Da malo razčistimo pojme:
Prvič: meni NI šla na živce žlahta od cimre, pa tudi če bi spali tam, mi ne bi šli na živce, ker pač niso bili zoprni.
Drugič: dretje, zakaj nimam pospravljene nočne omarice, zakaj nisem pojedla v pol ure (ker ne morem jest, če se mi otrok dere), itditditd mi gre na jetra. Na splošno slabo prenašam dretje.
Tretjič: bujenje ob polnoči, treh in šestih ponoči (ko se je mali končno umiril in zaspal) s prižiganjem glavne luči v sobi in dretjem: "Dajmo, previt otroka, nimam časa!!" ob glasnem žvečenju žvečilke mi tudi ni všeč.
Tudi sama delam v zdravstvu in VEDNO, preden vstopim v sobo s pacienti, potrkam. Če moram v sobo sredi noči, se NE derem in na pamet mi ne pade, da bi prižigala glavno luč. Nikoli ne žvečim žvečilke, ko se pogovarjam z bolnikom. Če kdo nima pospravljene nočne omarice in je res moteče, ga vljudno opomnim (če res predolgo traja). Če nekoga nekaj boli, se NE derem nanj. Če nekdo ne razume, kaj sem povedala, ga NE naderem. Če hoče kdo dodatna pojasnila, ga NE naderem in predvsem mu tega ne zamerim (kot se je dogajalo meni). Če res nimam časa ali če česa ne vem, se vljudno opravičim in to povem.
V glavnem - vse se da, če se hoče. Tale izjava s toplicami je pa zoprno butasta.
_____________________________
Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, takrat bo jasno, da se denarja ne da jesti.