_____________________________

Ko se otrok rodi, si ne moremo kaj, da ga ne bi ljubili in skrbeli zanj.
Epictetus

pozdravljene malo berem pa sem prišla tudi jaz na to temo bila sem majčica2010 a sem pred enim mesecem imela splav saj na drugem uz ni bilo več ploda. Sploh nisem mogla verjet da se to dogaja meni saj nisem imela nobenega opčutka, da bi lahko šlo kaj narobe saj imamo doma 3 nagajiva dekleta in nisem pričakovala , da se bo prav neni to zgodilo. Še vedno mi je težko pri srcu a odločila sem se , da grem čez 3 mesece v nove boje in upam ,da se bo tokrat lepše izteklo. Vsem ostalim pa

Tudi jaz sem se poslovila od majčic 2010...
Moja pikica se je poslovila pred dobrima dvema tednoma v 19. tednu, zaradi hude srčne napake. Imenovala sem jo Lara, nihče ne ve, da ima ime, niti moj . Pravkar gori svečka za njo . Hudo je, pa verjetno bo še dolgo tako...


_____________________________

od 10.12.09 najina pupa spančka med angelčki :(

Pozdravljene,
pred 14 dnevi sem se tudi sama morala posloviti od svojih dvojčkov v 23. tednu, svoje mesto sta dobila na polju belih vrtnic. 30.11. je bilo na pregledu še vse ok potem pa mi je naenkrat močno narastel trebuh, nisem dočakala naslednjega pregleda. Izkazalo se je, da zaradi preveč plodovnice, namesto da bi otročka bila tako velika. Šlo je za sindrom transfuzije od dvojčka k dvojčku in v enem ovoju skoraj ni bilo več plodovnice v drugem pa po ocenah okoli 5 litrov. No začela mi je odtekati voda, prišlo je do razpoka mehurja, dobila sem popadke in rodila moja dva fantka, ki pa sta bila žal premalo razvita za življenje zunaj maternice, eden je umrl pol ure po porodu, za drugega smo še upali skoraj cel dan. Najhuje je ko te pokličejo in rečejo, da se vaš otrok poslavlja.. No po trinajstih urah smo se morali posloviti še od drugega. Splet okoliščin je bil takšen, da mi ne bi mogli kaj dosti pomagat, tudi če bi mi izčrpavai plodovnico, bi verjetno preživel samo eden pa še za tega ne vemo kakšne bi bile posledice, drugi poseg, kjer bi prerezali posteljico na pol ni bil mogoč zaradi posteljice, ki je ležala spredaj in tega postopka ne bi mogli izvesti ker ne bi prišli zraven žil, ki bi jih morali ločiti. Sicer moram pohvalit vso osebje, ker so se mi res zelo posvečali, tako v porodni sobi kot kasneje na oddelku. Od obeh sem se lahko poslovila, mi je pa žal, da imam slikico samo enega. Tako sva z mojim zdaj pred hudo preizkušnjo v življenju, skupaj se spopadava s tem kako preboleti to hudo izgubo in kako živeti s tem naprej. Zelo bom vesela kakšnega nasveta, kako ste se ve znova postavile na noge, kako ste spet z veseljem gledale v prihodnost, ker bolečina je res neznosna. Vsaka malenkost me spominja na boleč dogodek, vsaka malenkost vpodbudi jok. Doma sicer imam hčerkico, ki bo marca stara 3 leta in mi vsak dan nariše nasmeh na obraz, ampak misel na moja dva fantka in solzne oči so vedno prisotne.

Joj, sem kar solzne oči dobila ob tako žalostni zgodbi. Niti predstavljati si ne morem, kako je, če izgubiš otroka, vem pa, kako je, ko trepetaš, ker je rojen prezgodaj (rodila sem v 33. tednu vendar k sreči fantek ni imel nobenih težav). Tebi in možu želim čim več moči, da bosta skupaj prebrodila te težke čase. Držita se, že zaradi hčerkice.

mvcsr... meni je zelo pomagala Petra iz društva Solzice. Večno ji bom hvaležna za pogovor in knjigico. Na internetu imajo svojo stran in jih kontaktirajta oba s partnerjem. Petra je eno veliko srce Ostanita močna, čeprav je težko. Negujta ljubezen med vama in čustvujta tako, kot se počutita. Preveč nasvetov takrat meni ni bilo dobrodošlih, saj se nihče ni počutil tako in se mi je zdelo večinoma besed brezveznih. In kdor tega ne doživi ne more vedeti, kako bolečina trga dušo. Zato vama iz srca priporočam stik s Solzicami, ker tam so mamice angelčkov, ki razumejo. Sicer pa vsak žaluje na svoj način. Topel objem ti pošiljam. Vzemita si čas... Pride dan, ko je lažje.



< Sporočilo je popravil TamaraJ -- 8.1.2010 19:23:37 >

_____________________________

Amor Omnia Vincit

hvala tamaraj, sem se že nekaj pogovarjala s Petro ja, res zna svetovati kako naprej..

Mineva teden dni, odkar sem se morala poslovit od mojih sončkov. To je bila moja druga nosečnost in obakrat z dvojčki. V prvi nosečnosti sta mi odmrla in morala sem it na čiščenje. Tokrat sem rodila v 16. tednu povsem zdrava in živa otročka. Zakaj se je moralo to zgoditi, ne vem. Skozi nosečnost so bile težave, ampak z večjo poslušnostjo in ukrepi zdravnikov bi se mogoče dalo preprečiti. Zelo težko zanosim, samo s pomočjo medicine in kar mali čudež je bil, da sem zanosila 2x z dvojčki in sedaj ta čudež ne more živeti.        Pričeli so se krči in močne krvavitve. Na urgenci mi je dr. povedala, da vidi popkovino in sem odprta 4 cm. Moje srce je zarisalo globoko rano. Dlje kot so trajali popadki, dlje sem vedela, da se moja fantka mnogo prezgodaj borita in tako zelo je bolelo, ko sem vedela, da sta se rodila živa, zdrava in da bi se mogoče dalo preprečiti. Še zadnjič pred porodom sem videla njune živahne gibe na ekranu UZ-ja in to ostaja v spominu.
Zakaj? Odgovora ni, le kričeče vprašanje in bolečina, ki jo čuti le tisti, ki jo je doživel. Moja mala fantka, kako zelo zelo sem vaju pričakovala v svojem naročju sredi poletja, pa sem se mogla od vaju poslovit že sedaj. Ne morem dojet, da vaju res ni in občutek ... kot da vaju nemorem izpustiti stran od sebe. Mala moja angelčka, moja sončka, naj bo mehak oblaček, na katerem počivata. Upam, da sta ves čas čutila mojo ljubezen, v mojem spominu bosta za večno!
                               

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

loremi in ostale:

_____________________________


Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm

Vsem vašim angelčkom (tud jaz imam svojega ) veliko lepega, kjerkoli že so... Vam, pa da vam grejejo srca od tam in nosite jih s sabo. Je pa to tako žalostno, da komaj pišem

loremi

_____________________________

CARPE DIEM!

Danes mineva žalostni dve leti od kar smo dobili našega sončka Staša, bil je rojen v 31.tednu, a žal je po treh urah boja za življenje zaspal za vedno in odšel med .
Še vedno me boli, čeprav imamo njegovega bratca Tjaša, ki je bil rojen v letu 2009 in mi zmanjšuje bolečino. V mislih se sprašujem kakšen bi bil, kakšne vragolije bi počel, kakšno veselje bi nam prinašal. Vem, da pazi na nas, a kaj ko je včasih bolečina tako huda .

Dragi moj sonček Staš!

Lepo se imej kjerkoli že si, v mislih boš vedno z mano in upam, da se mogoče kdaj kje srečava.

Še ena ki ima svojega .
Ne vem zakaj vendar je nasi pikici nekje v 17 tednu nehal biti srcek, vendar vse do pregleda v 20 tednu tega nisem vedla, sledil je ss.
Naj bo nasemu angelcku lepo kjer koli ze je v najinem srcku bo ostala za vedno!

Za vse vas mamice, ki so vas doletele krute življenske zgodbe....naj se vaši anglelčki igrajo med zvezdicami in čuvajo svoje starše, bratce in sestrice.....

Tudi moj  se igra v parku zvončkov z vašimi. Že skoraj leto je mimo pa še kar jočem in žalujem. Hudo mi je ker je bil 5.5. 2009 dan ko sem zvedela za mojega otročička. Na 4 julij- ameriški dan neodvisnosti je postal neodvisen od mojega telesa...mislim nate moj srček...vsak dan, vsako uro in z vsakim dihom.

Trenutno zopet ne morem naprej !

Topel objem vsem mamicam angelčkov.