sama sem dala izkusnjo UPN v 14 tednu skozi marca lani. obcutkov ni treba opisovat, ker jih itak poznate. Bom pa napisala nekaj drugega, kar mi je mami rekla.
Med mojim utapljanjem v zalosti, smiljenjem sami sebi, iskanjem odgovoraj, zakaj meni, jezi, trpljenju,.... mi je mami enkrat zelo ostro rekla: Ves, ti bos morala potegniti crto in se sama pri sebi odlociti, da je tega dovolj. Zivljenje gre naprej, sprejeti moras, kar se je zgodilo, se s tem sprijazniti in delati na tem, da prebolis.
Seveda je bil moj odgovor: Ja KAKO??????? Ampak je res. Treba se je zaposlit, tudi ce ni energije, se prisilit, da zacnes funkcionirat, se ukvarat s cim,... Ne recem, da je vse lahko, ampak odlocitev je samo nasa, da poskusamo iti naprej. Jaz sem nasla resitev v teku, da sem sprostila ventil. Pa seveda veeelikoooo pogovora.
In je luc na koncu tunela Tocno leto dni za tem, ko sva na NS zvedela, da bo treba prekinit, je prisla na svet najina navecja sreca brina, tako zelena in pricakovana in sedaj tako obozevana.
objem za vse in upam, da cim prej najdete tisto pot, ki vam bo pomagala pri tem, da naredite korak naprej
_____________________________
Preden si bila spočeta, sem si te želela, še preden si bila rojena, sem te ljubila in komaj si se rodila, bi zate umrla. To je čudež življenja. /Maureen Hawkins/