Uh, tole pa ni fajn. Ti ne zavidam.

Ne vem, jaz verjetno ne bi vztrajala, čeprav bi bilo morda dobro. Sama najbolje poznaš Tiborja in veš kakšen način mu ustreza. Jaz npr. vem, da pri starejšem bi vztrajala, ker bi uspela. Pri mlajšem pa je druga pesem. Po tvojem opisu sodeč sklepam, da je tvoj Tibor bolj take sorte kot moj mlajši sin.

Naj te potolažim, da je bila taka moja starejša sestra. Oče nam je večkrat pripovedoval kake probleme so imeli, ko so šli ven jesti,... Pa je sedaj vse ok pravzaprav se to potem kar nekako obrne. Sedaj skoraj ni hrane, ki jo ne bi jedla.  Prijateljičin sin pa je zaradi hudih alergij lahko jedel samo 5 stvari. To je bila muka za vse, ker on pa je želel kaj druga pa ni smel. No, tudi ta fant, danes star 16 let lahko vse je.

Morda nepopomembno pa vendarle sem se prav na tole spomnila, ko tole pišem; sta pa tako moja sestra kot ta fant  lahko rečem nadvpovprečno inteligentna vsaj na določenih področjih.

Aja, še tole, moje sestre niso nikoli silili s htano, čeprav je bila tako suha, da so se ljudje spraševali, če je podhranjena,... seadj pa ima prav fajn linijo za razliko od mene, ko že menda od rojstva rada jem,...


_____________________________

Ja, ja,...

Moj brat je bil ravno tak   .

S to razliko,da je v vrtcu jedel kruh in kakšen piškot, v šoli pa nič.

Zrasel pa je, kar konkretno , tako da se ne sekiraj.

Jaz ne bi vstrajala. Pač naj otrok je kar ima rad, ker, če ga boš silila bo dobil še večji odpor do hrane in se mu bo še bolj zamerilo. Pa mu dodaj kakšne vitaminčke (napr. pikovit dražeje majo radi, ker so kot bombončki).- Seveda ni isti, kot sadje in zelenjava ampak kaj češ zdaj otroka sekirat, če noče pač noče. Sajk ga bo tudi to minilo, ne bo celo življenje jedel samo teh par stvari. Manj drame boste delali okoli hrane bolje bo. Važno je, da je otrok sit pa gotovo. Kaj češ ga zdaj nekaj stradat, da ga "prisiliš", da pojen nekaj kar noče. Škoda živcev. Moj sine je ene 2 meseca dobesedno živel samo od kakava in kruha pa kaj čem, dala sem mu, da ni bil lačen pa je. Vsakič sem mu ponudila tudi tisto kar smo mi jedli. sicer je ne vem kolikokrat pustil nedotaknjeno, potem pa je začel probavat in ugotovil, da ima tudi druge stvari rad. Zdaj je vse brez izjeme. Hči je imela nekaj časa manijo s čokolešnikom enako kot sine. Pa jo je tudi minilo.

Krompir ni bistvo vesolja. Mi npr. raje kombiniramo meso in zelenjavo, krompirja skoraj ne jemo. Ogljikove hidrate dobivamo večinoma preko pizz in kruha.

Kako zelo zelo te razumem! Naš je bil enak, samo da je bil še ves čas bolan zraven. Menda ima izbirčnost po meni. Sama sem zrasla gor na čokolinu. Če ni bilo ničesar po mojem okusu, sem bila raje lačna, kot da bi kaj pojedla, tako se mi je gravžalo. Če sem bila pa na smrt lačna, sem pa pojedla nekaj malega, samo toliko, da sem čisto najhujšo lakoto potolažila, nisem mogla več. Še danes sem taka.

Pri sinu pa sem se sekirala in se hkrati počutila krivo, ker moji starši mene niso silili v hrano, mami je precej "alakart" kuhala, velikokrat tako, da bi mi ustregla, oz. vsakemu včasih posebej. Jaz tega nisem zmogla, pa itak je bil izbor vseh jedi, ki jih je sin jedel, omejen na kruh, jabolka in krompir (izključno v kosih), bel riž in špagete brez vsega, pa še kako sadje. Konec. Vse njegove bolezni in slaba kri so me dostikrat silile v to, da sem ga včasih silila, slaba vest pa hkrati v to, da tega ne smem delat. On je dobro vedel, da imam slabo vest in je dostikrat nakazal, da bo bruhal, zelo me je izsiljeval...ampak sem ga na neki ravno zastopila... Začaran krog se je ponavljal. Dokler....dokler se nista zgodili dve stvari. Ena stvar je bila odločna vzgojiteljica, ki je želela, da vsaj eno stvar iz krožnika poje in drugo proba. Ko je dobil neko reč že dve leti vsak teden na krožnik, pa jo je vsakič samo poskusil, mu je postala všeč. Čudežno je začel jesti njoke, pa piščanca, pa hrenovke, pa čufte...prvo meso v življenju - v mali šoli. Druga stvar, ki se je zgodila, je bil moj novi partner, ki je rekel, da vsaj tri žlice nečesa pa mora pojesti. In ni odstopil za nobeno ceno. Bilo je prav. Nismo ga silili z ne vem kakšnimi količinami, je pa dostikrat probal, tako da je veliko reči začel jesti, ker so se mu zadopadle, nekaterih pa še vedno ni, ampak smo tudi vedeli, da jih pa res ne mara in jih ne bo jedel. Se je pa izbor zelo razširil.

Če mene vprašaš, je najboljša od vseh strategij ta, da vztrajaš pri treh žlicah ali pri tem, da eno od reči iz krožnika poje, vseeno katero, ali če rečeš polovico vsega, vseeno kaj. Če imaš krompirjev golaž, pač vztrajaš npr., da poje toliko, da namoči en kos kruha notri, pa četudi je samo kruh z malo majceno omakice, važno da se navadi na okus. Ta strategija vžge tudi v šoli, pri še tako trmastih ne-jedcih-ničesar. Pa pri mojem otroku je tudi. Je sicer dolgoročna, traja nekaj časa, da se okus navadi, je pa najmanj stresna za starša in za otroka, se meni vsaj zdi. Srečno!

Splišni, naša Zarja je točno taka. si tudi včasih lase pulim, ko noče nič, res nič pojesti. samo tiste njene kakavčke. kakav ji sicer delam bolj švoh, da ni presladek. tako popije v bistvu tudi do 2l mleka dnevno in skoraj nič drugega. no, rada je še meso in tu se pa neha. za znoret. zdaj sem pogruntala kako ji lahko poturim sadje - direktno z drevesa (češnje je zobala, ko sva jih nabirali, potem pa gor iz sklede ni šans). solato poje, ko jo pereva. ko je na krožniku - ni variante. zelenjavo pozna vso od A do Ž in tudi ve, kaj se kuha v juhi... ampak, da bi pojedla kaj - ni šans.

saj pravim, včasih sem že čisto obupana, potem pa si rečem, važno, da je zdrava in lepo napreduje. bo že začela jesti tudi druge stvari. nikoli je ne silim. edino, česar se pa res držim, da ne je sladkarij, še posebej ne pred obrokom. košček čokolade lahko dobi po kosilu, če je pojedla vsaj malo.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Zdaj sem se res vdala, bomo pač delali tako, kot smo doslej. Edino zoprno mi je, ko bi rada kdaj kaj drugega skuhala, ne vedno eno in isto, pa ne morem, ker Tibor res ne je. Pice npr. niti pod razno ne je. Pa še milijon drugih, dobrih stvari. Pa čudno mi je to, ker jaz kot otrok nikakor nisem bila zbirčn, edino mastnega in žilnatega mesa nisem marala. Tega še sedaj ne. Pa če nekdo ne je petih stvari ali pa tudi vse zelenjave, še nekako razumem. Ampak tole zmišljevanje ....

Je pa nekaj razveseljivo in pohvalno in to je, da je letos začel jesti paradižnik in kumare. Pa tudi kakšen listek solate mu lahko v usta vtaknem. In potem premišljujem, da če je letos začel nekajnovega jesti, da se mu bo pa mogoče počasi le odprlo in da je res neumno ga nekaj siliti, da ne bi nastal iz hrane res en velik problem, pa najbrž po nepotrebnem.

Tudi pri tem, da poskusi eno žlico, vztrajam, ampak res, če nečesa ne mala, potem enostavno ne more, ne more dol pogoltnit, v joku potem pljune ven, drugače bi bruhal.

Kar pa se pediatrinje tiče, pa je rekla, da je to čisto normalno obdobje v razvoju, da se mu je pač začel oblikovati okus (ampak to je res bilo nekje pri treh letih, vendar je od takrat več ali manj isto).

Je pa tako, Gina, v vrtcu, da pri njem nobeno vztrajane vzgojiteljice ne zaleže. Če on nečesa noče, potem ne dovoli, da mu sploh dajo krožnik na mizo. Tako večinom sedi pred prazno mizo. So se že pogajali na vse načine, da bi mu vsaj na krožnik dali, pa  nikakor ne dovoli. Ne pade na nobeno finto. Če bi ga pa kaj zgrda poskušali "prepričat", pa v vrtec ne bi hotel hoditi, potem bi imela pa še te probleme.

Še ena. ki te razume! Jure poje tako malo, da to ni normalno. Zjutraj in zvečer čokolino, vmes, se pravi čez dan pa, kolkor se mu zazdi. To je pa : skoraj nič. Popije pa cca 1l tekočine na dan( v glavnem janežev čaj). Imaš da "popizdiš"....sedaj me pomirja sadje na vrtu, tega pa kar naprej nabira, ampak spet pod pogojem, da nabira sam( jagode, maline, češnje, ribez).....Fora je v tem, ker sem se nehala sekirat. Aja, goveja juha je na sporedu vsak dan in to spet zato, ker samo to vem, da bo pojedel!

Na tvojem mestu ne bi doma spreminjala sistema...ker če je Tibor zdrav in napreduje lepo, nima smisla uvajati nekih novih metod.Pa srečno, kakorkoli se boš odločila.

Tole je ena boljših strani neješčnosti.

Vsakič, ko poskusi kaj novega, je pri hiši veselica  

Ne, pa niti ne, ne upam pretiravat. Pohvalim ga, da bi kaj pretirano vriskala ... pa niti ne upam, da ne bi bogve kaj potem še naumil.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi jaz sem mnenja, da mora otrok hrano vsaj probati, preden reče, da nekaj ni dobro. Saj tega ne more niti vedeti, če je še ni probal!! In dostikrat se je zgodilo, da ko je ta starejši nekaj probal, je tudi pojedel, "ker pa je to takoooo dobro"  Tako, da probamo vedno. Če noče, pač ne vztrajamo več. saj so določene jedi, ki jih pač ne mara, kakor mi odrasli, ki tudi vsega ne jemo.

Ga pa dobim še tu in tam na finto, da če bo nek obrok pojedel,  bo imel več energije za npr. kolo, plavanje, smučanje...odvisno od sezone . PRi nas to tudi pali....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Pri nas pa niti slučajno. Pri nas ne pali nič za nič.

Splišni ne sekiraj se. Moj bratranc je jedel 5 stvari do šole, kadar sem ga videla je samo pico jedel (aja gor pa le paradižnik in sir). Pa je velik fejst fant ratal, pa vse po vrsti je. Tko da bo že. Glede hrane se jaz ne bi le nanj ozirala, pač kuhaj kar želiš, zanj pa kakšen posebek skuhaj.

Mi je mem neki silt. Si predstavljam da jaz na njegovem mestu ne bi dala v usta krompirjevega golaža nikoli več, ker če mene neki siliš pol kontra naredim. On pa očitno tudi.

naša tamala pa pravi: "joj mami, kako okusna juha", potem pa poje 3 žlice in basta. to je celo kosilo  ali pa poje 4 koščke mesa in that's all folks. včasih, res redko, nas preseneti in poje npr. celo ribo. da ne govorim, da je to veselica za celo družino.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Moja hči je do treh let in pol jedla čokolino, banane in kurjo juho - pa še tega količinsko komaj kaj. Jaz sem se tok presekirala zarad tega, pa zdej vidim da brezveze. Pila pa tudi ni skoraj nič - sam vodo. Se je enkrat tovaršica v vrtcu zjokala, ko sem ponjo prišla, da ni cel dan nič vase dala. Potem se ji je pa kar naenkrat odprlo, ko sva bili na morju celo poletje in je začela jesti. Se je pa navadila jesti različno hrano tako, da sem jaz zase kuhala nekaj, zanjo pa pač tisto kar je jedla in je potem vedno še mal pri meni poskusila, najprej eno žličko, drugič tri... in pol je ka naenkrat bilo tisto moje boljše in je rekla, da naj drugič tudi njej isto skuham. Pa vedno sem hrano, ki je ni pretirano marala, lepo servirala nakrožnik, pa v obliki kakšnih živalic, ali pa česa in to ji je bilo ful všeč.
In od takrat naprej je bila potem od jeseni v vrtcu med tistimi, ki so pojedli po trikratne porcije. No, še vedno ne mara določenih reči npr.surovih kumar, pa paprike, pa ni pretirano nora na meso in krompir, ampak ostalo pa je.
Sine pa ni bil nikoli izbirčen, je pa tko kot je ena napisala zgoraj sit po treh do petih žlicah, razen sadju se ne more upret.

V glavnem jaz ga tudi ne bi silila, sam toliko da proba, če pa res ne more dol pogoltnit in mu gre na bruhanje, pa naj ven pljune.

lp, s

Nimam takih problemov (še), jih imata pa moja prijatelja. Zadnjič smo bili na dopustu, kjer so se pri vsakem obroku pošteno sprli. In to zaradi mikroskopsko majhnega koščka bazilike na makaronu. Mali je star 4,5 let in je menda jedel vse, dokler ni šel v varstvo k tašči, ki mu je vse kuhala posebej in po njegovih željah. In to, da otrok je pet jedi, se meni - kot očitno tudi tebi - zdi "nenormalno".

Osebno bi upoštevala nasvet mamuške in Gine. Otrok mora poskusiti vsaj malo hrane. Ko mi moja 10-letna nečakinja izjavi, da nečesa ne mara in da tistega ni še nikoli poskusila - in tudi tokrat noče poskusiti niti kavne žličke - meni enostavno odnese pisker. Ok, ker to ni moj otrok in nimam pravice vmešavanja v družinsko prehrambeno politiko, ne vztrajam za vsako ceno, ampak pri svojem otroku pa bi.    

Razumem, da ti kak okus ni všeč, ampak odklanjanje hrane apriori in označevanje določene hrane kot zanič, ne da bi jo poskusili, se mi zdi - tudi po vzgojni plati - nesprejemljivo.

Lp,

živa 

no, tega jaz npr. tudi nikoli nisem dovolila, saj če ni poskusila, tega, da ji ni všeč, pač ni mogla vedet. ampak npr. naša je res vedno samo poskusila, okus ji ni bil všeč in to je bilo to.

Mene pa resno zanima, kako bi vztrajala, da poskusi vsaj eno žličko. Resno bi rada  vedela. Pri nas namreč še nismo našli načina, da bi ga v to prisilili. Res npr. ne vztrajamo, da mora sedeti 1 uro za mizo, če ne je, pa tudi tepemo ga ne. Grožnje in prošnje pa ne zaležejo čisto nič. Če reče  ne je ne. Pa drugače sploh ni trmast, nikoli se recimo ni metal po tleh ali kaj podobnega. Za vse ostale stvari ga zelo hitro obrnem, pri hrani je pa neomajen. Če misli, da ni dobra, je ne poskusi in pika.

Res bom vesela vsakega nasveta.

lp

nena m, živa (še) nima takšnih problemov in lahko takole nudi nasvete. ampak, zarečenega kruha se največ poje  zato bi bila jaz previdna s tovrstnimi nasveti.

naša, tudi če jo uspemo prepričati, da eno žlico dol pogoltne, mi to nič ne pomaga, ker je to le in samo ena žlica. bolj, ko jih bomo obremenjevali s hrano, slabše bo. meni je veliko bolj pomembno, da so obroki družinski ritual, kjer se vsi lepo vsedemo za mizo in kulturno jemo, se ne zmrdujemo in dajemo mali dober zgled. ni vrag, da se ji enkrat ne bo odprlo. saj, če se vrnem par desetletij nazaj v preteklost, se spomnim, da sem bila tudi jaz zelo neješča, pa danes jem vse po vrsti.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ja, se strinjam, se meni tudi tako zdi. Ampak prav veliko narediti se ne da. Razen, da mu nekako na pol na silo oziroma po nekajminutnem prepričevanju,  ko miži s solznimi očmi in čisto malo pripre usta za desetinko sekunde, pač daš tisto v usta, nakar  se začne jokat in če mu ne bi dovlila pljuniti ven, bi bruhal.
No, tako to izgleda, če ga prisiliš. Ampak to je pri tistem, ki mu je res zelo zanč. Tisto, kar  mu je samo zanič, tisto še poje eno žličko. Toliko, da poskusi, in šele nato reče, da je bljak. Do sedaj je edino pri kumarah bilo tako, da je poskusil in potem rekel, da so dobre.

Zanimiva debata...
Mene je v bistvu tudi strah, da bomo imeli neješčega otroka ali pa izbirčnega in se tudi že sedaj sprašujem, kako odreagirati v takšnih primerih...Ali ga siliti ali ne?
Nekako mi je blizu razmišljanje Mamuške in Gine, mislim, da bom v takšnem primeru vztrajala pri vsaj parih žlicah tiste jedi, mislim, da se počasi otrok potem navadi na tisti okus...včasih pa seveda tudi ne in če pač tudi po nekaj poskusih (ne vem še kolko, ) tiste hrane ne bo maral-a, pač ne bom več silila. Morda bom poskusila spet čez nekaj časa, morda se spremeni okus...
Je pa moj mož, preden je začel hodit z mano, bil tudi zelo izbirčen, še posebej, kar se tiče zelenjave...Sedaj pa je vse, ker je ugotovil, da je bilo pač veliko zavračanja samo v njegovi glavi. Ubral pa je tudi takšno taktiko, kot sem govorila zgoraj. Večkrat je neko stvar probal, potem pa se je že počasi navadil nanjo...Če pa ne pa pač ne...Itak je normalno, da človek ne je vsega...
Potem imam izkušnjo, da prijateljičina dvojčka, ki ju pazim (sedaj manj), nista jedla dosti stvari, dokler se nista začela pazit pri tašči. Sedaj jesta večinoma vse. Pa nista hotla spat, hotla sta se nosit pa to, odkar sta pri njej, ju daš samo v posteljico in sama zaspita...(me prov zanima, kakšne vzgojne ukrepe uporablja ta ženska, da ji tako uspeva-vendar kolikor sem uspela videt, je bolj nepopustljive sorte, je bolj dosledna in vztrajna)

Kar pa se tiče tega, da noče niti probat hrane pa nimam nobene ideje...Žal...(upam, da mene ne doleti kaj takšnega) Ne vem sicer, kje je vzrok...mi pa pade na misel samo, da mu hrana morda že na pogled ni privlačna...(tako kot ni bila mojemu možu), sem že večkrat prebrala, da včasih pali, če mu hrano lepo dekoriraš, narediš kakšne smešne obraze na krožniku, kakega klovna al pa kej takega, potem da jim naprimer hrano(sadje, zelenjavo) postrežeš npr. v kornetu al pa kej podobnega...potrebno je malo domišljije, ampak če pali, potem se morda splača malo truda vložit v to, kako hrana izgleda na krožniku (vzame manj časa, kot pa skuhat nekej čist ekstra)


Me pa še nekaj zanima...Zakaj je tako logično in iz vidika vzgoje tudi nujno in zdravo, da se pri določenih stvareh vztraja, pri hrani ste pa drugačnega mnenja? Da ne bo pomote, nikogar nočem nič obtoževat al pa napadat, samo resno se to sprašujem: kaj je hrana drugačna od recimo pospravljanja igrač za sabo? A pri drugih stvareh tudi tako hitro popustite in rečete, no če nočeš, te pa res ne bomo silili, ker vidim, da res nočeš pospraviti za sabo...?

Mislim, da ta primerjava, med pospravljanjem igrač in siljenjem s hrano, ki jo človek ne more jesti, ni umestna.

Kar se vzgoje pri hranjenju tiče, je pomembno to, da npr. za hrano, ki mu ni dobra, ne sme reči bljak ali fuj, ali pa da se ne dovoli, da hrane, ki je ne je, sploh noče na krožnik. Za to drugo sem že itak vedela, do tega, da dejansko siljenje oziroma vztrajanje pri hrani, ki je otrok ne je, nima smisla, pa sem prišla sedaj. Ja, O.K., da poskusi, ampak da mora pojesti kljub temu, da mu ni všeč ... to pa je res kruto. Vsaj meni. Jaz se tega ne grem več.

V bistvu nisem imela v mislih, da mora zdej pojest vse, kar mu daš na krožnik in da ga moraš silit dokler ne bruha...
Morda sem dala to primerjavo (lahko si izmisliš tudi bilokatero drugo pri kateri je logično da nekaj časa vztrajaš in ne popuščaš) zato, ker sem mnenja, da večina otrok nečesa ne je zato, ker niso navajeni okusa (in se ga sčasoma navadijo), zaradi kapric (danes ja, jutri ne) ali pa zato, ker nekdo drugi to ne je...in podobno.Manj je po moje tistih, ki res ne prenesejo tudi po večkratnem poskušanju (v časovnih presledkih-se pravi če noče neke hrane že po petem poskusu ta teden, jo bo morda čez dva meseca) nekega okusa in pač tiste hrane enostavno ne marajo. Takrat pa otroka res ne gre silit in v tem primeru primerjava res ne bi bila vmesna.
Upam, da razumeš, kaj sem želela povedat.

< Sporočilo je popravil picola1 -- 12.6.2007 16:35:50 >