Mič, jaz sem vedno iskreno otroku povedala, vendar ta reč zelo malokdaj v praksi res pomaga. bi bilo pa fajn, če bi.

Seven, jaz sem gotovo profesionalno deformirana, ker ko preberem kaj zgoraj naštetega, dobim pred oči sliko tega istega otroka, ki isto poskuša v šoli, pa ki misli, da je to ok. IN NI ok, pa če se ti še toliko zdi, da je. Kako naj zagotovim varnost otrokom, če eden ali dva ali petnajst njih laufa gor in dol po razredu in skače zelo visoko in daleč (čeprav so morda sicer mili otroci in doma kao poznajo meje) in zraven občudujem njihove motorične spretnosti, pa naslednji hip dobim za vrat 7 drugih staršev, zakaj je njihov otrok poškodovan od nekega neobzirnega otroka, ki se je slučajno vrgel nanje, pa so zdaj plavi (pa še prav imajo, res sem to dopustila), pa da o staršu tega konkretnega otroka sploh ne govorim, da bom isto kriva, ker je podplut od lastnega divjanja... Veš seven, nekatere reči so nujne, kadar človek živi v družbi. Ne moremo se vesti nespoštljivo in nesramno, niti če smo stari 4 leta. Živimo med ljudmi. Seveda je dejstvo, da imam lahko izkrivljeno podobo o tem, kakšen naj bi ta konkretni otrok bil. Lahko je seveda mehurčica pretiravala, ko je hotela povedat, za kaj vse bi človek lahko otroka po riti, pa je naštela najhujše reči kar na kupu. Dopuščam možnost. Dopuščam možnost, da imaš ti prav, pa da je res sicer otrok, ki ne počne neumnosti. Ne poznam ga. V bistvu ni toliko važen konkreten otrok, kot je važno dejstvo, da gredo nekateri starši v skrajnost. Da dopuščajo otroku reči, ki so škodljive ali nevarne za druge otroke. In tudi jaz imam vedno, ko te berem seven, kar se vzgoje tiče, pred sabo sliko ene zelo čustvene in prijazne mame, ki bi želela otrokom vse resnično najboljše, ki je sicer zelo trezna v razmišljanju in ve, da ni vse ok in se trudi, vendar jo izkušnje iz njene vzgoje (imam občutek, da so te totalno zatirali, da je morala vedno starševska obveljat) vedno pripeljejo na isto pot (skrajnosti)- samo ne zatirati otroka, vendar se mi zdi, da ti je skoraj vse, kar se od otroka zahteva, zatiranje, nedopuščanje lastnega razmišljanja. Vendar ni res, jaz sem prepričana, da imajo moderni otroci več kot preveč lastnega razmišljanja. Tudi moji, ne le tvoji. Ogromno tega jim je dopuščeno. Menim pa, da gre veliko staršev v totalno skrajnost. Vse jim je sprejemljivo. Vidiš, tukaj se pa začno razhajanja med mano in preveč dopuščajočimi starši. Starši, ki otroku omogočijo, da vedno otrok razmišlja namesto njih, mu delajo škodo. Nekateri otroci so premajhmni, da bi se lahko sami o vsem odločali, sploh pa o norenju in podobnem. Pojdi v katerokoli svetovalnico mladostnikov v težavah, povsod ti bodo povedli, da je temeljni, najhujši problem teh mladostnikov, da so imeli preveč popustljive starše, ki jim niso znali postaviti meja. Vem, da si se počutila ta hip osebno prizadeta, ker si v končni fazi nastopala v zgodbi, pa mehurčica je tvoja prijateljica, vendar ni bilo iz moje strani mišljeno nič slabega. Najmanj, kar sem želela je to, da bi se še bolj oklepala predstave, da je divjanje otrok ok. Žal mi je, ker si stopila v apriori kontra, zgolj zaradi mojega neprimernega pristopa.

Morda se sliši, kot da ne upoštevam otrok. Ni res. Sama sem človek, ki bo v 80% raje upošteval otroke, kot sebe, ki jim bo šel zelo na roke, pa tudi zdi se mi, da me imajo večinoma zelo radi, tako otroci, kot tudi starši. Sama sem otrok zelo demokratičnih staršev, ki so šli zelo v tvojo skrajnost, to menda slišiš že x-krat. Nikakor se mi nikdar ni zdelo, da je otrok subjekt, nikoli in nikdar, niti tega ne počnem. Menim, da grem po sredini, nisem tako zelo stroga, niti nisem tako zelo popustljiva. Tako da to, da želim normalno vedenje zaradi varnosti in spoštovanja sočloveka (ki mu v tem primeru ni treba biti v strahu, da ga ta otrok ne bo pohodil, udaril, ...ali popoljuval, kot je včeraj v eni kavarni delal meni en x otrok, ali da bom lahko kot državljan mirno pojem kosilo, ne da mi želodec od hrupa okrog ne obrne) ne spada pod temo, otrok subjekt, nima povezave. Vendar gre tukaj zgolj in samo za osnovne občečloveške norme. Včaih moraš imeti tudi soljudi toliko rad, da jim zagotoviš normalno življenje v družbi s svojimi otroki.

p.s.: ni letelo na nobenega konkretnega otroka, ne tvojega ne od mehurčice, da ne bo pomote. Govorila sem na splošno o otrocih, ki kot tisti x od včeraj iz kavarne lahko pljunejo **** odraslega ali otroka ne da bi mu mama ali fotr kaj rekla, mirano sta pila kavo ob neprestanem pljuvanju tujcev naprej, kot da je to normalno, pa četudi je bil otrok cca 2 leti star, to meni ni ok, je izogibanje odgovornosti staršev, zaradi lenobe ali prepričanja, da ga bodo tako zatrli

joj, tole je pa totalno mimo. A se tebi zdi, da kdo tako gleda, da ima otroka pridnega zaradi neke sosede?  Od kod ti tako razmišljanje? Od staršev? Msni so govorili točno nasprotno, da je pomembno, da delaš vse po pameti, po vrednotah in kulturno do soljudi, da si srčen človek. In tako delam, niso mi pomembni sosedjhe, pomembni so mi otroci kot taki, njihovo razvoj, sreča. Otroku privzgajaš določene norme, ker želiš, da se razvije v odgovornega in uspešnega posameznika, ki bo znal funkcionirati v družbi, ki bo znal premagovati težave in predvsem delaš vse zato, da bo njemu lažje in dobo in ok. Vsaj jaz delam to zato. Kako mu bo dobro, če se ne zna vesti v družbi? Če bo vedno od družbe pričakoval, da tolerira vse njegove štose, tudi če koga podr ali pljune? Kako bo prenesel, da družba pa to ne tolerira, ampak celo kruto kaznuje? Ne štekam.

No v tem se strinjava, s to trditvijo nisem ciljala nate, ampak na zelo veliko drugih staršev, ki vzgajajo po principu "kaj bodo drugi rekli".

Točno iz tega vidika mi je pomembno obnašanje mojih otrok v vrtcu, ker mi je pomembno, da sta sposobna sodelovat in bit del skupine, ker ju bodo tako drugi tudi sprejeli. Biti outsider ni cool.. 

_____________________________

Gospa sem.

Evo, se strinjam na tem mestu. In vem kako težko mora biti na mestu učiteljice. Grozljivka kakšna odgovornost je to. Se mi zdi, da se načelno kar strinjava okrog osnovnih zadev.



_____________________________

Gospa sem.

Točno tako. Otrok se ne zna in ne more odločati sam. Kot je enkrat napisala zdravnica na enem forumu se nekateri starši svojih otrok bojijo. Otroci jih s svojimi zahtevami in izsiljevanji ovijajo okoli prsta. Določiti je treba kaj se sme, kaj se ne sme in kaj se mora. Načini so seveda različni, očitno .

Je pa res, da če si učitelj ali vzgojitelj, ko si odgovoren za več otrok, uporabljaš bolj strogo vzgojo, kot bi jo sicer doma ko rabiš ukrotiti dva otroka.

Jaz pa imam s tem problem kaj si drugi mislijo. Ne morem iz svoje kože... Ravno zato si tudi velikokrat očitam kakšne stvari.
Vidim, da še bomo garali v prihodnje .

Gina, tule se pa strinjava

In, ja, seveda otrok mora imet meje, to sem že napisala...In odrasli smo tu zato, da te meje postavimo. Seveda je veliko enostavnejše dat eno po riti, kot pa pregovarjanje, ker vzgoja je zahteven proces, ni za lene Lažje je dat otroku eno po riti, ko že 15-najstič naredi kaj narobe in potem umirjati svojo vest s tem, da je bil poreden in je zaslužil...Nasilje kot vzgojna metoda pri otrocih ne vodi do tega, da otrok starša spoštuje in upošteva ampak se ga boji....Nasilje ne uči razlikovati dobro od zla, ampak uči, da je ok nekoga udarit, če si močnejši od njega.Nasilje ne uči spoštovati meje, ampak uči, da se otrok boji posledic, ki sledijo kadar te meje prekorači. Če otrok dobi eno po riti, ko prestopi mejo ga s tem ne naučimo nič, otrok pa lahko postaja vse bolj nesiguren v sebe, ker ga je strah avtoritete in pa posledic (ene po riti)..

Stalno se ponavlja kako zelo pomembni so pri vzgoji geni, ampak po moje ni ravno tako..Podeduješ lahko barvo las, oči, višino, deloma tudi temperment, vendar je otrokova osebnost in njegova sposobnost kako bo doživljal samega sebe v družbi in kako se bo v družbi obnašal odvisna od tega, kako se odrasli, ki tega otroka obkrožajo, do njega obnašajo...


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

HuAnita, vse vem   Jaz kave v miru nisem spila že 100 let  ( in je verjetno še ne bom naslednjih 100) Vprašaj Ropotuljico kaj je Liza naredila na naši kavi v Tušu..Izginila je, vsi smo jo iskali, o njej pa ne duha ne sluha..In na koncu smo jo našli na vrhu onih tekočih stopnic, imam jo na sumu, da je šla dol po navadnih, nazaj pa po tekočih,,To je bila sekunda, ko sem pogledala stran. Če grem kam na kavo imam oči obrnjene vsako na svojo stran  , pa še na hrbtu bi rabila kakšno...

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Joj, skuštrana, kdaj boš dojela, da nekateri otroci nikdar, ampak nikdar ne upoštevajo meja, ki jim jih nekdo postavi z besedo. Imela sem enkrat enega otroka v šoli, ki je mirne duše prevrnil klop in vrgel stol čez razred, mama je pa rekla, da je pač jezen, da mora izživet, da naj ga pustimo pri miru, da doma se ostali odstranijo, tukaj naj pa razred izpraznim. In sem ga morala izpraznit, ker sicer bi kdo dobil stol v glavo. Otrok ni dobil nobenih posledic. Besednih ni upošteval, če so ga zaprli v sobo je šel ven, če so ga kaznovali, tudi ni upošteval in da ne bo zafrustriran, je bilo vedno vse po njegovo. jaz vem, da tega ne dojameš, da nekateri otroci ne reagirajo sploh na nič, ker nimaš takih izkušenj, ampak jaz takih otrok vidim in doživljam veliko. In ja, rabili bi eno čez rit. Vendar ne zato, ker bi se staršev bali, kot pišeš -tvoje ugotovitve so iz leta 1880, ker takrat se je to dogajalo točno tako, kot praviš, samo otroci so bili tepeni z gajžlami in pasovi, pa so bili resnično ustrahovani, naši moderni otroci se pa ne bojijo nikogar in ničesar - nekateri pač , večina njih, zakaj bi se bali, česa bi se bali sploh, nihče jim nič noče. In v takem primeru ne pokažeš otroku, da je nasilje ok, ampak mu pokažeš, da če bo stol metal po lokalu, da mu bosta dva druga stola priletela nazaj ali da mu bo kdo razbil gobec. In bolje je, da mu daš eno čez rit v takih skrajnih primerih, pa ga obvaruješ dveh stolov v glavo in razbitih zob polsedično. In ja, prav je, da se tak neustrašen otrok vsaj česa boji. Tako nasploh moški funkcionirajo. Na strah. Ženske malo manj, prav res.
Nasilje uči, da se moraš bati močnejšega, prav res, uči, da boš dobil posledico. In normalno je to. Enako je s kaznijo. uči, da se moraš bati močnejšega (mamice, ki te odstrani v sobo, ignorira...), ker te bo kaznoval, ne uči te, kaj je prav. Vse je to isto, samo ti se varaš, da je drugače. Ljudje funkcioniramo na osnovi nasilja. In seveda ne ločimo zato dobrega od zla, to je višja stopnja ali pa nižja, kot ti bom kasneje napisala. Dokler pa rinemo skozi okno ali mečemo stole po kuhinji ali počnemo karkoli, brez občutka za soljudi, ki so pred nami v nevarnosti ali če sebe spravljamo v nevarsnto, je pa čisto vseeno, ali ločimo dobro od zlega, bolj pomembno je tisti konkretni hip, da tistega na noben način ne delamo več, pa če se zavedamo zakaj, ali pa ne. A veš, dovolj so imeli taki otroci dopovedovanj in pripovedovanj prej, pa prošenj in razlaganj, ampak, kot sem ti že velikokrat povedala, oni so čisto razumeli vse, vedo v bistvu, kaj je ok in prav(evo, nižja stopnja), vendar ne želijo tako delat.....ker so preveč ego, ker se ne strinjajo z nami, ali ker jim preprosto ni do tega (zato jih je treba prisilit, da ne mečejo stolov po kuhinji, ker je to nevarno).

Nasilje tudi ni vedno zanič. In v končni fazi si ti sama zelo nasilna, saj ti gotovo tudi tvoj to pove. Poglej, nehala sem sploh odgovarjat na tvoje poste, pa si še kar in še kar in še kar težila, ne znaš nehat sploh. Nasilna si. In ja, ok je tako. Sprejmi nasilneža v sebi, pa boš mnogo lažje zadovoljna sama s sabo. Jaz sem sprejela tudi ta del. In verjemi mi, mnogo bolj sem nasilna verbalno, kot sem kdajkoli bila sposobna biti nasilna fizično do kogarkoli. Tako da...sva si kar podobni.  IN to je tisto, kar te ful jezi.

Gina, ja, vem, da sva si podobni  ..Sem ti v enem postu že napisala, da pravzaprav razmišljam isto kot ti, edino v čem se razlikujeva je ta ena po riti 

Tole kar opisuješ na vrhu, ta fantek - to je en primer napačne vzgoje od začetka...To je primer tvoje t.i. moderne vzgoje, jaz bi ji rekla bolj vzgoja, kadar otrok vzgaja starše in ne obratno...Moja vzgoja se ne temleji na tem in mi tudi parajo živce straši, ki pustijo otroka na igrišču, se vsedejo in sploh ne vejo kaj njihovo ljubo dete počne..Ja, tudi jaz se vsedem, ampak vedno imam oči na tamali in če počne neumnosti posredujem...

Sicer pa sem mnenja, da niti ena mamica tule na RR ni tako nasilna, da bi svojega otroke prebila na smrt ...

Tale ena po riti pa je globoko zakoreninjena v našem društvu kot sprejemljiva  in bo tako ostalo vse dokler bodo ljudje tako razmišljali....

Še tole - ena po riti mogoče zaleže, ko je otrok še najhen, tam do 10 let...Kaj pa potem, ko otrok naenkrat zraste, ne moreš mu dat več ene po riti, ker te je prerasel v vseh pogledih, pametne komunikacije med otrokom in staršem pa tudi ni vspostavljenje, ker so se problemi reševali z eno po riti..Kaj pa potem? Meni je full pomembno, da v vsakem trenutku vem kaj misli moj otrok in da moj otrok v vsakem trenutku ve kaj jaz mislim, s tamalo sva vspostavili en kontakt, ko dela kaj narobe jo samo pogledam in točno ve, da je narobe...Takšne stvari so pomembne - komunikacija med starši in otroci...

In, ja, mogoče res izgleda, da imam otroka, ki ga je lahko vzgajat, ki je vodljiv, bla, bla, bla...Mogoče tako izgleda, ker se mi ne da pisat po RR kakšne probleme imam njimi, ampak te probleme skupaj z njimi rešujem. Vsak dan znova in znova in znova in znova...In najsrečnejša sem, ko vidim napredek. Brez ene po riti, ampak z res mnogo, mnogo truda.

gLEJ, gINA, tako kot jaz ne razumem, da so otroci, ki si eno po riti enostavo zaslužijo, tako ti ne razumeš, da jaz razmišljam, da takšnih trok ni, in da bi marsikatero dete z drugačno vzgojo funkcioniralo drugače...Noben otrok se ne rodi , takšen postane...Imajo pa vsi otroci svoje razvojne faze in to moramo sprejet..In ne 2-3 letniku dat po riti, ker je začel kazati svojo voljo..To je čisto normalna stvar, postaja mali človek in pomeni, da ne bo večno odvisen od nas..In temu se je treba veselit in podpirat njegovo samostojnost. Seveda v pravi smeri in s pravo vzgojo..

Tako, zdej pa res dosti, še brat ne bom šla več te teme , ker potem enostavno moram nekaj pametnih napisat...

Gina, debatiranje po moje ni nasilja...Ali pa..Mogoče pozitivna oblika nasilja..Ja, mogoče bi res straši morali uporabit več debatiranja in manj enih po ritki


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Otroci SE rodijo drugačni. In nekateri celo življenje iščejo svoj prostor in se prilagajajo okolju. Celo življenje so v konflikut, bolj so občutljivi na dogodke...Poleg tega otrok ni pasiven ampak hudo aktiven pri vzgoji. Na njega vpliva najprej njegova dedna zasnova in vplivi okolja. Interakcija teh dveh. Torej ne moreš rečt, da je pasiven, ker na nek način on določa oz. želi določati vpliv na okolje oz. na razvoj. Aktivnejši ti bo kravžlal živce do konca. Tukaj nastopiš ti kot starš. Koliko mu boš dovolila, kakšne meje mu boš postavila. Ampak v prvi vrsti izzove otrok odziv okolice. Zaradi svoje narave.
Če so nekateri otroci bolj aktivni in enostavno potrebujejo vedno več garanja s strani staršev si dejansko na drug način gradijo in prilagajajo okolje kot otrok, ki je v "svoji" vzgoji manj aktiven. Jaz mislim, da bolj kot samo mame, ki se tukaj izpostavljamo, je pomemben odnos med starši, v družini. Zdrav odnos, v katerega je vključen tudi oče. Mame smo pravi kontejnerji v odnosu do otrok. Prenašamo njihovo slabo voljo in nase vlečemo marsikatero težavo, ki je ne bi rabili. Se žrtvujemo, si stran trgamo in se sekiramo. Razmišljamo drugače kot očetje.
Če zaključim bi rekla, da komunikacija po riti v določenih situacijah ne škodi. Sploh če sicer vse v odnosu doma štima in so vsi pri zdravi pameti.

Tudi starši smo drugačni....

Istega otroka dva starša vzgajata na različen, vsak svoj način. In je lahko obojen dober :).

Uh, kaj je res tako grozno zvenelo?
No, napisala sem da je živec. In napisala sem, da je VČASIH tako poreden, da bi ga marsikdo drug že po riti. Sem imela v mislih starše, ki se redno poslužujejo vzgojne po riti. V tisti situaciji, ko ga je hotel tisti drugi atek je bilo tako, da ga je enkrat že kao opozoril naj nekam ne stopi(jaz prvič nisem slišala in videla kaj je bilo, ker sem videla, da je on z otrokoma - in mu zaupala da lahko pazi tiste 3 minute na njega, jaz pa sem se pogovarjala s prijateljico)in ko je drugič stopil mu je zagrozil, da ga bo po riti. No, torej je to v njihovi družini nekaj čisto normalnega, zgleda vsakdanjega. Če drugič ne uboga, dobi v tretje po riti. Brez razlaganja. Jaz bi namreč ravnala tako, da bi mu rekla naj pride do mene in posluša, zakaj ne. In bi ubogal.

Glede picerije pa je bilo tako, da so se vsi otroci igrali on je pač letal sem in tja in imel dirke še z nekaj drugimi otroki, ampak je pač moral bit najhitrejši. Če gremo pa kdaj v gostilno na kosilo, pa lepo sedi za mizo in valda ne nori sem in tja. Če pa hoče že začet s kakimi norijami mu pa povemo da se to tam ne dela in bo pač moral počakat da pojemo in gremo ven. Pa pika.

Na telovadbi, v vrtcu, v lutkovnem gledališču,...kjer se je pač treba obnašat situaciji primerno pa je zlati fant. No, vsaj meni se tako zdi. Je pa res, da smo v naši familiji vsi malo odštekani. In se tudi David včasih kaj norca dela iz sebe. Pa naj se, pa kaj.
Pa bom še na to nekaj napisala: smo šli na čevapčiče in smo šli noter jest, ker je bilo zunaj premrzlo. Zraven nas je bila še ena družinica z dvema malima otrokoma, mislim da fantek 5let in punčka ene 3 leta. David in ati sta se hecala in se pačila, dajala štemplčke po rokah,...Nismo se drli, ampak samo hecali! Da ne bo spet kake pomote. Ko smo dobili za jest, smo pospravili štemplčke in jedli. Pol pa je tisti fantek začel pokat neke fore in punčka valda za njim in njuna mama takoj:"Nehaj se tako obnašat, ker zgleda neumno!"

No, v tem se pa res dostikrat razlikujemo od drugih. Pač sva tud midva še bolj otročja in pustiva otroku da dela norčije. Pa spet ne v smislu, da ga ne vzgajava tako kot misliva da je prav.

Eh, daj no, saj na tej temi sploh ni govora o tem, ali je treba otroke pretepat ali ne. Govori se o ENI VZGOJNI PO RITI, ko otrok dela neumnosti, ki ga ogrožajo.
Gina in še nekaj ostalih ti to ves čas dopoveduje, ti pa, kot da si mašiš ušesa in vse razumeš, kot da pravijo, da je treba otroka mlatiti.
Sama sem dobila po riti kakih dvakrat , pa nimam zato nobenih travm in ne, nikoli se nisem bala staršev (tako kot ti praviš), ampak jih zelo, zelo spoštujem.
Vem, da sem enkrat poskušala na enem obisku z izvijačem ''poiskati elektriko'' v vtičnici, da ''bi se zasvetilo''. Seveda so me opozorili in takoj zvlekli stran, razložili, zakaj se to ne dela,  a kaj ko sem čez 10 min imela v roki metlice od mikserja in poskušala znova. In kaj se je zgodilo? Dobila sem eno čez rit in smo se spokali domov. Nikoli, ampak res nikoli več nisem tega poskušala.
Ko sem dobila drugič, sem mami pobegnila v Dravo (velika reka, v kateri se z lahkoto utopiš) in hotela plavati.
In še zdaj po toliko letih sem mnenja, da starši niso mogli narediti drugače, če so hoteli, da ne delam neumnosti, ki me lahko stanejo življenja.


Ne bom ponavljala stvari, ki so napisane na tej temi, ker se že itak vse ponavlja, naj le povem, da se zelo  strinjam Gino.

enako, itak.

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Ena vzgojna po riti preveč...

Kratko in jedrnato!

Se pa popolnoma strinjam s skuštrano

Sem malo premislila potem, ko se mi je že zdelo, da bi znala biti ena po moji riti tudi vzgojni.

Ne, ne bom tepla otroka.
Ker posegam v njegovo integriteto.
Ker ne dovolim, da ga tepejo drugi, torej zakaj bi ga lahko jaz.
Ker je to v državi, kjer lepše in bolje živijo, tudi otroci, z zakonom prepovedano,
Ker ne dovolim, da kdo tepe mene. Zakaj bi torej otroka?

se poplnoma strinjam z gino,in bi rabila malo njene prevzgoje jaz včasih ,tako da gina pričakuj kako  moje zs.po vsem kar sem prebrala mi je uklopila nekaj kar sem slutila,da so dosti važni geni.val je enega fantka bolj grobo primil,ko še niti sedel ni dobro,oba sta bila v naročju,pa mu nekaj ni pašalo,pa je tistega drugega kar potegnil,sem se kar začudila,ker ni nikoli videl nasilja,nič grobega ni nikoli videl pa je atko naredil,to pripisujem kakim pohorskim genom ,po tastu.baje so štajerci bolj živi.in enkrat sem ga res malo po riti,ker je bilo prav,ker se mu prevečkrat pustim izsiljevat,in je res ,me razume  kar mu govorim,le ne upošteva me.in dostikrat sem se počutila kot da ga zatiram če mu rečem ne in bla bla bla,ma na konec koncev kdo je starš.saj ga ne bom ustrahovala,ene meje pa le morejo bit,zaradi nejga samega,za prihodnost.imam ga najrajš na svetu in če mu postavim meje sprejemljivega je to samo dobro zanj.
to se bom pa še mogla naučit

_____________________________

8.8.2006 sem dobila največji zaklad na svetu,prečudovitega sinčka Vala.

Tole bom prilepila, prevajat se mi ne da, je pa dobro za prebrat, predvsem za tiste, ki jamrate da imate otroke, ki jih je težko vzgajati oz. otroke, ki imajo slabe gene in posledično težek karakter





Djeca koju je teško odgajati Dr. James Dobson prvi je u literaturu uveo izraz – dijete jake volje, Jasper Juul ih naziva autonomna djeca,  popularne knjige govore o djeci koju je teško odgajati, a vaši prijatelji ili rodbina znaju reći da su nemogući, tvrdoglavi, neposlušni...možda i neodgojeni. Jesper Juul ih opisuje kao djecu koja su već od rođenja samostalnija i odlučnija nego većina djece. U svojoj knjizi “Znati reći 'Ne' mirne savjesti” on navodi da njihovo ponašanje karakterizira neprihvaćanje onoga što roditelji smatraju brigom i savjetovanjem, za njih je presudno da imaju mogućnost izbora reći “ne” prije nego kažu “da”. Dr. Dobson navodi nešto širi opis:

• skoro nikada ne prihvaćaju riječi poput “neomoguće” ili fraze poput “nije moguće učiniti”
  
• mogu se s vama raspravljati do vaših krajnjih granica samo da bi isprobala gdje su
  
• pravila shvaćaju samo kao smjernice
  
• iskazuju veliku kreativnost kako bi došla do cilja
  
• ne rade stvari samo zato što i svi drugi ih rade
  
• odbijaju poslušati bez uvjetovanja – uvijek pregovaraju
  
• nije ih strah probati nepoznato
  
• i na neke sasvim male zahtjeve reagiraju vrlo burno
  
• rade onako kako oni misle da bi trebalo.

Za roditelje su autonomna djeca problematična jer neprestano osjećaju kako im nisu dorasli ili da se njihova ljubav odbija. Roditelji često za njih kažu da bi svojom snagom mogli promijeniti svijet, a da sigurno njih svijet promijeniti neće. Okolina takve djece često se nađe zatvorena u klopku isticanja “loših” karakteristika – tvrdoglavosti, neposlušnosti i sl. onako kako ih oni vide kad pred njih stavljaju neke zahtjeve, pritom zaboravljajući da imaju dijete čvrstih uvjerenja, spremno na isprobavanje drugačijih načina i jakog duha. To nisu karakteristike umilnog i poslušnog djeteta, ali  su sve karakteristike dobrih vođa, karakteristike osoba koje vjeruju u svoje snove i njihovo ispunjenje. Biti roditelj takvom djetetu znači prihvatiti zadatak usmjeravanja sve te energije u pravom smjeru. Istina je da autonomno dijete razvlači, prelazi i briše neke roditeljske granice, da za odgoj često ne pale ustaljene procedure i načini kao kod sve ostale djece. Zato je teško biti njihov roditelj. Autonomno dijete svaki naš zahtjev stavlja pod upitnik, testira naše stavove britkim i jasnim zaključcima. Time-out metode ne pale jer ili ne žele ući u sobu ili unište sve u sobi ili nađu neku zabavu da im ta soba postane mjesto zadovoljstva. Uzimanje privilegija isto tako ne pali jer mrtvo hladna zaključe da im ionako tv/kompjutor i sl. ništa ne znače. Rasprave su poput dobacivanja loptice u tenisu, na svaki roditeljski zaključak oni ih imaju još tri. I iako to sve izgleda kao pubertetsko ponašanje to su djeca koja su još mnogo godina do puberteta, samostalna i autonomna, ona se po mnogočemu ponašaju kao zreli, odrasli ljudi s jakim osobnim integritetom i samosviješću. Jesper Juul navodi da im treba prići 100% autentično i rasterećen pedagoške manipulacije. Slikovito bi se moglo reći da tamo gdje se druga djeca radosno prepuštaju šopanju serviranom hranom, autonomnoj djeci treba pustiti da sama izaberu što će jesti. U odnosu s djetetom treba uvažavati njegov temperament, ali i voditi brigu o svojim reakcijama i ne shvaćati njihove ponašajne probleme osobno. To su djeca koja svaku situaciju istražuju, preispituju uvažene obrasce, pokušajima i pogreškama grade svoj svijet. U odnosu s njima treba imati puno takta i prostora za pregovaranje, npr. ako im kao roditelj uputite zahtjev da pospreme igračke, oni će se na taj zahtjev ili oglušiti ili će se vrlo jasno pobuniti – reći će jasno i glasno – ne! Ako vi kao roditelj ustrajete u svom zahtjevu dijete će još više ustrajati u svojem stavu, ono što može spriječiti sukob je dogovor. Iskažite svoju želju da se soba pospremi i pitajte dijete kad je spremno to učiniti – za 5 ili 10 minuta ili čak pola sata; ostavljanje mogućnosti da njegova odluka bude presudna dobar je način da spriječite negodovanje i sukob. Taj tzv. demokratski princip u sebi sadrži fini balans između poštovanja i discipliniranja. Dr. MacKenzie navodi da je osnovna karakteristika autonomnog djeteta osim drugačijeg temperamenta i drugačiji način učenja. To su djeca koja moraju učiti na vlastitoj koži, ona moraju osjetiti konzekvence vlastitog ponašanja i vlastitih izbora. Prirodne posljedice njihovih odluka i ponašanja su još jedan efikasan način odgoja, kao i logične posljedice njihovih odluka – npr. ako je odlučilo da će voziti biciklu bez kacige onda ćete vi donijeti odluku da nema vožnje bicikle jer je to logična posljedica njegove odluke. Ključ uspješnog života s autonomnim djetetom je u prihvaćanju. Juul navodi da će autonomna djeca prihvatiti roditelje tek kad nauče kako da im se bez nametanja, motiviranja, objašnjavanja ili manipuliranja stave na raspolaganje. “Kada roditelji puna srca kažu da njihovoj osobitosti, ta će djeca prestati govoriti ne njihovoj brizi i odgoju”, završava svoje poglavlje o autonomnoj djeci Juul.  

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Joj, skuštrana, to je tipičen prispevek preživete pedagogike. Tako so nas učili v slovenskih ped. šolah 20 let nazaj, samo takrat sem jaz v to še verjela. In točno to je tisto, o čemer govorim že nekaj časa, da literatura narobe uči. No, ne vse, ampak tale je tipičen primerek konzervativnega razmišljanja, za katerega so celo evropski in tudi nekateri naši pedagogi ugotovili, da je napačen, ker ne deluje. No, jaz to trdim že dolgo časa. Odkar sem prakticirala dolga leta ta isti princip, zgoraj napisan, pa ni učinkoval na množicah učencev. Samo jaz imam možgane, ki povezujejo reči, sem povezala 1+1, večina ljudi pa verjame knjigam, pa tudi nimajo možnosti doživeti toliko različnih otrok in genov in vzgoj. Ti žal gene precej zanikaš, pa saj mi dol visi, ker itak ne moreš vedeti tega, nimaš od kod. S tistim delom, kjer tale pisec opisuje otroke, se lahko komot strinjam. Sama jih opisujem zelo podobno. Vendar piše o genih. Ne strinjam se s tem, da njegova taktika deluje. po mojih izkušnjah deluje zgolj taktika avtoritete, nič pričkanja, ali je nekaj varno ali ni, nič pregovarjanja, kadar gre za varnost, veliko ljubezni in zelo trdno postavljene meje pri pomembnih rečeh, razvijanje nekih pozitivnih vrednot, ukvarjanje z otrokom, pa precej je treba od njih tudi zahtevati samostojnosti in jih učiti nekega življenja v skupini - ker to je tisto, česar ne znajo ti otroci, pa seveda učenja socialnih veščin, ker večina teh otrok za druge nima ravno občutka. Samo tako se lahko razvije en odgovoren in srečen otrok. Otrok ne more sam vedeti, kje so njegove meje, če si jih sam postavlja. Premajhen je, četudi je voditeljski tip.
Osnovna stvar je- naučiti jih ne delovanja iz ega in spoštovanje soljudi. Če uspeš to privzgojiti otroku, si na konju. Dokler pa ne spoštuje ljudi, je predrzen, nesramen, dela po svoje škodljivo za druge ljudi. To pa ni sprejmeljivo. (in resnica je, da jih zato ni treba tepsti, moraš pa imeti konjske živce in še hujšo vztrajnost, pa trmo, sicer te povozijo) Tale stric bi moral v penzjon, pojma nima o vzgoji. Preživeto.

Lahko ti pa predlagam eno zelooo dobro literaturo, ki govori o istih neustrašnih otrocih in primerni vzgoji zanje, res je odlična:

"Odgovarjanje" - štirje koraki do obvladovanja neprimernega otrokovega vedenja (A. Ricker, C. Crowder), učila

Gina, J. Jull je danski družinski terapevt  s 30 letnimi izkušnjami. Žal njegovih knjig v slo ni.

Bom pa ob priliki prebrala tudi to, ki jo priporočaš ti


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Ja, saj pravim, da je za časom. Res smo se tako učili pred 20. leti. A veš, jaz nič ne dam na noben naziv. Še na dohtarje ne ( z obojimi imam zelo slabe izkušnje), ker večina ljudi je na položajih, ker so si želeli biti na položajih in so se rinili tja, da bi bili slavni ali spoštovani ali ker jim nazivi veliko pomenijo, ne pa zato, ker bi bili tako dobri v čemerkoli. Redki so resnični strokovnjaki. Bog ne daj šele, če so iz kakšnih uradnih ustanov, kjer delajo po službeni dolžnosti in morajo predstavljati članke, predavanja imeti zgolj zaradi tega, da izpolnijo kvoto ur, tisti so pa u iber nesposobni ponavadi.
Aja, res dobro delajo v mladinskem domu jarše, vsi ki sem jih od tam srečala, poslušala so res smiselni in strokovni, pa bogdan žorž je tudi res trezen človek, tako da za te lahko rečem, da so strokovnjaki. Zagovarjajo pa podobne reči, kot tale knjiga zgoraj. Odločnost, neprerekanje, meje in dovolj ljubezni.

 Zagovarjajo pa podobne reči, kot tale knjiga zgoraj. Odločnost, neprerekanje, meje in dovolj ljubezni.

koliko sam jaz zastopila julla -tudi on zagovarja točno to.

te knjige ki jo skuštrana navaja sicer nisem brala (bi pa)
lp




_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?