Evo, Calvo (hec!), meni tudi lahko čestitaš. Zadnjič sva bila s Tiborjem (kmalu bo 3 leta) v Mercatorju, pa je hotel peljati ta majhen voziček. In ker ga ni bilo tam pri vozičkih (pa vedno to teži), je hotel v klet ponj, meni pa se ni dalo, ker sem imena namen kupiti samo eno malenkost. Tako sem vzela večji voziček in rekla, da ga on lahko pelje. Pa se je drl, da hoče tamalega. Lepo sem šla z velikim vozičkom naprej, mali se je prijel za stranico vozička in z vso silo bremzal, zraven pa vreščal kot zmešan. Enkrat sem mu lepo razložila, da sem ga vprašala, če bo peljal voziček, pa je rekel, da ne, sedaj ga bom pa pač jaz peljala. In tako sva šla vrešče in bremzajoče lepo do police, vzela, kar sem hotela, šla na blagajno, plačala in naprej proti izhodu. Vreščanje in bremzanje se je nadaljevalo do izhoda iz trgovine, vsi so naju gledali, otroci so spraševali starše, kaj je narobe, v glavnem, bila sva prava atrakcija. A avtu pa nato, kot da ni bilo nič. Lepo sva se prijateljsko naprj pogovarjala o vsakdanjih stvareh. Razlika med med otroci je le ta, da jaz vem, da naslednjič ne bo nič drugače...

Ja, ponavadi je res tako, da se začne, ko pridejo mamice, vem. Pri nas je ta razlika, da so iste finte pri vseh, tudi v vrtcu.
Veliko energije in vztrajnosti pri vzgoji vam želim.

Kalbo,
ne bođ verjel, ampak tako mi že kar dolgo počnemo, razlika je edino v tem, da sem ga pri 3 letih lahko odvlekla, zdaj je pa že tako težek, da namesto vlečenja se obrnem rečem adijo in grem. Hja doma je pa druga pesem, nimam kam it :)- No ubitačna je pa še ta kombinacija, v naročju dojenček in zraven mala velika 'trmula' :)
Dejstvo je, da je ugotovila, da bo kmalu brez igrač če jih ne bo pospravil, ker namreč tiste ki so se valjale po tleh so potem tudi odšle na svojo romarsko pot ;) Važno je da se stvari izboljšujejo, situacija je sedaj malo boljša, so pregovarjanja ampak veliko manj.
Smo pa pred leti dali vse to skoz, metanje ob tla, kričanje v avtu, razbijanje po steni in lahko rečem da je minilo.

Splišni čestitke ;) :bravo: pri takih ki jih imava midve samo tak način pali

NIč drugače ni pri nas, včasih sem že čisto obupana. Vsak večer mislim, kako bo naslednji dan in ni nič bolje. Tudi meni odgovarja, mislim, da bom vse postorila namesto njega. Dobesedno mislim namesto njega...Tudi jaz mojemu vse lepo razložim, potem pa ga vprašam kaj sem mu rekla, ali me je poslušal, potem pa ne ve, kaj bi bi mi rekel, se pravi, da me sploh ni poslušal. Sedaj sem pa kar tiho in sem mu rekla, da ko bo začel lepo govoriti, bom tudi jaz govorila z njim.:zmeden2:

Grozi pa tudi meni, neprestanoma. Ves čas si mislim, saj bo bolje, saj bo vedno starejši, pa se mi zdi, da je vedno slabše.

Joj, puberteta pa tudi mene skrbi :zmeden2: takrat bodo še hormoni na pohodu, bo sploh pestro :)-

Mislim, da bo vedno bolj naporno.. očitno tale rek majhni otroci mali problemi, veliki otroci veliki problemi, res drži. Najbolj me skrbi slaba družba, droga, alkohol.. A se lahko otrok v naši družbi sploh izogne temu :zmeden: Kako sploh to dosežti :zmeden2:

Po moje težko sploh kaj narediš. Odvisno od človeka, v kakršnega je do takrat otrok zrasel in od dednih zasnov. Kar se odvisnosti tuče, mislim. Jaz v to dedovanje odvisnosti namreč verjamem. Če alkohol ali droge (to zadnje se mi kar upira pisati) poskusi, ni taka grozovita stvar, tako, predvidevam, danes (žalostno, ampak) pač je. Bolj je pomembno, da ne postane odvisnik. Ne vem sicer, kako je z drogami, a je isto kot pri alkoholu, da nekateri pač postanejo odvisni, drugi pa ne. Pač odvisno od nečesa v možganih ali kjerkoli v telesu že je tisto, ki nekaterim onemogoča, da bi sploh postali odvisni od alkohola, drugim pa ne. Mogoče je z drogami drugače, da prej postanejo odvisni. Joooj, kaj zdaj premišljujem, ampak to je na žalost kruta prihodnost, ki nas mogoče še čaka. Zelo upam, da ne.

Ja tudi tako je.. trdo drogo lahko samo enkrat poskusiš in postaneš odvisnik, sicer sem že pozabila, ampak naj bi imeli nekaj v sebi, pač odvisno od človeka. Prijatelja imam, ki je imel to nesrečo da je podvržen temu in je postal odvisen. In potem mi je pred leti razložil kako to deluje. Na žalost pa dokler ne poiskusiš ne veš. Ko pa, je pa lahko že prepozno.

Kaj nas vse še čaka.. kakšen bo svet čez 10 let :zmeden:

Aja, a tako je to z drogo. Joj, res grozno. Upajmo, da bo čez 10 let kaj bolje, čeprav glede na razmah tega hudiča težko. Ampak nekaj se bo moralo narediti, tako menda ne bo šlo še kar naprej.