Dokler boste o sebi tako govorili, lahko pricakujete vsakrsne odnose....

Jaz pa mislim, da se dober ucitelj spostuje v vsakem sistemu in v vsakem casu, dober. Pod pogojem, da najprej spostuje samega sebe.

Še tole moram deliti z vami; debato, ki jo spremljam na sosednjem forumu, in je lep pokazatelj, kakšen odnos imajo današnji starši (ne vsi, hvala bogu) do učiteljev, predvsem pa do svojih otrok. Predvsem bodite pozorni na poste avtorice začetnega posta - na njen odnos, ko spozna svojo lastno napako. Brez besed, res.

http://med.over.net/forum5/read.php?65,4636891 

Glej, mič, ne mislim se spet iti s tabo besednega dvoboja , ampak dokler ne poznaš današnjih razmer v šolstvu, raje ne komentiraj. Ker take represije, ki se dogajo s samega vrha (oblasti) na nas, ni bilo že od leta 50 dalje. Samo dekret nam še manjka.

Je pa res, da smo si učitelji tudi sami krivi, ja, ker takih ovac, kot jih najdeš v naši branži, tako ponižnih in hlapčevskih delavcev, zlepa ne najdeš. Včasih me je prav sram. A kljub vsemu trdim, da je biti učitelj blagoslov, da ni lepšega poklica, kot je ta; le da nam ga, žal, ne pustijo tisti, ki imajo z njim veze toliko kot jaz s kvantno fiziko, opravljati tako, koot bi se ga prvenstveno moralo.

Tudi vcasih je bilo oblik represije precej...samo tiho je trebalo biti. Tudi vcasih veliko pokilcanih tega poklica ni moglo opravljati....in so bili tiho.

Lep pozdrav!

Nisem brala vseh odgovorov., vendar že nekaj dni spremljam zgodbo o zakljenjenih vratih, ravnateljici.....  
Imam hčerko na tako opevani šoli z "grozno" ravnateljico. Zaključuje osnovno šolo, se pravi, da je na tej šoli že osmo leto.Nobene take groze nismo doživeli. Je res, da ima neko avtoriteto, ki pa jo seveda konec koncev mora imeti, tudi ni tak bav bav. Na šoli se dogaja marsikaj oz. okoli šole tudi zaradi staršev,ki tako zagovarjajo svoje otroke.(alkohol, tudi droga....)V šoli pa mora biti nek red.Tudi ravnateljica dobronamerno opozarja starše...

Skratka ni nič posebnega. Je pa res, da nisem konfliktna oseba...Povsod se je potrebno nekako prilagoditi.

lp 

Ja očitno pri nas še krepko zaostajamo za časom.... Pri nas se še vedno nosijo kot v času Marije Terezije - da učitelj je bog i batina. Ampak žal se je zgodilo, da smo šli nekateri starši v korak s časom in od učiteljev pričakujemo drugačen odnos... (pa, da ne bo pomote - učiteljica mojega sina je za moje pojme dobra učiteljica, ki ima voljo, motiv, zna z otroki,....ima pa žal še nekatere zastarele učne prijeme - ampak to me ne moti toliko - in v osnovi sem zadovoljna z njo)...problem odnosa se pojavlja pri večini učiteljev/ic starejše generacije.

Se pa strinjam, da se pri nas sicer trudijo kopirat neke tuje koncepte in to zelo neposrečeno - vedno pa uspejo pozabit na vsebino - učitelj naj bi otroka naučil (ne samo podajal znanje) in se zavedal njune vzajemne so-odvisnosti.

Še nisi slišal za nobenega recimo 14-letnika, ki pride totalno zadrogiran k pouku? Za nobenega recimo 14-letnika, ki, preden se usede v klop, nabuta ene 5 sošolcev? Za nobenega recimo 14-letnika, ki po pouku iz garderobe s sabo odnese še sošolčeve Nike superge?

Pa imajo (lahko) vsi same petice v redovalnici.

Sam ponavadi temu ni tako - takšni skoraj po pravilu niso odličnjaki...

Ponavadi že ne... ampak se mi je zazdelo, da tukaj ne govorimo o stvareh, ki so ponavadi, temveč o primerih, ki lahko izpodbijejo ta ponavadi... sploh pa vprašanje od Primozaa... izpadlo je tako, kakor da z odličnjaki ne more biti problemov... ti mater, no, ta je pa bosa... zato sem napisala pač extreme oz. manjšino.

Sem prebrala vse odgovore in vse po malem razumem. Nekaj let nazaj, ko sem bila še frišna absolventka, sem pol leta delala na gimnaziji in moram povedati, da sem v delu zelooooooooo uživala, ampak vso veselje so mi pobrali starši. In to dobesedno pobrali, ker še do danes nisem diplomirala (pa mi je manjkala samo še diploma) in če bom na tem faxu diplomirala, bo to izključno zaradi stopnje izobrazbe in ne zaradi želje po opravljanju tega poklica. V glavnem toliko polen kot so zmetali men pod noge in to starši že odraslih otrok........ Med drugim ne morem pozabit tega primeri, pri angleščini smo pisali test in je bilo vmes nekaj negativnih in mama enega teh me pokliče zvečer ob 8-ih na gsm in se začne dobesedno dret name, da kaj si mislim, da zna njen fant najmanj za 4 in ona to ve, ker ga je ona učila ( ) - prišla pa ni ne v šolo pogledat testa in naloh oz. rešitev, pa sama po izobrazbi šivilja (POUDARJAM, da to ne bi bilo pomembno, ker človeka nikoli ne sodim po izobrazbi, ampak da pa je lahko vsak učitelj in vsak vsakega poučuje in tudi "primerno" ocenjuje, je pa višek arogance. Ne vem zakaj noben ne poskuša biti zdravnik "namesto" zdravnika ). V glavnem večina staršev je obupnih, pričakujejo določene rezultate in ko jih ni, so za to krivi učitelji in ne njihovi ljubljenčki. Karkoli se v šoli zgodi slabega, so krivi učitelji in sistem, niti pod razno pa tega ni kriva njihova ne/vzgoja. Najlaže je krivit druge in tako se obnašajo tudi otroci. Vsako lumparijo podtaknejo drugemu, se izgovarjajo,....., vse samo odgovornosti nočejo in niti ne znajo sprejeti.
Se pravi moje izkušnje so daleč od pozitivnih, pa čeprav sem imela ravnatelja 100% za sabo in smo se kot kolektiv dobro razumeli. Kaj mora biti šele tam, kjer se že kot kolektiv dajejo med sabo

Kot mama bodočega prvošolčka, pa moram rečt, da se zadržujem vsakršnih opazk. Sicer smo s postopkom in s samo šolo zaenkrat zadovoljni, kar se lahko vidi v mojih preteklih postih. Koncept sem si zastavila nekako takole: nočem imeti otroka, ki bo večna žrtev in se bo vsem uklanjal. Želim, da ima svoje mnenje, želim ga naučiti, da bo znal soditi o stvareh in želim, da se bo znal zase potegnit. Seveda pa mora to "nepravico" znati argumentirati. In vkolikor bo imel prav, ga bom podprla 100%. Svojih mennj se probam vzdržati, ker otrok zna to izkoristit in prepotencirat 100x. In potem se še obesi na to, ""ja saj tebe tudi moti,"".....

LP, MOjca

V glavnem večina staršev je obupnih, pričakujejo določene rezultate in ko jih ni, so za to krivi učitelji in ne njihovi ljubljenčki. Karkoli se v šoli zgodi slabega, so krivi učitelji in sistem, niti pod razno pa tega ni kriva njihova ne/vzgoja. Najlaže je krivit druge in tako se obnašajo tudi otroci.
 
S tem se popolnoma strinjam. Ko berem debate tukaj in na sosednjem forumu, gre tehtnica v prid staršem, ki precej zagovarjajo otroke...to je jedro problema, ki ga imajo danes učitelji in tudi jedro problema vseh mladostnikov, ki se obnašajo, kot da so bogovi - pa saj so jim to celo življenje dopovedovali - kje je osnovni bonton, če se jim ga niti v šoli več ni potrebno držat, če se moraj učitelji prilagajati nezrelim in razvajenim otrokom s 100% podporo staršev, če kaj naredijo narobe?
Nisem učitelj, imam šolarko in vedno sodelujem z učiteljico in kadar je kaj narobe - glede obnašanja, mi pove in ne zagovarjam otroka ampak mu poskušam dopovedati, da s takim vedenjem pokasira določene posledice, ker je pač to nedopustno....za svoja dejanja je odgovorna ona sama....in pri meni bo našla strinjanje z učiteljico in ne potuhe-seveda v primeru, da je ona tista ,ki ga je polomila. Ko pa se je šlo za neko zafrkavanje s strani druge sošolke, pa sem na to opozorila učiteljico, ji povedala, da otroku verjamem in naj še ona opazuje....doma je sledil pogovor naj se v konflikt ne spušča po nepotrebnem in stvar se je umirila....

Moje mnenje je, da se tako dela...in tako bomo delali naprej. Želim, da moj otrok spoštuje starejše in sploh svoje učitelje. Če tega ne zmore v osnovni šoli, potem se sprašujem kaj bo kasneje.

BaNeLa, jaz se načeloma zelooo strinjam s teboj. Spoštovanje sočloveka je osnovna vrednota. V vseh pogledih.

Ni res, maruška, totalno si zgrešila. Učitelj nima nobenih pravic, učenec je bog. Šole so daleč od tega, da bi bile kot iz časov marije terezije, lahko greš pa v šolski muzej pogledat eno učno uro iz preteklosti, da boš dobila realno predstavo, kako je bilo nekoč.
Kakšen odnos pa ti pričakuješ od učiteljev? Zelo konkretno me zanima?

Pa še to me zanima... kako naj motiviram zdolgočasenega, s sabo nezadovoljnega otroka, ki ima doma vse, ki mu ni treba ničesar nikjer, ki nima odgovornosti, ki samo pričakuje vse od drugih, da bodo namesto njega naredili, ki ni sposoben biti na miru dve sekundi, ki ni sposoben poslušati nikogar in ničesar razen svojih želja, ki je navajen, da lahko vsakega udari, če mu kaj ni...kako?

V šoli se večinoma ne le podaja znanje, ampak se otroke na množico načinov poučuje, ne bi zdaj naštevala vse koncepte, tako da tukaj si tudi zelo krivična. Dobila sem vtis, da te moti, ker imajo otroci premalo znanja - ali sem prav razumela? Če je temu tako, mi razloži, kako je možno otroke naučiti, da dosežejo cca400zastavljenih ciljev v cca200dneh? V teh dneh je treba cilje predstaviti, razložiti, raziskati, utrditi, preveriti in na koncu še oceniti. No, povej mi čarovnijo...ali se morda strinjaš, da je ciljev preveč? Govorim za prvo triado, v višjih razredih je ciljev po številu mnooooogo več, lahko jih grem preštet, če te cifra zanima.
Učitelji se preveč zavedamo soodvisnosti otrok-starš-učitelj. Nikdar v življenju še nikjer nisem naletela na množico tako zelo prilagodljivih ljudi, ki bi v taki strašni meri pustili, da po njih hodijo, kot so slo. učitelji. Vse bi naredili, kar se od njih zahteva, pa če se od njih zahteva, naj se prilagodijo staršem, se bodo, če bodo rekli učencem, se bodo....celo popolnoma preveč. Pojdi na seminarje, na karkoli...tako je, žal. Tako da govoriti, da ne poznamo soodvisnosti, je konzervativizem prve sorte, nepoznavanje situacije v celoti, ali morda izkušnje nekoga, ki je pristranski kar se tiče pogledov na vzgojo, kjer mu je otrok prvi na tem svetu, potem pa daleč okrog nikogar več in nima občutka za realno situacijo, lahko  pa so to morda izkušnje nekoga, ki ima otroka v zelo staromodni šolo (kar sicer vem, da jih par pri nas v resnici obstaja), v vsakem primeru bi bilo tako govorjenje upravičeno morda pred 25. leti, danes pa je to daleč od realnosti.

Kar se tiče znanja sem že povedala.....otroci so sicer splošno vsaj tako dobro izobraženi, kot smo bili mi...vendar je totalen nesmisel zahtevati od otrok, da usvojijo neko goro balasta, ki ne služi realnemu uporabnemu znanju. Otroci rabijo znanje, ki je smisleno, uporabno. Tega pa naša niti evropske šole ne učijo....ker je koncept zgrešen. POvsod, ne le pri nas. Tekmuje se, kdo je sposoben otroku v čim bolj rosni starosti vliti v glavo čim več balkasta. Samo to je cilj kapitalizma. POtem je cilj upanje, da bo kaj od tega ostalo v glavi. Ni cilj razumeti zadeve poglobljeno, ter na njih graditi. Cilj je množica reči, od katerih upajo, da bo ostalo kaj notri. Tako da govoriti da imajo v tujini kaj boljše razmere je bedarija. Razmere so boljše kvečjemu v pogojih za dosego razumevanja. Otrok imajo v nekaterih privatnih šolah zgolj 10, jasno je, da vsakemu lahko posvetiš več časa, kot če imaš otrok 28. Pa če imaš dovolj materilnih pripomočkov, je otroku lažje razložiti reči, bolj so nazorne. Kje pa je problem,d a slo. šole nimajo materialnih reči? V nas, učiteljih?Ha, ha....maruška, a veš, jaz nosim igrače mojih otrok v šolo, ker jih v razredu nimam, pripomočke od globusa do žog, kolebnic, za šolske pripomočke dam svoj denar, kupujem,d a sploh kaj imam za pokazat. Kdo je zato kriv? Morda občina, ki je prevelika, da bi financirala vse svoje šole? Eh, brez smisla cela razprava. Jaz se v bistvu s starši ne prepiram. Je pa res, da od otrok zahtevam kulturno vedenje. Tukaj se tudi ne prepriam, samo ne pristajam na kaj drugega. Če se temu reče, da smo za časom, tudi prav. Vseeno mi je.

Najprej podčrtano!
Motiš se, učitelj naj bi učencem snov razložil, jo z njim utrjeval, mu jo po potrebi še enkrat razložil in spet utrjevalal, torej učitelj naj bi učence zgolj in samo učil, učenec pa je tisti, ki se mora NAučiti!!!

Drugič,
koliko evropskih oz. tujih šolskih sistemov pa ti poznaš, da lahko trdiš, da so vsi boljši od našega. In tako opevani finski sistem - ali misliš, da se tam starš lahko buni nad učiteljem za vsak grd pogled? Zelo dvomim.

In nazadnje - kako naj bi učitelj delal s tvojim otrokom? Dela tako, kot mu dopuščajo možnosti, te pa določajo ljudje, ki so prag šole nazadnje prestopili, ko so jo sami zaključili. Jap, teorija (idealnosti) je simpl zadeva,  leži predvsem tistim, ki so s prakso ločeni nekaj svetlobnih let ali pa mislijo, da se svet vrti zgolj in samo zaradi njih.

Sestopi! Lažje ti bo.

Dobro, ampak zakaj se obesiti na en primer. Ugotovitev mi je povsem nepoznana.

Ali imate takih odličnjakov na šoli deset ali kaj????

Ali imaš kakšno študijo, da problematičnost narašče sorazmerno z učnim uspehom???

Malce se mi zdi zadeva čudna, amak če jo znaš podkrepiti s kakimi bolj konkretnimi dejstvi se priporočam, vedno se naučim kaj novega. Morda mi lahko svetuješ, da preberem kako diplomsko nalogo na to temo.

Se pa strinjam da puberteta spremeni marsikaj - vendar pa lahko človek govori o tako čudnih učinkih le na podlagi kake množične študije.

In še to. Morda pa je učenki enostavno dolgčas, učitelj pa jo ne uspe motivirati, ker ima preveč dela posvečati se povprečnežem. Naj se sliši še tako čudno, običajno na par takih ljudi sloni razvoj sveta - in nesmisleno se mi zdi pretirano omejevati ravno ta manjšinski del populacije. Od njih imamo dolgoročno izredne koristi, se pa v marsičem razlikujejo od običajnih ljudi.

Aja, pa še to. A. Einsteina bi ti verjetno iz hlač stresla a ne, ko bi ti ga biksal po razredu .

Moram pa reči, da je debata zanimiva.

Treba je gledati to iz konteksta tega, da je družina tista, ki (če) daje vzgojo. Tak otrok ne more biti narkoman ne da bi to starš to ugotovil. Narkomanstvo se kar hitro pokaže tudi na šolskem uspehu. Glavni motiv narkomana je kako dobiti drogo (denar za drogo) in temu cilju posveti vse moči.

Si me spomnil na en dogodek izpred let, ko sem bila na obvezni praksi in je bil moj prvi dan v OŠ, 7.razred. Prestala sem uvodni del ure in potem začela razlagati slovnico in smo počasi prešli na vaje. Naj še prej povem, da sem bila na dokaj "priznani" šoli z "baje najboljšim" mentorjem. Z razredom smo dobro sodelovali in medtem ko so reševali naloge sem opazila eno dekle, ki mi je delovalo zmedeno. Šla sem do nje on mi je povedala, da ne razume,......., zato sem se, medtem ko so ostali reševali nalige, sklonila poleg nje in ji poskusila še nkrat na hitro razložiti.........
V glavnem, nastop mi je ocenil negativno (kar se po moje ni še nikomur zgodilo), ker se naj ne bi posvečala tistim, ki ne razumejo (= neumnim, po njegovo, ker iz njih pač nič ne bo, šivilje in mehanike pa angleščine itak ne bodo potrebovali ), za ta pametne pa še sama premalo znam (oz. za njihovo napredno znanje poskrbijo starši z inštrukcijami), torej naj delam s povprečnimi in tako, da splošna ocena vseh ne preslaba.

Prakso mi je na konci ocenil s pozitivno, sama pa sem šla daleč stran od te šole in mentorja

Ja, tudi taki se najdejo.

LP, Mojca

Ža ti ne morem postreči z nobeno študijo, Primoza, lahko ti postrežem samo z lastnimi izkušnjami. Veš, šola je živ organizem, kjer teorije marsikdaj padejo, ker je vsak učenec unikat, vsak razred je unikat, vsak učitelj je unikat in enostavno ne moremo posploševati zadev. Ko si enkrat v razredu, vidiš marsikaj in skoraj nujno doživiš, da naenkrat vse teorije, s katerimi so te filali na faksu, padejo na praktičnem izpitu.

Bom pa rekla takole: imamo odličnjake in odličnjake. Gre za dva povsem različna tipa učencev. Prvi so velikokrat malo manj bistri otroci, ki pa odlični uspeh dosegajo s svojim mirnim značajem, marljivostjo, vestnostjo, zicledrom. Taki so resnično tudi vedenjsko neproblematični, pravzaprav neopazne sive miške in po mojih izkušnjah so sicer tudi v nadaljnem šolanju uspešni, niso pa ravno neki osebki, na katerih bi slonel razvoj sveta. Ker večinoma samo absorbirajo znanje, praktično ga pa ne znajo uporabljati; mnogokrat tudi ne znajo razmišljati s svojo glavo, logično sklepati itd. To se opazi po tem, ko jim zastaviš malo okoli obrnejno vprašanje, pa enostavno ne znajo več naj odgovoriti. Piflarji, torej.

Drugi tip odličnjakov so pa resnično bistri otroci, ki kar srkajo znanje vase, povsod, na vsakem koraku, zato se jim ni potrebno veliko učiti. In ker ne rabijo tako aktivno slediti pouku, ker doma ne rabijo ure in ure sedeti pred knjigo, imajo čas za bedarije . In taki znajo velikokrat biti vedenjsko problematični. Ker se zavedajo svoje bistrosti, ker so samozavestni in si posledično upajo. In ja,  na takih pa resnično sloni razvoj sveta, če jih slučajno (kar se rado zgodi) ne zanese na kakšno stranpot.

Tretji tip bistrih učencev pa so tisti, ki imajo povprečne ali celo slabše ocene in so tudi disciplinsko lahko velikokrat problematični. Osnovna šola jim zaradi splošnosti in pomembnosti vseh predmetov velikokrat dela težave, ker so taki otroci praviloma zelo enostransko nadarjeni, a porabijo ogromno energije za doseganje kolikor toliko solidnega uspeha pri predmetih, ki jim ne ležijo. Taki učenci mnogokrat "zacvetijo" šele na SŠ ali celo na faksu in nemalokrat se zgodi, da iz osnovnošolskega grdega račka iz njih zraste pravi labod.

Vsak od učencev si zasluži, da se mu učitelj posveti; tako genijalec, kot piflar, kot povprečnež (joj, kako grd izraz), kot tisti, ki ima resnično učne težave in komaj leze. In verjemi mi, da je učitelju zelo težko enako pozornost v 45 minutah razporediti med 20 ali več učencev. Tega pač ne moreš zahtevati, ker je to nemogoče.

 

Einstein bi mi ga biksal po razredu zato, ker je bil dislektik, kar bi v današnjem času upoštevala (bi celo mogla upoštevati, če bi imel odločbo) in verjemi, da verjetno ni bil ravno super truper odličnjak - dam roko stran , da vsaj v osnovni šoli ni ravno briljiral s svojim znanjem. On je eden tistih, ki zacvetijo šele kasneje, na višji stopnji bolj usmerjenega šolanja.
Bi ga pa verjetno ti imel za povprečneža, ki moti delo marljivih odlličnjakov. In ta tvoj omalovažujoč odnos do povprečnežev (pa čeprav so mnogi tudi v resnici povprečneži - tudi taki morajo živeti) mi je res mimo.

Verjemi mi, da imamo prenekateri učitelji kar izostren nos, da "zavohamo" uspešne učence, tudi če so samo povprečneži. Jaz marsikakšnemu takemu učencu pogledam skozi prste, ker vem, da bo zacvetel na področju, ki ga res zanima, šele kasneje, ko se bo reši okov osnovnega šolanja, ki trpa v možgane stvari, ki marsikomu nikoli in nikdar ne bodo prišle ne prav niti jih ne bo potreboval.
In ta čut mi je ostal mogoče prav zaradi tega, ker sem sama bila učenec, ki je zacvetel šele na faksu ... prej pa sem bila za učitelje marsikdaj povsem nekoristen povprečnež.

Po opisu je tak moj starejši sin. Ima povprečne ocene (marsikdaj kakšna 5-ka, seveda pa tudi kakšna 1-ka), hiperaktiven je, vendar normalno inteligenten (sodeč po testih). "Znanje" iz šole mu ne pomeni kaj veliko (s čimer se po eni strani celo strinjam, saj veliko stvari, ki se jih bo naučil v šoli, v življenju ne bo nikoli potreboval), je pa na splošno glede znanja (zanimanja) kakor tista goba (spužva) za brisanje table - vse, kar ga zanima, dobesedno vsrka vase. Kljub kratkoročnemu spominu (za "nepomembnosti") ima idealen spomin za tisto, kar ga zanima - če se bo odločil, da ga zanima določen zajtrk, ti bo še čez dve leti vedel povedati, kaj je jedel 29.3.2006 zjutraj. In podobno. Zato močno upam, da bo držalo nadaljevanje zgornjega citata:

 

Saj enostavno ti pravim ravno to. Večji del problematičnih odličnjakov je, trdim, nadpovprečnežev, katerim je potrebno posvetiti več časa kot povprečnežem. Če se greš ti v razredu uravnilovko ga biksaš ti in ne jaz. Kdo od Slovencev bo pa potem pogruntal kaj novega in ne le kopiral ali pa uvažal cenene kitajske robe, če ne bomo podpirali takih ljudi, a učitelji??? Seveda pa se s takim človekom verjetno ni enostavno ukvarjati, ker je poln samega sebe in že zato učitelju zoprn in trn v peti.

Aja, sam nisem bil problematičen odličnjak, bolj miren povprečnež z določenimi predispozicijami. Šola me pretirano ni zanimala, še posebno na spodjih nivojih, živi dolgčas.

No, bom še malo vskočila v debato. Mene tudi šola ni pretirano zanimala. Živ dolgčas bi temu rekla, enako kot primoža. Toliko fajn reči na tem svetu, mi smo se pa morali učiti toliko bedarij, od katerih polovica sploh držala ni ali je bila zastarela ali pa ni štela pod uporabno znanje. Ravno iz tega svojega živega spomina na šolo, se mi zdijo tako zelo pomembni učni načrti. Oni določajo, kaj se v šoli mora poučevati, kateri cilj morajo otroci doseči. Ne da so zdaj enaki cilji, kot smo jih mi morali doseči, veliko več jih je in bolj brezsmiselni so. To se mi zdi osnovni problem vsega skupaj. S kakšnim namenom so tako postavljeni? Kako si lahko kdo predstavlja, da bodo tako otroci kaj uporabnega znali? Ne štekam, res ne.

Kar se tiče problematičnih odličanjakov. Sama sem se zavedala v šoli, da veliko vem in da me ne more noben učitelj zaj... To so mi velikokrat tudi dali vedeti starši, pa že tako so mi na vsakem koraku spodbujali samozavest. Torej sem bila odličnjak, ki si je marsikaj upal. Če mi je bilo dolgčas, sem do nezavesti klepetala. Če mi je bil kak učitelj zoprn, sem štrikala med urami in motila, kolikor se mi je želelo. Če mi je kdo hotel razlagati nekaj nesmiselnega, se mi je zdelo, da me poneumlja in tega nisem mogla poslušati, zanesljivo se je cela ura vrtela okoli tega, ali je tisto, kar nas hoče naučiti res, ali je bedarija. Še danes to počnem na seminarjih, kjer me hočejo poneumljati. Toda nikdar nisem bila nevljudna ali žaljiva in nikdar ni moj dolgčas ali občutek da nas imajo za bedake, ko nam take reči razlagajo, izviral iz egoizma ali gole razvajenosti.  vzrok mojim nagajanjem v šoli je bil  predvsem dolgčas in neumna snov brez repa in glave. V teh primerih se mi zdi povsem razumljivo, da se učencem ne zdi fajn ali vredno poslušat. Zato se mi zdi osnovna reč, da učitelj zna narediti snov privlačno, zna biti toliko navdušen nad stvarjo, da bo navdušil tudi otroke, ter da zna morebiten butast cilj prirediti tako, da bo smiseln. To je naloga učitelja. Osnovna naloga. Če ima rad svoje delo, bo to znal. Seveda postane problem, ker vsak učitelj pa ni tolk samozavesten, da bo znal cilj prirediti. To zna biti zelooo velik problem. IN cilji so taki, kot so, marsikateri cilj je čuden (zelo milo rečeno)
Če se vrnem na učence, bistre učence, ki zganjajo cirkus. Zdi se mi, da njihova nejevolja zadnjih 10 let, odkar si upajo resnično nemogoče reči, ne izvira iz dolgočasja zaradi predmetnika ali nenavdušenosti učiteljev nad snovjo. Zdi se mi, da izvira predvsem iz totalne razvajenosti in zahtevanja, da je vse in takoj po njihovo.  NJim se  npr. že v 2. razredu ne da vaditi pisanje. Oni menijo, da dovolj znajo. Ne bodo se več trudili in vadili. Nekaj v resnici že znajo, saj so bistri, več kot malo manj bistri, ki pa so vendarle po svoje bolj pametni, kajti naredili bodo nekaj zase in v resnici vadili brez odgovarjanja. Zakaj bi oni, zelo bistri otroci poslušali neko pravljico, ker zahtevajo drugo, ne bodo poslušali, če je ta pravljica ok, čeprav je ne poznajo, apriori zahtevajo svojo, sicer pa mečejo zvezke v zid. Ne bodo plesali, ker to njim ne paše. Ker ne marajo plesati, najprej nagajajo sošolcu, potem pa trmasto sedijo na tleh in pač ne bodo plesali. Ker oni vse vedo o slovnici (pa v bistvu ne vedo), bodo raje med vajami o uporabi velike začetnice brali knjigo ali strip, saj je to bolj luštno, kot slovnica, a ne. Kadar niso v paru z nekom, ki ga zahtevajo, bodo drugega sošolca že nekako kaznovali.... Hočem povedati, da je razlika med nekom, ki zaradi dolgčasa zganja neumnosti, ali zaradi poneumljanja, pač zaradi neke upravičene reči, ter med nekom, ki zganja cirkus zaradi razvajenosti, egoističnosti in tega, da je stalno v centru pozornosti. Tak otrok tudi meni, da je enak z učiteljem in da se lahko do njega nevljudno vede. Nima izdelanega odnosa do nikogar. Ker je toliko bister, da lahko z levo roko dela  šolo, se  zaveda, da glede na odnos staršev do šole, ter glede na splošno slovensko stanje v družbi, itak lahko dela kar mu paše. Torej dela po svoje, nevljudno, egoistično in samovoljno- s čimer se prav gotovo na nek način strinjajo tudi njegovi starši, saj so ga vendarle tako vzgojili (sama še nisem naletela na ultra problematičnega otroka, ki ne bi imel za sabo problematičnih staršev, če jih ne bi imel, bi bil morda samo naporen, pa nič več kot to).

Da pa se ne bi narobe razumeli, ogromno staršev in otrok je še vedno zelo trezno razmišljujočih in neproblematičnih. Tukaj govorim o določenem stalno prisotnem procentu zelo bistrih in zelo razvajenih + egoističnih otrok, kar daje grozljiv rezultat v povezavi s premilimi, predemokratičnimi starši, katere takim otrokom ni težko zmanipulirat.
Tukaj se absolutno strinjam s primoža, da bi za vzgojo morali poskrbeti starši. Tako naj bi bilo. To je njihova naloga. MOram pa reči, da  v praksi ne izgleda vedno tako.  Povprečno vsako drugo leto v praksi dobiš razred, kjer vsaj minimalno tretjino vsega časa posvetiš zgolj in izključno vzgoji, ker se enostavno ne da preživet, če ne ustaviš otroka  sredi razbijanja, pretepanja, žaljenja sošolcev, nagajanja, hudega motenja pouka in se o situaciji ne pogovoriš, razložiš, ukrepaš ali kaj podobnega. Zato ker je vzgoja v družini zatajila. Ker starši enostavno niso več kos svojemu lastnemu otroku. Že na začetku oš jih je take sorte otrok prerastel.

Jaz sem sicer načeloma tudi precej demokratična, tudi v službi. Meni se ne zdi potrebno, da starši kar naprej v šolo hodijo, če vedo, da z njihovim otrokom ni nič narobe. Se mi pa zdi, da bi marsikateri starš lahko večkrat prišel v šolo, pa ne pride..vendar ponavadi situacije taki starši itak ne bi rešili, saj se tudi doma izogibajo odgovornsti, vzgoji otroka, zato si itak kot učitelj odvisen bolj ali manj od sebe in svojih sposobnosti pripomoči k neki normalni vzgoji otroka, da bo vsaj približno normalno funkcioniral vsaj v šoli.....če bi bilo pa tako zelo zelo nujno, da bi starši prišli v šolo, bi jih jaz tudi obvestila ali poklicala. Pri nas ob zelo hudih primerih pošljemo staršem uradna vabila s priporočeno pošto.
Drugače pa se mi tudi elektronska redovalnica zdi zelo praktična. Ne vidim kakšne posebne škode v njej, prej pozitivne reči.

Jaz pa sploh ne razumem ... ali je res tako pogosto, da starši ne hodijo na govorilne?

Ma jaz bi kvečjemu preveč pogosto tam visela, jaz se bom morala kontrolirat, da bom čimmanjkrat šla. Jaz bi skozi klepetala o otroku,  pa o učnih načrtih, pa kaj se da narediti, pa kaj bi bilo dobro pa take stvari. Pa pomagala bi rada, kjer le lahko.

Pa imam občutek, da se nikomur od učiteljev ne da kaj dosti o takih stvareh govoriti. Kot da je njihova dolžnost tisto uro tam biti, potem pa čimprej domov. Vsaj tako slišim govoriti starše šolarjev, ki jih poznam. No, saj v bistvu je logično to do ene meje.

Ampak tule pa dobivam vtis, kot da bi učitelji blazno želeli s starši debatirat in debatirat in reševat probleme, staršem pa ni niti do tega, da bi enkrat na leto prišli v šolo.
A je večina takih torej?

Zakaj pa ne?

Meni je pa normalno, da se gre redno na govorilne ure in rod.sestanke tudi pri "neproblematicnih" otrocih. Vzdrzevanje neproblematicnega stanja, pohvala, da je vse v redu, je stokrat boljsa resitev od kasnejsega resevanja tezav. Nihce ne mara ignorance, tudi najboljsi ne.