Koliko časa ste potrebovale, da ste se pobrale? Jaz sem namreč čisto na tleh ... Mož je prevzel vso gospodinjstvo, jaz pa totalno nefunkcionalna. Večino dneva v ležečem položaju z velikim cmokom v grlu ... Prijateljicam se ne oglašam na telefon ... Mislim, da sem v depresiji in ne vem, kako bom zmogla. Ne bi spet žrla antidepresivov, ker bi rada čez tri mesece poskusila ponovno ...
Nekje na forumu sem zasledila naslov Prazna zibelka, strto srce - je to knjiga? Mi priporočate kakšno literaturo?

Ana Luna tako je, res boli, zelo boli. sama sem se izjokala. veliko govorila in veliko pisala na rr. meni je to zelo pomagalo. nisem se z drugimi pogovarjala razen z mojim partnerjem, kasneje sem že tudi kakašni kolegici potožila. smo si zelo različne in tudi različno vso situacijo doživljamo. mene je držalo to pokonci, da nisem sama. pa da je veliko žensk, ki so to doživele ali še hujše rodile mrtvega otroka. ja, sem že slišala, baje je to knjiga, malo pobrskaj z iskalnikom, pa ti bo odprlo kako stran, na kateri so se o tem pogovarjale.
mogoče je dobro, da tudi potem vse skupaj pogledaš z objektivnega vidika. da se je očitno moralo zgoditi. za ta zarodek običajno ni prihodnosti, ni združljivo z življenjem. je težko, a s časom lažje. mogoče ti bo bolje tudi po abraziji. vsaj meni je malo odleglo. da je mimo.
za mano sta dva ciklusa in poskušava ponovno. ker želja po  je zelo močna in se veselim nove, a upam tudi uspešne nosečnosti.

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Pozdravljena,Ana Luna.
Tvoje pisanje čisto razumem.In lahko ti povem le,kako sem se jaz pobrala in koliko časa sem potrebovala za to.Spontani splav sem imela 30.11 lani,in vse do danes sem trdo delala na sebi,da sem preživela.Dobesedno.Jaz sem lani izgubila tudi meni zlo drago babico,letos januarja pa še fanta.Tako,da je bil šok še toliko večji.In sem ga toliko težje prebrodila.V prvih mesecih nimaš skor kaj za naredit-lahko jočeš,lahko se pogovarjaš z bližnjimi,lahko bereš literaturio,lahko poiščeš strokovno pomoč.Začni delati na sebi.Jaz sem zato potrebovala pomoč psihiatrinje in psihoterapevtke,ker sama nisem zmogla.Kasneje,ko sem prišla in najbolj črne teme,sem si začela že pomagati sama.V veliko oporo sta ti lahko knjigi "prazna zibelka,strto srce" in "življenje je tvoje",na www.med.over.net pa deluje tudi forum "ko starši žalujejo".Tud stran "drustva solzice" ti priporočam.Marsikaj koristnega najdeš tam.
Jaz sem zaradi žalovanja za mojo malo Anne Marie obiskovala tudi "polje belih vrtnic" v Mb,nekaj časa.In je pomagalo.

Če imaš msn,in si želiš kakšnega klepeta,mi lahk na ZS pošlješ svoj naslov,pa te kliknem.

Drži se,punca!

aspirin in Ana Luna .

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Po prvem splavu niti nisem bila posebej žalostna, saj sem vso žalost pokurila že tisti teden prej, ko sem krvavela in trepetala, kaj bo. Drugi me je pa dotolkel. A nisem tip človeka, ki bi pestoval žalost. Enkrat sem šla skozi to - pestovanje žalosti mislim - zaradi neke druge reči; in tisto ni peljalo nikamor, čista samodestrukcija. In me je izučilo, da je treba gledati naprej. Žalovati, jokati, magari besneti -  in iti naprej.

Pet mesecev po drugem splavu sva se odločila za ponoven poskus in spomnim se, da nisem ob tem občutila nikakršne evforije...zdaj je ta otrok star več kot eno leto in proti koncu nosečnosti sem se dvakrat ali trikrat zjokala zaradi obeh neuspelih nosečnosti. Kar tako naenkrat sem se spomnila in me preplavila žalost...od takrat pa tega ni več. Recimo, da sem zdaj, več kot dve leti po obeh splavih, zadevo prebolela do tiste mere, ki je pač možna.

Aja, kar se pa tiče knjige "Prazna zibelka itd"; mene je strašno živcirala in mi ni čisto nič pomagala. Predvsem zato, ker je skoraj izključno govora o izgubi kasneje v nosečnosti, pri in po porodu. Ob prebiranju sem se počutila kot ena, hm, tepka , ker sem žalostna zaradi zgodnjega splava, ko pa se ti vendar lahko naredi še kaj veliko hujšega. Saj to je res - a v tistem trenutku nič ne pomaga, da to veš. Skratka jaz se v njej nisem našla.

Kodrana, aspirin in jančika - hvala za vašo tolažbo. Upam, da se bom skozi današnji dan prebila vsaj malo lažje kot skozi včerajšnji. Pomaga že to, da je praznik in nisem sama doma.
Saj vem, morala se bom pobrat, slej ko prej, in tudi razumsko sem si razložila, da je bil tak konec očitno najboljši, narava že ve. Ampak ... veste, kaj me najbolj uniči? Lastne misli, notranji monologi ... Tu sem pa ekspert za napletanje in analiziranje in včeraj me je resno zaskrbelo, če jih bom lahko obvladala. Mož mi pravi, da si preštevam rane, namesto, da bi si jih povila in šla naprej ...

Pusti notranjim monologom prosto pot.Očitno ti žaluješ na ta način.In te razumem.Nikakor pa ne zanemari partnerskega odnosa-midva sma žalovala vsak po svoje,pa je tudi ljubezen izginila.Žal.In sem danes brez otroka,in še brez partnerja.

Drži se...

Joj, kako žalostno . Poznam tak primer, se je pred kratkim to zgodilo nekemu kolegu. Punca je na NS izvedela, da je nekaj narobe in je šla na splav, potem pa so se začela očitanja, obsojanja, prepiranje.

Srečno in drži se.

Ana Luna, bodi močna in se ne pusti, da te dotolče. Tudi jaz sem bila čisto na tleh, ker sem si tega otročka resnično želela in sva s partnerjem že sanjala ali bo fantek, punčka, zbirala imena....
Ko sem zvedela, da je plod odmrl me je G. želela naročiti na ponovni pregled šele čez 5 dni oz. da se takoj naslednji dan oglasim na urgenci, ker je bila dežurna in bova takoj naredili splav. Odločila sem se, da grem naslednji dan, ker bi se mi od tistega čakanja verjetno zmešalo in bi imela preveč časa za razmišljanje kaj, zakaj, kako...
Po splavu je meni zelo pomagalo, če sem se o tem pogovarjala, tudi s tistimi, ki sploh niso vedeli, da sem bila noseča. S partnerjem sva tudi veliko govorila in tudi jokala, ta izkušnja naju je še bolj povezala in si zdaj še bolj želiva nove pikice.
Boš videla vse bo OK, samo ne pusti se, da te žalost premaga, bodi močna zase in vse tvoje bližnje, predvsem za moža.
Javi se še kaj.

Pozdravljena!
Za mano so že 3 SS pa po vsakem je bilo, vsaj zame težje. Sem se dolgo vase zapirala . Saj mi ni bilo nerodno govoriti o tem, ampak enostavno nisem zmogla, besede so vsakič zastale v grlu. No zdaj počasi spet prihajam k sebi. Maja sem imela op pregrade, zdaj pa delamo na . Pač vsak žaluje na vsak način. Vzemi si čas, boš videla, da bo postalo lažje. Jaz sem ravno danes spet sanjala, da sem rodila. To tako živo, da sem v sanjah začutila bolečino popadka ali vsaj kar si jaz predstavljam pod tem. Pa porod ni nič bolel, sem verjetno mela EA pa zredila se tudi nisem  ! Ko pa sem se zbudila pa ni bilo nikjer . Smrk . Danes imam slab dan. Vem pa, da bo jutri bolje! Glavo gor, treba je naprej! Pa še en velik

Danes je točno 7 tednov, ko sem imela ss pri 19.tednov. Še danes mi je kar hudo. Ni tako hudo kot je bilo, vendar tudi, če misliš, da je najhujšega že mimo te spet v srcu zaboli in si spet v jok.  Najhujše je, ko izveš, da spet ena znova noseča ali je pravkar rodila.

Vem, da bom potrebovala še kar nekaj časa, da se vrnem v svoje "staro stanje" (čeprav se mi zdi, da ista ne bom nikoli več, le močnejša, trdnejša in bogatejša za eno grenko izkušnjo), mam občutek, da je tisto najhujše že mimo. Včeraj sem imela abrazijo. Počutje je boljše. Upam, da to ni le trenutni vzpon ...

Ana Luna,
vsak žaluje po svoje, pomembno je le, da si s partnerjem stojita ob strani. Najtežje se je sprijazni s smrtjo otroka, pa čeprav je to že v zelo zgodnji nosečnosti. Jaz sem to doživela na koncu, ko bi morala roditi. Preteklo je tri mesece. Je že nekoliko bolje, čisto bolje pa tako ne bo nikoli. Najbolj me iz tira spravijo dojenčice, ki so stare toliko kot bi morala biti moja, ko jih vidim je kriza.
Če se moraš zjokati, se zjoči, če hočeš o tem govoriti, govori. To je edini recept, da se otreseš  bolečine. S partnerjem si privoščita kakšen vikend stran od doma. Če boš rabila pogovor se mi lahko oglasiš tudi  na ZS.

LP
Silvya

Lep pozdrav

No, to je pa je lepo.
Ne bova nehala dokler se tudi nama sanje uresničale.

Upam, da bo lahko sporočila, ko bo "ne pričakujem M v decembru"  

Sem si rekla, da se bom distancirala od foruma, pa enostavno ne morem. Nikoli nisem prej brala tega foruma, kar nekako izogibala sem se ga, zdaj pa požiram zgodbo za zgodbo in jokam. Po eni strani mi je lažje, ker vidim, kako se še bolj grozne stvari dogajajo, da sem navsezadnje imela mogoče srečo, da se je tako zgodaj končalo, da sem imela srečo celo v tem, da sem moje malo bitjece videla, da sva nekaj trenutkov kljub vsemu ležala drug poleg drugega. Pa vseeno, zakaj še vedno tako boli. Oba večera doma se mi je uspelo lepo umiriti, mirno zaspati, zjutraj se pa vse vrne nazaj. Prav slabo vest imam do Eme in Maksa, sploh nimam volje, energije, moči se ukvarjati z jima, pa vem, da bi mi to najbolj pomagalo. Ko pa pridem do njiju, ju pa samo objemam in lubčkam, da jima grem že na živce in nimata pojma, zakaj zraven jokam ko dež. Možek je zlat, ampak večno me tudi ne bo gledal take. Pestujem sovjo žalost in se mi zdi, da nikakor ne bom mogla dočakati časa, ko bova spet lahko razmišljala o novem otročku, o novi nosečnosti. Vsak dan je ena taka muka, trenutno... Po eni strani že komaj čakam, da grem nazaj v službo, po drugi strani se mi pa zdi, da mi bo vse tako odveč, da se bom morala prav prisiliti k boljši volji, k temu, da ne bom na vsakem koraku kazala svoje zagrenjenosti.

Hvala punce, ker me berete, trenutno mi to najbolj pomaga, da govorim, govorim, govorim, tukaj pišem o vsem.

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Pikabu, res je hudo, ko doživiš tako izgubo. Vsak dan je težek in to je normalno. Ampak, kot si že sama napisala, ne bo vedno tako. Pobrala se boš in rane se bodo počasi zacelile. In ti boš še močnejša, kot si bila.
Vzemi si čas za svoje žalovanje. Služba bo počakala.
In vedi, da smo v mislih tudi s tabo.

ana luna - sama sem po drugi upn imela blazne težave - ko sem bila doma zaprta je bilo v redu, ko sem mogla ven je bilo groza - imela sem občutek, da se mi bo zmešalo

Odšla sem k psihologinju - v ljubljansko porodnišnico. Veliko sva se pogovorili, razložila mi je proces žalovanja, ocenila je moje psihično stanje - po obisku sem se počutila bolje, čeprav sem odlašala, da bi šla tja, da me ne bi nafilali s tableti (to je zadnje kar ti dajo).

Prebrala sem tudi knjigo, ki jo omenjaš - ne morem rečt, da mi je pomagala, dobila sem pa nek nov pogled, mogoče takrat tudi tolažbo. Če jo boš prebrala mogoče ne bo nič lažje, mogoče bo - škodovati ne more

natasarobi, hvala za tvoj odgovor, verjetno pa je bil bolj namenjen najini sotrpinki Pikabu, ki se je žal znašla med nami in si povija še sveže rane.
Jaz sem svoje že povila, brazgotina pa seveda ne bo nikoli več izginila.

Meni tudi ne bo izginila. Vsak dan se sprašujem ali bi bil fantek ali punčka, komu bi bil podoben, bi imel kal laskov ko bi se rodil, kakšnega bušija bi imela,... vprašanj je nešteto.

Tudi jočem, in tudi mojega dragega spravim v jok.

Srečno vsem.

Čimprej zagledajmo !

Šele danes sem vsa tale sporočila lahko prebrala, prej sem vedno tako jokala zraven, da niti nisem vedela, kaj berem. Vidim, da vse doživljamo kar podobno. Mene je pa kasneje treščilo, glede na to, da mi je plodek tako padel ven, če bi se videlo, katerega spola je bil otroček. Ful me je žrlo, da bi vprašala, pa sem si rekla, da bodo gotovo mislili, da sem nora, tako da ta vprašanje ostaja. Zdaj je naš mali angelček. Poigravam se pa z imenom Rudi. Enkrat mi je en prijatelj, ko sem bila v drugi situaciji predlagal to ime, ker nosi lepo sporočilo: Resnično Upanje Daje Izhod. Ta prijatelj je žal že umrl, veliko premlad, veliko prezgodaj. Ko sem razmišljala o tem imenu, sem si rekla, da se mi gotovo smeje z nebes dol, smeje, ker se s tem počasi pobiram. A veste, kaj mi je zanimivo? Danes sem klicala osebno zdravnico, pa še h G sem se naročila. Kako so vsi utihnili, ko sem povedala, da sem imela SS. Je bila pa za naročanje pri G ena res prijazna sestra. Sem prosila, če mi lahko da tak dan, ko bo zagotovo delala moja G. Zdaj sem namreč imela kar nekaj težav, pa vsakič je bil drug zdravnik in tokrat res želim priti k njej, pa mi je dala telefonsko direktno v ambulanto, da tisti dan pokličem, če dela, pa obljubila, da ne bom imela težav s prenaročanjem, če je ne bo. Vsaj to mi je v tolažbo. Se pa trenutno v sebi najbolj borim s tem, kdaj znova poskusiti. Ne bom razlagala vsega, kaj bluzim s svoji glavi in kakšne "zahteve" vse imam. Po eni strani bi rada počakala vsaj do junija, julija, po drugi si pa tako želim biti spet, da ne vem, če ne bi takoj, ko minejo ti trije meseci. Se mi zdi, da ravno zaradi tega, ker tako tuhtam, kdaj bi se spet lahko to zgodilo, ne dobim tiste odrešitve. Druače imam pa tudi jaz hude monologe v svoji glavi.

Hvala vam punce za vso podporo, veliko lažje je z vami tole preživljati. Ta teden si bom vzela, da si odpočijem, sem tudi sama doma, brez otrok, danes sem si res privoščila dolg spanec, ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako dolgo spala.

Veliko poguma vsem, pa tistim, ki že lahko delate na , želim čim prej .

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

 Danes je 12 tednov in 4 dni, ko sem rodila (ss) mojo Nežo (19.tednov).

Čez 6 tednov in 5 dni bi imela rok.
Vedno mislim na tega kako bi bilo sedaj in kako bi čez par tednov šla na porodništvo.
Doma še vedno ima sobo narejeno za novega clana, v moji omari imam nov vožiček, v možu pa še novo jajčko... Potem še nov avto sedež, igračke do svoje sestre, ki mi je dala za materinski dan.

Ne vem! Malo mi je bilo hudo včeraj, ko sem imela rojstni dan. Pričakovala sem, da bom praznovala 27. rojstni dan z mojo Nežo, vendar tako ni bilo   

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm