IZVIRNO SPOROČILO: skuštrana
Dve mamici sta učili otroka, da ne sme bežat na cesto polno drvečih avtomobilov. Prva je vsakič, ko je otrok zbežal proti cesti pohitela z njim ga nadrla ter mu dala eno vzgojno po riti, druga pa je v tej isti situaciji reagirala tako, da je pohitela za njim, ga obrnila stran od ceste in mu rekla, ne, to se ne sme, ker je nevarno... In ta "dril" obeh mamic je trajal celo poletje. Ob koncu poletje sta oba otroka vedela zakaj ne smeta na cesto, kakšen nauk pa je kateri od otrok dobil od svoje mame pa presodi sama
Joj, tale zgodba je pa zelo nerealna. Narobe uči. Napisal jo je nekdo, ki ni imel pojma. Morda je vendarle na mestu, če napišem nekaj totalnih zmot, ki jih učijo knjige. Vem, večina ljudi si težko predstavlja karkoli drugega, čemur so priča doma. Doma pa imaš lahko otroka, ki razume na besedo...ali pa niti slučajno. In tale zgodba gor tako idilično piše...da bi ji marsikdo verjel. Daleč najbolj butasto pa mi je, da knjige učijo, da pogovor vedno pomaga. Ne pomaga. Otroci so večinoma tolk bistri, da razumejo tisto, kar si jim povedal že prvič. Čisto dobro razumejo, vendar se nekateri otroci ne strinjajo in se ne nameravajo, pa še manj nameravajo to upoštevat. Zato je čisto vseeno, če kot starš neko reč poveš dvakrat ali tisočkrat. Če te prvič ni hotel slišati in upoštevati te tudi milijontič ne bo. Ker ne gre za nerazumevanje, ampak za to, da te razume, pa da noče naredit po tvoje. Po mojih izkušnjah obstajajo otroci, ki ne reagirajo na besedo. Reagirajo pa izključno na posledico ali celo še na to ne. In ponavljnje tega, da otroka odpelješ iz ceste vsakič, ni nobena posledica. posledica mora biti vedno ravno toliko huda, da jo otrok razume. Kakšen motiv pa naj bi otrok imel, če ga vsakič dol odpelješ, nehati to početi?? Nima ga. Vseeno mu je, če ga vsakič nazaj odpelješ. Dol mu visi. In vse posledice so nasilne. naj bo to ignoranca, naj bo to odhod v sobo, naj bo to prepoved česa, naj bo čustveno izsiljevanje, naj bo to dodatno delo ali pa ena po riti - iste oblike nasilja so to, tudi enako hude - mogoče ne za vsakega posameznika, ampak v resnici ni ena nič hujša od druge. Če ti pa zelo po kmečko povem, je pa stvar taka:
Če bi otroka vsakič, ko bi šel sam čez cesto elektrika stresla, mu to ne bi več prišlo na pamet. Če enemu otroku rečeš, da se to ne sme, je morda to zanj že elektrika, za drugega otroka pa to ni še nič, če drugemu rečeš, da ne sme, ker ga lahko avto podre, je to zanj elektrika, za naslednjega ni to še nič, če naslednjega primeš za roko in ga odvlečeš iz ceste, mu je to morda elektrika, naslednjemu to ni še nič, če naslenjemu daš eno čez rit, je to zanj elektrika, naslednjemu to ni še nič, če naslednjega kaznuješ, ej to zanj elektrika, še naslenjemu ni to še nič. Nekaterim je elektrika šele, če jih avto zbije. In ne boš verjela, nekaterim celo to še ni nič. Morajo dokazat elektriki, da se moti. Ni take elektrike, ki bi jih lahko prepričala. So neustrašni.
Odkriti moraš, kaj je tvojemu otroku elektrika. če imaš srečo, je to beseda, če je zelo prestrašen otrok in če ne deluje zelo iz ega. če je malo manj pogumen, boš razlagala, pa bo pomagalo - ker mu ti veliko pomeniš in ker ga je strah. Morda bo pomagalo čustveno izsiljevanje. če ga je še manj strah, bo pomagala posledica. Če ga je še manj strah, pa če deluje zelo iz ega, bo včash celo pomagala ena čez rit, če pa pa je totalno neustrašen in zelo ego, potem bo pomagala kvečjemu konkretna življenjska posledica, ali pa konkretna elektrika - in ker ga premlatit noben noče, ker drugače ne gre, ga bo kdaj mogoče avto zbil in moliš lahko, da ne bo hudega. Vendar nekaterim otrokom ne pomaga nič. Odvisno je od karakterja in malo tudi od staršev.
Tisti stavek, da otroka človek po riti, ko ne zna drugače, je seveda resničen, vendar je totalno brez smisla se zato počutit krive. Saj ne moremo znati drugače, ker ne obstaja milion drugih možnosti v nekem konkretnem primeru. A smo mi bogovi, da bi morali znati vse z besedo, kjer beseda ne pomaga, niti zaradi zgoraj opisanega ne more niti nikoli ne bo? A moramo zamahniti s čarobno palico, kadar beseda ne pomaga, ali se moramo delati butaste in se kot tista želva, ki se je vsakič, ko je v akvariju priplavala mimo stebra, zaletela vanj - mi pa vsakič probamo z besedo, beseda ne pomaga, pa se spet zaletavamo v isti steber, in smo vsakič presenečeni, da je steber še tam - saj naša beseda ne zaleže? Seveda imamo ogromno možnosti, kako reagirati, vendar v praksi ni vedno mogoče biti bog. Mi smo ljudje in imamo pravici biti ljudje. otrok ni nič več vreden kot jaz. Vreden je popolnoma enako. Zato nima pravice mene izkiriščat v namene maltretiranja in poniževanja, pa psihičnega obračunavanja ali česarkoli drugega. Na to pozabljamo. Menimo, da ker smo starejši, moramo najti ustreznejši način. Včasih se to da, včasih pa ne. In ok je tako. Otrok mora spoznati, da če bo tekel na cesto, da bo posledica. Če ne bo nič drugega pomagalo, bo ena čez rit. In ja, vedel bo, da mu ni bila storjena krivica. In ja, če to ne bo pomagalo, bo pomagal kvečjemu konkreten avto, ki ga bo povozil. A ste pripravljene to reskirat pa mu samo govorit, ko vidite, da to ne pomaga?
Ljudje reagiramo na strah, kadar na lepo besedo ne? Vam pa knjige pripovedujejo, kako je narobe, če je otroka strah. Mora ga biti strah avtomobilov. Mora ga biti strah posledic droge, mora ga biti strah, kaj bo, če ne bo odgovoren.... Ljudje tako funkcioniramo. A vidite kaj se dogaja, ko otrok ni več strah ničesar? Ni jih strah, kaj bo, če vržejo stol iz drugega nadstropja - ga bo že mama ščitila, če ne pa oče, ni jih srah kaj bo, če ne bodo šli v šolo pravočasno, ni jih strah kaj bo, če ne gredo po kruh, kot jim je mama naročila.....ni jih strah, kaj bo, če soseda pošljejo v p.m., saj ga lahko toži, če ga sosed zato udari, ker je večno zaščiten, ne glede na to, kaj naredi....zato počno neumnosti...ker jim je to dopuščeno.
ker jih ni strah. Strah ni vedno zanič. Strah je del ljudi, normalni del. Sicer pride do vojn. Ker se ego preveč razpase in zahteva vse zase.
Zato pa pravim...knjige narobe učijo. Večinoma.
poznam pa eno zelo dobro knjigo, ki ne uči oslarij, pa tudi ne uči ene čez rit, pa vendarle je zelo stroga knjiga o vzgoji, naslov je: Odgovarjanja. Vredno jo je prebrati.