Nekaj podobnega se tudi jaz sprašujem. Pustimo ob strani, da recimo te finte funkcionirajo v družinah z edinci, predstavljajte si, da imate 4 otroke in vsak je samo 5 stvari, pa dva ne enakih. Kaj se takrat naredi? Vzameš obračun in kuhaš vsakemu zase in posebej ali ga pustiš odrasti na njemu ljubi, čeprav ničvredni, hrani (razni čokolini pa pomfri+kečap ipd)? Ne vem.

Drug problem je, da otrok ne bo večno samo doma. S sinoma sem vsako leto vsaj enkrat bila v bolnišnici in kakšna muka je to, ko otrok, ki je že tako bolan, ničesar ne je, ne privoščim nikomur gledat. 90% stvari, ki so jih v bolnišnici prinesli, so od otrok tudi odnesli, pa je kuhinja enkratna, resnično vse pohvale vredna. Ampak otroci NE JEDO.  Kaj ostane drugega, kot da otroka, ki 3 dni ni ničesar pojedel,  dajo na infuzijo?? Nalsednji problem: razna letovanja, kolonije, šole v naravi, počitnice pri znancih, prijateljih, sorodnikih - kdo bo otroku kuhal na komando? Mislim, da bo vsak z lahkoto sprejel, da nekdo 5 stvari ne je,  vendar da otrok samo 5 stvari je - to bo za vsakogar in tudi (predvsem!) za otroka problem. Sosedovo deklico so iz šole vnaravi 3. dan poslali domov, ker razen kruha in vode ni jedla ničesar. Z mano je šla na dopust (pa ne enkrat!) ampak vsakič sva bili nekje 3. dan na tem, da ali gre domov ali pa začne normalno jest. V nobenem hotelu nimaš 3 x dnevno ocvrtih kurjih bremz  s pomfrijem - vedno je na koncu po živčni vojni le začela jest, ker enostavno nisem popustila, vsaj 1/2 stvari, ki so prišle na mizo.  Ampak mamica jo je pač tako navadila, vse življenje ji kuha a la cart, punca pa še danes, pri 17-tih letih ne more zaradi svoje prehrane nikamor, saj takega hotela, ki bi njo prehranil, ni pod soncem. Kajti poleg vseh kapric, mora biti zanjo hrana vrela - pomfri mora cvrčat na krožniku, če je samo vroč, ga ne je.

Moja izkušnja je, da vztrajnost počasi le da rezultat. Ne posiljevanje do bruhanja, ampak počasi navajanje na okus.  Naš ni pri 16, 17-tih mesecih jedel niti ene stvari, da ni bila "bak", sploh ni bilo važno, kaj si dal na krožnik. Z gresom in polento se je hotel živ zadavit, enako z rižem.  Pa sem malo požrla dol in dala v roke nekaj "blaaaaaaazno zanimivega" in je enostavno pozabil, pa zraven kompot ali solato, da je šlo lažje dol. 2 x ali 3x , naslednjič je šlo že lažje, je bil okus že bližje.  Otroku se tudi okus razvija in privaja na nove, neznane okuse, ki jih niti ne pozna. Pa tudi obrazke sem delala in pajacke, predvsem iz sadja, kajti kapo od klovna je z veseljem pohrustal, medtem ko npr.  breskve kao ni maral. Kot klovnova kapa je bila odlična. Ipd. Pri večjem otroku pa - težko rečem, ker pri 3 letih pri nas tega problema ni bilo več. Vsak sicer zase ve, kako in kaj, jaz vem da sem in bom tudi naednjič poskušala vse, da bo otrok vsaj večino stvari le jedel, četudi ne vse enako rad in če česa manj poje.  Tudi pri umivanju zob je treba vztrajat, pa če otrok še tako noče, pa na umivanju rok po uporabi WC-ja, na jemanju zdravil med boleznijo - tukaj tudi ne moreš rečt  "pač ne mara!"  in še kar nekaj takih situacij je, ko po mojem mnenju enostavno ne smeš obupat. Seveda pa tudi ne it v drugo skrajnost in otroka na žive in mrtve posiljevat do bruhanja in še čez ali pa komplicirat če par stvari vseeno ne je, tudi če jih je 5 x probal.

Pod pogojem, da je otrok zdrav in zadovoljen, se mi vztrajanje pri prehranjevanju z nam zaželeno hrano ne zdi potrebno.

Jaz bi se vprašala o kakovosti in načinu prehranjevanja le v primeru, da bi otrok pogosto zboleval.

Mogoče pa otrok res ni lačen? Kaj pa če mu nekaj res ne paše? Meni je do konca zoprno, ko me silijo z neko hrano, ko nisem lačna. Bljak.

oprostite, ampak posiljevanje s hrano so srednjeveške metode mučenja. nima nobene veze s pospravljanjem igrač ipd. vzgoja pri prehranjevanju je, za moje pojme, drugje. z zgledom ga učiti o pomenu hrane, o prehranjevalnih navadah, o hrani... ne pa za vsako ceno siliti, da dol poje tisto, kar smo si zamislili.

in nekaj povsem drugega bi bilo, če bi otroku dovolili zmrdovanje nad hrano.

eko, naša pravi: "mmm mami, kako diši. spet nekaj dobrega kuhaš? a boš dala notri paprike?...". potem pa poje eno žlico in pravi, da je okusno, ampak je že sita. sčasoma bo že začela jesti. sem prepričana. če bi ji pa jaz dol po goltancu tlačila hrano in ji non stop najedala, da to mora jesti, sem pa prepričana, da bi se ji hrana zamerila do konca in bi to pripeljalo edino do kake motnje hranjenja.

če pa ne bi hotela pospraviti igrač, bi bila pa druga pesem. s tem, ko bi igrače romale v koš, sem prepričana, da njeni nežni dušici ne bi mogla na dolgi rok škodovati.

PS: danes je pojedla skoraj cel piščančji file, čisto tako BTW. ker je jedla že v varstvu, je v bistvu nisem niti vprašala, če bi jedla in me je sama prosila. pa smo točno tam, kar je nejcko napisala. noben otrok v modernem svetu še ni umrl od lakote ob polni mizi.

PS: seveda bi se veliko bolj sekirala, če bi bila naša punca bolehna in bi imeli probleme s krvjo. kako bi reagirala v tem primeru, iskreno povedano, nimam pojma.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ha, ha, spliš, sem se spomnila enega mojega učenca, s katerim se imava strašno rada, kljub temu, da je zelo poseben in zadnjič enkrat se je spomnil, da noče nič na krožnik pri kosilu. To je eden najbolj trmastih otrok, kar jih jaz poznam. Ti po pravici povem, da sem se razjezila, ker se mi ni zdelo ok, da bo otrok, ki že od zjutraj ni nič jedel, pa ki hodi domov ob štirih, cel dan lačen. In sva se šla, kdo bo koga. Ena od reči, ki me resno spravijo v totalno trmo, (pa me skoraj nobena reč ne sicer, nisem trmasta načeloma), hočem takrat doseči svoje na vsak način je ta, če nekdo dela zdravju nevarne reči. Moram povedati, da je na koncu namakal kruh in kruh tudi pojedel. In zdi se mi prav, pa niti slučajno se mi to ne zdi srednjeveška metoda mučenja.

Pri zelo izbirčnih ljudeh, ki skoraj nič ne jedo, gredo reči takole....eno reč ljubim, jo pojem ogromno, druga mi je malo manj dobra, je ne pojem skoraj nič, tretja je srednje brezvezna, je sploh ne bom jedla, četrta je bolj zanič, je niti slučajno ne poskusim, peta je čisto zanič, se mi bruha....tako je približno razmišljanje ne-jedcev. Iz tega sledi, da bi ne-jedci v bistvu lahko jedli še marsikaj zraven in da je samo petina reči, od katerih bi res bruhali, samo ker res uživajo samo v par rečeh, hočejo tisto izsilit, se pravi ne bodo jedli, kar jim ni res všeč.
Seveda se to ne more primerjat z mišljenjem tistih, ki jim je skoraj vse dobro. Tistim se res bruha ob par rečeh, ki jih v resnici čisto nič ne marajo. Razmišljanje teh o hrani je popolnoma drugačno. Zato se jih mora tretirat iz drugega vidika.

Če bi mene kot majhno spodbujali, ali zahtevali, da pojem tri žlice vsega, ali eno stvar od ponujenega, bi jedla mnogo več, kot sem. Tako sem pa izsiljevala. Moja mati je bila zelo dobra in nežna duša, ki se ji je zdelo siljenje s hrano srednjeveška metoda, očetu je bilo vseeno. Jaz se pa zelo dobro spomnim, kako zelo dobro sem vedela, da če mi majčkeno kaj ni všeč, da mi niti slučajno ni treba jesti. In glede na moje zgoraj opisano razmišljanje (ki je podobno pri vseh izbirčnežih), je logično, kako zelo dobro sem znala izsiljevati. Sem rekla, da res ne maram, v skrajnem primeru naredila zelo ubogo faco in je bil rešen problem. Moj sin je tudi vsakič začel okoli obračat hrano, kot da se mu bruha. Ko sem se jaz odločila, da od treh žlic ne bo umrl, je to vedel, čutil, takrat je nehal "kao bruhat". Je pa res, da tistih reči, za katere sem kot mati menda ja vedela, da jih totalno ne prenese, da jih nisem nikoli zahtevala pojesti niti pol žlice.
Enako je bilo s tem mojim učencem. On je vedel, da sem se jaz odločila in da ne bom niti za malo majceno odstopila. Odločila sem se. In nisem bila pripravljena niti čakat in kaj vem kaj se pogajat cel dan. Hotela sem takoj, takrat pač, ko smo bili na kosilu. In sem dosegla. Največjega trmuljkota sem pretrmuljila. Naslednjič je mirno pojedel tri žlice brez kreganja in brez kao bruhanja. Samo odločit se moraš.

Tako nekako razmišljam tudi sama...
Imam pa še vedno bočutek, da ste nekateri razumeli, da menim, da je treba otroka silit in silit dokler ne bruha in niti za malo popuščat...(včasih me takšne debate utrujajo predvsem zaradi tega, ker se napisano kar nekam izgubi in ostanejo samo interpretacije napisanega)

In mamuška je zastavila dobro vprašanje: kaj pa naredit takrat, ko imaš doma 3 ali 4 otroke? A tut za vsakega kuhat posebej?
Potem tukaj ni problem samo s trenutnim zdravjem... (in trenutnimi krvnimi izvidi) Večina ljudi ne razmišlja kaj bo z njihovim zdravjem čez 5, 10 in več let. Dolgoročna nezdrava in enolična hrana je škodljiva predvsem na dolgi rok(vse se nalaga v telesu) in premalo ljudi se zaveda škodljivih vplivov nezdravega življenjskega sloga v otroštvu in mladosti-tukaj ne bom več dodala zraven še zgodnje odrasle dobe, ker je čedalje več ljudi krepko pod 50, ki imajo težave z zdravjem ravno zaradi tega. Ampak kot pravim: zelo malo ljudi razmišlja o preventivi, ko pa zbolijo, je pa problem (in ponavadi krivi vsi drugi)...Sem pač med. sestra, ki ne more iz svoje kože, saj so me na vsakem koraku filali s tem, kako je preventiva mnogo bolj pomembna od kurative...in to mi je ostalo še do danes (hvalabogu so me naučili vsaj nekaj pametnega za življenje).



< Sporočilo je popravil picola1 -- 12.6.2007 22:56:59 >

Meni pa se poraja vprašanje, ZAKAJ je otrok izbirčen in kateri otroci so izbirčni. Iz izkušenj, če "preletim" znance, prijatelje, pripovedovanja in seveda tudi lastnih, so v večini primerov tisti otroci izbirčni, ki so se dolgo dojili in nimajo pravega "odnosa" do ostale hrane(ziza je zakon ). To je en možen razlog.

Drugi možen razlog pa je, da se je otrokom zel dolgo kuhalo "extra", ponavadi brez soli.neke "mešanice", da ne bom preveč nesramna...., v glavnem hrano, ki jo odrasli nismo z otrokom jedli, temeč je bila samo njegova. Pri nas je bilo drugače-okorog 10.,11. meseca sta moja dva jedla SKORAJ vse in vedno z nami ob istem času. Tako je postala hrana obred, običaj, otroci so videli, da se s hrano ne igramo...ipd. Seveda brez opozarjanja pri mizi ni šlo, pojedlo pa se je.

Naslednji razlog je"ritem prehranjevanja, vsaj na začetku uvajanja goste hrane. Torej se ni jedlo čez cel dan, temveč v določenih časovnih obdobjih(pa ne me sedaj napadati, da smo bili kot švicarsek ure-govorim PRIBLIŽNO), kat pripomore, da se otrok pač navadi, kako in kaj

KOt zadnji razlog pa zase lahko rečem, da svoja dva- do določene starosti nisem spraševala, KAJ bosta jedla npr. za kosilo. Zopet govorim -do določene starosti- da ne bom 10x ponavljala in obrazlagala...Kosilo se je skuhalo in to se je pojedlo(več ali manj).  Saj sem približno vedela, kaj imata rada in kaj ne. Pa seveda je pomebno, da otroci spoznavajo nove okuse. Malo čudno bi bilo, če bi moj otrok do starosti npr.6-7 let poznal samo pomfri, pico in špagete, kot mi je poznan primer.

Po tem dolgovezenju lahko rečem, da sta moja jedca, starejši sedaj pri 6 letih malce štrajka(sem napisala, kaj pali v prvem postu), ta malega pa ne ustaviš....kakor tudi mame  ne

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Oh, če bi naš kdaj pojedel 3 žlice česarkoli brez kilometrskih pogajanj, ga jaz s 4. ne bi nikdar silila. Rojen je bil s 4,5 kg, pri sedmih mesecih je imel 5,5 kg, ob tem, da jih je pri 3 mes imel 7!!! Od 3. mes dalje stalno in nons-stop bolan, od pljučnic do rota virusov in neštetih, predvsem respiratornih, viroz, pa 6. bolezen, pa streptokokna angina - med drugim je otroku treba dat npr. 500 enot antibiotika - na kaj? Na prazen želodec? Pri enem letu 7,8 kg, čisto natanko, sem šla pogledat v zapiske, bolezen ena za drugo. Ja, jaz sem tudi menila, da za polno mizo še noben ni umrl, pa nisem več tako prepričana v to. Plus tega zame razni -linoti, pudingi in fruchtzwergi niso in nikoli ne bodo hrana, pač pa kvečjemu mašilo, ki zapaca želodec. Stvari so čist ok za 1 x tedensko ali za poobedek, ne pa da otrok od tega živi. ZDaj če je to, da od otroka pričakuješ in zahtevaš, da od vsake hrane poje žličko ali 2, toliko, da sploh okusi, potem smo pri nas pač mučitelji po srednjeveških metodah. Če je to, da otroka seznanjaš in navajaš na polnovredne obroke in zdravo prehrano mučenje, tudi OK. Vem pa, da je velika večina teh manipulacij s hrano čisto izsiljevanje. Kot pravi Gina - kdo bo koga in kdo bo prej popustil. SIna nisem nikoli silila s koruzo, ker se mu res upira, niti z blitvo, ker se mu je enkrat pol lista zataknilo v grlu in je niti videti ne more. Sem ga pa posilila z žličko riža, pa tudi s polento in gresom, čeprav se je hotel kar zadavit in to pri polnih ustih zob in dobro kuhani hrani. Mož ne prenese pogleda na perutnino in krvavice - ga ne bom silila. Jaz ne prenesem brstičnega ohrovta - ga pa skuham njima. Do sem vse OK, sprejemljivo in normalno.  Da bo bruhal, je prinesel iz vrtca. Do vstopa v vrtec mi s tem nikoli ni "grozil." V 1. tednu je to prinesel domov, ker ena punčka v vrtcu s tem grozila in so šli vsi na glavo, čim je samo omenila. Sem lepo povedala, da zaradi mene lahko tudi bruha (ob hrani, ki jo je prej 100 x jedel brez vsakih pripomb!), če se mu zdi zabavno, ampak meni se zdi to grozno zoprno, sploh ker zelo smrdi, pa še počistit je treba.  Nikoli več ni tega omenil.

K sreči moram zanikat   , ker Mičica je vse, še tisto, za kar se meni čudno zdi, da prenese okus , npr.pečene olive. Sem pa tudi jaz jedla vse.


Eden od razlogov,ki ga vidim, je tudi cirkus, ki ga starši zganjamo okrog prehrane. Otrok vidi, da z nasprotovanjem hrani dobi veliko pozornosti in bolj kot izsiljuje, več je dobi.

Pa še kaj bi se našlo.

 Magi*, v bistvu nisem ponudila nobenega nasveta, načeloma se strinjam z mamuškinim in Gininim. Stavit pa grem, da pri nas taka izbirčnost ne bi šla skozi, ker moj mož v takih situacijah čisto ponori in bi bil definitivno bolj trmast kot otrok, in to za vsako ceno (jaz sem pa pač mama in bolj mehkosrčna ). Najbrž imamo srečo, ampak naš mali pri 16 mesecih poje vse, kar mu daš na krožnik. Zdaj, ko je imel angino, je sicer pojedel le nekaj žličk, ni bilo pa pomembno, ali je dobil jagode, čokolado, krompir, meso ali juho. Še ničesar ni odklonil, ne zelenjave, ne sadja, ne žit in ne mesa in mlečnih izdelkov ter druge hrane, ki mi zdajle ne pade na pamet. 

Ker pričakujemo še enega dojenčka, me pa čisto resno zanima (pa da ne bo katera mislila, da kaj provociram), zakaj otroci postanejo izbirčni, kot je napisala že Marogica. Jim prekmalu ponudimo GH oziroma jih, obratno, predolgo dojimo, ali predolgo kuhamo posebej za njih (ok, na začetku je to tako ali tako nujno), jih prepogosto hranimo, skratka, kje zgrešimo?

Lp,

živa

< Sporočilo je popravil živa -- 12.6.2007 23:51:44 >

Glede dojenja so mene že pri prvem sinu strašili, da ne bo hotel nič jesti, pa je zrastel v veselega skoraj petletnika. Tudi mali mini je bil šest mesecev izključno dojen, pa ni problemov. Zato jaz dojenja ne bi krivila za zbirčnost pri jedi.
Se pa strinjam s tem, da zna probleme prinesti extra kuhanje. Oba mulčka sta pri enem letu jedla praktično vse, kar jemo mi, z izjememi seveda. Kljub temu, da imamo navado lepo sedeti pri mizi in jesti, hrana ne predstavlja nečesa, okoli česar bi se ves dan vrtelo naše življenje. Oba otroka jesta štiri obroke na dan, približno ob istih časih, ko se je, se je, potem pa hitro kam ven. Ta veliki že pridno pomaga pri kuhariji, in tista hrana je potem še boljša, zadnjič je pekel žemljice, ki so bile seveda najlepše in najboljše na svetu, tako da se mi zdi, da ima nek zdrav odnos do hrane. Upam, da bo tako ostalo, vsekakor se bomo trudili. Po tem sistemu sva z bratrancem pri babici "gor rasla". Zame je obstajala ena izjema, ki je nisem jedla in to so bili ajdovi žganci, ki jih btw zdaj zelo rada jem. Ostalo pa - kar je na mizi, je za pojest. Če nisi lačen, tudi prav. Ampak namesto kosila ne bo kruha z Evrokremom.
Babičin sistem ni imel nič skupnega s srednjim vekom in mučenjem, samo red je imela in ga je znala tudi držati. Za razliko od nas, ki smo sedaj v službi in imamo še kup drugih obveznosti, je bila ona doma in je imela dan splaniran do konca. Pa dobre živce in veliko ljubezni do naju.
Vsem dober tek in čimmanj težav pri hranjenju.

Torej -sem napisala, da je to en možen razlog, ne pa pravilo. TUdi ostali našteti so možni....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ne. Moj  nečak je "gor" zrasel na piščančjih medaljonih, špagetih, krompirju in rižu z omako, v kateri so se pred tem pražila jetrca. Jeter ni dal v usta . Danes je zdrav in popolnoma normalen 17-letnik, ki je že malo več stvari.

Ja pa za vsake posebej obrazke sestavljat iz sadja in zelenjave na krožniku ... ne vem, ampak meni ne bi zneslo.

mogoče pa sploh ne zgrešimo, pač pa otrok tak je.

prijateljica ima dve punčki, narazen malo manj kot 2 leti. prva je zelo malo, drugo morajo stran držat. tak apetit ima, da se kar trese, ko vidi hrano.

jaz sem bila dojena 3 mesece in sem dolgo bila ko štriglica. nisem marala hrane, sploh. sestra je bila dojena 12 mesecev in je bila pravi mali jedec. vse po vrsti in veliko.

no, danes obe zelo radi jeva, vso hrano in zares nisva izbirčni

mogoče spet malo preveč kompliciramo okoli tega, se vam ne zdi? eni pravijo, da so jih babice super gor spravile, drugi pravijo, da babice preveč razvajajo svoje vnučke. potem zopet eni zagovarjajo, da je treba GH uvajati prej, drugi kasneje. pa eni dajejo otrokom industrijske kašice, tretji kar direkt piščančjo obaro, četrti so tako prestrašeni, da grejo na drugi konec Slovenije kupit jabolka, ki so bio in oh in sploh. vsega tega se preveč lotevamo po knjigi in po razno-raznih nasvetih, ter vse manj poslušamo svoje občutke. takele debate so že super, v smislu, da vidimo kaj je pri nekomu delovalo, drugačne poglede na življenje. nima pa nobeneden ob nas absolutno prav. absoltunega pravilnega pri človeku nikoli ne bo - ker si nista 2 človeka na tem svetu enaka, ker ne rastemo gor po formuli. oh, kako bi to poenostavilo zadeve. samo, ni tako. kar sem zgruntala, da deluje pri tastarejši, mogoče sploh ne bo delovalo pri drugem. zato pa je življenje tako zanimivo. 

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Odgovor Zdenke Zalokar Divjak bi bil, da so zbirčni tisti otroci, ki čustveno niso ... kaj jaz vem ... izpopolnjeni oziroma nekaj ne štima v tej smeri. Menda je vzrok neješčnosti pri majhnih oztrocih podoben kot pri večjih bulimija, anoreksija.

Drugače pa nobena od teh 4 točk pri nas ne vzdrži. Če pogledam:

1.  Moj otrok ni bil dojen.

2. Jedel je okusno hrano, torej po mojem okusu , soljeno in to.

3. Ritem prehranjevanja in spanja smo vedno imeli precej strog.

4. Še zdaj ga ne sprašujem, kaj bo jedel za kosilo.

Poglejte, eni otroci so pač taki. Ne pomaga nič. Verjemite. Tudi mi smo hoteli, da bi od sestre tamali pojedel vsaj nekaj, ampak ni. Smo ga poskusili stradati, ampak ne, on raje ni jedel.

Imamo pa sedaj s Črtomirmo zato takšno srečo. Poje popolnoma vse. Razen bujte repe - sicer ne vem zakaj je ne je, ampak je enostavno ne da v usta. Jo je pa probal.

No, o njegovem dragocenem okusu o hrani pa ne bom- najraje ima škampe in jastoga . Pri enem letu in pol je v gostilni tako tamanil jastoga, da so vsi samo gledali . Poleg pa široke rezance in paradižnikovo solato.

Splišni, tale Zdenka Zalokar kajže? je ziher ena razvojna psihologinja ali dietologinja, ali kaj? no, tale njen pogled se meni zdi malce pretiran. veliko nas je bilo neješčih, kot otroci, pa smo zrasli gor v normalne in zdrave osebke. otrok se pač razvija, tudi to je najbrž eden od načinov, da izraža svojo voljo, svoje poglede na svet.

tistega s pripravo hrane v obliki obrazkov, se pa tudi spomnim, ja  je naš sosed vedno malico za tamali pripravil tako, da je gor sončke risal ipd. OK, pri njih je to palilo. pri nas mati ni imela časa za kaj takega, takrat se mi je zdelo, da nas grozno zapostavlja

PS: raho, naša zelo rada je v gostilni. tam poje pa veliko več, kot doma, čeprav enake jedi  zadnjič smo šli na obisk in smo jo okoli prinesli, smo rekli, da bomo jedli v gostilni in je lepo jedla. kdo bi ga vedel. mogoče moramo pa v gostilno hodit, vsaj meni ne bo treba kuhat

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

V nečem se strinjam: kolikor je danes cirksua in znanosti okoli prehrane, ju ni bilo nikdar in nikoli. Kolikor se danes napiše enih strokovnih člankov in priporočil, pa to obvezno,aap tega nikakor ne, pa na to pazit, pa na ono merkat, pa ne iz štacune, pa ne iz tržnice pa bla bla bla -- človek si na koncu resnično čisto ob pamet, sploh če si še sveže pečena mati, ki nimaš 3 čistih, kje se zadeve lotiš. prebereš en cajteng, pravi tako, prebereš drugo knjigo, pravi čisto drugače- kdo je zdaj neumen? MI!!!! Ker vse to beremo in kupujemo, namesto da bi poslušali sebe!!!!!! Otorci so se dojili, dokler so se, nato so jih posedli za mizo in jim dali v roko žlico in jedli so vse, od A do Ž, kar je jedla ostala familja. Basta! Amen! Konc! Noben se ni na glavo metal pa posebej kuharil pa lupil, pa pasiral, pa peštal, kot ga danes sračkamo mi, vsi po spisku. Pa ne cukrat pa ne solit - ma ajde vse skupaj nekam! In ko že mi toliko kompliciramo, ni vrag da ne bi še mularija komplicirala po svoje, če je pa tko fajn, ko mama in ata skačeta. Pa nisem sama nobena izjema, da ne bikdo mislil. V prvih mesecih, sploh ker smo s 4 mes ukinili mleko, ker ga ni spravil vase niti kaplje več, noben od obstoječih znamk, sem menila, da je prvi in edini, ki ga bo treba prehranit in sem požirala vse možne strokovne članke, kaj je najbolj prav. Razen tega, da se mi je na koncu mešalo, ni bilo nobenega učinka. Nazadnje sem šla na podstreho po zapiske moje stare mame, kako je ona med vojno spravljala gor svojo najstarejšo in takoj po vojni še 2 hčeri, kako je spravljala kaseneje gor svoje varovance in tistega sem se držala, je bilo še najbolj po zdravi pameti. Pa eno pravilo: hrana za otroka mora bit sveže pripravljena, ne nekaj glažiranega, flaširanega, 5 x posušenega, osiromašenega, pa nato umetno obogatenega, sicer pa vse po vrsti in po pameti.

Zagotovo je nekaj tudi na tem: bolj ko kompliciramo starši, bolj komplicirajo tudi otroci.

Zdenko Zalokar Divjak je magistra medicinskih ved, specialistka logoterapije, doktorica psiholoških ved ter avtorico mnogih knjig s področja vzgoje in izobraževanja. Prebrala sem eno njnih knjig, sem pozabila, kako je že naslov, ampak je res odlična. Ful praktično in logično razmišlja, vsaj meni so njeni pogledi na vzgojo zelo všeč in mi res okvirno predstavljajo nekakšno vodilo. Ne držim se sicer teh načel kot pijanec plota, to nikakor ne, ampak se pa večkrat, ko sem v dilemi, spomnim na kakšne njene besede.

To, da se da hrano na krožnik in da mora ob tem otrok biti tiho, kar pomeni brez kakšnih fujev ali spakedranja in da potem pač poje, kar lahko, to je že eno njenih "navodil". Pa to, da je treba otroke do amena zmatrat v naravi, da potem jejo, to je tudi njena še kako resnična resnica.

Poznam fantka, ki je star 2 leti in ne je praktično nič!
V glavnem je pojedel vsako jutro čokolino in morda jagodo dve in to je bilo to.
Po krvnih preiskavah je bil vedno super zdrav in nič podhranjen. Kako to nimam pojma. Vendar sedaj, ko že malo razume so začeli vztrajati le pri tem, da vsako stvar vsaj proba (2-3 žlice), če ne gre naprej pač ne gre. Tako je prišlo do tega, da mu je postalo nekaj jedi kar všeč, vsaj za pol porcije. Vedno ima ponujeno v svojem dosegu kakšne rozinice, suhe marelice, sveže sadje in naravne sokove.
Ne silijo ga nič. Otrok je krasen, lepo se razvija in predvsem je zdrav!

_____________________________

vanč

Splišni, s tem se tudi jaz strinjam, ampak komentar je bil na tisto o motnjah v prehranjevanju. meni osebno, ki poznam anoreksijo in bulimijo od blizu (nisem sicer tega imela osebno jaz), se mi zdi ta primerjava pretirana. sicer pa ja, po zdravi kmečki logiki: spoštovanje do hrane, kultura hranjenja, gibanje v naravi. preprosto in nič kaj znanstveno, a ne?

moram pa priznati, da se raznih knjig o vzgoji raje izogibam, ker sem na koncu dneva samo zmedena. vedno poskušam ravnati po notranjem občutku. največ mi pri tem pomaga pogovor s partnerjem ali tudi s starši.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ja. Pa fajn je, da daš otroku jest takrat, ko je lačen. Bo bolj z apetitom jedel kot če ga siliš ob "pravi" uri.

Mič, tiho bodi, bo spet cel halo okoli reda in discipline

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Tega pa ne razumem. Od kje pa je to priletelo? Saj razumem, da si sarkastična, samo ne vem, na koga to leti.