Zdravo,

Da se še jaz malo razpišem...

Prejšnji teden sem imela 2. spontani splav (v 8. tednu) . Prvi spontani splav je bil v začetku julija letos.

Pri meni mineva že 2,5 leti odkar se trudim zanositi, imam namreč težave, da nimam svoje menstruacije in ovulacije. Že eno leto hodim na kliniko za neplodnost, imela sem že operacijo, kjer so preverili prehodnost jajcevodov in odstranili pregrado. Po operaciji sem parkrat imela menstruacijo, a ovulacije baje ni bilo. Sem pa vseeno spontano zanosila, vendar se je žal končalo s SS. Takrat nisem bila tako zelo žalostna, saj mi je bilo zelo čudno da sem sploh zanosila... Tokrat sem zanosila s pomočjo inseminacije (IUI), ovulacijo so mi sprožili s tableti... Zdaj po SS sem pa zelo žalostna in razočarana, saj sem bila ziher da bo tokrat vse v redu...Imam vsake toliko kar napade joka . Prvi dan po SS sem bila čisto motivirana, da zdej se bom vzela v roke pa da bom pozitivna za naprej in da bom delala na sebi, a že naslednji dan se je to končalo, saj sem se ful razjokala, še v službi sem morala parkrat na hitro zapustiti pisarno, ker mi je šlo na jok in sem šla na WC, kjer sem se razjokala ... Najhuje je ko sem sama, ker skos o tem razmišljam, pa ful mi ne paše jesti, res čistomal pojem, skoraj nikoli nisem lačna... Sem mislila, da ko bomo enkrat zrihtali, da bom lahko zanosila in ko bo +, da sem na konju, ampak ne, potem mora biti SS... In zdej spet čakanje... To čakanje res ubija... Najhuje pa je to, ker ne vem ali mi bo sploh kdaj uspelo, ampak upanje ostaja in upanje umre zadnje...


Drugače je pa moja ginekologinja zelo v skrbeh, da sem imela že 2 SS in me je že poslala na preiskave krvi, naslednji pregled imam šele konec februarja, ko bodo prišli vsi izvidi, do takrat pa ne smem zanositi. Do takrat se moram psihično pripraviti za nadalnje boje, uspehe in razočaranja...


Res se človek ob tem sprašuje, koliko bom sploh še lahko prenesela? Bog ne daj se mi naslednjič zopet zgodi SS, ker ne vem če bi lohka še enkrat to prenesla, ampak saj pomagati itak ne moreš, lahko samo upaš na najboljše... Bo pa naslednjič strah toliko večji, kar tudi ni v redu...


Veliko upanja in sreče v prihodnosti vsem nam, ki smo to doživele... Da ne bo samo zanositev uspešna, ampak tudi nosečnost

no, preživela tale SS s tabletko v LJ. Moram rečt, da so bili moji strahovi prenapihnejno večji, kot kar se je potem dejansko dogajalo
Zjutraj sem šla not, popoldne, malo pred 16. uro, pa so me odpustili b.p. Sem šla edina tako hitro ven in prva v sobi sem splavila. Malo sem se čudno počutila, ker sem bila najstarejša v sobi (bile smo 4), krčev niti nisem imela močnih (pač take, kot jih imam ob močno menstruaciji, zame so to znosni), pridno sem pojedla protibolečinsko (Naklofen al Nalgesin sej ne vem več), krvavela sem zmerno - pač jaz, ki ob M itak ne uporabljam niti vložkov, niti tamponov. Krvavim tako malo, da mi zadostujeta dva lističa wc paprija. Ko se hoče vlit - to začutim prej in grem lahko na wc - kot bi šla lulat. Pa je pol mir za neky časa. Isto je bilo tu pri SS. Najprej so mi vstavili dve tabletki za mehčanje m.vratu (moram rečt, da je bila to zame precej neprijetna -boleča - stvar; men je zoprno da mi kdo šari z rokami po tamali, sploh v prisotnsoti nekih vajenk. Tukaj bi bilo vljudno, da vsaj vprašajo a me moti (seveda da me) oz. da povejo tile so pa vajenci/stažisti/vatevr in bi prisostovoali če dovolite?!?), ki se nista raztopili in sta ob pregledu z UZ, čez nekaj ur sami padli ven. Tudi one tabletke, ki jih dobiš za med ličnice se mi nista raztopili, edino pod jezikom sta se. Torej, ob 8,30 sem dobila one vaginalne tablete, čez tri ure une za med ličnice, nekje okoli 13,30 sem imela UZ, kjer je dr. ugotovila, da plodu ni več in da grem lahko domov. Na UZ se plod res ni videl (prej se je). Dobila sem 5 dni bolniške, doma sem (dobesedno) ležala v pojstli 7 dni. Mi je pasalo ležat, vstala sem samo za na wc in kaj jušnatega za pojest. Čim sem bila pokonci, me je bolel cel trebuh (kot pri močni M). Prav krvavela sem dem dobra dva tedna, potem sem imela še rjavkast izcedek in po dveh tednih in pol je bilo vsega konec.
Danes sem se naročila na kontrolni pregled pri mojem G, ki bo drug teden. Upam, da bo vse ok, no, čutim da bo vse ok.
Počutje se mi je izboljšalo za 180st. Prej sem bila skos neky slabotna/brez energije, zdaj se počutim bolj(š)e, kot da mi nič ne manjka. V petek začnem tudi z akupunkturo, da se hormonsko uravnovesim in resetiram telo, upajoč na novo nosečnost. Seveda bom prej (pred akcijo) počakala na prvo M po SS.

aja, ne sprašujem se "zakaj jaz", nimam nekih občutkov krivde, slabe vesti,...no, vsaj ne še. Na to izkušnjo gledam kot na nekaj, kar se je moralo zgoditi, kar se vsakodnevno dogaja in na hvalabogu se je meni zgodilo dokaj kmalu (dejasnko sem splavila v 8/9t čeprav je plod odmrl v 6t1d), nekatere nesrečnice so imele SS v bistevno višjih nosečnostih, moj je bil (vsaj) v velikosti Lešnika.

Hočem povedat, da izkušnja/krvavenje/bolečine niso bili pol tok boleča/grozna, kakor sem si jo prej slikala v glavi.