prijazne otroke, s starši, ki imajo zdrave poglede na svet.
Prepričana pa sem, da starši na splošno ne vedo vsega o šoli, pa imajo tako priliko izvedet, pa prepričana sem, da tudi učitelji ne vemo vsega o željah in potrebah staršev, pa bi morda takole tudi kaj izvedeli in skušali najti še boljšo pot za sobivanje z učenci.  

Splišni, otroci včasih že v šolo pridejo s hudimi "vzgojno posledičnimi motnjami" v vedenju do soljudi. Te "motnje" se stopnjujejo iz razreda v razred. Hec je,d a se večina staršev, ki imajo tako vzgojene otroke potem še sprašuje, kaj so otroku premalo dali, kje so se premalo ukvarjali z njimi, v bistvu pa je ravno obratno, ves svet se neprestano vrti na neprimeren način zgolj okoli otrok. Vsi primeri, ki sem jih opisovala zgoraj so iz prvih dveh triad. Nekateri so iz prvega razreda, nekateri pa najvišje iz šestega.

Še to, pri nas najbolj naporen razred šteje zgolj 19 otrok.
Resnica je sicer, da je na podružničnih šolah situacija ponavadi zelo fajn, že zato, ker imajo posebej dobre pogoje, namreč en učitelj se ukvara zgolj z 10. otroki, ali morda 15.  Po zakonu povprečja je tudi manj možnosti, da otrok dobi sošolca iz "vzgojno problematične družine", saj je otrok tam manj. Vendar možnost vseeno je.

Ampak, mič, jaz res ne vidim, kaj bi ti rada dokazala. Res ne. Mislim, pa kaj je stabo narobe, no  

Vedeti morate, da  so si šole med seboj različne prav tako kot so med seboj različna podjetja, trgovine itd. Nekje je super vodstvo, super kolektiv, drugje spet živi užas na obeh straneh. In v šolah je enako. Delala sem na večih šolah in imam res dovolj izkušenj, tudi če bi moje trditve temeljile samo na pogovorih s kolegi iz različnih šol na raznih študijskih in seminarjih, da lahko ven potegnem nek objektiven zaključek. Na šoli, kjer delam je super kolektiv, super vodstvo, super okolje, se pa pojavljao težave in medsebojni konflikti kot povsod drugod. Na prejšnji šoli  pa je bilo vse daleč od tega, zame osebno živa grozljivka. In če potegnem črto, potem lahko rečem, da je v slovenskem šolstvu neka srednja žalost (kar se tiče odnosov med sodelavci in vodstvom!!!) - tako kot je pač povsod.
Problemi, s katerimi pa se učitelji srečujemo po strokovni plati (od učnih načrtov, do organizacije in financiranja šolstva, šolske zakonodaje, do vzgoje itd.) pa so tako specifični, da laik težko presoja, kaj je prav in kaj ne.
To je tako, kot če bi jaz presojala delo zdravnikov, njihov urnik dela, finance, organizacijo itd. Jaz pojma nimam, kako je njim. Vidim jih le kot pacient 10 min na 4m2 ordinacije in to je vse, kar vidim in vem. In zdaj naj jaz sodim o naravi in specifiki njihovega dela, lepo vas prosim.

Dokazal nic...samo pokazala, da ima vsaka medalja dve plati...vsaj dve, ce ne ze vec plasti. Negativno nastrojene starse kot so bili omenjeni v zacetnem postu, problematicne ucence in ucitelje, ki se s prvimi dvemi srecujejo bolj ali manj uspesno. Ni idealnih ucencev in ni idealnih uciteljev.

No vidiš, mič, da znaš tudi čisto normalno in prijazno kaj napisati

Absolutno se strinjam, da ni ene same resnice in mislim, da nihče v tej debati ni trdil, da je - niti avtorica začetnega posta. In kakor ni nikjer nobenih idealov, jih ni niti v šolstvu, tega se, upam, zavedamo vsi oz. bi se mogli zavedati. Torej tudi (ali predvsem nekateri) starši, ki s svojimi obtoževanji in nadpričakovanji blatijo učitelje. Za slednje pa vsi vemo (ker smo pač vsi enkrat hodili v šolo, kajne), da se najde ludih in više ludih. Nič novega, torej

Uh, tukaj se je pa razvila zelo konstruktivna debata.

Mič, zanimalo te je kaj to pomeni negativna nastrojenost do šole. Ti bom razložila svojo razlago. Iskanje problemov, tam kjer jih ni, nič ni dovolj dobro, vedno je kaj narobe in nikoli nič prav,... Seveda pa ne govrim, da so vsi taki. Jaz imam do sedaj same dobre izkušnje. Starši me podpirajo in mi povedo, da so zadovoljni. Imela sem pred nekaj leti sicer težavo z eno mamo, ki pa se je do konca šolskega leta rešila.
Ti bom pa opisala primer otroka iz 2. razreda na naši šoli. Otrok je zelo problematičen, nič ne dela, pretepa otroke, preklinja,.. Oče je pršel v šolo in kričal na učiteljico, da ona vidi le njegovega otroka, ki pa je v resnico tako zelo priden...
Pa še en primer otroka iz tretjega razreda. Otrok izhaja iz družine premožnih in pomembnih staršev, ki nimajo časa za njega. Je zelo brihten, a tega nikakor ne pokaže, ker v šoli noče pisat, računat... Oče je na govorilnih urah rekel, da je ona usposobljena za to, da ga motivira za delo in da se je za to izobraževala in da on ni popolnoma nič kriv, če otrok nič ne dela. Vprašal jo je ali ona pričakuje, da bo on prišel v razred in otroka prisilil za delo. Na koncu pa je je še vprašal, če je pri njej vedno tako, da otroci lahko delajo kar želijo.

Verjamem v to, da je to negativna nastrojenost do šole in da bi se z drugačnim pristopom staršev dalo naredit veliko.

Ce parafriziram svoj podpis.... .

Prijaznost je v oceh bralca.