meni je pa ta stavek simpatičen

resno, tisti, ki trdijo, da je vsakega otroka moč "ukalupiti" v ubogljivega in nenagajivega otroka, tisti očitno nimajo izkušenj s takimi, malo samosvojimi otroci. moram reči, da z našo vseeno ni tak križ, čeprav zna biti zelo naporna. je pa trenutno v fazi mirovanja. verjamem pa, da se obdobje hude svojeglavosti lahko kaj kmalu ponovi.

recepta pa žal nimam.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Gina, ful lepo napisano.

Dodala bi le to. Meni je grozno, da vsako taksno tarnanje kaksne mamice izpade kot: "Se ena, ki ne vzgaja.." Vsak vidi samo in izkljucno razvajenega otroka, ki je produkt starsev.

Imam tezavne otroke. Vcasih sem na koncu dneva tako izmucena, da se s partnerjem niti pogovarjat ne morem. Jakob je bil svojevrsten fant, pocasi ga izpadi minevajo. Ema pa hoce biti sefica in nenehno preizkusa. Pa vse bi sama. Pri se ne dveh letih bi sama rezala kruh, sama bi zavezovala cevlje.. Ce nekaj ni po njenem preizkusa vse mozne nacine, da bi ji vseeno uspelo. In to so dnevni boji, cmihanja, odrivanja, drenja..

Imela sem huda obdobja, ko sem samo sebe obtozevala, da pac nekaj narobe delam. Zdaj sem pac malo brala, spoznala mamice podobnih otrok in mi je lazje. V tem kaksen karatker so moji otroci poskusam videt pozitivne stvari: VZTRAJNOST, SAMOSTOJNOST, VEDOZELJNOST.. In ko je Frutka prej napisala, da bi njen sin bil najbrz pri druhih starsih veckrat tepen. Res je.. In tudi vidim, da so taksni otroci ponavadi zelo obcutljivi, zato je potrebno biti previden. Potrebno pa je veliko truda in volje.

Vzgajat, vzgajat.. S primeri, pogovorom, razumevanji. Pa dobro postavit meje..

Sama sem bila obcasno tako obupana, da sem prebirala clanke o avtizmu in hiperaktivnosti. Huh.. Jebeno je tole, ce vidis celo zivljenje samo lepo sliko mirnih in vodljivih otrok.

Nekje v malih mozganih imamo vsidrano: "Je priden? Lepo spi? Lepo je?"

"Ooooo kako je priden...."



_____________________________

Gospa sem.

Pri nas je tudi hči od poštarja  

(Gina, pri vas sta pa očitno eden od poštarja, drugi pa od vodovodarja ).

jaz bi sam še to dodala: človek je kompleksno bitje, veliko bolj kompleksno kot le skupek genov, vzgoje in okolja. nešteto faktorjev vpliva na nas, ki se ne seštevajo, pač pa še medsebojno delujejo, tako dobimo ven individuume, kakršni smo. vsak zase je unikat. zato, lepo prosim, enkrat za vselej, ne posploševat.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Zagotovo vem edino to, da sva midva družbeno sprejemljiva , najina širša družina tudi, nismo pijanci, ne tepemo otrok in tudi vzgoje ne prepuščamo naključju.
Moj mož je bil en pravi barabakos, ko je bil otrok. Ni kaj se mu ni zgodilo. Res. Od tega da je skakal iz železniškega mosta v Dravo, da je sosedom po nesreči raketo svetlobno v stanovanje spustil, da je ukradel svoj  bicikl nazaj, ko ga je našel, da je sestro z vozkom vred spustil po hribu navzdol...od fotra jih je fasal in se mu danes sploh ne zdi sporno, ker ve da si je zaslužil. In zdaj ko imava otroka v bistvu ugotavljava kako krasne in potrpežljive starše imava. Hvala na tem mestu! In kako naporna zna biti vzgoja...pa še garancije ni, da delaš prav!
Kljub vsem težavam v šoli, ko je je iskal svoj definitizem , je postal krasen ati, krasen mož, ni kaj ne bi naredil na za naju, zmeraj vse zna, je full praktičen tip, šaljivec na kvadrat, zmeraj je nekaj delal, hitro je postal smostojen,...Postal je inžiner, ima super službo, cenijo ga, imava prijatelje, ...normalna sva. Ampak starši so si pa tudi spočili, ko sva šla na svoje, menda! .
Če bi nadaljevala pri sebi bi povedala samo to, da sem bila ocenjena kot nervozen in hiperaktiven otrok. Da so me zanimale tisoče reči in nič prav zares.
Nekaj malega je ziher mali po nama.Ampak res malega. Najbolj je svoj. Sva pa dosledna starša, tamalemu ne ugodiva v vseh pogledih, zavedam se, da mora otrok doživeti kakšno frustracijo, da nisva najboljša ampak se pa res, res trudiva in ni hudič, da bo otrok enkrat hvaležen tudi nama! Pika!

Magi* se strinajm s teboj. Tudi meni razna posploševanja in sploh kategorizacije grejo izredno na živce.
Otroci vendar niso črno-beli!

Kot bi opisala mojega malega. Enako v vseh pogledih. Ta slabih in ta dobrih. S to razliko, da je star 15 mesecev.Velikokrat si rečem, da sem ravnala modro, da sem ga imela že v "zrelih" letih, ker pri 25 bi mi film poču. Po drugi strani pa je čisti užitek, ko ga opazujem, kako hodi, teče, pleza, govori, raziskuje. Veliko zahteva, še več mi da nazaj. Ali bi zamenjala? Ko sem utrujena do konca, ko bi rada v miru spila kavo, seveda. Naslednjo sekundo, ko pride do mene in mi kaj poskuša povedati, ko lovi našo muco in jo potem objema, ko vidim ta mali čudež, nikakor ne.

Zdajle je šel z atijem na izlet in jaz se počutim božansko. Nekje zadaj pa ga seveda noro pogrešam in komaj čakam, da pride nazaj, da ga stisnem k sebi in poljubčkam.



_____________________________

nof = nos
mama, nona = telefon
vala = hvala
vion = avion

hehe, mene je pa magi najbolj nasmejala - da je njen trenutno v mirovanju .. tud naša je trenutno v pol-mirovanju, drugače pa tudi marsikaj ušpiči, čeprav ni med hujšimi primerki.. za melega še čakamo kaj se bo razvilo - mi je zanimivo kako je bil prvo leto pridkan, odkar se je pa plezat in vstajat naučil pa postaja precej drugačen karakter  - bomo videli kaj bo iz njega...

naša draga Mič ima zmeraj take skrajne odzive, ampak jaz ji dam vedno vsaj 50% prav,... ker dejansko se tista nagajivost in izzivanje otroka zmanjša vsaj na pol, če je starš miren, skuliran in otroka psihično prepriča kdo je šef... samo Mič ti vedno znova pozabljaš kako težko je dolgo časa ostati popolnoma skuliran ob takih posebnih otrocih (tako težko rečem divjakih ).. meni dost hitro dvigne klobuk in takrat vem da mala še bolj uživa v nagajanju... ko bom odkrila način kuliranja v sekundi ga sporočim... zaenkrat ne pali ništa.

pa še to punce- Gino berte!! ona raztura

_____________________________

Svet je lep!!

Jaz se s pojasnilom, da imam pač "takega" otroka in naj se s tem sprijaznim, nisem nikoli sprijaznila (in se tudi nikoli ne bom).  Otroci so si seveda različni, rodijo se tudi različnim staršem, vendar mi gredo utemeljitve in pojasnila "tak pač je, to je obdobje, ki mine, počakaj in se sprijazni" ipd, na bruhanje. Lahko čakaš ja, in iz malega lumpka, ki je še lahko srčkan, zraste en velik in neobvladljiv lump, da ne rečem kaj drugega. Stvari se same od sebe ne bodo nikoli nikamor premaknile, če pa že, se bodo definitivno na slabše.

Otroci niso vsi po enem kalupu uliti in to je od njih tudi neumno pričakovat ali celo zahtevat. Da pa otroci ne uničijo vsega, kar dobijo v roke, se od njih lahko in celo mora zahtevat. To, kar opisuje kepa*, ima nekje svoj izvor, vzrok in korenine. Ne gre za to,  da bi moral otrok stat ob vrtu v pozor in gledat mamo v eno mero s svetniškim sijem okoli glave. Ampak da v eni sapi uniči pol vrta in še stušira mamo s šlaufom - sorry, to je meni too much. Jaz bi verjetno že pri drugi pohojeni solati mulca zgrabila in odnesla z vrta nekam, od koder pač ne bi mogel nikamor več. Ali je to terasa, balkon, klet, avto - ne vem, nekam pač.  Druga plat tega pa je, da je neumno od 2,5 letnika pričakovat, da bo nepremično gledal, kako mama potika 2 flanci na vrtu. Naš je v takem primeru vedno dobil svojo kupulo, svojo petlc in svoje "flance", če za 5 minut, pa za 5 minut. Dolgčas je nesporen boter vsem otroški in mladostniškim  (pa tudi  odraslim) oslarjam in traparijam. Otroka je treba ZAPOSLIT, če ga ne ti, se sam, samo to slednje je običajno ali nevarno ali neprijetno ali pa oboje.

Naslednje pa je tista oguljena plošča o doslednosti. Vsakemu dejanju sledi posledica. Če je dejanje je slabo, je taka posledica, če je dejanje dobro, je taka tudi posledica. Sledi kazen ali pa nagrada, kar si kdo prisluži. Dvomim, da je kateri otrok res toliko zadrt, da ne bi pokapiral, kaj čemu sledi.  Ampak treba je bit res dosleden, dosledno kaznovat in dosledno tudi nagrajevat, OBOJE! Če je otrok vedno samo zmerjan in kaznovan, mu bo hitro dol padlo, če pa je kdaj tudi pohvaljen in nagrajen, ima motivacijo, ve zakaj se "splača" potrudit. PA ni treba, da je nagrada vedno neko kupovanje, lahko je tudi skupni čas, skupna igrica, skupaj prebrana knjiga, pogledan film...Tudi kazen ni vedno samo zguljen odvzem sladkarij, lahko je še marsikaj drugega, od odpovedanega izleta, sprehoda, filma dalje. Med 2. in 3. letom je tudi pri nas bilo maksimalno naporno, ogromno časa in energije smo vložili v postavljanje in ohranjanje meja, velikokrat sem obupavala, da nam ne bo uspelo, pa je le. Moj otrok ni celuloidna lutka, ki se pridno smehlja, uporablja prosim in hvala in dela reklamo za pridne otroke, nikakor, ni pa tudi ne mali terminator, s katerim se ne bi dalo na obisk in ki bi uničeval vse po spisku in bil gluh za vse, kar se mu reče. Je skušal ja, pa se mu je nekajkrat grdo maščevalo, ko mami ni nič slišala in se je obnašala kot se je on, pa mu je kmalu potegnilo, kako stvari funkcionirajo.

Grozna? Ne, očitno si veliko premalo "grozna", da bi te tvoj otrok kdajkoli jemal resno. Očitno si veliko prepopustljiva mati, ki se sicer vsake toliko skoraj razpoči od dretja, ampak to je tudi vse, kar otroka doleti. Moj nasvet: veliko manj vpij in se deri, veliko manj pregorevaj v sebi - in vleci posledice, ki naj jih otroki občuti. Par minut tvojega dretja ni nobena posledica in ko je mojemu otoku nekdo rinil bonbon vusta, medtem ko se je on drl, je šel po luftu in bonbon in tisti, ki ga je ponudil. Moj otrok NE BO dobil nagrade zato, ker se dere pa amen! Je pa bil zato odstranjen na njemu zelo neljub kraj in to za tako dolgo, da se je nehal za brezveze dret. Ko bo tvoj dojel, da zna mami še kaj drugega, kot vpit in mu stvari prepovedovat, bo za vse skupaj postalo lažje. Vendar mu moraš ti kot mamica to pokazat in dokazat. 3 x ponoviš (če utegneš!), nato  ukrepaš. Je pa to zelo naporno, edina tolažba pa je, da se sčasoma splača. Srečno!

Vse skupaj, kar si napisala, je ena velika teorija, ki pa v praksi, ko ima človek tako živahnega otroka enostavno nemogoče. Zaposliti? ja. Vedno smo to delali pri ta starejšem. Od časa, ko je prišel iz vrtca pa do njegovega spanja, nisva z možem ničesar delala, kot pa se z njim ukvajrala. Nisva čistila, nisva si vzela časa zase, nič, nič..... razen razmišljala, kako zaposliti otroka in to tudi delala. In mojemu otroku je še vedno DOLGČAS. Med kosilom mi reče, da mu je dolgčas!!!! In kako naj funkcionira potem ta tvoja teorija?

NE funkcionira. Pa prišteti je treba še to, da človek kot takšen, ne more cel dan 100% funkcionirati in biti aktiven, ker enostavno nima energije niti zase, kaj šele za drugega človeka, v tem primeru otroka...Ne gre, vsaj ne pri tako živahnih otrokih, kot je kepin ali moj ta starejši, pa nejcko bo to tudi najbrž potrdila.

Tako, da...smešno mi je, ko berem to teorijo in nasvete, ki pri meni 6 let NE funkcionirajo. Ampak samo pri ta starejšem. Torej je marsikaj odvisno od otrokovega karakterja in karakterja staršev, ko se pač morajo sprijazniti z dejstvom, da smo samo ljudje in nimajo nadnaravne energije in moči.  In človek se sčasoma sprijazni, ker uvidi, da je konec koncev bolje in da se proti vetru ne da "scati".

Pa lep dan še....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Tudi jaz mislim, da NI PRAV, da se otroka ves čas zaposluje. Otrok se MORA zaposlit sam. Pač se kdaj pa kdaj s traparijami, tudi s tem se nauči oziroma ga naučimo, kaj je prav in kaj ne.
Če ga stalno zaposlujemo, se otrok ne znajde sam, se ne zna zaposliti sam. Pozneje, ko je najstnik, tako npr. med počitnicami nima pojma, kaj naj dela. Ker se ne zna sam zaposliti, saj so ga vendarle vedno zabavali starši. Potem pa seveda visi na računalniku in bulji v TV, ker je tu treba najmanj mielnega "napora", da bi se domislil, kaj bi počel. Ali pa kliče v službo mamico, kaj naj dela.

Enako kot marogica in splišni menim, da se malček po enem določenem času lahko sam zaposli.  Mamuška, doslednost in posledično s tem red in disciplina pri vzgoji dajeta otroku občutek varnosti. Otroka vračata na pravo pot, ko skrene. Kazen, da otroka pošljem v klet če me pošprica z vodo je zame nesprejemljiva...če vzamem iz konteksta.  Meji mi celo že na strašenje. Pravzaprav sem za kazen, recimo raje bi ga poškropila nazaj. Da bi ga nekam zapirala pa se mi ne zdi OK. Razen v njegovo sobo recimo.
Kaj pa vem...nekateri otroci enostavno ne pokapirajo in tako jih posledično kar naprej meče na drugo stran. jaz ga mečem pa nazaj .

lepo mi bodite

Jaz se pa v vsem strinjam z mamuško, razen v tem, da je treba otroka zaposlovat. Zaposlovat se mora naučit sam, če ne mu je cel lajf dolgčas in ne ve, kam bi sam s sabo in še manj zna uživat sam s sabo in išče srečo v rečeh - nenazadnje v drogah, če drugega ni zabavnega okoli njega.... Strinjam se predvsem s tem, da če ne ukrepaš, ne bo boljše. Ni rečeno, da bo zelo in takoj boljše, morda bo samo malo, ampak slabše pa zihr ne bo. Če pa otroku pustiš vse, bo pa vselej slabše -v tem jaz vidim razliko med vzgojami. Zato sem prvo stvar napisala, da to ni obdobje, da je to otrok take sorte in da ne bo samo minilo. In strinjam se, da je treba ukrepat prej, kot da čakaš, da te s cevjo zalije. Jaz bi ga najbrž nazaj zalila, saj voda ne grize, kaj pa vem, ali pa bi ga odnesla notri in ne bi prišel več tisti dan ven...vsekakor ni dobro čakat, da se reči stopnjujejo. Kadar je otrok posebno nagajiv, ga je še toliko bolj pametno prej ustavit z nečim popolnoma drugim, preusmerit ga. Če pomeni zaposlit to, da mu daš kolo ali poganjalec ven, potem ok. Če zaposlit pomeni, da mu prineseš ven vedro in lopatko, pa ga daš v peskovnik, tudi ok, če ga vprašaš, ali se bo igral v peskovniku ali s poganjalcem ali se gre gugat, in mu rečeš da se mora odločit za nekaj, tudi v redu.....jaz temu rečem bolj pokažeš mu možnosti...zaposlit pa meni pomeni, da z njim sedim nekje in strižem, ali da z njim sedim v peskovniku in delam potičke...ajd ok, sigurno kdaj tudi to, vsak dan pa ne. Otrok se mora znati sam zabavati. In tudi najti si mora družbo otrok...in s tem se tega tudi nauči, a ne, ko ga na nek način porineš v to, da se znajde.

Točno tudi mislim. Ne mislim, da moraš zdaj ves ljubi dan čepet ob otroku in mu odnašat rit, da revčku ne bo dolgčas, in to še pri ne vem kolikih letih. Totalno bebasto pa je pričakovat, da te bo dveletnik gledal, kaj počneš in zraven zijal v luft ali pa da bo že toliko sposoben in si šel sam po kolo ali lopatko ter se popolnoma samoiniciativno zamotil. Če ni nek izjemen genialec, se pri dveh in pol še ne bo, zdaj pri 4 pa to naredi. Vzame si svoje pritikalije in se zamoti, ker smo mu to pokazali in ga naučili. S "kletjo" ni mišljena neka črna kamra, polna miši in pajkov ali kaj  jaz vem kaj, pri nas je klet tik ob vrtu in tudi svetla, not je očetova delavnica. Če bi mi mulc take špičil in ga res nič ne ustavi, ga mirne duše pošljem tja not.  Lahko ga tudi zaliješ nazaj, samo našega bi kap, to vem in to na mestu, ta šok bi bil zanj 100 x hujši kot 10 min v naši kleti. Otroci so si pač različni. Sploh ni bistveno, kam in kako ga pošlješ, kaj in kako narediš, bistveno je, da najdeš način in ukrep, ki je pisan na kožo tvojemu otroku.

Marogica, ta moja "teorija" pri nas deluje, vsa 4 leta in tudi še vnaprej. Jo pa izvajamo, ne samo prodajamo, namesto da bi sedeli na mestu in jamrali, kako "groznega" otroka imamo in kako se z njim ne da nič naredit. Prepričana sem, da bi večina otrok, pri katerih bi se starši brez nadaljnega sprijaznili, da "taki pač so",  postalih totolno nemogočih in neobvladljivih. To, da imaš napornega otroka, te nikakor ne odvezuje od obveznosti, da tudi tega zahtevnega in napornega otroka "krotiš" in usmerjaš, da je sposoben in primeren za življenje v skupnosti, da ni drugim nevaren in da ne zraste vsem čez glavo. Če poznaš druge in drugačne poti od mojih, je še toliko bolje, važno je samo, da delaš na tem, da se ne usedeš dol in čakaš, da bo "minilo". 

in ste na koncu prišle do zaključka, da pri različnih mulcih vžgejo različni prijemi? uau, nekaj novega. saj to vse stalno ponavljamo.

vsak otrok, kot tudi odrasel, je svet zase. takega ga je treba vzeti in se mu "prilagoditi" v metodološkem smislu, če hočete. naša je bila taka, kot svojo punčko opisuje seven. samostojnost čez vse. in danes je res zelo samostojna. se sama obleče, plenic že zdavnaj nima več, sama gre lulat, ritko ji moram še jaz obrisat. pomaga "pospravljati", vse hoče sama, sama. samo je bilo pa hudo naporno preden se je toliko osamosvojila, da je res sama lahko kaj naredila. pa sem se zadnjič na eni temi pohecala, da jaz pri moji, ko sem bila na porodniški, nisem mogla nič naredit čez dan in so me že napadle. ja tako je. takrat je bila jako naporna, zdaj je pa kar v redu. in kar veliko se da z njo pomenit. seveda pa ne vse in ne vsakokrat.

verjamem pa, da je lahko kak mulc veliko bolj naporen od moje in tudi verjamem, da starši ne delajo nič narobe. mogoče se samo rezultati še niso pokazali. seveda pa nekateri, po drugi strani, prepuščajo vzgojo naključju, kot je to lepo napisala frutka.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Hehe. Vedno znova podobni zakljucki.

Meni je ful smesno, ker tukaj skoraj bijemo boj katera je boljsa mama. Vsaj tako izpade na cajte. Tako kot je napisala Magi. Ni univerzalnega kljuca. Vsaka mama bo najbolje vedela, kaj pri njenem otroku vzge.

Itak pa sem ze pred casom napisala, da smo tukaj predvsem taksne mame, ki se trudimo. In tista, ki se trudi v vzgoji, zagotovo vlaga tudi energijo in tezko popolnoma zgresi.

Sem skoraj 100%, da bodo otroci sodelujocih na tej temi normalni, zmerno do pretezno lepo vzgojeni (prevec lepo vzgojenega itak nocem, malo pobalinskosti je prav prikupno) otroci.

Meni je predvsem manjkalo samozaupanje v svojo vzgojo. Odkar ga imam malo vec, so stvari sicer se vedno naporne, a vseeno lazje.



_____________________________

Gospa sem.

Poglej, noben ne jamra. Napisala sem samo dejstva in če bi poznala moje poste od prej, bi lahko ugotovila, da spadam med takšne, ki zagovarjajo in izvajajo doslednost. In naporen otrok gor ali dol. Vendar to sploh ni poanta. Poanta je v tem, da pri vas funkcionira, pri nas samo delno in še to samo pri ta starejšemu, pri ta mlajšemu ni problema. In vzgoja in ukvarjanje je bilo in ostaja enako.

Torej-otroci so drugačni in vse metode ne veljajo za vse.  Me resnično zanima tvoja reakcija, ko ti bo tvoj otrok še med kosilom rekel, da mu je dolgčas. Kakšno usmerjanje??? V kaj? Med kosilom?Daj no mir.

Pa še nekaj-noben ni govoril o "groznem" otroku in noben ni rekel, da sedim in čakam, kaj se bo zgodilo.  Vse to kar pišem je rezultat 6 letih dela in vzgoje z otrokom, ki je bil pri 3 letih "zrel" za 5,5 letnega otroka. Takšnih je ca. 5%, kot mi je povedal psiholog. In tu ti vse teorije odpadejo...verjemi...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Hvala za tole temo. Da se lahko včasih prepričam, da nisem edina "revica".



_____________________________

nof = nos
mama, nona = telefon
vala = hvala
vion = avion

[/quote]

Torej-otroci so drugačni in vse metode ne veljajo za vse.  Me resnično zanima tvoja reakcija, ko ti bo tvoj otrok še med kosilom rekel, da mu je dolgčas. Kakšno usmerjanje??? V kaj? Med kosilom?Daj no mir.

Pa še nekaj-noben ni govoril o "groznem" otroku in noben ni rekel, da sedim in čakam, kaj se bo zgodilo.  Vse to kar pišem je rezultat 6 letih dela in vzgoje z otrokom, ki je bil pri 3 letih "zrel" za 5,5 letnega otroka. Takšnih je ca. 5%, kot mi je povedal psiholog. In tu ti vse teorije odpadejo...verjemi...
[/quote]

No, našemu je dolgčas, ko gre spat. Ja in? Ti je pač dolgčas, ta čas je temu namenjen in čao. Na vsako malenkost pa tudi ni treba reagirat in jo korigirat - ali kako? DO konca obroka - pri nas dokler ne zaspiš - ti bo pač dolgčas in basta.

Naš je bil pri 2 letih in 5 mesecih ocenjen kot 5 letnik. Na Denverju je dajal take odgovore, da je dohtar pod mizo padal, pa ima sam 4 mulce in je vsega hudega vajen. Hkrati je bil "označen" kot otrok, ki kaže hudo tendenco k temu, da postane hiperaktiven. Ves čas testa je namreč hodil sem in tja ali pa je zraven še nekaj počel. A je vsako vprašanje najprej poslušal, premislil, nato je odgovoril in svoj odgovor še utemeljil. Npr. kaj narediš, če te zebe? Logičen odgovor je "oblečem se". Naš je šel zakurit centralno. Ker če zebe njega, zebe še druge in veliko lažje kot da 5 ljudi obleče 5 jop, je pritisnit eno tipko in ogret bajto - točno tako je on razložil.  Kaj narediš, če si žejen? "Glem pit vodo." A ne sok?" Ne sok, je za posladkat, za žejo je voda." Na koncu testa je dostavil. "ti ki si zdlavnik, bi pa takele leči že davno mogu vedet, ne pa da mene splašuješ. Zej bom pa še jest tebe neki uplašov" .. in je začel.  Pri 4-ih mi gladko bere tako velike kot male tiskane črke, računa do 10 (+ in -), Stavnico, ki jo otroci rešujejo v 2. razredu 9-letke, reši prej kot kolegičina drugošolka in to bistveno prej, na WC hodi sam od 2 let in pol, sam se je začel oblačit in umivat malo kasneje, zaigra enih 5 ali 6 pesmic na klavir, zapet jih zna le malo manj kot jaz - so pa drugi vidiki, kjer je povsem povprečen 4-letnik in kjer se še kažejo težave, pred katerimi so nas posvarili.  Tko da nekaj malega o zahtevnih in težavnih otrokih tudi jaz vem in pri nas vem, da vžge samo doslednost s čim manj galame, dretja, skakanja v luft. Jasna pravila in čimmanj cirkusa okoli dejanj, ki zaslužijo grajo.  To, da otrok točne ve, kakšno reakcijo lahko pričakuje za določeno dejanje, je -vsaj pri nas - bistvenega pomena. SO pa dnevi, ko je vse "easy" in dnevi, kot mi že ob 9h puha para pri vseh porah.  Važno je, da se ne vdaš in ne obupaš, pač pa vztrajaš naprej!

Ne vem sicer kje je tukaj ati, ampak verjemi mi, da lahko to porihtaš tudi sama. Kar si naštela mi deluje kot eno namensko provociranje malčka, kot da hoče tvojo pozrnost. Upam, da ni ves vajin čas tako poreden in da ima svetle trenutke. Če to drži potem pomeni, da preživita premalo kvalitetnega časa. Napiši še kakšno besedo dve o trenutkih s teboj, ko je priden. In ne zaleže vedno kričanje, v tebi išče predvsem avtoriteto, ki se še je nisi naučila dati. Privzdigniti glas, OK, vendar misliti resno takrat ko postavljaš meje in takrat pokazati vso doslednost.


Se čitamo

Vidim, da ste se v teh dneh prav lepo razpisali. Kar je popolnoma prav.
Seveda pa čutim še dolžnost, da še sama kaj dodam. Med drugim so padale pripombe, da se moj mali dolgčasi. Morda se kdaj res, a ne zato, ker ga jaz ne bi dovolj motivirala, pač pa zato, ker je otrok akcije. Zelo hitro se vsega naveliča in se mora non stop nekaj novega dogajat. in jaz mu težko sledim. In res je tudi to, da ne želim biti vedno jaz tista, ki mu bo iskala zaposlitev. Ves čas ga usmerjam v to in ono dejavnost, a se vsake hitro naveliča.

Pa še glede incidenta v vrtu: seveda ga nisem kar peljala v vrt in rekla, naj lepo čaka, da opravim svoje. Kje pa, pač pa ima svojo lopatko, grabljice, svoj del vrta, kjer lahko koplje, sadi ... Pa še pred vrtom ima peskovnik, pa tobogan, pa poganjalca, pa ... Ma, kaj bi naštevala. Nič od tega mu ni zanimivo! Ne, on rad počne le tiste stvari, ki so mu prepovedane. Tega resnično ne razumem. Ne pomaga prepoved, razlaganje, odstanitev "s kraja zločina", povzdignjen glas ...nič.
Pa še to: se mi zdi, da ves čas skrbim, da ima kaj početi. Razmišljam, kako bi ga še motivirala. In počasi imam tega dosti. Magi*, ti praviš, da si imela naporno porodniško in je tvoja zdaj zelo samostojna. Naš niti pod razno. Jaz imam naporno že tretje leto. In mali niti približno ne želi biti samostojen. Se ne sleče, sezuje, noče it na wc, nič... Po tvojem opisu sodeč zgleda, da sta v razvoju svetlobna leta narazen, pa čeprav sta rojena par dni razlike. Ne razumem ...

Sicer pa, naj bo še tako hudo, včasih je fajn, ko lahko na forumu nekoliko odpreš ventile in greš potem lažje v nove borbe.



_____________________________

Letos pa bo!

Nisem vsega brala, kar so napisale predhodnice in mogoče ti je katera dala že tale nasvet. Torej. Če veš kaj njemu veliko pomeni, ga lahko "kaznuješ" na tem področju. Samo toliko, da bo videl kakšne so posledice njegovih vragolij, ki prizadanejo tebe. Spusti se na njegov nivo in mu nagajaj, kot bi mu nagajali njegovi vrstniki, ob vsem tem pa ne pozabi da si MAMA!!!!!! On ne razume koliko dela si vložila v gojenje lepih rož in ravno ko zacvetijo PUFFFF gre vso delo v nič, ker rože niso na njegovi lestvici priljubljenih 10. Otroci se morajo naučit nosit posledice svojih dejanj... mogoče bo pa drugič premislil, preden bo stopil na solato, če bo vedel, da bo mami stopila na njegov najljubši, vedno čist, spoliran avto????? Ali pa če bo poškropil tebe, da bo še v istem hipu moker do spodnjih hlač in se bo kasneje moral preobleči sam???? 

_____________________________

Pravica pravic je pravica živeti
ter očka in mamico ob sebi imeti

Samo to še!!! Vragolije ne bodo več zabavne, če bodo usmerjene vanj!!!! 


_____________________________

Pravica pravic je pravica živeti
ter očka in mamico ob sebi imeti

kepa* moja draga, saj vem, da je tebi to jasno, pa te bom vseeno malo potolažila. tamalčki se zelo različno razvijajo. nič se ne boj, se bo tvoj mali tudi osamosvojil. itak so pa fantki malo bolj pobalinski in nekako bolj motorično usmerjeni, punčke pa malo bolj razmišljujoče - samo, da moški kasneje tega ne priznajo  

vi kar pobalina še naprej usmerjajte in vzgajajte, pa se ga bo že prijelo. enih se prime prej, drugih kasneje.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein