2.7.2007 en dan pred mojim rojstnim dnevom in 5 dni pred najino poroko sva izgubila otročka v 9t. Nato sem hitro spet zanosila in 11.3. 2008 v 35t rodila mrvega sineka Gašperja! Bil je najlepše bitje kar sem jih kdaj vidla. Imel je oranžne lase kot moj ati, nosek mojega moža (njegovega atija), moje ustnice... Danes bi bil PDP. Če bi malo zamujal, bi bilo to darilo mojim staršem za 25 let poroke. Postala bi dedek in babica. To bi bilo darilo.
Vsak dan grema na pokopališče prižgat svečko in mu zaželet lahko noč.

Samo 3 dobre tedne je minilo od poroda moje mrtve punčke. Zaradi posteljice, ki se je odluščila, je umrla v mojem trebuhu. Nimam besed, kako bolijo take stvari. Čas celi rane pravijo in vem, da bo zacelil tudi mojo. Pozabila pa nikoli ne bom njenih brcik, ki so me še večer pred grozno novico pomirile in popeljale v spanec.
Če bi se rodila, bi moja prva hčerka dobila sestrico Lino.

Dne 20.3.2008 nas je zapustil 11 mesecev star Nil(moj nečak).
Ob 3.30h zjutraj je v bolnici v mamicinem naročju umrl z nasmeškom,ki ji je ga naklonil.
16.4. bi bil star 1.leto.


NIL ZELO TE POGREŠAMO ČUVAJ NAS .

_____________________________

druzina je zame vse!!

Jaz imam tudi enega  . Leta 2001 sem na rojstni dan mojega fanta (očka) imela SS v 12. tednu. Diagnoza: srček se ni razvil. Zdaj bi bil/bila star/a 7 let. Še zdaj se spomnim (kot da bi bilo včeraj) neprijaznega sprejema na urgenci,slike na UZ in potem čakanje vso noč na abrazijo. Otroka sva si močno želela in naju je ta izkušnja zelo prizadela. Kar naenkrat so bile povsod same nosečnice, vozički in dojenčki. Ne vem kolikokrat sem se doma zlomila . Nisem vzdržala. Mi je bilo pa še težje ker je bila istočasno noseča moja veliko mlajša sestra. Ko se je moj nečak rodil, bi ji ga najraje kar ukradla. Nisem bila nevoščljiva, hotela sem le zapolnit tisto praznino. Sploh pa, ker sem težko spet zanosila. No, septembra 2003 sem tako dobila svoj drugi zakladek, oktobra 2007 pa še tretjega. Svoja fanta imam najraje na svetu.
Zdaj vem, kaj je morala preživljati moja mama, ko je izgubila mojega bratca  in sestrico , oba stara komaj 2 meseca (nista bila dvojčka). Pa tudi jaz ju pogrešam. Vedno sem si želela starejšega brata, pa mi ga je usoda vzela. Sestrice se pa spomnim. Še zdaj mi gre na jok , ko se spomnim njenih čokoladno rjavih očk. Pa tako lep dojenček je bila. Alain, Natalia žal mi je , ker se nismo mogli igrati skupaj.

Joj, moram nehat pisat, če ne bom čist mokra.


_____________________________

Otroci so naše največje bogastvo! Čuvajmo jih!

http://janja73.mojalbum.com
http://zo-ja.mojalbum.com

Punce iskrena hvala vsem za tople besede na forumu,preko zs.Res vsem še nekrat hvala.

Včeraj je G ugotovila,da najini  ne bije srček.Videla se je glavica skratka vsem sem videla na monitorju,če bi mi se še enkrat tole zgodilo bi rekla nikoliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii več tega nočem videti tega bitja,ki mu je nehalo biti srce.Grozljivo,nočna mora.Najhuje je bilo nobenega izcedka,nobene krvavitve z mirnim na pregled na kri,vodo na UZ in tam grozljivka šok od šoka žal.

Pridem domov ačne se izcedek kličem frendico takoj na urgenco,takoj ponovno na UZ gospa  ne vidim utripov.PO ZM sem bila noseča 10t1dan,plodu je nehalo biti srce pri 8t2dni.Nič abrazija počakamo čez noč,jutri ponoven UZ.Danes zjutraj ponovno UZ vsaka čast osebju splošne bolnice Rakičan za vso prijaznost,ki so mi jo nudili v tem težkem trenutku.UZ monitor obrne ne ne najdem utripa jaz pa nočem videti in že so solze lile je takoj obrnila proč,jaz v solzah v očeh v halji do mize,kjer so naredili abrazijo.Punce moje .

Sedaj pa 12.6 imava dr.Zorna v LJ in se bom posvetovala in prosila za genetsko preiskave vedno ob istem času gre vse skupaj po gobe,no tokrat je malo dlje zdržalo kot prvič.Samo vseeno boliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii,neizmerno boli.SEm bila pozitvna polna energije vam povem nisme mislila,da sem v resnici tako šibka.Šibka sem ratala do konca.Sedaj bo m počivala dobila antibiotike,pri svoji G ponovno čez tri tedne,nato posvet v LJ in gremo naprej.

13.06.praznujem 30.letnico za moževo sma bila oba zelo srečna takrat sem bila že ,sedaj pa prazna polne bolečine in obupa.Boma pa šla direktno iz LJ na Slovensko obalo,kjer boma sama za vikend praznovala mojo 30.letnico če bo v solzah pa naj bo v solzah.Imam ljubečega moža,neizmerno ga imam rada kljub tmeu kaj se nama dogaja.

Dragi možek hvala ti,da si v teh trenutkih z mano.

Punce tudi vam iskrena hvala vsem in vsaki posebej.

Vaša Mojca


_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

12.5.2008 sem rodila tudi jaz...žal svojega angelčka Jakca. Po mojem občutku je umrl dva dni pred tem, saj ni bilo več njegovih gibov zvečer... Bilo je premikanje v plodovnici...zaradi mojega gibanja. In sem to pač zamešala s tem, da se je pač pred porodom umiril in da se samo malo upre na stene maternica vsake toliko... Nekaj v meni je vedelo, da je sreče konec. Pa se prepričaš, da si obremenjen, da kompliciraš,...
Imel je popkovino okoli vratu...ampak sumijo, da je razlog drugje. Rezultate obdukcije še čakam.

Pdp bi imela 28.5.... Upam, da bom mirno prenesla ta dan.

Hvala mojemu dragemu sinku Timu, mojemu možku, družini, prijateljem...in petra*- tebi za pomoč.


_____________________________

Amor Omnia Vincit

tamara

Pridružujem se tudi jaz,...

Dvojčka Tjaš inTjan, rojena 16.1.2004, v 27 tednu le dva dni za mojim rojstnim dnem..

Zgodba je predolga in še vedno boleča,..........

Tjaš je umrl v meni, da bi rešili drugega- Tjana so se odločili za carski rez,... vendar je tudi ta naslednje jutro 17.01.2004 umrl.

Kmalu zatem me je zapustil še njun očka (odšel z drugo)- s katerim sva bila skupaj 9 let in sva si skupaj ustvarila dom.

Da pa je bolečina še večja, je dal svoji punčki isto ime kot sva ga dala midva najinemu fantku - TJAŠ-a.- baje kot spomin na naju - obup!!

Bilo je hudo, res hudo,.. mislila sem da ne bom preživela,...

Sedaj je že 4 leta od tega,.. doma imam 6,5 mesecev starega fantka, mojega sončka. Ob strani pa mi stoji njegov očka, ki me je sprejel skupaj z mojima angelčkoma. Sedaj skupaj hodimo v LJ v Park zvončkov,...  obiskat polbratca.


Pogrešam ju,.. zelo... rada vaju ima vajina mami.

alex 28, res imaš žalostno zgodbo, privoščim ti srečo z novim partnerjem in vajinim sončkom. Moj otroček je odšel v 9tednu nosečnosti. Dva tedna preden se mi je to zgodilo sem sanjala da sem v omari našla majhen okostnjakec fetusa. Točno en teden pred splavom sem sanjala, da me ena  ženska stiska za nosečniški trebuh in da kričim pomagajte mi, zadušila mi bo otroka. Po splavu pa sem sanjala en kaktus v lončku,ki je imel polomljena oba ročaja, na kaktusku pa sta bila dva modra cvetova spominčice. Po moje je bil fantek in vem, da se nekoč še srečava. - 2006  13.11( odmru pa je že približno teden dni prej)

Pa še to naj dodam. Ko sem začela krvaveti, sem šla v Postojno na urgenco, kljub temu, da imam ginekologa v Izoli, ker pač stanujem nekje v mes in smo bili ravno v Postojni na pici. V Postojni me je starejši ginekolog pregledal obrisal s tamponi veliko krvi, mi pokazal otročka na ultrazvoku, na moje vprašanje, če je utrip, ki sem ga zastavila dvakrat, pa ni odgovoril. Rekel je le , da če bo obstal bo, če ne pa ne, da je to naravna selekcija in tako mi je dal upanje, da bo mogoče še vse v redu, čeprav je že odmrl. Mi ni dalo mira, pa sem šla naslednji dan še v Izolo, ker se mi je zdelo, da ni v redu. Takoj so prvo pogledali utrip in sporočili, da ga žal ni.Z možem sva se ustavila pred cerkvico na Markovcu, kjer bi kmalu spustila dušo. Doma sem še bruhala od hudega in naslednji dan sem šla nazaj v bolnico, da mi naredijo obrazijo. Sem ponovno zanosila lani in imam pet mesečnega sinčka( Prvi ima že pet let). sem mislila, da ko ponovno zanosim, mine bolečina, pa ni tako. Nihče ne zamenja, ne zasede mesta naših angelčkov. Vseeno sem srečna, da imam zlatega moža in dva lepa otročka.

sploh ne vidim več črk, zaradi solz, ki mi tečejo. Z vsakim postom mi bolj lijejo po licu. Niti predstavljati si ne morem kako grozna in huda mora biti bolečina za vse mamice, ki so izgubile svoje sončke. Posebno boleče se mi zdi to, da že držiš sončka v rokah, je pri tebi par dni ali mesecev, potem pa ti umre.

Vsem mamicam pošiljam angelski objemček in vam povem, da mi je resnično žal, da morate doživljati to hudo bolečino.

Tudi jaz sem izgubila mojega sončka  Staša. Bil je rojen točno dva meseca prezgodaj v 31t v mesecu maju 2008 in po dobrih treh urah borbe za življenje me je zapustil, čeprav je moja celotna nosečnost potekala brez kakršnikoli težav. Prav danes sem bila v Parku zvončkov na obisku, kjer se igra z ostalimi sončki, ki jim ni bilo usojeno biti z nami. Upam, da bova imela s partnerjem še pogum in se odločila za novega sončka . Zato vsem vam, ki trpite ob izgubi vaši sončkov .

_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Alex28-lepo pozdravljena.Če verjameš ali ne ,sem večkrat pomislila nate oz na tvoja dva angelčka ,saj sem tvojo zgodbo poznala že od MONa in tud sama sem na njem sodelovala.

Danes si mi zelo polepšala dan ,ko sem prebrala ,da imaš sinčka in ljubečega partnerja.Vse dobro vam želim!

lp
ajšina mamica

Hvala Lusa za pozdrave in me veseli, da sem ti polepšala dan in hvala za lepe želje. Tudi tebi želim vse dobro in hvala ker si mislila name :)

Vsem mamicam en velik objemček

Prejšnjo sredo sem bila na NS, noseča 12 tednov. Niti sanjalo se mi ni, da bom najino pikico takrat videla prvič in zadnjič.

"Ampak ne vidim utripov" mi v mislih neprestano odzvanjajo besede ginekologa.    

_____________________________

Živa - 22. 11. 2006
Tilen - 17. 10. 2009

Žal mi je...meni se je zgodilo enako. Leto dni je od tega.
Tukaj si lahko prebereš mojo zgodbo.
http://www.ringaraja.net/forum/Dober_konec/m_3141537/tm.htm 

Joj, me kr zvija ko berem te vaše zgodbe. Vsem vam, mamicam malih angelčkov en velik 

Žal mi je, da se naša zgodba tolikokrat pojavlja, pa nihče ne ve zakaj.
24.8. dan po tem ko sem prišla z dopusta je bil zame njasrečnejši dan, zjutraj sem zagledala  močni , skuham kavico, zbudim mojega in mu pod nos pomolim test. Tisti dan sva bila oba tako pozitivno pretresena, da se niti ne spomnim, kaj sva potem še počela. Komaj sva čakala prvi pregled, kjer je bilo vse OK, moja prva nosečnost, brez kakršnihkoli težav, ni mi bilo slabo,... Vse super. Naslednji teden bi imela nuhalno, pa se pač ni tako izteklo.
V čet. ko sem prišla iz službe sem opazila rahlo pikico na spodnjih hlačkah, pa se mi je zdelo, da ni nič narobe, ampak ker sem imela planiran vikend v tujini, sem vseeno rekla, da bi se šla v petek zjutraj pokazat k g. In tukaj se vsa zgodba konča. Diagnoza, pikici je nehal biti srček, predvidevajo da tudi zaradi tega ker je zaostajala v rasti, noseča naj bi bila skoraj 11 tednov, pikica pa je bila velika za 8/3t. Spomnim se, da sem prišla vn z ordinacije, mojmu ni bilo treba nič reči, ker sem samo padla v jok in potem sva šla v Ljubljano, kjer so bili zelo prijazni.
in zdaj ležim doma in hočem biti pozitivna, na trenutke mi celo uspe, so pa trenutki ko se zlomim. Resnično se trudim, da ne bi razmišljala v smislu, kaj pa če sem jaz kriva, vem da nisem, ampak včasih preprostno ne morem mimo tega. Pa si rečem, pa saj bomo čez 3 meesece spet poskusili, pa me zagarbi panika, kaj pa če bo spet enako. Ma enostavnio imam preveč časa za razmišljanje. Enkar tbo že boljše, ampak pozabila pa en bom.

Vsem en lep