Sploh ne vem v čem je fora...En druzga hočemo prepričat, da imamo prav...Eni ste/smo/so pač zagovorniki bolj dosledne, stroge ali srednjeveške vzgoje, drugi so/ste/smo pač bolj popustljivi in zagovorniki tega, da se otroke pač ne sili. Vsak pa pač ima svoje otroke doma in vsak pač doživlja vsak dan z njimi to, kar doživlja...tudi zaradi posledic vzgoje-takšne ali drugačne. Kar je nekomu ok, drugemu ni...
Ne silit otroka s hrano...Ok. Silit ga, tudi ok. Vsak ima zase prav.Pika.

picola1, saj se jaz čisto strinjam z napisanim. sem morala komentirat, tisto prej, ker je po takih postih običajno potem špetir. je pa res, da ima vsak svoj prav in prav je tako.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

jaz tudi mislim, da je prehranjevanje eden od načinov uveljavljanja svoje volje. če ne drugje, jo pa lahko tukaj.

bolj kot otrokom uveljavljamo svojo voljo in jih silimo v nekaj kar nočejo, bolj bodo trmasti pri hrani - to je tudi eden od začetkov anoreksije. Kako biti popoln, ubogati do pike, ampak v bistvu se pa znaš tako kontrolirati in upirati, da zanikaš svoje bistvo.

In okoli prehranjevaja delamo preveč panike, priznam tudi jaz. pri tjaši sem grozno komplicirala, da ja ne bo lačna, da dobi vse snovi itd. pa še tak karakter je bila, da sem ji lahko s prigovarjanjem to res vsilila. in imam rezultat, ni trmasta, je ubogljiva, ampak se zna upirati s hrano. žiga je drugačen. ima tak karakter da mu ne morem vsiliti nič, vsaj ne na lep način (niti balona druge barve ), ampak pri hrani je pa OK. če je lačen poje vse. ampak če noče, ga pa tudi ne pripravim do enega grižljaja.

zadnjič smo imeli sestanek v vrtcu - vzgojiteljica je pojamrala, da so vsi otroci (nad 3 leta) nekulturni pri jedi (packajo, se zmrdujejo) in naj starši temu namenimo več pozornosti.
ampak zakaj je ne ubogajo - zato ker je uvedla nekatere prijeme, ki otrokom niso všeč: vsi spat za vsaj 20 min (tudi 6-letniki), na sprehodu se ne smejo držati s prijatelji, ampak z mlajšimi/starejšimi, pri kosilu ne smejo prijatelji jest skupaj, pomemben je jutranji pozdrav in podzrav pri odhodu... in še in še.
v glavnem z novo pomočnico delata predvsem na kulturi in vzgoji, ne gledata pa na prijetne trenutke otrok v vrtcu. in otroci se jima 'maščujejo' takrat ko se lahko: pri kosilu, na sprehodu... in starši pri njuni vzgoji pač ne moremo narediti veliko, razen da jo opomnimo, da najbrž ona dela kaj narobe.

bolj kot kompliciraš s hrano, delaš klobučke iz breskev, kuhaš žnj kosil, bolj bo prehranjevanje zakomplicirano. skuhaj to kar ima rad in bo pojedel. bistvo pa je, da že v začetku ne kompliciraš. če nekdo je samo kurja bedrca in vroč pomfri, je bil deležen že veliko prehranjevalne panike.

zdaj moram pa samo še upoštevati, kar sem napisala

_____________________________

iz malega zraste veliko

in po post festum prebranih odgovorih se delno strinjam z Zdenko Zalokar Oražem in z Mič

anoreksija je posledica konformnosti in upiranja s prehranjevanjem, ampak tako majhni otroci se še izoblikujejo. ni nujno, da izbirčnost v otroški dobi vodi tja, je pa podoben vzrok

in tudi to se strinjam, da je izbirčnost posledica neizgrajene osebnosti. vsaj pri na bi bilo tako. tjaša je konformna, upirati pa se je začela s hrano. ampak pomembno je, da otroka ne zadušiš s pravili, vzgojo in kulturnim obnašanjem.

se pa vsi učimo

_____________________________

iz malega zraste veliko

Najbrž oziroma očitno je vzrokov več (za izbirčnost in za prehranske motnje)...Anoreksija je lahko tudi posledica psiholoških motenj, ki se samo kažejo navzven kot prehranjevalne motnje (se mi zdi, da je to celo najpogostejši razlog)...
Bi blo mogoče fajn kako dobro knjigo dobit na to temo, ker očitno vsi samo ugibamo kaj ja, kaj ne, zakaj, kdaj itd. Sicer se zavedam, da bi najbrž v vsaki knjigi na to temo dobili malo drugačen odgovor...ampak že ob samem branju se meni včasih porodi kaka ideja, o kateri pa prej sploh nisem razmišljala in se mi zdi fajn...(še posebej se mi zdi fajn kej prebrat, če že imaš otroka in potem to sprobaš in morda celo vidiš, da pa kej deluje...)

Sicer ne spada v to temo, sem se pa zdej, ko sem tole pisala, vseeno spomnila, da vas vpršam, koliko kaj berete na temo vzgoje otrok? A mislite, da je to brezveze in je potrebno vzgajat čimbolj po občutku ali mislite, da je to 'nujno potrebno'?

Imejte se lepo!

< Sporočilo je popravil picola1 -- 14.6.2007 23:40:21 >

ko sem rodila, mi je oče podaril knjigo v katero je zapisal posvetilo: "knjigu čitaj, mat pitaj, a sebe slušaj".

(upam, da ne moti, ker je posvetilo v originalu ). jaz se tega držim, ker mi je edino logčino.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Vztrajala bi do neke točke - nikakor pa nebi posiljevala. Mislim, da bi vztrajala, da poje-poskusi eno žlico, potem pa bi pojedel tisto kar ima rad. Naslednjič dve žlici, ipd. Če je že toliko star, da se odloči bi mu dala na izbiro, da pomaga sestaviti jedilnik - npr. ali naredim polento ali krompir. V kolikor je že toliko star pa bi ga mogoče pritegnila v kuhinjo k pripravi hrane - da bi pomagal kuhati. Nič kar bi bilo nevarnega - mogoče čiščenje zelenjave ali kaj pdb. tako, da sam vidi, da ne uporabljaš nekih čarovniških trikov ampak je kuhanje čisto normalen procesl. Ali je kateri od risanih junakov, ki jih spremlja vešč v kuhinji. Mogoče kateri od ninđa želv , potem imaš en argument, da bo kot on.

To se mi zdi odličen stavek-kratko in jedernato opisano to, kar sem jaz dolgovezila v mojem postu

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

ko sem rodila, mi je oče podaril knjigo v katero je zapisal posvetilo: "knjigu čitaj, mat pitaj, a sebe slušaj".


     Bravo za očeta!

Eden najboljših, kdajkoli slišanih nasvetov! Mogoče bi dodala "sebe i svoje djete".

Drugače pa, kolikor sem sploh knjig žvečila, je zame še vedno ena najboljših 40 in več let stara "Moj otrok, moja vsakdanja skrb". Preprosta in ultra uporabna knjiga iz konca 60-tih letih, vse ostalo pa sem bolj preletela, pri večini pa sem nekako prišla do zaključka, da so vse zelo teoretske in povsem nepraktične ali pa  je naš otrok tako izvenstandarden, da zanj večina ne ustreza. Že v nosečnosti sem ugotovila, da če se hočeš ravnat po revijah in knjigah, se ti bolj slabo piše. Ob uvajanju goste hrane se je ta ugotvitev samo še okrepila in milsim, da nekje od 6. mes dalje ne berem več kakih izrecno vzgojno naravnanih bukvic.

po petem letu (malo prej ali kasneje) se otroci tudi osamosvojijo - to pomeni, da začnejo gledati nase ločeno od mame. pred tem obdobjem se z njo poistovetijo in vse kar je dobro zanjo, je dobro tudi zanje.

ko pa začnejo gledati nase kot na posameznika se tudi začnejo upirati. takrat se pojavijo določene 'muhe' kot npr. skoz je jedla polento, zdaj se pa kar nekaj mula. pač začnejo uporabljati svoj okus. Je pa drugač za dečke in za deklice. deklice se lahko dlje poistovetijo z mamico (tudi do pubertete), ker bodo prevzele tudi njen spol. dečki pa morajo kmalu prevzeti očetov vzor in se ločiti od mame že takoj po končanem dojenčkastem obdobju (ojdipov in elektrin kompleks v antropologiji)

_____________________________

iz malega zraste veliko