Ja no, če tako misliš  -tvoja glava -tvoj svet. Nekako sem še šla mimo tistega šeškanja, ki ga niti slučajno ne odobravam, ampak OK, živemu človeku se vse zgodi, a ne, mimo tega pa, da lastnemu otroku rečeš, da mu ne želiš biti več mama - sorry, mimo tega pa ne morem.  In še enkrat ponavljam: upam da se res ne zavedaš, kakšno bolečino, neizbrisno bolečino otroku s tem povzročaš. Upam pa, da se tudi zavedaš, da ko enkrat v otroku prelomiš tisto sveto zaupanje, ki ga do mame ima, je ni sile in sredstva, da ga poflikaš nazaj. Ja, spet ti govorim iz LASTNE izkušnje.

Otrok je otrok, še miljone napak bo naredil, preden bo odrastel in če ti to ni jasno, potem ti osnove niso jasne. Pa tudi s prve in z druge ne bo vsega pokapiral - malo se spomni, kolikokrat si ga polomila sama, kolikokrat si VEDELA, da delaš narobe, pa si vseeno stvari počela itd Otrok je pač otrok. Ne strinjam se s tistimi, ki v jemanju in prinašanju stvari kar od nekod ne vidite nič hudega -jaz v tem vidim problem, ki ga je treba razčistit in rešit, preden postane resen, vendar da se za to otroku reče, da -parafrizirano - ni vreden svoje mame -  adijo, pamet!

Želim vam, da bi problem rešili in tudi, da bi postali malo BOLJ razumevajoči do šestletnega otroka!

Gina ti si pravi balzam na tem forumu. Pametna punca, ki zna obrazložiti svoja načela.
Sem prepričana, da sva si sorodnega razmišljanja a meni je bilo že od nekdaj težko ubesediti kar čutim in razmišljam. Hvala ti ker me razumeš

Samo to bom rekla... tepež in kričanje ne reši NIČESAR!!

Lenčica.... razumem te  In ne se sekirat..in ne si pustit pamet solit zaradi tega, ker si morda tri besede "narobe" zapisala, mislila si pa tako, kot sem te, npr. jaz, razumela...


Pa Gina

Se mi ne da pisat, priznam.... Sicer pa, zakaj bi, če pa natanko tako razmišljam...

Eh, punce.... še dobro, da se imamo radi, a ne?

_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

Ampak res!  In vedno skuša razumeti in povedati s stališča obeh strani.




_____________________________

 Gina. Delim tvoje prepričanje.

Še naša izkušnja - stari smo samo 2 leti. Oni dan smo bili v Baby centru v igralnici, kjer je gora malih žogic. Ob odhodu je naša Nika na vsak način hotela vzeti eno žogico za domov - točno tisto, nobene druge, ki bi ji jo lahko kupili v BC (in doma ima že celo vrsto žog). Smo se "pregovarjali", razlagala sem ji, da jo bo žogica pač tukaj počakala, ko bo drugič prišla, da ne more žogic kar odnesti, ker če bi vsak otroček, ki se igra tam, to storil, žogic kmalu ne bi bilo več, pa da bodo potem drugi otroci žalostni, ker ne bo žogic in ne vem kaj še. Povedala sem ji tudi, da se tujih stvari ne sme jemati, lahko samo kupimo. Vse je dokaj pridno poslušala, ampak žogico bi še kar imela. Pa sem ji rekla, da bova stopili skupaj do info pulta, pa naj tetico sama vpraša, če lahko eno žogico domov odnese. Ta ji je rekla, da ne in da ji je to mamica najbrž že povedala, da pa jo bodo žogice počakale tukaj.

To je zaleglo. Žogico je vrnila in brez solza, joka in trmarjenja smo odšli domov.

Hočem povedati to, da kričanje in sila in tepež ne pomaga prav nič. Otroku je treba razlagati, razlagati in razlagati. Pri nas to deluje dokaj uspešno že pri 2 letih, ni vrag, da ne bi z vztrajnostjo in doslednostjo obrodilo sadove tudi pri 6 letih.

Edina prava pot pa se mi zdi res javno priznanje, opravičilo in vrnitev "ukradene" stvari.