evo, jaz še enkrat pišem. Da se sproti izpovem... Trenutno gre še na slabše. Sploh zato, ker nimam v tem trenutko nikogar s komer bi se lahko o tem vsaj malo pogovorila, ali da bi me vsaj malo potolažil... Ste nekako edine, za katere lahko zagotovo vem, da me razumete... Res je od tega že dobra 2 meseca....Ampak jo na čase tako zelo pogrešam ( ime sem ji dala Arwen)... Saj malo pomaga, ko grem na Polje belih vrtnic kakšno svečko prižgat, ampak na čase, vseeno še ni vse vredu, pogovor ali tolažba in razumevanje še vedno odtehtajo svoje... Tu pa se vam vedno lahko zahvalim za vse to. Hvala še enkrat za vse spodbudne besede... 

WHATEVER... Vsi smo tudi zate, da se lahko pogovarjaš z vami. Jaz sem tudi v tem polozaju. Sem imela SS 28.6.2007 pri 19. tednov (mojo Nežo sem morala tudi rodit). Nima nobene prijateljev v Sloveniji, ker sem več kot 18 let živela v tujini in vse prijateljev, ki sem imela v Sloveniji iz otroštvo nisem nikoli imela stikov po selitev. Imam sreče, da imam zelo dobrega moža, ki se lahko z njim pogovarjam. Imam stikov z prijateljev v tujini, kje sem živela, ampak ni isto, da res upam, da bom en dan poznala kakšne prijateljev tudi tu v Sloveniji.
VSI SMO TU ZATE, KER RAZUMEMO KAKŠNE SO BOLEČINE PO SS.

Naj vam še jaz napišem mojo izkušnjo. Začelo se je aprila 2001, ko sem na dopustu naredila test in ugotovila, da sem noseča. Opravila sem pregled pri ginekologu in nato sem čez en teden imela UZ. Ko sem prišla na UZ je bilo moje sreče konec, ker mi je ginekolog povedal, da ni več utripov in naslednji dan sem imela abrazijo, noseča sem bila 8 tednov. Svet se mi je sesul in sem mislila, da ne bom nikoli prebolela, a sem že novembra 2001 zanosila. Na začetku sem malo krvavela, a se je na srečo vse dobro izteklo in avgusta 2002 sem rodila punčko. Po treh letih sem oktobra 2005 spet zanosila, a mi je ginekolog na UZ ugovtovil, da ne vidi utripov. Rekel mi je, da bomo počakali še tri dni in naj čez tri dni spet pridem na UZ. Čez dva dni sem dobila močne bolečine v trebuh in ko sem prišla v GA so mi takoj naredili UZ in ugotovili da ni utripov, že isti dan so mi naredili abrazijo in vam povem, da je bilo grozno. Psihično sem bila čisto uničena. Noseča sem bila 7-8 tednov.
Nato sem novembra 2006 spet zanosila in me je ginekolog na prvem pregledu zadržal v bolnici. Malo sem krvavela. Imela sem strogo ležanje. Krvavitev je čez nekaj dni nehala in na UZ je bilo vse v redu, utripi so bili vidni, plod primerno velik. Ko so me po treh tednih hoteli odpustiti sem spet opravila UZ, da vidimo kakšno je stanje. Spet se je ponovila ista zgodba noseča 8-9 tednov, utripov ni. Ko mi je ginekolog to povedal še sam ni mogel verjeti in je poklical kolega ginekologa, da še on preveri, a žal je bil odgovor isti utripov ni več. Že isti dan so mi naredili abrazijo, a me niso odpustili isti dan glede na to, da je bil to že 3 SS. Naj vam povem, da me je ta 3 SS uničil fizično in psihično. Počutila sem se zelo slabo, bolečine so bile neznosne, ležala sem cel mesec, krvavela sem tri tedne. Psihično sem bila čisto na tleh , še danes mi je hudo, ko me hčerka sprašuje kdaj bom rodila, ker ona si zelo želi imeti sestrico. Ne vem kaj naj ji odgovorim. A žal še ni vsega konec februarja 2007 mi je bil na redni kontroli ugotovljen PAP C. Nato sem imela kontrole na 3 mesece in junija 2007 sem opravila biopsijo, kjer mi je bil ugotovljen PAP C5 -CIN III. Julija 2007 sem imela operacijo (Leetz) in sedaj čakam na kontrolo. Moj ginekolog mi je povedal, da ta operacija ne vpliva na zanositev tako, da lahko če hočem po tretj menstruaciji poskušam zanositi. V tem trenutku me je še zelo strah in bom raje počakala na izvide prvega brisa, da vidim kako bo. Vesela sem, da imam hčerkico, a si še vedno želim še enega otroka, čeprav me je zelo stah.

Vsem sotrpinkam pošiljam en velik objem, predvsem pa tistim, ki so svoje pikice izgubile kasneje v nosečnosti ali večkrat, res ste pogumne ženske.

Tudi jaz bom tukaj še enkrat povedala svojo zgodbo, ki se je končala pred dvema tednoma in pol. Zdaj sem se za en teden malo odklopila od RR-ja in poskusila misliti na druge stvari in se kako zaposliti, a moram reči, da je težko, je izkušnja še preveč sveža. Julija sva bila z možem presrečna, saj sem zanosila, prve skrbi pa so se pojavile že v 6. tednu, ko sem šla na prvi pregled. Na kontroli mi je g. naredila UZ in rekla, da je do nosečnosti prišlo očitno malo kasneje, jaz pa sem točno vedela kdaj sem imela O in zanosila in mi je bilo to ful čudno. Na ponovni pregled me je naročila šele čez štiri tedne, jaz pa zaskrbljena in se nisem mogla prav veseliti. Bila sem kar žalostna, sej sem pričakovala, da me bo sama sreča, ko bom noseča, pa se nisem mogla prav sprostiti, vsi pa so mi govorili, naj se ne sekiram, saj bo sigurno vse v redu. A mi ni bilo treba čakati štiri tedne, že čez 10 dni so se začeli krvavkasti izcedki in bolečine, kot da bom dobila m. Zvečer sem šla v bolnico, kjer so me pregledali in mi naredili UZ in čeprav sem malo pričakovala, je bil kar šok, ko sem na monitorju zagledala prazno vrečko . G. mi je predpisala mirovanje in buscopan ter kontrolo čez en teden in mi dala še malo upanja, da se plodek še lahko pokaže, a vrniti sem se morala že en dan prej, saj je iz mene začelo kar liti. Ker je bila nedelja in tako niso delali posegov, me je poslala domov in rekla, naj pridem v ponedeljek na abrazijo (bila sem že v 9. tednu). Čakanje je bilo grozno in kot zakleto sem bila na vrsti zadnja, šele ob dveh popoldne, do takrat sem bila že čisto na robu. Imela pa sem srečo, da so bile sestre prijazne in da sem bila v sobi s puncami, s katerimi smo se bodrile in se na koncu celo šalile, kar mi je zelo pomagalo pri prebolevanju. Po abraziji sem si kar malo oddahnila, saj so bili za mano trije peklenski tedni upanja in čakanja in obupovanja. Na srečo sem dobila dva tedna dopusta, saj se še nisem bila pripravljena srečati s stresom v službi. Občutkov praznine in žalosti najbrž ni treba posebej opisovati, tolažim se le s tem, da plodeka ni bilo in torej ni nihče umrl in da bova kmalu lahko poskusila znova. Čeprav je to bolj slaba tolažba po tem, ko se ti svet poruši, ko zveš, da v tebi ne raste čudovito malo bitjece, ki si si ga tako zelo želel in se ga veselil . Poskušam biti pozitivna, včasih mi uspe, včasih ne. In ko je hudo, mislim na to, da bom kmalu spet zagledala   in bom spet srečna v pričakovanju (zelo optimistične misli, kajne? ).

Ana Luna, pa si naju le zvohala , lepo, da si nazaj. Lepo slikico imaš, pa smo vse tri nove, pa sploh razprodaje ni . Upam, da nam bo to prineslo srečo.

Joj, kepica, si pa imela res grozno izkušnjo v bolnici, meni je bilo vsaj to prihranjeno, čeprav sem potem pri drugi zdravnici doživela hladen tuš, ko si ni dobro prebrala mojih izvidov in me je začela nadirati in me obtoževati glede abrazije, a to je že druga zgodba.

Živjo moje sotrpinke.

Naj se še jaz izpovem, sem videla da tukaj lahko napišem svoje občutke.
V sredo sem šla zopet na pregled v 10.tednu. Teden dni prej je bilo še vse ok, plodek lepe velikosti in tudi srček se je dobro videl kako tik taka. Nato sem imela zopet pregled 05.09.2007 in sem šla od doma s tako slabim občutkom, prav strah me je bilo iti in tak grozen občutek sem imela v trebuhu, kot da bi nekaj slutila.
In seveda pridem h ginekologu, lulat pa me je tiščal za znoret. Grem notri, me G pregleda, naredi UZ in se nič ne vidi. Mi reče naj grem lulat, res grem in pridem nazaj. Pogleda še enkrat, najde vrečko in notri plodek. Nato nekah časa gleda, pa gleda....jaz sem takoj vedela da sledi nekaj slabega. Nato pa reče: "hmmm, tole pa nekaj ne bo v redu". ŠOK!!!!!!!!! Jaz sem v sekundi dobila solzne oči.
Ni našel več srčka in tudi ko je pritiskal na trebuh se plodej ni nič premikal oz. "zaplaval"  in da je tudi čudne oblike.
Jaz sem mislila da ne bom ustala s postelje, noge so mi odpovedala, govoriti nisem mogla. Najina prva tako zaželjena pikica in tako se je končalo. Naslednji šok je sledil ko mi je napisal napotnico, da moram takoj naslednje jutro na urgenco na abrazijo.
Sestra mi vse postrebno napiše, jaz se seveda jokam. Grem v avto pokličem moža, nisem mogla govorit, takoj je vedel da je nekaj narobe. In tako naprej...
Prideva naslednje jutro na urgenco ob 7:50, sprejeta na oddelek ob 10:10, abrazija sledila ob 12:20.
Zdravnica ki me je čistila je rekla da sem od vseh največ krvavela med posegom in da bom ostala na opazovanju čez noč. Sem kar dosti krvavela in tudi bolečine sem imela in krče in zato sem morala ostati notri. Zvečer mi dajo kapljice za krčenje maternice in naposled sem zaspala. Zjutraj je bilo vse ok, nič več krvavitve in nič več bolečin. Nato so me odpustili n danes sem že doma.
Moram pa rečt, da nimam NITI ENE ŽAL BESEDE za osebje nan ginekološki urgenci v KC in niti ene žal besede na oddelku. Tako so mi pomagale sestre in tudi zdravnice da sem ostala brez besed. Človeške, razumevajoče in oh in sploh en velik +.
Moram pa rečt, da je bilo zelo hudo, sam poseg mislim, no vmes se itak ne spomnim ker sem bila pod narkozo. Ampak pred in po posegu pa katastrofa.
No danes sem boljše, fizično in psihično. Edino danes ne krvavim več nič, upam da je to v redu?!?!
Sedaj bom 14dni na bolniški da si malce opomorem in da malce zadiham. Ampak mislim da bo z vsakim dnem boljše in boljše. Čeprav se bom vedno spominjala svoje prve a sicer kratke nosečnosti in mojega dragega angelčka, ki mu ni bilo usojeno.

Veliko nas je takšnih ja, na žalost.

Pozdravček za vse.
Cmook.
Vesna

Naj še dodam, da sem na dan ko sem izvedela da moram na abrazijo prejokala da bi lahko bila poplava, prejokala sem tudi skoraj cel dan ko sem bila na posegu. Po posegu zvečer ko sem bila zadržana v bolnici, pa sem se sama s sabo pogovorila in moram rečt, da mi je bilo boljše. Zmenila sem se vse in razčistila določene stvari.
Močnejša sem za eno zelo zelo zelo slabo izkušnjo, ki jo lahko razumemo le tiste, ki nas je to doletelo. Moja mala pikica je tako želela, da sem močnejša in da na mnooooge stvari gledat drugače in sedaj sem dojela, za kakšne stvari se je vredno sekirat in za kakšne absolutno ne.

Moram tudi dodati, da mi je bilo hudo, ko sem na hodniku čakala na poseg in sem pomislila koliko je sedaj tistih punc za mano ali pa bile pred mano, ki so komaj čakale da se otročka znebijo. Takšnim bi naložila še kako veliko kazen na ramena. Žalostno.

Vesnyca,   Vsa občutja, ki si jih opisala, so naravnost identična mojim. Tudi jaz sem v 10. tednu doživela šok, le da ploda ni bilo sploh videt. Dva dni jokala kot dež. Čakala še en teden na naslednji pregled. Najhujši teden ...
Danes so minili točno trije tedni od abrazije in res je počutje boljše. Čas celi rane, to je res. In tudi me smo močnejše. Jaz sem si dopovedala, da je ta grenka izkušnja dobra za brušenje moje osebnosti. In ponosna sem nase, da sm se pobrala in da spet normalno funkcioniram. Tudi ti se boš.
Kar se KC v Lj tiče - tudi jaz sem bila zadovoljna s prijaznostjo sester in zdravnikov. (Ko bom naslednjič noseča (in takrat bo vse o.k. - mora bit!) bom šla rodit v Lj,)

Punce, ki grejo namerno prekinit nosečnost, imajo verjetno svoje razloge, da se odločijo za to. Jaz jih zaradi tega ne obsojam, ker ne poznam njihove situacije. Če pa seveda izhajam iz sebe, ne morem razumeti, kako lahko nekdo namerno prekine nekaj, za kar bi jaz trenutno dala skoraj vse na svetu. Ampak ljudje smo različni ...

Vesnyca, drži se in bodi močna. In, saj veš, tu smo tudi zate.

Hvala Ana Luna 

Mogoče sem res tako napisala za tiste ki namerno delajo splave ker si ne želijo otročka. Mislila sem le na tiste, ki to delajo redno in se zavedajo kaj počnejo, ampak v bistvu sploh ne mislijo nič z glavo.
Drugače pa absolutno vem, da obstaja več razlogov za katere se vsaka posameznica odloči za takšno dejanje in nekatere imajo pač dobre razloge za to. Še enkrat, mislila sem na vse tiste neodgovorne ženske-smrkle, ki to delajo redno in nimajo srca in niti ne vejo kako dragocena stvar je to.

No jaz sem danes v redu, danes spet pride moja mamica, včeraj je bila pri meni, mi malo pospravila stanovanje .
Jaz sploh nič več ne krvavim, tko da sem kar vprašala če je to ok, in menda če nimam krčev potem je to dobra kar pomeni da je maternica prazna, drugače bi pa lahko krvavela do 7 dni. No upam da je vse ok.

Sedaj pa čakam te tri mesece da vse skupaj pozabim, čeprav nikoli ne bom, da se pripravim na naslednji poskus.

Pozdravček vsem mojim puncam ki ste isto doživele in lepo soboto vam želim.

Cmook,
Vesna

Vesnyca, samo toliko ti bom napisala, da ne boš v skrbeh. Jaz sem po abraziji krvavela samo 2 dni. Pa še to bolj malo in je bilo vse OK. Jaz sem to razumela tako, kot da so me res dobro sčistili. 

_____________________________

Lana, 27.08.2009 (3.460 g, 50 cm, OG 37 cm)
6. mesec: 7.430 g, 67 cm
7. mesec: 8.240 g, 68 cm

Muca83 najlepša hvala za odgovor...si me kar malo pomirilia. Jaz sem tudi dobila takšno razlago, da je maternica prazna in dobro sčiščena. Hvala bogu. Zdej bi najmanj rabila še kakšne komplikacija.

Vesna

punce pozdravljene. sama sem svojo zgodbo že opisala. neštetokrat. Vesnyca tudi sama sem doživljala podobno.
bilo je hudo, a sedaj po treh ciklusih sem veliko boljše in že delava na novi, zdravi .
kar se tiče splavov, je v povprečju veliko več tistih, ki se take kontracepcije poslužujejo.. torej, gredo večkrat na splav. so pa v porastu splavi zrelih žensk, torej tiste, ki imajo že otroke in si jih ne želijo več.
je pa veliko manj splavov med mladostiki, ker se punce kar poslužujejo kontracepcijskih tablet.
to sem slišala na enem izmed naših predavanj..
pa tudi vsaka ženska, ki dela splav, verjamite ji ni vseeno. vedno jim ostane breme.. v duši.

tudi jaz vam želim lepo soboto. in da se rana v vaših srčkih čim prej zaceli. ne zaceli se sicer nikoli popolnoma.. vedno malo zaskeli.


_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Punce, dajmo, seksajmo kot nore!

JAZ SEM ZA  

Hudo mi je ko vidim ,koliko vsega ste doživerle.Tudi jaz nisem izjema.Ko sem izgubila pri 11mesecih mojo princesko zaradi DS ,sva se dva meseca po njeni smrti odločila za ponovno zanositev.Čez 16tednov je sledila abrazija ,plod bi naj odmrl nekje v 14tednu.Bilo je grozno in vsak dan se spomnim na mojo princesko in mojega nesojenega fantka.
Sedaj v meni rase naša Daša ,ki bo na svet prijokala januarja.Zato punce le pogumno naprej!

Punce, danes sem imela prvi pregled po abraziji. Sčistili so dobro, sluznica je o.k., hormoni "lepo delajo".

Ampak ... upala sem, da bom danes dobila tudi napotnico za odstranitev pregrade, ki so jo zatipali pri abraziji, pa je moja g ni našla. Je pa našla cisto na desnem jajčniku. Rekla je, da je po njenem mogla biti ena močna ovulacija. Je pa cista krvava.

Dobila sem napotnico za še en ultrazvok in eventuelno HSC ali LAPSC. Zdaj moram počakat na prvo m in se potem naročit na pregled. Punce, občutek imam, da so se začeli udejanjati vsi moji strahovi. Počutim se grozno.

Ana Luna , te čisto razumem kako se počutiš, sem jaz v dokaj podobni situaciji. Meni sicer niso našli pregrade, sem pa tudi že imela prvi pregled in mi je moja g. tako mimogrede navrgla, da imam v maternici drobne miome, več pa sploh ni hotela komentirati, pa sem vlekla iz nje .  Me je tudi že naročila še na en pregled, po koncu prve M, se bo menda takrat vse boljše videlo. Zdaj pa sploh ne vem pri čem sem, pa tako sem se veselila, da bomo v oktobru ali najkasneje v novembru že začeli malo delati na .

A nikar ne obupaj, saj se bo še vse dobro izteklo, le kakšen mesec dlje bo mogoče trajalo. No, tako vsaj sebe prepričujem, da ne bom čisto obupala. Drži se!

Socustvujem z vsemi. Težko je razumet, če ne doživiš. 
od mojega nesojenega dogodka (IMN) je 7 tednov. moram priznat, da je moje custveno stanje kljub času še vedno bolj na psu-ponavadi so to nedelje, ko ni nekega vrveža in je čas za "sprostitev". Včasih se sprašujem a pride čas, ko si čustveno opomoreš in greš naprej? zase vidim, da rabim še kar neki časa za nov podvig, ker se trenutno ne počutim dovolj močna, da bi lahko šla čez kakršnokoli nosečnost. ta petek mam prvi pregled po operaciji. komi čakam, da bo konec teh pregledov- vsak naslednji prinese sveže spomine.
mate kakšen recept kaj vam pomaga da grete naprej?

Pozdravček vsem

  

lusa8 - težko je reči kaj je tisto, ki pomaga da greš naprej. Prvo si vzemi čas za žalovanje in nikar ne hit, da bi čim prej pozabila na to, ker lahko pride moment, ko ti bo vse butnilo ven.

Počasi se sprijazniš s tem kar se ti je zgodilo in volja se ti povrne. Upanje umre zadnje in dokler nikjer ne piše, da se bo drugič zgodilo enako.

Sama sem sprva rada imela mir (imela upn), da sem bila sama s svojimi mislimi, sčasoma sem se odpravila ven (na sprehod, odšla na obisk do staršev, nakupovanje...), ko sem začela hodit v službo je bilo sprva težko nato pa me je 'normalno' stanje posrkalo in sem se počasi vrnila na stare tire in vedno je bilo manj dni, ko sem razmišljala o tem kar me je doletelo. So pa še vedno momenti, ko je vse taklo živo kot, da bi se vse zgodilo včeraj - še vedno pride pa do dnevov, ko sem totalno na podnu.

Čau punčke moje.

Imam eno vprašanje. Kot veste sem imela v četrek abrazijo in nato zaradi krvavitev in krčev ostala čez noč na opazovanju.
Nato v petek in soboto nič več krvavitev ali izcedkov, od nedeljo naprej in tudi sedaj pa imam krvave izcedke, recimo ko grem na stranišče in se obrišem imam malo krvav izcedek, drugače ni kot menstruacija, imam samo za vsak slučaj mali vložek da ne umažen hlačk.
Koliko je normalno da to traja, morda mi lahko katera iz izkušenj pove?

Drugače sem dobila bolniško ta teden, v petek pa moram poklicat kako se počutim in ali sem pripravljena iti v službo naslednji teden, ampak mislim da bom kar doma. Prav lepo mi je ko sem sama doma, mamica mi pride vsak dan, mož iz službe pride šele po 16h in moram rečt, da je prav fino, da sem se sama s sabo vse zmenila in tko. Sicer pride trenutek, ko me zvija, ampak potem se z možem potolaživa in seveda gledam pozitivno za naprej.

Hvala vam in lep večer še naprej.
Vesna

Vesnyca, jaz sem sicer krvavela samo en dan, se mi je pa potem rjavi izcedek kar vlekel, tudi tako na wc papirju ali kakšna kapljica na vložku, včasih je bila še kakšna kapljica krvi vmes, vse skupaj je trajalo deset dni, potem pa sem imela rumen izcedek. Je menda to kar normalno, da le nimaš vročine ali močnih krčev ali pa da ti ne vlije. Če se drugače telesno dobro počutiš, mislim, da je vse tako kot mora biti. Če lahko dobiš še kakšen teden bolniške in si še želoš biti doma, pa le izkoristi, saj ti bo samo koristilo. Tudi jaz sem bila dva tedna doma, en teden so mi predpisali v bolnici, en teden pa mi je dala osebna zdravnica in moram reči, da sem bila tega zelo vesela, saj še nisem bila pripravljena za med širšo množico ljudi, bolj mi je ustrezalo druženje z domačimi in prijatelji. Sedaj že delam in mi je to kar ok. Me pa velikokrat še vedno prevzame takšen občutek praznine in žalosti in takrat mi pomaga, da mislim na to, da bom kmalu v rokah spet držala test z dvema črticama. No, saj tega v resnici ne morem vedeti, a sploh nočem misliti na to, da bi bilo kako drugače.

Pozdravljene!

Tudi mene je pred 14 dnevi doletel SS ( v 8. tednu). Krvavi izcedek se mi je začel 9 dni prej, potem pa vsak dan bolj in nato splav doma na WC - sem čutila in videla plodek kako je padel v školjko. Nato je naslednji dan še sledila abrazija zaradi debele sluznice. Zdaj sem že v službi in sem tudi fizično in psihično utrjena, pomagal je tudi kratek dopust na morju in zlati mož  in 20 mesečni sinek.

Vesnyca, tudi jaz sem v bolnici kar krvavela in so mi se sestre rekle, da s takšno krvavitvijo sigurno ne bom šla že prvi dan domov. Imam pa seveda zlato G, ki mi je tudi naredila poseg in bila tudi na viziti in ker me že kar dobro pozna, me je seveda poslala domov in mi dala za dva dni še kapljice za krčenje maternice. Tako sem prva dva dni kar krvavela in in imela krče zaradi kapljic, potem pa dva dni rjav izcedek in potem šesti dan že nism nič krvavela.
Nato še dva dni nič in potem na morju dva dni spet malo krvavega izcedka. me je isto kot tebe zaskrbelo, ampak sem si rekla, da je verjetno to zaradi malo večjega napora, ker smo kar veliko prehodili, prej sem pa 14 dni ležala. Nato pa se je zadeva umirila in sedaj že 5 dni nimam več nič izcedka.
Mislim, da ne rabiš preveč skrbet, ker je to normalno........

Punce, moramo bit optimistke, ker v življenju nas čaka še mnogo težkih preizkušenj, ki nas vsaka zase naredijo močnejše in bolj utrjene. Ko nam bo usojeno, bomo dočakale svoje otročke in boljše je tako, kot pa da bi bilo kasneje kaj narobe, ker ni hujšega , da se rodi prizadet otrok. Imam znanko, ki ji enoletni otrok od težke prizadetosti umira in ima še največ leto dni življenja.

Tako da glavo gor in veselo naprej v nove boje, velja!!!!???

Vesnyca, za enkrat so krvavi izcedki normalni.
Jaz sem jih imela en teden, potem mal rjavih in na koncu mal rumenih. Vse skupaj je trajalo kakšnih 14 dni. Pa je vse o.k.
Vse bo še v redu, boš videla. Drži se.

Živjo punčke moje.

Kolk sem vesela da vas imam...mogoče se malce hecno sliši, ker se niti ne poznamo, ampak res sem vesela ker si lahko pomagamo inb z vsem kar ste mi napisale ste me prav zares pomirile. Žal mi je da nas je toliko ki smo že to prestale.
Jaz imam danes bistveno manj izcedkov, tako da mislim da gre na boljše, ampak pustimo času čas. Sem rekla možu da če se kaj poslabša grem kar v petek zjutraj nazaj na urgenco in naj me pregledajo, ampak upam da to ne bo potrebno.
V petek bom poklicala sestro svoje zdravnice in bom rekla da bom naslednji teden še doma, ne morem iti še nikamor, res punce.
Doma se počutim dobro in počivam ali sedim za računalnikom, sem pa tja če predolgo stojim ali sedim me kaj špikne in takrat grem počivat, zato ne grem naslednji teden sedet v službo 8 ali več ur. Bom se lepo spočila, saj gre zame, moje zlate pikice mi pa tako ali tako ne more nihče več vrniti.

Joj danes je pa tak lep dan, kakšen sonček. Upam da se vse tudi tako počutite .

Cmokca za vse vas.
Vesna

Zdaj se pa lahko še jaz dodam med vas.  Ponovno! Prvič so mi decembra 2006 odkrili molo v 8. tednu. Sledila je abrazija.

Danes je konec moje 2. nosečnosti. Jutri sledi abrazija. Bila sem na NS, kjer je zdravnica ugotovila, da je plod odmrl kmalu po prvem pregledu. Več kot 3 tedne v sebi nosim mrtvega otroka! To je neverjetno. Še manj verjetno pa je, da sem to nekako pričakovala. Kot da bi v sebi vedela, da je umrl. Uživala sem nekaj dni po prvem pregledu, potem mi je čez noč kot bi odrezal izginila slabost. Takrat me je postalo stah in sem več kot 3 tedne v strahu pričakovala NS. In potem gledam na ekranček. Ginekologinja išče. Najde, ustavi sliko in pomeri plod. Izpiše se okoli 2 cm. Takoj sem vedela, kaj to pomeni. Samo prijela sem se za glavo in rekla, pa ne že spet. Moj dragi je bil z mano in sva bila do avta oba čisto tiho. Potem pa samo objem in tolažeče besede. Jaz sem bila tako brez besed. U bistvu sem še vedno. Ne dojemam najbolje situacije. No, on je šel nazaj v službo, jaz pa domov se zjokat, da si malo olajšam dušo. In sprostiti žalost na RR.
Na srečo sva zaradi pretekle slabe izkušnje nosečnost jemala malo z rezervo, kar pomeni, da sva se držala nazaj pri veselju in planiranju. Pa nisva nobenmu povedala. Zadnje kar zdaj rabim je, da bi morala spet 100x razlagati, da nisem več noseča in zakaj nisem.

Moje življenje res ni fer! Pred dvema letoma sem izgubila mami, ki je umrla za rakom na prsih po 3 letih trpljenja. Lansko leto mi je vzelo prvega otroka, zdaj pa še drugega. Da sploh ne omenjam, kako me oče in stara mama vlačita po sodišču, da bi mi vzela dediščino po mami. Ne vem koliko bolečine lahko še prenesem...

Najbolj pa me je strah, da ne bom nikoli mogla imeti otrok.


_____________________________

Lana, 27.08.2009 (3.460 g, 50 cm, OG 37 cm)
6. mesec: 7.430 g, 67 cm
7. mesec: 8.240 g, 68 cm