bolj neukrotljiv otrok... Star je 19 mesecev...

Resnično ne vem kaj naj naredim.
V glavnem, če mu neko stvar ne dovolim oz. mu rečem "NE" (recimo pritiskanje gumbov na televiziji ali DVD-ju, ali pa tolčenje po ekranu, odpiranje omar, pritiskanje gumov na štedilniku in pralnem stroju, itd), mu moram to reči 20x ali pa celo 30x... Kar me najbolj moti je to, da se mu to zdi ful fajn in se mi celo v obraz smeji...
In kaj narediti v tem primeru... Eni pravijo, odstrani vse stvari, katere so na dosegu otroka , drugi pravijo da naj ga bolj ostro primem za roko, tretji pravijo, da naj povišam glas... OK... Na žalost TV-ja ne morem nikamor premakniti in štedilnika recimo tudi ne...
Vem, da je otrok v takem obdobju, ampak jaz se včasih počutim čisto nemočno, ker nobena stvar ne zaleže... Nikakor pa ne bi rada dvignila roko nad njim ali kaj podobnega (pa se včasih, ko me resnično razjezi, komaj zadržim, da ga ne bi po riti in grem raje za dve minuti v drugo sobo, da se pomirim)...
Sprehodi so tudi čedalji hujši... Bog ne daj, da bi ti dal roko in lepo hodil poleg tebe... Če ga primem za roko, se začne zvijati in na vsak način se hoče izmuzniti... Če ga pustiš, začne teči in seveda posledično jaz za njim (kar mi seveda nič ne škodi ), ker se seveda boljim, da bi tekel proti kakšni cesti ali celo avtomobilu...
No, da o trmi ne bi govorila... Ampak na trmo sem se nekako pripravila in tudi vem, če nekaj ni po njegovo, da se bo vrgel na tla ali pa celo copotal...
Res se pa počutim nemogočno glede stvari, katere jih pač iz varnostnih razlogov ne dovoliš in ti otrok (kljub temu, da mu ponoviš ne vem kolikokrat NE, tudi z povzdignjenim glasom) to počne naprej... Včasih imam filing, kot da to počne zanalašč...

Vem, da imava zelo živahnega sina, ampak danes sem se morala spisati, ker me res zanima, kaj naredite starši, kateri imate podobne težave... Ali imate kakšne kazni (čeprav ne vem kakšno kazen naj dam 19 mesečniku ) ali kaj podobnega...

LP A

To je zgodba,ki bi jo jaz napisala,čisto ista,moj mali je isto star oz.20 mes in isto nagaja,poleg tega se še joče in vrešči sredi ceste,če ga primem za roko,da mi jo le,ko pride avto .Upam,da dobiva kaki pameten nasvet,verjetno pa ni kake posebne pomoči,ko bo zrasto bo minlo.

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Imamo doma zelo živahnega 24-mesečnika, tako da vem, kako se počutiš. Samo ti moram povedat, da pri nas je bilo itak 100x NE in NE, za kakšne take stvari, kot so recimo TV, DVD ipd., ampak zdaj je že tako velik, da vse to doseže in si vse sam prižge (npr. Nodi DVD je non stop v DVD-ju in prižge TV in si ga sam naštima ). Sicer tudi jaz nisem pristaš tega, da se dvigne roka nad otroka, samo glede na to, da imamo pri nas star štedilnik na gumbe, ki nimajo niti varnostnega ventila, sem ga prvič, ko je sploh prijel za gumb na štedilniku, orng udarila po roki - sicer je tulil ko zver, ampak je pa pomagalo - enkrat in edinkrat in nikoli se več ne pritakne gumbov. V nasprotnem primeru lahko stanovanje v luft vrže -  Mikrovalovko moram obvezno zaklenit (je digitalna in se to da), drugače pa nisem nikoli nobene stvari umaknila iz njegovega dosega. Npr. imamo muco, ki je samo v stanovanju in že takoj, ko se je začel plazit po stanovanju, se mu je zdelo enkratno, ker je bil pač pesek  v mačjem WC-ju. Ampak sem vedno, ko sem ga dobila, da je s prsti šaril notri, okregala in mu povedala, da je to kak, da pač muca tam notri lula in kaka in da ga mora pustit na miru. Pa je delovalo čisto z lepo besedo.

Kar pa se tiče trme - jaz ga pustim, pa naj se dere in trmari, ga že mine. Nimam nobene kazni, čeprav mislim, da mu je to, da ga ingoriram, največja kazen.

Na sprehodu pa ni bilo nikoli nobenega pardona - roko mi je moral dati (ali pa komu drugemu, ni važno), pa se je od začetka ravno tako, kot ti praviš, zviral in se mi hotel izmuznil, ampak navsezadnje je ugotovil, da tako mora biti in tako je ostalo. Pač sem ga bolj na trdo držala za roko in se je kmalu vdal v usodo. Zdaj mi že sam da roko, če stopiva na cesto - se pravi se je splačalo nekaj borb z njim.

Vseeno pa jaz mislim, da otroci točno vejo, kaj in kako jim je dovoljeno in nas preizkušajo, do katere meje lahko grejo in kdaj bomo popustili pred njihovim vztrajanjem. Samo pri nas je tako, da je mami bolj vztrajna kot sine in moram rečit, da se mi to marsikdaj obrestuje. Pa ni važno, ali sva na cesti, v trgovini ali pa doma, se mi lahko dere ali pa po tleh meče, obveljala bo moja, če vem, da imam jaz prav - ker pri 10-ih letih mene otrok ne bo komandiral, ampak bom še vedno jaz njega.

Ja, eni so taki, nimaš kaj. Moj je bil tudi. Odstrani vse, kar je nevarno ali se pokvari. Na sprehodih pa pač potrpi še kakšni dve leti, potem bo pa malo bolje.

Honey - se strinjam s teboj, da je potrebno vztrajati in biti vztrajen... Tudi jaz sem... Ampak imam filing, da dela prav zanalašč (ni to iz radovednosti ali kaj podobnega)...
Recimo, tudi jaz sem ga enkrat udarila po rokici (namreč zelo vehemento se je odpravil v WC in začel packati z roko po školjki, potem je pa še našel krtačo za čiščenje WC - no naprej raje ne bom opisovala)... ampak kaj hudiča - to je zaleglo samo za tisti dan... Potem smo ga spet našli tam... ampak hvala bogu, še predno je segel z roko v WC... In tako ga lahko vsak dan....
Hočem povedati, da tudi če sem bolj stroga do njega in mu res dam doznanja, da tega ne sme, mu ne pride do živega....
Recimo plezanje... Gre na mizo in potem skoči na sedežno... Ko ga zagledam, ga bolj ostro primem, mu rečem ne... Samo čaka, da se odmaknem stran in bo ponovno naredil isto, pa še smeji se zraven... Seveda je klubska mizica na kolesih in se mu lahko kaj hitro izmakne izpod nog... Tako, da gre tukaj tudi na njegovo varnost... Ampak to njega ne briga...

Saj verjetno more res miniti to obdobje... Bomo imeli še velike borbe...

LP A

Po nepotrebnem. Umaknite stvari, pa je.

Ideja ni slaba, samo kako naj umaknem štedilnik, pralni stroj, pomivalni stroj in WC... 

Jaz sem klubsko mizico vstran odnesla,smo pač brez nje,je pusto,a boljše tak,kot pa da si kaj nardi.

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Meni še je zadnjič sprazno celo omaro v svoji sobi z njegovimi cotami in cotkami za dojenčka in sem ga samo skregala,pa mu je bilo smešno,danes se je zgodba ponovila,spet je sprazno omaro,pa sem ga tresnila po roki,me zanima,če bo kaj zaleglo.nekje pa je treba res mejo postavit

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Meni se to zdi čisto normalno obnašanje tako starega otroka. Ne vem, če je kateri ubogljiv v tej starosti. Je pa naporno, to je res.

Ker ima  tudi sama eno tako frčafelico (no, 2 letno) in eno že izven tega obdobja (3,5 let - je pa kaj druga ), bi na kratko rekla:

- vztrajno nenenenenenenenene, če je kaj otroku nevarnega, tudi povišati glas
- na sprehod  it z vozičkom po nevarnih predelih in pustit, da prosto hodi tam, kjer je varno (recimo park).

pa veliiiiikkkkkoooo potrpljeja


_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Jaz sem štedilniku pobrala dol gumbe, sam v kopalnici pa ni bil nikoli.

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Jaz jo v takem primeru primem za obe roki, pogledam v oči in resno povem, da tega ne dovolim in da ne bom dovolila, če bo to še poskusila in da bom huda. Včasih pali prvič, včasih drugič.

Pa ko je "dobre" volje, jo mimogrede spomnim, da se tega ne dela.

Jaz že od vsega začetka nisem imela namena umikat kakršnihkoli stvari, pa tudi če bi jih želela, jih nimam kam, ker imamo čisto majčkeno stanovanje in imamo samo tisto v stanovanju, kar najnujnešje rabimo. Če bi bilo tako, bi morala odstranit jedilno mizo in klop, ker z mize skače na klop, potem bi morala odstranit kavč, ker mi pleza na okensko polico in skače dol.... V glavnem je bilo pri nas tako, da od začetka smo ga non-stop opozarjali pa postavljali dol, govorili, da se to ne sme, ampak ni nič zaleglo. Potem smo ga pustili in od takrat, ko se je prvič prekucnil s kavča na tla, je mir. Očitno so nekateri otroci taki, da morajo na lastni koži sprobat, da znajo nekatere stvari zelo bolet, da odnehajo. Vsaj pri nas je tako.

Kaj pa naredite v primeru ko se noče previjat in se dere,brca okoli sebe in plenico ven vlači?

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Jaz sem mu takrat dala eno čez rit. Seveda sem najprej poskusila vse drugo, pa ni nič delovalo, ena čez rit pa je. In to za vse večne čase (kar se previjanja tiče). Pa da ne bo spet kakšne polemike, to je bilo prvič od dvakrat, kar jih je dobil v 5 letih po riti.

Ja Splišni,saj v skrajni sili bo treba to nardit,samo ko tu gor berem nihče otroku ne da čez rit,vsem kao zaležejo glasne besede in pogled v oči,....tak da ne vem zakaj pri meni nič ne deluje??

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Preslišim, plenico zavijem okrog riti in zapnem body.

A bi blo treba še kaj naredit

Jaz pa odvisno, kakšne volje sem - včasih ga preslišim, ko se dere in se mi zvira, ga samo močno primem, zapnem plenico in bodi, včasih ga začnem žgečkat (ker je zelo žgečkljiv) in mu potem obljubim, da ga bom še (saj itak nima nič proti, ampak pozabi, da se mora upirat previjanju), včasih ga samo nahrulim, enkrat sem ga pa tudi čez rit, priznam. Pa mi ni bilo nič žal, ker od takrat je veliko bolj mir pri previjanju.

Mič, ti tega sploh ne ratumeš. Očitno ne, če pa ji še vedno lahko plenico zaviješ okoli riti. Ker to, o čemer se me pogovarjamo, je takšno zvijanje, da se tega ne da. To so cele akrobacije, to se ti izmuzne kot ligenj, ne moreš verjet. Nekaj časa to počne mogoče še z nasmehom in navihanimi iskricami v očeh, potem, ko se ti ne greš več te "hecne" igre, pa z jezo. In potem, ko vidiš, da je lignja nemogoče ujeti, na noben način, ne s pogledi, ne s smehom, ne z dopovedovanjem, v bistvu mu ne prideš "blizu", takrat mu je pač nekako treba dopovedat, da je plenico treba dati gor in pika. In to se da neverjetno hitro narediti.

  Splišni ?!? Pa menda ja ne .........

Pri nas je precej podobno. Pia je toliko stara kot tvoj taveliki. In nas preizkuša. Prav gleda me in opazuje, kdaj bom pogledala stran, da bo lahko kaj ušpičla. To pomeni, da se zaveda in da ve, da ne dela prav. Pa 100x NE ne pomaga. Zadnja taka je, da je prižgala pečico na ful, ne da bi kdo videl. Po eni uri je bila cela kuhinja v samem dimu, ker sem imela v pečici ponev z oljem. Še dobro, da se ni kaj vžgalo. No, ta je bila do sedaj najhujša. Metlica od stranišča je super zakon, pa trančiranje mojih vložkov jo zelo zabava. Hladilnik je tudi zanimiv, pa zemlja od rož. Zunaj najraje hodi po sredini vrta, ali se igra z vodo za zalivanje.

Kaj naredim: še 100x bom rekla ne in stala zraven. Po svoje mi je logično, da šele pol leta hodi, in ji je vse zanimivo. Še sto stvari mora spoznati, sprobati, se naučiti. Edino pri varnosti ne popuščam in me ne moti, če se zaradi tega dere kolikor se lahko. Jo probam zamotit, pa gremo naprej. Čarobne formule pa ne poznam, bi jo jaz tudi potrebovala.

S previjanjem nimamo težav, mi je pa od Sare to poznano. Jaz sem jo kaj na trdo zagrabila, pa hitro previla. Se je nekaj časa otepala, potem je pa nehala, ker je vidla, da ne bom popustila.



_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Tam med letom in pol ter dvema letoma je tista magična meja, ko otroci testirajo, do kod in do kam smejo. Saj jih moraš razumet: sto enih ultra zanimivih gumbov, pa lučke, pa učinek, ko gumb zasučeš... WAUUUU!! Nikdar in nikoli nisem ničesar umikala ali zaklepala pred otrokom. Halo?? Saj otrok ni samo doma, gre tudi na obisk, gre k babici, k znancem - a bodo vsi delali iz svojih stanovanj poligon zanj ali pa bo tam haral kot Atila, Bič Božji!? Otrok se MORA naučit ubogat na besedo! Če ne uboga na besedo, pa mora dobit izkušnjo, ki je zanj neprijetna. Zemljo je ene 2 x zmetal ven iz lonca. Obakrat sem bila zelo huda, tretjič je prišel zraven, prijel za lonec, pokazal zemljo in oznanil "kak!!" Vse rože so bile do ne vem kdaj "kak", tudi ko sva šla v Arboretum , se je celo pot drl "kak". Problem smo imeli s pečico pri štedilniku, ko nikakor ni hotel razumet, da je "ajs", da je vroče, pa smo jo nekaj časa zalagali s stoli, da ni mogel do nje, ko se je peklo, pa stajico smo prednjo navlekli in podobne scene, potem pa mi je okoli 15. mes malo prekipelo in ko se je pečica ohladila toliko, da ni bila več res nevarna, sem vse skupaj odmaknila in čez 3 sek je tamau napopal obe dlani gor. Speklo je ravno toliko, da se je drl ko sraka, zraven smo odpridigali (če je kaj zaleglo, ne vem), pohladili smo rokice, posledic ni bilo nobenih. Razen te, da je tudi okoli hladne pečice delal veeeeeeeeeeeelik ovinek in vsem razlagal "AJSSSSS!". Še danes ima spoštovanje do nje. Iz prepovedi nikoli nismo delali hecov, nikoli ni bilo niti kančka nasmeha vmes, vedno smo bili smrtno resni, tudi kak povzdignjen ton je bil kdaj in je zaleglo. V glavnem je bilo pa tako, da se je učil na izkušnjah. Nisem frcala po prstih, se je pa sam enkrat priščipnil na predalu. Nič nevarnega, je pa bolelo.  WC metlica ja. Poznam to.  Je bila tudi pri nas blazno zanimiva. Nič nisem pulila iz rok. Ko sem ga videla, kam se je namenil, sem ga lepo pustila, ko je prišel v WC do oboževanega objekta, sem zaprla vrata in ugasnila luč. Huronsko dretje, v sekundi je bil zunaj. 2 x ponovila - mir za vse večne čase. Ključev pri nas nimamo, nikjer. Jaz mu doma lahko vse zaklenem, vse dam pod strop, vendar ne vzgajam v vato zavite bube, ki bo znala živet samo doma, pač pa mora znat živet tudi drugje. S čimer se doma ne bo seznanil, bo raziskoval drugje. Simpl. Zase vem, da ga 100 x lažje krotim doma in ga navajam, kako se tudi drugje obnašamo. Zato otrok MORA poznat besedo NE in jo tudi upoštevat. Morda ne v prvo, pa vsaj v tretje, ne prvi dan, pa 15. dan.

Problem z omarami smo rešili tako, da sem mu v kuhinji odstopila eno omarico in en predal, mu zložila noter plastično posodo, pa kak okrušen lonček, nekaj kuhalnic, žlic, desertnih nožev, cunjo za posodo brisat ipd. Na vsake 14 dni sem malo zamenjala asortiman. Tisto je po 10 x na dan zmetal ven - ampak je moral tudi zložit nazaj. Vse druge omare in predali so bili "NE!" Itak je bilo problemov konec, ko se je na enem priščipnil, pa tudi to, da je od nekje lahko metal ven, mu je bilo čisto dovolj. Od nekdaj pa navajam, da se mora vse, kar se razmeče, tudi pospravit. Doma in na obisku.

Gumbi in gumbki. Ker naš sin sin računalničarja, je odkar se plazi, obseden z gumbi, žicami, žičkami, miškami ipd kramo. Mislim, da je preden je shodil, imel "svojo" tastaturo, po kateri je lahko nažigal po mili volji, mož mu je sestavil en star, odpisan daljinc za TV in ta je bil vedno ob pravem dalincu na klubski mizi. En je njegov, en pa naš in naš je "ajs". Isto je bilo s telefonom in mobitelom. Konec debate. DVD in video pa sta po defaultu toliko višje, da do njih ni mogel in ne more, ker je hi-fi omara tako narejena. Je pa TV na dosegu rokic (bil in bo), čim je 1 x pritisnil gumbe, je TV "crknu" in ga je bilo za lep čas konec (smo izlopili vtikač). Uganite, kdo je bil najbolj prikrajšan. Hitro je pogruntal, da se ne splača tipkat in gumbi so imeli ljubi mir. Samo treba je bit dosleden in kak mesec vztrajen, včasih tudi malo izumiteljski, pa se malim bučkam vse dopove. Hitro pokapirajo, da ima neko njihovo dejanje zanje zoprno posledico, kajti otroci niso neumni! Samostojnega "haranja" okoli TV, radia, DVD in računalnika ne dopuščam niti danes, pri 4 letih. Brez vprašanja se teh aparatov ne sme lotevat. Če pa vpraša in dovolimo, si prinese stopničke in si sam nastavi in vklopi DVD. Brez vprašanja pa ne!

Previjanje pa - ko je pri nas ratalo nevzdržno, smo šli na gate in na kahlo in se rešili plenic.

Kako veš, da ne razumem

Primem jo za rit in ji tja zavijem plenico. Al obstaja še kakšna bolj globoka filozofija zavijanja plenice