Res ne vem več, kaj se dogaja, a zadnje čase čakam samo še na to, da je večer in da gre mali spat. Sem tik pred norišnico. Je moj otrok ponorel, se mu je zmešalo, bo ves čas tak, kako bom to preživela ...? Taka in podobna vprašanja mi rojijo po glavi.
Star je 2,5 leti, a poreden jih je za deset. Kamorkoli se obrneš, povsod kako ušpiči. Prav na jok mi gre. Zanalašč poliva po tleh, na wc-ju odmota celo rolo papirja, odpira vodo v bideju, da vse kropi okoli. Odpira predale in meče iz njih, razmetuje igrače, da ležijo po celem stanovanju, z njimi se itak ne igra. Če smo zunaj, samo čaka, kje mi bo lahko pobegnil, lazi v največje strmine in se mi reži, če ga kličem nazaj. Danes v vrtu mi je zanalšč hodil po solati, zlomil mi je paradižnike, pa čeprav sem ga dala ven iz vrta, ga milijonkrat opozorila, kričala ... Pa sem šla samo 2 rožci posadit. Potem mu je nekak uspelo priti do cevi z vodo in jo je usmeril naravnost vame. Ravno sem se preoblekla, ker sem bila cela mokra. pridem v dnevno in mali piše po sedežni.

Ne vem več, zdi se mi, da zadnje čase samo še norim, se kregam, opozarjam, nič ne zaleže. Kadarkoli mu kaj naročim, tega niti pod razno ne naredi, če mu kaj prepovem, dela ravno tisto... Sem res čisto zatajila kot mama?
Najbolj me pa boli, da je drugje pravi angelček, v vrtcu ga ne morejo prehvaliti, tam tudi zelo rad je, doma niti pod razno. In seveda je najbolj srečen, če je lahko s kom drugim, le da ni z mano. Ne vem, kaj se dogaja ... Sem res tako grozna? 

_____________________________

Letos pa bo!

Naša 3-letnica je ista, v vrtcu angelček, doma . Vse, kar si napisala, počne.Pomagajo črne pike in zvezdice, (mrzla) voda ...

Res sm se nasmejala,ko sm si predstavljala,kaj vse ti ušpiči...

O maj gat!Kaj naj ti rečem.Boga si si!

Ampak bodi srečna-vsaj zdrav je,če lahko počenja take vragolije!

Uf, tale tvoj je pa res naporen. Poskušaj se skulirat in ga malo ignorirt. Malo ga pusti, pa naj kaj naredi, tudi če je narobe, brez da bi ga okregala. Malo zobe stisni. Po moje bo nehal, ker ne bo reakcije. Poskusi.

o groza sej ne vem kaj naj sploh napišem...upam, da bo kmalu bolje

Haha, mič, če nimaš kakega bolj pametnega nasveta ....

Drugače pa ne vem, tud naše dete je kar težavno, a tvoj zagotvo zmaga. potrpi, to obdobje sigurno mine.

Ojej, verjamem, da zna bit naporno. Jaz bi tudi svetovala tako kot ena pred mano...Poskušaj ne preveč burno reagirat na njegove lumparije in poskušaj ga zamotit s kako igro ali nalogo. Naj ti pomaga sadit rožice, npr. Pa veliko uspeha!

_____________________________

Razvajeni otroci vedno kaj zahtevajo, ustvarjalni vedno kaj ušpičijo.

Se podpišem pod tvoj post kepa* A ti dam še enega?

Ko ga vprašaš kje žlehtnoma gleda ven pa s prstom na očke pokaže , skrije se pa tako da jih zapre. Zraven se pa smeji za 10 lumpov. Že ko me pogleda vem, da bo kaj ušpičil ali pa ne bo ubogal. Saj bo... enkrat bolje ko bomo stari in sivi in bodo vnuki skakali po nas

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Naj te potolažim. Mislim da je obdobje. Tudi naša mila punčica se je v tej starosti, kot je tvoj zdej spremenila iz angelčka v .
Se pa stanje počasi izboljšuje. Najbolj pa me boli to, da si zjutri rečem, da danes pa ni važno kaj bo naredila, tut če bo še tako narobe, se sploh ne bo razburila. Potem cel dan izziva, in zvečer ko sem že utrujena, ponavadi ne zdržim več...

Naj te potolažim... ...to ni obdobje. To je karakter.  Žal, ampak res. Veš, moj mali je star priblino toliko kot tvoj, pa ne dela vsega tega. Oz. skoraj nič od tega. Pa da ne boš mislila, moje zasluge pri tem niso prav gromozanske. Zgolj srečo imam, ker je po nekem daljnem predniku mirnost in strahopetnost pobral, to je vse.... 

Eni otroci so pač bolj sangvinični po karakterju, pa še bolj pogumni že gensko, pa ničesar jih posledično ni strah in vsega se lotijo brezkompromisno, kar jim v glavo šine ali kar slučajno zagledajo na svoji poti. Naša ta srednja je tudi taka - bila in je - seveda zdaj z drugimi forami. Zgornji opis bi ji popolnoma ustrezal, lahko bi ga pa jaz še nadaljevala s kakimi podobnimi fintami, ki jih je počela vsakodnevno, ko je bila toliko stara, kot tvoj. Jaz sem bila tako utrujena, da sem vsak dan sproti mislila, da se mi bo zmešalo od hudega, pa spraševala sem se, kaj je z mano narobe, da se otrok tako vede. Vendar se z leti situacija izboljša, vendar nikoli niso te sorte otroci kar popolnoma mirni, ubogjivi, vedno ostnejo preveč pogumni in jih vse zanima, tudi tisto, kar ni treba....

Zdaj so druge reči aktualne, ko je večja. Zadnjič sem ji npr. dala zvečer tablet proti alergiji, pa ga je zjutraj kar samovoljno še enega vzela, ker se ji je tako zazdelo.... Ko sem jo vprašala, kaj si je mislila, če ne ve, da se lahko tako zastrupi, če ji tega nisem že 100x povedala, je rekla, da sem ji rekla samo da ne sme jesti tablet in da ji nisem popolnoma v nulo razložila, kaj vse se  v telesu pri tem dogaja, pa se ji ni zdelo tako hudo....matr so neumni tile pogumneži, čisto nič jih ne izuči, jaz sem čisto znorela. Vsak dan se lahko človek ob njih na kakšno novo nevarnost pripravi, ampak žal življenjsko nevarno.
Kot manjša je konstantno tekala na cesto, se ji ni zdelo nič groznega, oz avti se ji niso zdeli nevarni....v trgovini je zginila, se ji tudi ni zdelo nevarno....prijela je vsako luč, likalnik, kuhinjsko ploščo....uf...
Enkrat je bilo pa prav hecno. Raka, zelo velikega, je zgrabila za oklep, oz. je malo falila, pa jo je prijel za prst, da je zgledalo kot iz risanke - ona je tulila z rakom visečim na njeni roki, se le nekako osvobodila njegovega objema, ko jo je zgrabil za drug prst....

Veliko potrpljenja ti želim in predvsem odločnosti, da otroka postavljaš vsakič sproti na pravo pot, ko itak beži iz nje vsak hip....

Tamalemu samo vsake tolko rečem, kakšno srečo ima, da ima skulirane starše, ker bi jih lahko komot fasal vsaki dan.
Najboljše v vsej situaciji pa je to, da pride zmeraj kar dobro skoz, ker bi ga na javnih mestih na hitro radi ušutkali. Primer: čakali smo na trajekt, mali si je pičil v glavo, da bo v pristanišču stekel do bagra, gradbišče je bilo zaprto za javnost, mož leti za njim, ga tulečega privleče nazaj, mali se vrže na tla in se ziher 15min dere-tuli. Kelnarca je trikrat v tem času prišla k njemu in mu prinesla lizalko, bonbon in tamali je vse z užitkom pojedel. Pa da ne boš mislila, da ga nisem poskušala umiriti. Ampak kam bi ga peljala? pristanišče premore pristan za trajekt in eno zasilno gostilno. Veni je pihala burja...eh!
In takih primerov imam tudi cel rokav, samo stresem ti.
Vesela sem, da to napišeš, ker včasih ko berem kako so eni otroci kar naprej veseli, vodljivi, prilagodljivi mi je kar hudo, ker mislim da sem ga pri sebi kjer posrala. Ampak resnično se je takšen rodil. Tudi koncentracije nima dolgotrajne. Običajno dela več stvari hkrati, skače od eni stvari k drugi in nima obstanka.Od malega ven imamo strogo dnevno rutin (resnično dosledno vsak dan gre počivat ob normalni uri). Poskušam ga zaposlit s kakšnimi sestavljankami, prstnimi barvami, veliko smo zunaj,...Sicer pa se zaposli tudi sam, najraje z lego gradniki in knjigami.
Nimam recepta, ker kolikor je otrok toliko je teorij. Imej ga rada, spoštuj njegovo malo osebnost (seveda v mejah sprejemljivega), vodi ga in mu stoj ob strani.

isti moj- kopija

_____________________________

Jah takle mamo za tale dnar....

Kepa*, ne bo bolje, samo navadila se boš. Tvoj otrok je pač takšen-čimprej ga sprejmi, takšnega kot je in se psihično pripravi . Tu nimaš kaj. TI govorim iz lastnih izkušenj. Resnično je to stvar karakterja. Jaz imam dva, ta starejši je neukrotljiv, ta mlajši(star enako, kot tvoj) pa (skoraj) angelček. Vzgoja enaka, in....

Imam srečo? Ne, očitno je bil poštar drugi...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Pozdravljena,

tudi pri nas doma imamo neukrotljuvega mulca, ki bo drugi mesec star 2 leti. Prepovedi, razlage, odstranjanje z mesta zločina, nič ne pomaga. Če se on spomni, da je zabavno vrteti tipke medtem, ko stroj pere jih bo, ne glede na to kolikokrat sem mu rekla da ne sme.. če se on spomni, da je treba iz omar vse dati ven tudi bo, ne glede na to, da nimamo na omari niti enega ročaja več, ker smo vse dol odšraufali, najde način, sprazni celo zamrzovalno skrinjo, grem na wc on pa medtem pobere vse obleke dol iz štenderja za sušit, potem vse to razmeče po dnevni sobi, ko greva na sprehod ni šans, da bi dal roko, kaj šele, da bi bil v vozičku. to je samo nekaj primerov. Pred 3 dnevi se je pa odločil, da ne bo več zaspal, ampak se bo drl kot utrgan.
Naj povem, da ne popuščam pri nobeni od teh stvareh, čeprav sem že prekleto utrujena od vsega. Vsako star najprej sprejme z uporom, trmo, agresijo.
Pol se "skregava" in potem je nekako ok, ampak samo tisti trenutek.

tudi mene je imelo že večkrat, da bi ga naklestila, pa več kot kaka po riti ne pade.
Sem pa večkrat čist na koncu.
Upam, da bo bolje.

Uuuh, kaj naj rečem. Najprej hvala, da ste me poslušale in mi poskušale svetovat. Sem pa zaskrbljena, če je res tak po karakterju in to ni le obdobje.

Kaj pa vem, težko se bom s tem sprijaznila. Sicer mi drugega ne preostane, ne?
Zanimivo pa je, da sem jaz zelo mirna oseba, tako rada imam mir, spokojnost, ustaljeni red, čas zase... No, odkar je pri hiši Gašper, to seveda odpade. Ves čas akcija, lumparije ... in to je tako v nasprotju z mano. Zelo zelo ga imam rada, a včasih se sprašujem, kdaj bom jaz spet lahko jaz. Je res življenje po otroku eno samo prilagajanje drugi osebi (otroku)? Ali uspe le tistim osebam, ki se otroku 100% posvetijo in ob tem pozabijo nase? Ne vem, če sem tega zmožna ... Mah, sem zafilozofirala.


P.S.: Lex, da te še jaz malo zagnjavim: si še vedno doma?

_____________________________

Letos pa bo!

Se popolnoma strinjam z Mič.

Otrok je odraz svoje mame oz. svojih staršev. Kakor koli obrneš.

Sunqueen, saj ne, da bi bila užaljena, ampak česa bolj absurdnega še ne...
Mali je torej odraz mene?  Res zanimivo. Ker sem tudi jaz kot mama problematična?

No, mislim ,da bolj falit ne bi mogla, pa ne zato, ker se zagovarjam, pač pa me zanima, kako bi ti svojo teorijo potrdila na primeru moje prijateljice, ki ima dva otroka. prvi je totalni angelček, drugi pa kopija našega.  Kateri je zdaj odraz svoje mame?   

_____________________________

Letos pa bo!

Če smem dodat:
zagotovo so otroci različni po značaju; dejstvo je tudi, da je verjetno v obdobju trme in preizkuša meje na vse mogoče načine; in dejstvo je tudi, da bo proti tretjemu letu bolje, če boš nadaljevala z opozarjanji, postavitvami mej.
Pa verjetno ni ravno vsak dan taki vragec. jaz imam sicer punci, pa dobro vem, da sta še posebej nevodljivi, ko sta utrujeni in ker danes nista po kosilu spali, sta bili popoldan ekstra naporni. In zdj sem tudi zelo srečna, ker že od osmih spita.

Mislim, da si dobra mama, zdaj počasi boš lahko k postavljanjem mej lahko dodala tudi kakšne kazni; moja 3,6 letnica, če nič druga ne pomaga (ponavljanje, na lep način, pozitivne spodbude) in ko mi je več ni za prepričevat, deluje na grožnjo, da ji bom zbrisala neko risanko, ki jo trenutno obožuje, in če ta grožnja ne zaleže, potem dejansko grem k dvd-playerju in se namenim to zbrisat. Pa deluje.
pri moji dveletnici to seveda ne pali, tak da še čakam, da si bo dala bolj dopovedat in jo gledam, kak v protesti leži na sredi parkirišča, se dere na ves glas in se trudim ostat mirna

aja, meni se zdi, da je to naša naloga, staršev torej, da smo otrokom, posebej v tej starosti, veliko za petami  in jih gnjavimo, in počasi bodo vedeli, da nekaj ne smejo. Sem zdaj še enkrat prebrala, kaj pobalinček dela. pa se mi ne zdi ne vem kako vražje. Mislim, da bi zdaj zaradi tega bil ne vem kak čuden karakter ali kaj.
pri vodi pa bi jaz še njega malo pošpricala

kar pogumno, moramo se malo bodrit

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn