Oh, to je pa res hudo. Mi tudi imamo živahnega otroka, ampak ne te vrste. Je zelo radovedna (stara je 22 m.) ni pa tok nagajiva. Se je že zgodilo nekaj teh stvari, ki jih ti opisuješ (vlečenje wc papirja, pisanje po kavču, razmetala igrače v tri dni ipd.), ampak samo v primeru, ko je želela mojo pozornost in je ni dobila, ker sem jaz pač imela drug opravek takrat. Drugače pa ne dela zanalašč stvari, da bi mene spravljala ob živce. Je pa zelo radovedna, tako da mora biti povsod zraven, vse jo zanima. Svetujem ti lahko iz lastnih izkušenj, kako smo mi uredili zadevo. Kulic pri nas ni na vidnih mestih, telefoni so na nedosegljivih mestih, knjige (moje) so za zaprtimi vrati, omare v katerih je kristal so pod ključem, no ostalo pa se meni niti ne zdi tako hudo, če npr. izvleče vso perilo (kar pri nas še ni naredila, verjetno iz tega razloga, ker si je enkrat priprla prstke), no hočem ti to rečt, da se jaz pretirano ne vznemirjam za stvari, ki niso življensko nevarne. Imamo nekaj pravil, ki se jih strogo držimo in od njih ne odstopamo, ampak samo nekaj, ker če otroku preveč prepoveš, si tega ne more zapomniti in potem ne upošteva nič. Glede tvojega malčka bom pa rekla takole: dobila sem občutek, da sta si zelo različna. Ti si bolj mirne narave on pa živahne in tu jaz vidim težavo. Nekako ne najdeta skupnega jezika. Glede tega ti drugega res ne preostane kot da se sprijazniš, da imaš drugačnega otroka, kot si pričakovala, ker ponavadi pride do težav, kadar pričakujemo nekaj drugega kot dobimo. Pri meni to ni problem, ker sem tudi jaz taka, zelo težko samo sedim in gledam v zrak, mora se vedno nekaj dogajati, tako da razumem malčico, da se tudi njej mora vedno nekaj dogajati. (Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko 2-letni otrok sedi eno uro v vozičku, medtem ko njegova starša na letni terasi pijeta kavo - jaz bi umrla od dolgega časa, če bi bila njun otrok).
Torej tvoj otrok je po mojem še premajhen, da bi se prilagajal tebi, zato se boš verjetno morala ti njemu. Najprej, bi ti svetovala, sprejmi ga takšnega kot je, vsak dan mu xxx- krat povej da ga imaš rada, ko ti kakšno ušpiči, mu seveda povej, da to ni prav, ampak da ga imaš kljub temu rada ne glede, kaj naredi. Jaz te ne poznam in ne poznam tvojega otroka, zato se lahko tudi motim, ampak mislim da stvari, ki jih dela nalašč, dela zato da pritegne tvojo pozornost, kar pomeni da te pogreša, ampak ne zna povedati na razumljiv način. Za vsakim nagajanjem tiči neka otrokova stiska, pa čeprav se sliši še tako čudno. Ko nagaja, dobi tvojo pozornost, pa čeprav negativno. Poskušaj se več ukvarjati z njim, namesto da mu daš lopatko na tam se igraj, se igrajta skupaj. Rožice lahko sadita skupaj (on skoplje luknjo, ti posadiš), rišeta lahko skupaj, z vodo se lahko škropita skupaj, kuhata lahko skupaj, .... Ne vem, poskusi en teden, pa boš videla če bo kakšen učinek. Meni se zdi od 2,5 letnika pričakovati, da bo se igral in zaigral non-stop sam malce iluziorno. Jaz sem dobila občutek da te mali pogreša. Mogoče se motim. Ampak poskusiti ni greh.
