Posvojitev iz usmiljenja......meni to ni spejemljivo.

Živjo!

Moram reči, da ste me nekateri prav prijetno presenetili s svojimi odgovori. Lepo je prebrati, da bi nekateri posvojili tudi otroka s PP.

Sem študentka defektologije, zato imam z otroci s PP veliko izkušenj. Ker vem, kako naporno je delo z njimi in ker bom z njimi v prihodnosti vsak dan delala ali v šoli ali zavodu, vrtcu, centru ipd., priznam, da bi težko še za enega skrbela doma. Seveda je odvisno, kakšna je narava in stopnja motnje, ki jo otrok ima. Le-ta bi prav tako vplivala na mojo odločitev, ali bi posvojila otroka s PP. Lahko, da me sedaj kdo obsoja, češ študira in dela z otroci s PP, pa enega ne bi posvojila, vendar delo z njimi zahteva veliko energije, volje, znanja, živcev...kar je pa težko imeti 24h vsak dan...

Zanima me, če morda kdo ve, kako je s posvojitvami pri nas? Ali se lahko dajo v posvojitev tudi otroci s težjimi in težkimi MDR?? Se partnerji odločajo za njih ali te otroke dajo v rejništvo?

Moja teta je pred 14-imi leti posvojila takrat leto in pol starega fantka, katerega mati je bila alkoholičarka. Danes ima deček učne težave, zato v šoli prejema dodatno strokovno pomoč in je usmerjen kot otrok s PP. Teta ob posvojitvi ni vedela, kakšne "težave" bodo z otrokom... Nekajkrat je celo rekla, da bi se danes drugače odločila in otroka ne bi posvojila (jaz menim, da to reče samo takrat, ko je izčrpana in ga ima zelo rada ter ne dvomi v svojo odločitev, saj bi bilo življenje brez otroka zelo osamljeno in pusto). Kar hočem reči je to, da je verjetno veliko takšnih otrok, kot je moj bratranec, ki jih posvojijo družine in za katere mislijo, da so popolnoma zdravi ter ne pričakujejo, da bo imel otrok kasneje težave v šoli, vedenjske in emocionalne težave..., vendar je v posvojitvah ogromno otrok, katerih starši so alkoholiki, kadilci, ne skrbijo primerno za otroka ipd., vse to pa seveda vpliva na razvoj ploda kot tudi otroka v zgodnjem obdobju življenja...

Trenutno iščem naslov za diplomsko nalogo in me ta tema zelo zanima. Razmišljam, da bi si jo izbrala za naslov diplomske, zato bi bila hvaležna, če bi napisali kaj več o tem, kaj si mislite, če morda kaj veste o stanju posvojitve otrok s PP pri nas ipd.

Uf, sem se pa razpisala...

Vsem prav lep pozdrav

V bistvu je stvar predvsem v dobri pripravi na posvojitev. Literature je veliko, vendar predvem tuje. Težko si predstavljam, da se danes nekdo odloči za posvojitev, če prej ni poglobljeno prešturdiral tematike. Na spletu je ogromno informacij. In tudi dejstvo je, da so nosečnosti ponavadi nenačrtovane, nezaželjena, nosečnica skriva to stanje, nima zdravniških pregledov ipd. Če svetovalci na CSD-ju korektno izpeljejo pripravo na posvojitev, potem je bodoči posvojitelj s tem seznanjen. In tudi razume specifiko posvojitve. Če pa CSD samo izda odločbo, brez da bi posvojitelje tudi pripravil, izobrazil, potem pa lahko pride do neljubih presenečenj. V osnovi gre pa zato, kaj od posvojitve pričakujemo, zakaj si želimo posvojit. Če je posvojitev zadnja možnost da dobiš otroka, potem ko si izčrpal že vse oblike zdravljenja, in hkrati nek nadomestek za biološkega otroka, potem je to največja napaka, kar jih lahko narediš. Ko nama je svetovalka na csd-ju povedala, da so povprečni kadidati nad 40 let stari, se že 15 let borijo z neplodnostjo in na koncu želijo malega svetlolasega modrookega dojenčka, me je zmrazilo. To ni to. Posvojitev je želja, da bi bil nekomu starš, ne pa naročanje po katalogu. In posvojeni otroci imajo svojo zgodbo in svojo zgodovino, ki se ne začne s tem, ko pridejo k posvojiteljem.  In pričakovano je, da bodo imeli več težav kot ostali otroci (posledice alkohola, življenja v instituciji, ...) Nekdo, ki tega ne more sprejet, po moje ni primeren za posvojitelja.
lpA

_____________________________

Biti moramo pripravljeni, da se odpovemo življenju, ki smo ga načrtovali, da bi zaživeli življenje, ki čaka na nas. -j.c.-

Sama imam tudi otroka z DS in če bi me kdo pred tem, ko sem rodila vprašal, če bi posvojila otroka s PP, bi rekla ne. Sedaj pa sem drugačnega mnenja in bi ga takoj posvojila.

KO berem odgovor in debate...se sprašujem kaj je z nami: nekdo ki ima strokovno znanje in je pripravljen svoje zivljenje posvetit delu z ljudmi s PP, doma ne bi skrbel za takega otroka. Ok, jasno,da si nihče ne želi prizadetega otroka, sam vseen... pričakovala bi, da bo tak človek bolj odprt za take otroke... A je to v stilu-tam bom toliko ur, toliko dni, potem pa lahko grem domov, doma se pa ne morem umaknit pred tem.

Očitno ni poanta v znanju, ampak v tem kako gledaš na Življenje! Jasno pa ne vem kako bi sama šla skoz tako situacijo.