N74, za AFS teste bo verjetno res treba počakati nekaj tednov, ampak itak traja da dobiš napotnico pa da se naročiš, itd. Rezultati pa so menda v 14 dneh. Če ti lahko še kako pomagam mi javi. Za ciste žal ne vem.

In JA, JE upanje zate, 36 niso nobena leta. Zdaj si vzami nekaj časa da si opomoreš ter da daš skozi še te preizkave potem pa pogumno naprej.

n74 tudi mene skrbijo leta, imam jih sicer 3 manj, kot ti, ampak veš kaj, ne dajmo se prehitro letom, jaz si močno želim postati mamica živemu in zdravemu otročku, rojenemu ob pravem času, čeprav vem, da bo sedaj še minilo nekaj časa, dokler bom spet v boju. In po vsem preživetem sicer še nisem močna, da bi vzdržala en dan brez solza, ampak vseeno upam v to. Upam, da se mi želja uresniči.
Mojim angelčkom doma prižgem svečko in gledam plamen in si mislim ... deteca moja, vidite plamen? Upam, da ste nekje tam, kjerkoli in se zavedate ljubezni, ki vam je bila namenjena in upam, da bo prišel čas, ko boste čuvali moje dete, ki mu bo namenjeno živeti in se zdravemu in veselemu poditi naokoli. Upam ...

zvezdan sem sama tudi pomislila na to, da imajo naši angelčki tam družbo ostalih otročkov in čuvajo na nas. V teh trenutkih so take misli čisto razumljive, vsej mislim tako.

Princess Mononoke tudi če angelčki nimajo grobka, imajo lepo mesto v naših srčkih in če želiš prižgat svečko, jo lahko tudi doma. Ne vem sicer, kako je pri vas, obstaja grobek otročkov ali ne, če ja, potem jo seveda lahko tudi tam.

Danes je spet ne težek dan zame ... sodelavec se poroči, s seboj je danes v službo za par minut pripeljal s seboj svojo bodočo ženo, že visoko nosečo ... in ona mi pride izrečt tolažilne besede ... v meni pa je kričalo ... neeeeee hodi mi blizu, prosim, ker ne razumeš mojega položaja. In imam spet dan takšen, da bi ga najraje prespala in še kakšnega naprej.


Za vse eno rožico!

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

Pred tednom dni, je rodila moja sovaščanka. stara mora bit nekje okoli 40 let. približno 10 let ni nikakor ratalo, pa ss,...

No dočakala je svoj " paketek". IN to kar dvojnega. Dvojčici.

ne obupaj.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

prosim pomagajte mi....

kaj naj naredim, kak si naj zbistrim misli... vedno bolj, ko se prebližuje moj termin poroda, vedno bolj padam v depresijo... ne morem si pomagat... sama nikoli nisem z nikomer delila tega, da sem imela splav, razen z partnerjem, taščo in mojimi starši... sedaj pa čutim, da bi se morala z nekom resno pogovorti...
imam občutek, da tonem vedno globje... ko srečam v službi, ker delam v trgovini ali pa mamice z malimi otroci me to zelo zmede in si vedno na skrivaj obrišem solze.... ker se vedno postavim v njihovo vlogo in si mislim, da bi tudi jaz čez dva meseca držala v naročju taki zakladek ali pa, da bi se tako ponosno sedaj že okoli sprehajala z tako velikim trebuščkom....

prosim svetujte mi kaj naj naredim?
ker sem zelo obupana in žalostna

Anonimen: Jaz ti svetujem da greš do psihoterapevta. Ena ura stane kakih 40eur, ampak je vredno. Jaz sem šla 2x, enkrat sama in enkrat s partnerjem. Dala mi je smernice za naprej, naučila me je kako si sama pomagam v stiskah, v tistih slabih dneh. Bom še šla. Pri meni je bil sicer splav samo še kaplja čez rob, sem imela pred tem že precej težkih situacij v zelo kratkem obdobju. Ampak mi je uspelu splavat, nisem pa še tako trdna in odločna kot prej.

Loremi, taki dnevi pridejo in minejo. Žal mi je da se moraš spopadati s takimi situacijami, naj ti bom čimmnaj hudo. Jutri je nov dan!

Nič, bom še enkrat napisala.
Ja, pride tudi kakšen dan, ko je težje. Pa to ni nič narobe. Ne misli na to, kdaj bi imela rok... res se probaj čimmanj obremenjevat s tem. Saj vem, da včasih pač ni mogoče tega popolnoma izključit, ker sama tudi včasih pomislim na to. Vem kako je srečati nosečnice, mamice z vozički in vem kako je doživljati poraz za porazom....
Ampak v življenju so tudi druge, lepe stvari, ki se ti dogajajo vsak dan. Misli na to, da bo tudi tebi nekega dne uspelo, da ni še vsega konec. Kdaj pomisli tudi na to, da je veliko nosečnic, ki jih srečuješ danes, mogoče kdaj v preteklosti doživljalo podobne težave, kot jih sedaj ti, in je mogoče ravno tokrat nastopil njihov trenutek sreče, ki ga čakaš tudi sama.
Mogoče ti bo pomagalo že to, da si o svoji stiski pisala na tem forumu. Če pa misliš, da sama ne boš zmogla, pa zaprosi za strokovno pomoč. Naj te ne bo sram. Nikakor pa se ne zapiraj vase, ker bo to samo podaljšalo tvoje trpljenje.

Nitkica 11 po moje pošiljajo vse otročke  v park zvončkov, razen tiste v okolici Maribora v polje belih vrtnic. Ne vem mogoče se motim. Pa saj tudi sama dvomim, da res vse raztresejo v parku zvončkov ampak nekako mi je lažje če si mislim da je tam. Se mi zdi, da je. Ta vikend upam, da bomo le šli v nove boje po malo manj kot enem letu  . Ne znam razložiti zakaj, ampak se mi zdi da je obisk parka tudi na najino partnerstvo deloval nekako odrešilno. Držite pestke, da nam rata  .

Pogumno naprej vse mamice angelčkov!

Anonimen vem kako ti je. moj bi se moral roditi 8.2.2010 in takrat sem cel teden jokala kot dež. najhuje je ker te nihče ne razume zakaj jokaš. Hudo je vem. To so izredno težke stvari. Ko pričakuješ nežne besede razumevanja pa jih ni ali pa so pa jih ne slišiš in ti niso v pomoč. Ne vem če bo kdaj bolje...verjetno že. Tudi sama se probam izkopati iz vsega tega pa je že leto okoli. Ne gre mi najbolje.

Mogoče čas celi rane to je največ kar ti v tem trenutku lahko rečem. Izjoči bolečino...lažje ti bo.

Pogled na nosečnice pa tudi mene stisne pri srcu. Pa ne da jim ne bi želela vse dobro ampak ker bi bila tudi jaz lahko tako srečna pa sem ga izgubila. zadnjič mi je tudi moj fant priznal, da ga je kar zabolelo ko je na črpalki videl avto z otroškim sedežkom in ponosnega očeta. Tudi njim ni prizanešeno.

Drži se!

Anonimen vem kako ti je okoli mene je toliko PDP okoli mojega tako da bo takrat zelo stresno upam da nama do takrat rata nova sreca, ko gledam kolegice kako uzivajo ob svojih jim tako "zavidam" ne da jim nebi privosila ampak je tezko ker vem da bi lahko bila tudi sama med njimi. Tudi mam jaz kaksne dneve ko sem cisto otozna in razmisljam samo o mojem , naslednji dan pa vsa vesela da bom kmalu spet zacela delati na in da se je ze moralo tako zgoditi kakor se je,...

zvezdan lepo da sta se odlocila da ponovno zacneta delati na . Bomo drzali pesti da rata v prvo . Mene kar stisne ker sva nasega delala kaksno leto upam da bo sedaj kaj prej sicer moram se pocakati 23 mesce potem greva pa gotovo v nove boje.

Ojla!

Hvala vsem za tolažilne besede. Sem imela zadnje dni bolj skrb kaj se mi dogaja spodaj, pa se je po dobrem tednu vse umirilo. No, samo prsa me še bolijo. Zaradi tega me je še kar strah, če me zaradi tega, ker mi še kakšno tkivo raste notri (ker so sumili na molo). Princess Monoke, ti ki si imela podobno kalvarijo kot jaz (hematom), so tebi tudi sumili na molo?
Mene drugače moja leta še ne skrbijo tako hudo, bolj me je pretreslo dejstvo, da imam po štirih zaporednih splavih zelo majhne možnosti za donositev otročka. Seveda je tudi meni olajšanje, če se že mora zgoditi, da se zgodi dovolj zgodaj ss, če bi morala roditi mrtvega otročka, res ne vem kako bi to prenesla. Zato ste tiste punce, ki ste morale to doživeti res občudovanja vredne, da dobite še moč za nadaljne poskuse. Ampak drugega nam ne preostane, kajne?
Jaz sem že zbrala vse napotnice. Ščitnični hormon so že pregledali in je v mejah normale. Za revmatološke teste dobim napotnico nazaj v parih dneh in bom na vrsti v roku enega meseca. V genetsko posvetovalnico greva junija. Edino na endokrinologa bo mogoče treba čakati 6 mesecov, razen če plačam 80 eur in sem v parih dneh na vrsti. Sem pa pustila dopis s prošnjo, če mi odobrijo prej, pa bomo videli. V skrajnem primeru tudi plačam, da bom imela do avgusta že vse odgovore in bova vedela pri čem sva. Če bo vse ok, probava še zamrznjenčka ponucati. Uf, mi je kar odleglo, da ne bo treba toliko časa čakati. Joj, pri 46-ih imam pa jaz čisto druge načrte. Otrokom pomagati pri šolskih nalogah, naprimer

Lp, N.

n74 mene so prsa začela nenormalno boleti takoj ko se je moj mali vgnezdil pa še tudi po abraziji. Se pravi celo obdobje in še potem kakšne 14 dni. Pa me drugače nikoli ne bolijo. Tako, da to je verjetno normalno. Po moje je še tok hormona prisotnega. Ne sekiraj se vse bo še vredu!

Nitkica 11 nama je prvič ratalo v tretje ampak sem brala, da so punce za naslednjič probavale pa tudi po eno leto in več. Joj kako je to dolgo . Upam, da bomo vse kmalu srečke  potem se pa lahko dobimo na kakšni kavi in izmenjujemo izkušnje in tarnamo kako nam je slabo .

O vem da je leto zelo dolgo in moja zelja po je tako mocna pol pa splav ko sem bla ze skoraj na polovici . Upam da bo sedaj ratalo prej in da bomo sli srecno do konca!

kje ste punce. Vas je vse pregnal sonček v prejšnjih dneh? Princess Mononoke, n 74, pajkica, Nitkica11 kje ste punce? Kako se držite?

No pri meni ni nič novega...edino malo bolj optimistično gledam na vse skupaj.

hojla, danes spet po kaksnemu tednu na forumu , je bil tako lepo vreme da ni bilo casa za racunalnik. Ko pridem iz sluzbe bo pa dan za pocitek. Upam da cimprej mine ta mesec da geva na morje in upam da nam bo pinesel .
Kako pa ste kej ostale? Kam grete kaj na morje?

zvezdan, optimizem je velik del uspeha.
jaz sem na sončku, uživam pomlad.

Nekaj me zanima. A je bila katera samoplačniško pri endokrinologu? A je kakšen privat in koliko stane?

Pozdrav vsem. Pri nas pa se topli dnevi iztekajo. Zjutraj in zvečer je kar hladno, čez dan pa še kar gre.

Jaz sem bila pri zdravniku in so mi testirali kri za železo, Factor V Leiden in pa ščitnico. Test za železo je pokazal da sem zgubila vso železo (dva naravna splava). Lani sem imela 146, sedaj imam 10. Tako da sedaj jemljem železo in meso je skoraj vsak dan na jedilniku pa čeprav mi prav nič ne diši. Celo jetra (ekološko pridelana) sem naročila pri mesarju . Kar se tiče pa ostalih dveh testov, so kri ali zamešali ali izgubili v laboratoriju. Ma da se kaj takega zgodi in ravno takrat ko nimam ravno veliko krvi na razpolago in sem delala test še enkrat. Še čakam na rezultate.

Prvo po ss sem dobila na 28 dan in je trajala 5 dni. Začela se je s polnim tokom in bila čisto normalna. Pravzaprav prva normalna po nosečnosti in rojstvu hčerke (kar je skoraj 5 let)! Zdravnica pravi da naj počakam vsaj še en cikel preden se podamo v nove boje. Jaz pa sem ji rekla da obstinirala ne bom pa tudi kaj preveč intenzivno ne bom poskušala. Imam pa kar nekaj psiholoških problemov zaradi ss in se bom kar prepustila toku. Saj v prvo itak ne bo ratalo, tako da brezveze. Bova vsaj vzpostavila kak normalen odnos spet tudi na tem področju.

Razmišljam da bi šla na akupunkturo da mi pomaga pri mojih poblemih. Vem da bi bilo pametno da bi se telo čimbolj pozdravilo pred novo , po drugi strani pa nimam niti kaj dosti časa. Kdo ve kako dolgo bo trajalo preden spet rata. Tako da moj plan je da se poskušam postaviti na noge spet vendar istočasno tudi poskusiti. Bo kar bo...

vsem...

Hej Princess Mononoke dolgo te ni bilo na spregled . Ali so ti kaj rekli ali je pomanjkanje železa sprožilo splav ali je bilo pomanjkanje železa le posledica splava. Uf sem zapletla. če se čutita pripravljena (mislim psihično) se ti kar podaj v nove boje. Midva očitno še vedno nisva pripravljena...po skoraj letu No ampak vsaj premiki se dogajajo. Nisem vedela da je mojega to tako prizadelo. prav boji se ponovno poiskusiti tako da raje ne. Samo to pa tudi ni rešitev. Sploh si ne upam razmišljati, da bi se mi to ponovno zgodilo . No kakorkoli če sta pripravljena, kar pogumno naprej. Poleg tega če se prav spomnim nisi imela abrazije tako da potem po moje ne rabiš niti čakati. Za akupunkturo ne vem, baje pa pomaga tudi dober bioenergetik.

Pajkica2 žal ti glede endokrinologa ne morem nič reči, ker nisem bila še nikoli. Mogoče ve kakšna druga.

Pozdravljene!

Na žalost se moram iz teme novembrke seliti tudi jaz, tokrat sem k vam. Ko sem prvič zagledala dve črtici, sva bila najsrečnejša človeka na tem planetu. Kljub temu, da moj sicer ni pokazal ravno eksplozije čustev je bil novice vesel. Na žalost pa sva v desetem tednu izvedela, da srček ne bije, da nosečnost ne poteka tako kot bi morala a so dali še en teden časa - v primeru če se kaj spremeni. In potem je sledil en dolg mučen teden z veliko upanja, da pa mogoče bo pa vseeno OK. Vmes sem šla še na samoplačniški pregled, kjer mi je zdravnik na žalost povedal enako, le njegovo obnašanje, besede in tolažba sta bila čisto drugačna, od tiste, ki sem jo doživela pri svojem izbranem zdravniku. On je med drugim še ugotovil, da imam pregrado v maternici. Prejšnji petek so me poslali na splav s tabletami in za kar močno upam, da se mi nikoli več ne ponovi. Nimam ravno nizkega praga bolečine, ampak tole je bila pa ena sama bolečina in nič več. Najina pikica je tako končala nekje med vašimi, jaz sem sedaj že doma, bolj kot fizična bolečina me boli psihično. Ne vem zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni, vedno brez težav, problemov, sedaj pa ta šok. Vsi me poizkušajo tolažiti, z besedami, da bo pa drugič bolje, vsi me razumejo, v resnici pa tega ne more razumeti nihče. Razume lahko samo nekdo, ki je šel čez vso to kalvarijo. Ta teden sem doma, čez štirinajst dni imam pregled pri zdravniku, trenutno se trudim svojega ginekologa zamenjati, nato me čaka še ta pregrada. Junija me čaka najlepši dan - lastna poroka, na kateri bi bili trije. Sedaj bova samo dva...

karmen - en zate in bodi močna. Vem kaj prezivljas in da tolzaba ne pomaga tudi jaz sem se sprasevala zakaj ravno jaz vendar narava je ze poskrbela tako kot je prav - ne obupaj in uzivaj v piripravh na svojo poroko!

Jaz sem ze dober mesec po splavu in imam šele drug teden pregled, upam da bo vse vredu saj me je kar malo strah da bi slo se kaj narobe. A ste ve dobile izvide po ss k gin. ali na dom? sem tudi ze dobila in sem mela kar mocno, kaksno ste mele kaj ostale po abraziji?

Upam da bo naslednje leto nam mamicam malih bolj naklonjeno in da bomo v rokah drzale tako pricakovano strucko.

_____________________________

Kar te ne ubije te ojača!

Karmen7
Počasi počasi bo lažje. S časom se naučimo sprejeti bolečino pa čeprav bodo solze še velikokrat drsele po licih. Na poroki boste še vedno trije. Vidva in pa vajin angelček.

Jaz sem tudi imela rok novembra pa sem splavila konec marca...

To nedeljo je v Avstraliji materinski dan. Materinski dan... Danes je minilo točno eno leto ko sem imela UZ ki je pokazal da je srček nehal biti mojemu drugemu otroku. Na materinski dan lani se je splav začel in tako sem imela svoj prvi SS. Letos sem imela svoj drugi splav en dan pred zabavo rojstnega dneva od prvorojenke. Krvavitve so se začele 25. marca (materinski dan v Sloveniji). Moja hčerka se je rodila pa 24. marca. Materinski dnevi in jaz...

Dobila sem rezultat za Factor V Leiden (genetska napaka ki povzroča strjevanje krvi, kar bi lahko bil vzrok hematomom ki so nastajali v nosečnosti) in pa za ščitnico (nepravilno delovanje hormonov). Oba rezultata sta normalna. Tako da to verjetno ni bil vzrok splavom. Ne vem če naj bi bila srečna ker sem lahko izključila dva vzroka za splav in je večje upanje da ni narobe z mojim telesom ali pa bi bilo lažje če bi vedela za vzrok.

Zvezdan pomankanje železa ni bil vzrok za splav ampak je do tega prišlo ker sem zgubila toliko krvi. Če prepustiš naravi da opravi svoje zgubiš veliko več krvi kot z abrazijo. Jaz sem krvavela močno 7 ur. Menjavala sem vložke na 5 do 10 minut in prav toliko krat so se izločali za pest veliki strdki. Po moji laični meritvi mislim da sem zgubila tri krat več krvi kot pri prvem splavu, ki je bil prav tako naraven. Prvič sem se odločila za naravni potek ker je bil moj matrnični vrat v zelo slabem stanju (posledica dolgega dojenja in poroda - hormonov). Sedaj pa se je popolnoma pozdravil tako da sem se odločila da bom še drugič šla naravno da ga ne poškodujejo.
Ne vem če sem psihično popolnoma pripravljena, vendar nočem čakati, ker sem dosti čakala od prvega splava in poskrbela da sem uredu itd. Pa ni nič pomagalo. Mislim da je bolj loterija če bo uredu ali ne in nočem zapraviti veliko časa. Sicer pa ni rečeno da kar spet tako hitro rata. Tako da... Mene je tudi groza da se lahko spet ponovi. Po eni strani pa sem bolj optimistične narave in upam da sedaj pa bo. Pravzaprav ne mislim razmišljati kaj dosti. Bo kar bo... Vsaj vem kaj me čaka. Sem prebrala par knjig o spontanih splavih, rojstvih mrtvih otrok, nedonošenčkih in podobno. Jokala sem od prve do zadnje strani teh knjig vendar sem vseeno se potolažila da bi lahko vse skupaj še bilo še huje in bolj kruto. In kljub tako kruti usodi so se te ženske uprle in upale in večina je končno donosila zdravega otroka, ali pa celo več kot enega. Tako da vse kar nam preostane je se postaviti na noge in upati. Seveda ne bodo najini angelčki nikoli pozabljeni ali nadomeščeni, vendar nekaj tako lepega kot novo življenje je kot sončni žarek ki da vsem novo energijo in voljo za naprej.

Princess Mononoke - kako si to lepo napisala imam kar solze v oceh! Pravijo da upanje umre zadnje zato optimisticno naprej!

_____________________________

Kar te ne ubije te ojača!

Karmen 7 kot bi poslušala svojo zgodbo...do potankosti! Meni se je ss zgodil 4.7.2009 pa še vedno boli in sploh na današnji dan....danes točno leto nazaj sem zanosila. Tudi midva sva se pripravljala na poroko...tako kot ti in bum...naju je doletela ta izguba. No poroke nato nisva speljala. Naju je vse tako zelo pretreslo in žalujeva še danes. Moja poroka bo konec maja, če ne pride kaj vmes Najbolj si očitam to, da sem rekla takrat ko sem bila noseča, da kakšna debela nosečnica pa bom. Zdaj bi dala vse da bi ga imela pa če bi imela 100 kil preveč. Žalostno kako se obrne v življenju a ne?! Kot da bi mi nekdo iztrgal otročička in rekel na pa imej poroko in obleko v velikosti 36.

Rada bi ti rekla da bo bolje in da bolečina mine....kdor ti bo rekel da mine je laž, mogoče se s časom le navadiš živeti z njo. Predvidevam da si bila tako kot jaz prvič noseča....in to boli...vedno bo tvoj prvi otrok....vedno bo tvoj . Mogoče sem samo jaz preobčutljiva ampak mene po skoraj letu boli še močneje. Saj poskušaš potlačiti vendar butne s tako silino na plan da je neverjetno. Žaluj in veliko se pogovarjaj. Jaz se najlažje pogovarjam s puncami na forumu ker vejo kakšni so občutki. Kdor tega ni doživel ti ne more pomagati....ne more ti dati upanja in pravih besed. Drži se, me smo s tabo in kadar se boš hotela zjokati se zjoči!

Princess Mononoke res lepo napisano. Tudi meni se je utrnila solza. Jaz pri ponovnem poskusu ne čakam sebe, čakam njega....in blazno mi je hudo ker si želim otročička pa je moj fant čisto otopel zaradi izgube. To so težke stvari ampak vem da tudi za vse nas posije sonček. Princess Mononoke ali je to tvoja hčerkica na slikici? Če je si pridelala zelo lep zakladek.

Veliko sem brala o teh pregradah in me je postalo prav strah da jo slučajno tudi jaz imam. Čeprav mi je ginekolog rekel na pregledu po ss da je ni. Lahko da je ni videl. Tako da grem na 2nd opinion.


Veliko sreče vsem ker le še to rabimo!

Nitkica11 jaz sem dobila izvide na dom. Nič pametnega ti ne povejo ti izvidi vsaj meni ne. Jaz sem po abraziji krvavela kakšne 10 dni. Sprva zelo zelo močno potem pa vsakič manj. Prva menstruacija je malo zamudila je pa bila kar močna. Zelo me je tudi bolelo in špikalo. Ginekolog je rekel da je to normalno ker je sluznica stanjšana. Tako da brez skrbi vse je vredu. Joj kaj moramo dati vse skozi a ne?