Drži.
Naša je do enega leta ponoči spala v svoji postelji, zjutraj-zgodaj dopoldne (kakor za koga ) in čez dan pa pri meni in skupaj z mano.

Otika:

Men tud ni do tega da bi otroka pustila da joka v postli.Smo parkat probal pr večjem star je 2,5 da bi zaspal sam ampak ne zdrzim da ga pustim jokat.Sej ne rečem je naporno da moram vsak večer z njim lezat v moji postli pol ga pa nesem v njegovo  s tem da mi noče zaspat pred 21 uro raj kasnej.Pa se 2 mesca starga mamo ki tud zahteva svojo mamico in sm njegova duda.Ampak kaj čmo enkrat bodo zrastli in bomo se hotli da bi se cortal pa se ne bodo hotli več.

Enkraten članek. Sem ga že brala, pa sem ga včeraj zvečer še 1x.!
Se strinjam do pike.

Sem tudi tlele komentarje prebrala..razumem, da starši pustijo dojenčka jokat ker nemorjejo takoj skočit/ali pač nič ne pomaga,pa ga pustijo ,da se razjoče v naročju.. ampak da pa puščajo dojenčke jokat iz neke vzgoje tega pa NE razumem in NIKOLI nebom. To je NASILJE!

Moji so nespeči, zaspijo ob meni in sploh sem v očeh sodobne družbe neuspešna mati . So pa srečni in vejo, da lahko vedno pridejo oz. pokličejo in bova prišla:). Lahko je to razvajanje, kakor hoče kdo temu rečt, ampak moj materinski čut pravi,d a je to prav in tako delam. Dokler mi folga, moj problem:)

Je pa zanimivo, da nisva imela takih izkušenj prepričevanja od bližnjih ljudi: obe babici se strinjata, da se otrok ne pusti jokat, prav tako naša pediatrinja:) je bila vsa zadovoljna, ko sem povedala, da se zbuja ponoči:D. No, potem je pa vse v redu:). Bolj so me/me še prepričevale druge mamice mojih let....

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem našega šele pri 1 letu nekajkrat (<5) pustila, da se zdere in zaspi od izmučenosti po joku. Enostavno je šel preko svoje meje utrujenosti in nobeno crkljanje, umirjanje ni več pomagalo. Mi je bilo pa vsakič doslej hudo, ko sem poslušala njegovo rjovenje v spalnici.

Tiste, ki mislite, da se dojenčka lahko razvadi s svojo prisotnostjo in bližino, pa priporočam ogled kakega živalskega dokumentarca o poljubni vrsti sesalcev (npr. o severnih medvedih). Jaz sem se zamislila! Samo človeške mame so tako krute, da svoje mladiče čimprej po prihodu na svet začnejo odrivati od sebe v svoje posteljice in otroške sobice (na drugem koncu hiše), sebe pa nadomestijo z babyphoni, utripajočimi ovčkami in vrtiljaki nad posteljo.

se ti pridružim v klubu neuspešnih mamic . Pri nas se skoraj "stepeta", katera bo spala z menoj. Pa sem začela v tem prav uživat, ker vidim in čutim, da me imata radi in še prekmalu bo prišel čas, ko me bosta začele odrivati, zato je potrebno izkoristit te trenutke.

DOLL se strinjam s teboj, da vsakemu odraslemu nekaj manjka, če so ga starši odrivali, ko jih je rabil

glej kokoš, tista žval, nima kaj drugega počet kot čuvat mladiča. Niti stuširat in riti si ne rabi zbrisat.

Jaz pa nisem suženj svojega otroka. Imama prekleto še kaj drugega za počet kot prisesat otroka na sebe 24/7.

Poleg tega je potrebno otroka pripraviti na življenje, ki pa ni z rožicami postlano in ne more pričakovati, da ga bo mama božala do 35. leta.


Brez skrbi, imam rada živali, samo primerjava z njimi v določenih situacijah, je pa neumnost. In ne dovolim, da mi zaradi neumnih primerjav nekdo, ki ne premore 5 minut lastnega razmisleka reče, da sem kruta.

moja dva pa zaspita v svoji sobi. Zadnje časa rada spita skupaj. Se pa cartamo zvečer skupaj v postelji pred spanjem in jaaaaaaa....neskončno uživam, ko me ne spustita vstran in vidim in čutim, da me imata rada. Sploh vidim, kako me imata rada, ko mi takoj, ko zapustim njuno sobo rečeta, da naj pridem spet, ko bodo reklame. Neskončno pa tudi uživam, ko se zvečer stisnem k možu v posteljo, se pocartam. In neskončno veliko mi pomeni, da me ponoči nihče ne brca, da se naspim, da sem spočita in se lahko na drugi dan v službi aktivno posvetim delu, popoldne pa spet familiji.

In maladva uživata, jaz uživam, dragi uživa.

Nihče ju ne odriva. Če ponoči vstaneta (sicer je to bolj proti jutru, ker sta se pač navadila spati v postelji in prekleto dobro vesta, da ju zato nimam nič manj rada) prideta k nama v posteljo. Takrat nimam nič proti. Ampak takrat smo se že naspali. In če spita do jutra, se VEDNo pocartata zjutraj, se stiskamo, lubčkamo, iiiiii (kot bi nekatere rade poudarile), ja smo big hepi femili, in RES VERJAMITE, da nam res nič ne manjka, nihče nikor ne odriva in verjamem, da mu zaradi tega, ker se nismo mečkali celo noč, tudi kot odraslemu ne bo nič manjkalo.

bla bla bla.....

aha, naša se ne rabita stepst, kateri bo spal pri meni, oz. imel mojo pozornost, ker vesta, da ju imam enako rada in imata oba enake pravice in dolžnosti.

Mamica deklicam...sem te hotela še vprašati: Tisti, ki ne zmaga in ne spi pri tebi, se potem ne počuti odrinjenega?

S amo vprašam.


< Sporočilo je popravil Paštetka -- 10.4.2013 11:07:29 >

Podpis ... evo imamo doma ze no.2 in od starta spi v svoji postelji in od 4. meseca naprej celo pri sestrici v otroski sobi ... spi lepo, zjutraj ob 6ih, ko se zbudi ga pa prinesem v taveliko posteljo in se se malo pocrkljamo (kar se tako ali tako tudi cez dan non-stop) ... ne vem no ... ce sem zaradi tega kruta, ker bi bila rada naspana in kot taka uporabna tut cez dan, potem sem pac kruta ... jeb** ga ...

Seen podpis, ce lahko ;)

pupe nehite se dajat. ni nekega univerzalnega načina tukaj. mislim, da je veliko odvisno od otroka in njegovih potreb (se strinjam da to žongliramo skupaj s svojimi potrebami, samo ima vsak starš svoj prag - ergo nimamo vsi enako ureditev). zase vem, da se prilagajam kakih njenim foram in verjetno bi se tud foram nr.2 če bi ga meli. sem pa imela srečo, da je naše dete kot dojenče bilo najbolj srečno, če je spalo samo v svoji posteljici. kot iz knjige; čista fantazija.
ampak tudi fantazija se enkrat konča
tako je bilo namreč do 8 meseca, pol pa trauma na pol ure, ker ni hotla bit več sama not in je hotla spat pri nekom. in ker nisem mogla bit celo noč zbujena, niti gledat to otroško muko, sem jo dala spat v veliko posteljo. in od takrat več ali manj spi z nami. včasih se zbudi sredi noči in počekira da ja ni sama.
ne vem od kje je to prišlo. niti ne vem zakaj preobrat (predvidevam, sam je lahko več faktorjev - pa pustimo to). sam nekak čutim, da rabi to zaenkrat. in ji dam to bližino. je pa res da če spi mož zraven, grem jaz v njeno posteljo in obratno - preveč drenjanja tudi jaz ne prenesem. ko je bla stara eno leto je še šlo, zdaj pa je že kar zajeten kos mesa tko da si zdaj zvečer zbere kdo bo z njo spal - ma kr fensi ureditev, ni kej

IMHO pri otrocih se stvari skoz spreminjajo in tako se bo tudi to enkrat obrnilo (kot se je nekrat že). tako da me ni strah, da bom morala z njo na univerzo kot njen nočni medvedek

Ah ja no, spet ogromno pametovanja, kot vedno. V bistvu je tako, da so si otroci pač različni. Naš prvi je od prvega dne dalje spal v zibki/posteljici zraven najine postelje, od 3. meseca dalje pa v svoji posteljic v svoji sobi, sva pač poskusila s selitvijo v njegovo sobo, ker je jedel samo 1x na noč poleg tega pa sva ali midva zbujala njega ali pa on naju s svojim premetavanjem po postelji (bil je kot mali tornado v postelji in je še danes pri skoral 4 letih in pol) in se je obneslo od prvega dne dalje. Nekje okoli 6. meseca je začel spati cele noči, zbujal se je zelo poredko, zobki (pa še to ne ob vsakem izraščanju) ali pa če je bil bolan, kar je bilo pa tudi redko. Skratka, glede spanja popolnoma neproblematičen otrok. No, ta drugi je pa drugačen. Pa sem z njim delala enako kot s ta prvim, sem ga tudi od prvega dne dalje dajala spat v njegovo posteljico zraven najine postelje ampak ni in ni dobro spal, če pa sem ga vzela k sebi, je pa dobro spal. So bila vmes obdobja, ko sva mislila, da smo "na konju", saj je lepo spal celo noč v svoji posteljici in se vmes zbudil 1x ker je bil lačen in potem spal naprej, potem pa je spet prišlo zbujanje, jokanje itd. Pa sem ga polagala nazaj v posteljico in je trajalo max. 15 minut in nato ponovi vajo, če sem ga pa k sebi vzela, je pa spal kot polhek. Potem sem ugotovila, da se vseeno boljše naspim, če ga vzamem k sebi kot pa da se n-krat zbujam in ga polagam nazaj v njegovo posteljico. Saj verjetno če bi vztrajala, bi dosegla svoje, sicer z jokanjem, ampak se mi ne da, mi ni do tega, da bi ga "učila" spati v svoji postelji. Zdaj je star 11 mesecev in večino noči prespi pri nama. Je pa tudi sicer veliko bolj navezan name kot je bil prvi sin v tej starosti. Očitno rabi več bližine. PAč tako je, pa sem, kot pravim, z obema delala enako, vendar je ta prvi prespal pri nama parkrat, manj kot 10x, drugi je pa pač drugačen in ima drugačne potrebe. Vsak dan sproti si mislim, da morda bo pa to noč spal v svoji postelji, pa ne gre. Bo že, ko bo čas za to.

aha, si me prehitela, mateyka.

Saj se ne dajem. Nikomur niti ne solim pameti. Zaradi mene jih lahko z roko tudi v službo vozijo. Samo ne mi ven metat, da sem kruta, če moj otrok spi v svoji sobi in da bo zato mojemu otroku nekaj manjkalo in da ga kao odrivam....

Jejzuš...

paštetka dolžna sem ti še odgovor

saj se zares ne stepeta,je bilo napisano v narekovajih. to nam je zvečer nekakšna rutina postala . Se samo pocrkljamo, a spi pa vedno vsak v svoji postelji. Mlajša včasih zaspi v moji in jo je potrebno odnesti v njeno

tocno to se je zgodilo pri nas...

prva dojencica spala celo noc v svoji postelji, ce sm jo dala k nama (iz lastne zelje, da bi se stiskala z mojo malo strucko) se je nemirno zbujala tko, da sm pac nehala in smo spali vsak zase, tut prou sej je vsem pasal...
tadruga je pa popolno nasprotje prva dva meseca je spala samo, ce jo je nekdo kr mocno stiskal v narocju v taveliki postelji... se zdej rabi veliko objemanja in stiskanja...
pomoje se je najbolj treba prilagajat otroku in mu dat tisto kar v dolocenem trenutku potrebuje (to pomeni tudi svobodo, ko je cas da grejo)


_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

seveda ne. pot tej logiki je bla moja tamala mazohistka do 8 meseca

Najtežje je ko se ti otrok tako pogosto zbuja da si totalno neprespan in na koncu nimaš več nobene moči, ves si siten, utrujen... Mi smo dali eno težko pupo čez, na koncu se mi je že mešalo... Nikak ji ni blo nič prav, jaz pa na koncu že čist izčrpana.

Če bi že takrat poznala zadevo, ki jo poznam danes... Preizkusila sm res vse, pa ni nič pomagalo. Zdaj pa sem našla eno zadevo, ki pomaga da dojenčki in otroci ful bolje spijo in se velik manj zbujajo. Vsem, ki dam to za poskusit so res hvaležni, ker dejansko pomaga. Moja je sicer zdej starejša, ampak ful smrči - pa ji dam tole zadevico in ne smrči več :). Sin, ki spi z njo, mi je totalno hvaležen :P

Če bo katero zanimalo, več povem na ZS.

Zdravo,

moja prijateljica je najela pomoč za uspavanje dojenčka, za kar je dala kar 300 EUR. Ali je katera druga tudi že najela podobno pomoč in koliko ste plačali? Za dobro spanje se mi zdi, da bi bila pripravljena dati cca 150 EUR, a mislite, da je to preveč?

LP,
ina

Pomoci za uspavanje otrok ne bi najela, ce pa kdo ne najde druge resitve kot pomoc izvedenca, pa je to njegova stvar.