aja, kupila sem si eno fajn knjigo  o vzgoji kako krotit mu8lčke od 1 do 10 let. ima  zelo fajn nasvete. sam še cajt si motram vzet, da jo do konca preberem.

Paštetka, probaj s kakšno ročno lutko...Pri nas to tudi full pali, kadar ima te napade pride ročna lutka - kuža in se začne z njo pogovarjat... Se Liza še kar trmari, ampak ko kuža ne odneha se začne na koncu smejat ...Probaj.Očitno time out ni za tvojega mulčka Ali pa ga primi bolj čvrsto, mu obrni glavo tako, da te gleda v oči in mu s strogim glasom povej, da ne želiš da to počne in da bodo posledice, če se bo tako obnašal. No, povej mu to, ampak prilagojeno njegovemim letom 

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Probaj s čvrstim objemom, ampag ga res drži tudi če se trga...Pri nas včasih zvečer, ko noče spat in se dere in trga jo jaz objamem, Liza se sicer dere, da jo boli , ampak je ne pustim in ji govorim, da jo imam rada....

Ja, jaz tudi čakam, da mi kdo od sosedov reče kaj za vraga počnem z otrokom, ker Liza se pa še zraven dere Au, mami, to me buba...Kot da jo tolčem s kolom po hrbtu Sploh kadar peremo glavo ali pa se češemo Muke isusove, ti povem....


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Ja, v petindevetdeset odstotkih situacij. V petih pa velja moja in pika brez debate.

Jaz tudi to prakticiram.

Čvrsti objem....sproban tisočkrat in ne pali

ja, dobi kakšno mehko po riti.

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Ja, možno. Ampak kaj češ, nismo popolni.

No, jaz sem jo ene parkrat po riti, ko je imela obdobje (proti koncu moje 2.nosečnosti, ko sem še sama sebe komaj vlekla po svetu, kje šele njo v rokah), da se je zunaj za vsako malenkost, ki ni bila po njeno ulegla/vrgla na tla in tulila. Torej, delala se je da nima nog. Ker ni pomagalo ne pregovarjanje, ne diplomacija, ne hec, ne grožnje, ne podkupovanje, ne to, da kao jaz grem, ti pa tle ostani, sem jo pač počla čez plenico. In pri nas JE delovalo, takoj je dobila 'nazaj svoje noge', v sekundi spremenila svoje razpoloženje in sva prav dobre volje odšli domov (še pela je zraven).
Ja, pa enkrat, dvakrat doma, ko je imela napad, da se ne bo oblekla, trgala si je obleko dol in rjula...no, takrat pa ni pomagalo. Tako da potem nisem več.

Je pa res, da zdaj že dooolgo ni bilo potrebe. Zunaj ne štalira, doma me pa ne gane, pač pustim, da se dere kolikor hoče, če so frekvence prehude, jo pa napotim v njeno sobo na ohlajanje.

Ja, to pa tudi pri nas ne. V bistvu jo to še bolj razbesni in bi jaz mimogrede kakšno fasala po glavi. Otroci so si pač različni glede tega.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pali, pali, samo full energije pobere....in časa.....ki ju vedno nimaš.

Jaz sem ji pa zadnjič rekla, da se bo ena druga punčka prišla k mamici crkljat, če se bo tako divje obnašala. In da je mami full žalostna, da se tako strma samo zato, ker ena hlačnica ne gre gor v sekundi. In je bila čist šokirana, s to drugo punčko. Saj ne vem, če nisem šla predaleč

Ja, pri nekaterih zelo pomaga čustveno izsiljevanje. Pri mojem ta velikem zihr. Pri bejbi pa niti pod razno. V tvojem primeru bi se mi smejala, pa delal svoje naprej. Glavno, da bi bilo po njeno. Pa za roko prijet...ja, drla bi se, tulila, do nazavesti, dokler roke več čutila ne bi....pa še kar naprej....pa še kar naprej....trma je huda reč.... Sem včeraj napisala eno stran, pa mi je net crknil. Moram poiskat... ..je na to temo.

Joj, tale zgodba je pa zelo nerealna. Narobe uči. Napisal jo je nekdo, ki ni imel pojma. Morda je vendarle na mestu, če napišem nekaj totalnih zmot, ki jih učijo knjige. Vem, večina ljudi si težko predstavlja karkoli drugega, čemur so priča doma. Doma pa imaš lahko otroka, ki razume na besedo...ali pa niti slučajno. In tale zgodba gor tako idilično piše...da bi ji marsikdo verjel. Daleč najbolj butasto pa mi je, da knjige učijo, da pogovor vedno pomaga. Ne pomaga. Otroci so večinoma tolk bistri, da razumejo tisto, kar si jim povedal že prvič. Čisto dobro razumejo, vendar se nekateri otroci ne strinjajo in se ne nameravajo, pa še manj nameravajo to upoštevat. Zato je čisto vseeno, če kot starš neko reč poveš dvakrat ali tisočkrat. Če te prvič ni hotel slišati in upoštevati te tudi milijontič ne bo. Ker ne gre za nerazumevanje, ampak za to, da te razume, pa da noče naredit po tvoje. Po mojih izkušnjah obstajajo otroci, ki ne reagirajo na besedo. Reagirajo pa izključno na posledico ali celo še na to ne. In ponavljnje tega, da otroka odpelješ iz ceste vsakič, ni nobena posledica. posledica mora biti vedno ravno toliko huda, da jo otrok razume. Kakšen motiv pa naj bi otrok imel, če ga vsakič dol odpelješ, nehati to početi?? Nima ga. Vseeno mu je, če ga vsakič nazaj odpelješ. Dol mu visi. In vse posledice so nasilne. naj bo to ignoranca, naj bo to odhod v sobo, naj bo to prepoved česa, naj bo čustveno izsiljevanje, naj bo to dodatno delo ali pa ena po riti - iste oblike nasilja so to, tudi enako hude - mogoče ne za vsakega posameznika, ampak v resnici ni ena nič hujša od druge. Če ti pa zelo po kmečko povem, je pa stvar taka:
Če bi otroka vsakič, ko bi šel sam čez cesto elektrika stresla, mu to ne bi več prišlo na pamet. Če enemu otroku rečeš, da se to ne sme, je morda to zanj že elektrika, za drugega otroka pa to ni še nič, če drugemu rečeš, da ne sme, ker ga lahko avto podre, je to zanj elektrika, za naslednjega ni to še nič, če naslednjega primeš za roko in ga odvlečeš iz ceste, mu je to morda elektrika, naslednjemu to ni še nič, če naslenjemu daš eno čez rit, je to zanj elektrika, naslednjemu to ni še nič, če naslednjega kaznuješ, ej to zanj elektrika, še naslenjemu ni to še nič. Nekaterim je elektrika šele, če jih avto zbije. In ne boš verjela, nekaterim celo to še ni nič. Morajo dokazat elektriki, da se moti. Ni take elektrike, ki bi jih lahko prepričala. So neustrašni.
Odkriti moraš, kaj je tvojemu otroku elektrika. če imaš srečo, je to beseda, če je zelo prestrašen otrok in če ne deluje zelo iz ega. če je malo manj pogumen, boš razlagala, pa bo pomagalo - ker mu ti veliko pomeniš in ker ga je strah. Morda bo pomagalo čustveno izsiljevanje. če ga je še manj strah, bo pomagala posledica. Če ga je še manj strah, pa če deluje zelo iz ega, bo včash celo pomagala ena čez rit, če pa pa je totalno neustrašen in zelo ego, potem bo pomagala kvečjemu konkretna življenjska posledica, ali pa konkretna elektrika - in ker ga premlatit noben noče, ker drugače ne gre, ga bo kdaj mogoče avto zbil in moliš lahko, da ne bo hudega. Vendar nekaterim otrokom ne pomaga nič. Odvisno je od karakterja in malo tudi od staršev.

Tisti stavek, da otroka človek po riti, ko ne zna drugače, je seveda resničen, vendar je totalno brez smisla se zato počutit krive. Saj ne moremo znati drugače, ker ne obstaja milion drugih možnosti v nekem konkretnem primeru. A smo mi bogovi, da bi morali znati vse z besedo, kjer beseda ne pomaga, niti zaradi zgoraj opisanega ne more niti nikoli ne bo? A moramo zamahniti s čarobno palico, kadar beseda ne pomaga, ali se moramo delati butaste in se kot tista želva, ki se je vsakič, ko je v akvariju priplavala mimo stebra, zaletela vanj - mi pa vsakič probamo z besedo, beseda ne pomaga, pa se spet zaletavamo v isti steber, in smo vsakič presenečeni, da je steber še tam - saj naša beseda ne zaleže? Seveda imamo ogromno možnosti, kako reagirati, vendar v praksi ni vedno mogoče biti bog. Mi smo ljudje in imamo pravici biti ljudje. otrok ni nič več vreden kot jaz. Vreden je popolnoma enako. Zato nima pravice mene izkiriščat v namene maltretiranja in poniževanja, pa psihičnega obračunavanja ali česarkoli drugega. Na to pozabljamo. Menimo, da ker smo starejši, moramo najti ustreznejši način. Včasih se to da, včasih pa ne. In ok je tako. Otrok mora spoznati, da če bo tekel na cesto, da bo posledica. Če ne bo nič drugega pomagalo, bo ena čez rit. In ja, vedel bo, da mu ni bila storjena krivica. In ja, če to ne bo pomagalo, bo pomagal kvečjemu konkreten avto, ki ga bo povozil. A ste pripravljene to reskirat pa mu samo govorit, ko vidite, da to ne pomaga?

Ljudje reagiramo na strah, kadar na lepo besedo ne? Vam pa knjige pripovedujejo, kako je narobe, če je otroka strah. Mora ga biti strah avtomobilov. Mora ga biti strah posledic droge, mora ga biti strah, kaj bo, če ne bo odgovoren.... Ljudje tako funkcioniramo. A vidite kaj se dogaja, ko otrok ni več strah ničesar? Ni jih strah, kaj bo, če vržejo stol iz drugega nadstropja - ga bo že mama ščitila, če ne pa oče, ni jih srah kaj bo, če ne bodo šli v šolo pravočasno, ni jih strah kaj bo, če ne gredo po kruh, kot jim je mama naročila.....ni jih strah, kaj bo, če soseda pošljejo v p.m., saj ga lahko toži, če ga sosed zato udari, ker je večno zaščiten, ne glede na to, kaj naredi....zato počno neumnosti...ker jim je to dopuščeno. ker jih ni strah. Strah ni vedno zanič. Strah je del ljudi, normalni del. Sicer pride do vojn. Ker se ego preveč razpase in zahteva vse zase.

Zato pa pravim...knjige narobe učijo. Večinoma.
poznam pa eno zelo dobro knjigo, ki ne uči oslarij, pa tudi ne uči ene čez rit, pa vendarle je zelo stroga knjiga o vzgoji, naslov je: Odgovarjanja. Vredno jo je prebrati.
 

Pri nas pali samo preusmerjanje pozornosti. Pa zelo hitro sem ugotovila, da z izpadi išče mojo pozornost, tako se ji takrat za 5 minut posvetim, kaj na hitro nariševa, ali pa mi pomaga pri zlaganju cunj v stroj, pa je zelo hitro vse OK.

_____________________________

Lp, petja

Ravnokar sprobano. Veš kaj mi je rekel?
Ja... in to z nasmehom na ustih .

Preusmerjanje pozornosti...palilo do pred dveh mesecev. Ko pa izgleda rdeč in izsiljevalski kot ta  (edino usta do dol povešena), pa ne pomaga NIČ

S tem kar je Gina napisala, se pa popolnoma strinjam.

Meni se pa preusmerjanje pozornosti ne zdi ravno najboljša metoda. Že res da deluje, samo a s tem rešiš kakšen problem. Če me bo začela tepst ali kaj uničevat in bom jaz samo preusmerila pozornost, s tem ne bom rešila problema. Otrok mora vedeti, da ga je polomil in da ni vedenje sprejemljivo. Če pa ga preusmeriš, pa s tem samo potlačiš dejanje. No to je moje mnenje.

Ja, kar cirkus zna biti s tole vzgojo.... .

Edino, za kar sem prepričana, da je sigurno dobro je to, da jaz ostanem skulirana, prisebbna :); to nikoli ne škodi...

Vsi ostali ukrepi pa a la carte, za male gospodične in gospodiče :).

Lunca, a veš, da tole s preusmerjanjem pozornosti drži. In mislim celo, da je pri nas škodilo in je zato zdaj tak problem. Vedno smo le preusmerjali, pa nikoli prav kaznovali za izpade tečnobe, zdaj pa niti to več ne pali.

Strinjam se z Gino.  Resnično in za k srcu vzet.

Stokrat izrečeno pa spet ponovim...OTROCI SO SI RAZLIČNI!
Edino pravilo, ki velja je DA NI PRAVILA!

Se strinjam tudi jaz. Veliko je napisala in sem z veseljem vse prebrala.

Gina..tako kot jaz verjameš v zakon karme...sicer sem komaj na začetku spoznanj..in komaj začenjam verjeti.....dam ti prav..
lp

 Gina. Se zelo strinjam.

Gina,vse lepo in prav, ampak jaz še vedno mislim, da ni otroka, ki bi si zaslužil tepež (pa naj gre za dve po riti ali pa kaj več) 

Jaz imam doma eno ultra trmasto triletnico, ki je zmožna vsega.... Kravžlja mi živce 100 na uro, že milijonkrat mi je prekipelo, ampak ni nikoli dobila po riti. Verjemi mi, da se da tudi drugače. Pa saj si ti starš in ne otrok Primer - pri kosilu - noče jest, ker ni žlica prav postavljena..Se dere kot zverina, celo kosilo...Povem ji, da naj si sama naštima žlico tako kot želi, ampak ne...Dere se celo kosilo, je...ga, je naporno za naša ušesa.
Situacija dva, ki je pri nas trenutno IN - pridemo v trgovino in se vleže na tla ter plava WTF..Smo ji parkrat rekli, potem pa nama je prekipelo in sva jo enkrat pobrala ter smo šli direkt v avto in domov..Pa naslednjič spet...
Situacija tri - tale je pri nas najhujše, noče dat roke..Tako je že od nekdaj in tu se res trudimo, da to spremenimo pa nam gre zeloo počasi...Kadar spet leta naokoli in noče dat roke, jo pobašemo in gremo domov, v avto, pač nekam, da se umiri..Potem pa imamo doma vsakodnevne dolge pogovore zakaj mora dat roko, kaj vse se ji lahko naredi..Res zahteva živcev, diplomacije in spet živcev..Ker ona ne posluša, full hoče spremenit temo, ampak se ne dam. Ji tupim eno in isto stvar non stop. Pa pranje glave, spet problem..Ampak jaz sem starš in imam pravico jo postavit v kad in ji oprat glavo, ker tako mora bit. Glava se mora oprat, pa se ona jokala zraven ali pa se smejala...

Pa še glede strahu - kot sem že rekla, naša še ni nikoli dobila po riti, pa se full boji - avtomobilov, elektrike, ...Skratka, stvari za katere je pomembno, da se jih boji... Se da ta strah ugradit tudi drugače.


Se pa strinjam s Frutko - vzgoja dveh otrok ni enak, da je edino pravilo, da ni pravil

Se mi zdi zelo pomebno, da ne izgubiš živcev, da imaš v tem trenutku en drug izpušni ventil in ga pač uporabiš (namesto, da udariš otroka udari v zid, po mizi, kaj pa vem, pač nekaj..)

In verjemi mi, vem o čem govorim, ker sem naenkrat ( ko sem bila še varuška) čuvala 5 otrok starih od 1 leta do 2, 5 let ...


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Gina, zakon si

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~