Pa zaradi tega nihče ni lolek, smo pa verjetno žensko prepirljive, ko želimo druga drugo prepričat v svoj prav oz. utemeljit svoje mišljenje
sploh ne gre za to kdo ima prav, kdo ne. gre zato, da nekatere, ki so imele slabe izkušnje ne verjamejo tistim, ki so imele dobre, da ni šlo brez vez. jaz verjamem, da so imele srečo
tiste(nekatere), ki pa so imele dobre izkušnje, pa mislijo, da imajo slabe izkušnje zato ker so razvajene ipd.
bencin na ogen pa še prilije
tilia, ki pravi, da kričanje med popadki ni potrebno.
tilia, zakaj si užaljena ob takšnih izjavah? poglej, to so naše izkušnje in počasi se bo treba začet učit tudi iz teh.
o plačah in preobremenjenosti se mi zdi sploh brezveze komentirat, ker je tako v vseh poklicih, niste samo zdravniki preobremenjeni. smo pa ljudje na zdravnike zelo občutljivi, ker ne hodimo k njim na obisk, ampak takrat ko potrebujemo pomoč. in če smo takrat grdo obravnavani ali pa sploh ne, takrat pa smo pa obupani in v obupu reče človek marsikaj
moram reč, da me je resnično strah če bo kdaj treba poklicat rešilca in it v bolnišnico. zakaj? zaradi tega, ker je mojega očeta rešilec 2x v enem dnevu peljal na neurologijo, da so ga resno vzeli.
zakaj se tista zdravnica, ki ga ni hotela zdravit, ni prišla opravičit očetu? zaradi svojega prepričanja o nezmotljivosti. ko ga je videla, se je obrnila vstran, cel teden se ga ja izogibala.
če bi to bila ena izmed redkih, bi lahko rekla, smo pač imeli smolo. ampak teh zgodb je ogromno in zato ljudje nimajo več zaupanja v zdravnike.
a veš, če bom jaz se zmotila v ponudbi za miljon €, bom letela iz službe in dvomim, da jo bom še kje dobila.
kadar pa zdravniki naredijo kakšno napako, pa iz tega ni nič.
in najbolj grozljivo se mi zdi v primeru ene in edine zdravnice, ki je izgubila licenco, da jo je izgubila zato, ker ni rekla, da ji je žal, da človeka z malarijo ni zdravila po uradni medicini. če bi pa rekla, da ji je žal, bi delala naprej.
upam, da v svojem poklicu ne boš zapadla v rutino in boš svoj poklic opravljala s srcem.