kot prvo, vsak starš drugače vzgaja svojega otroka in vsak ima drugačna pravila. pa tudi vsak otrok ima drugačen karakter in pač delaš kompromise.
- spanje popoldan je pri nas nuja, ker je utrujen, ubogati mora pa najprej mene in moža (babic pač ni zraven, uboga pa tudi njih)
- v gostih se ponavadi mali lepo obnaša, ampak včasih bi pa tudi kaj podobenga ušpičil, da kaj razmeče. jaz se opravičim in če so gostitelji bolj strogi ga držim na kratko in hitro gremo. tjaša je bila pa vedno zelo vzoren otrok, prav zato pravim, da je odvisno tudi od karakterja otroka. žiga se je zadnjič polovico enournega obiska zanalašč metal v posteljico dojenčka (ga ni bilo notri). seveda mu nisem pustila in sem ga 100 krat postavila nazaj dol, ampak za kakšne hude vzgojne ukrepe na obiskih ravno nisem. zato smo spokali in šli. pač mu je bilo dolgčas in je delal ravno tisto, kar ne bi smel.
- pravila prehranjevanja so se pri nas zelo razpotegnila. mali poje v sekundi in že laufa naprej, tjaša pa komaj da kaj vtakne v usta. svak je zadnjič v gostilni kometiral, da so njegove punce sedele pri miru. mene ne moti, če otrok v gostilni pleza gor in dol po klopi, seveda če ne moti drugih gostov. od naše družbe pa pričakujem toleranco do majhnih otrok. saj jim ne more biti zanimivo. pa po gostilnha tudi ne hodimo prav pogosto.
- tisto o torti je čudno - za zobe so odgovorni starši, za neumivanje pa bi morala kazen slediti takoj oz. jih je treba motivirati
- glede knjig se strinjam, pa ponavadi jih še gledam z njim
- pranje zob je pri nas samo zvečer (trikrat na dan se mi zdi preveč )

tudi midva z možem imava določena pravila, ki jih mogoče pri kolegih ni. jaz npr. ne dovolim, da se tepeta, kregata, bockata itd. če se ne smeta med vrstniki v vrtcu, se tudi doma ne bosta, še toliko manj. imata omejene sladkarije, TV. ne sme se uničevati igrač/stvari, pisati kje drugje kot po papirju (oz. za to namenjenih površinah)... pa še bi se našlo.

glede na napisano (tisto na koncu) sta res malo bolj stroga (vsaj za moja merila), ampak če se otrok s tem strinja in vama ne dela preglavic z uboganjem, to tudi potrebuje in mu ustreza - to je zelo pomembno. ko sva imela samo tjašo sem enkrat kolegici kometirala, da je uboganje otroka odvisno samo od vzgoje. sedaj me večkrat opomni na moje besede, ko žiga počne neumnosti . vzgoja je enaka - od malega, ampak uboga me pa precej manj.





_____________________________

iz malega zraste veliko

No lej tko je...v vseh točkah s ne bi strinjala s tabo.ampak vsaka družina ima svoja pravila.
V večini pa mislim, da nisi prestroga.Otrok mora meti meje, red in pravila.Sej če ne bo on revež,če se ne bo znal obnašati v družbi oz.se bo neprimerno.
a-se strijam
b-tut na misu ji ne pade.včaish pogled v mojo toško, ampak prej vpraša
c-res se je mizo a le zajtrk,kosilo, večerjo drgač pa je po celem stanovanju, ampak to za to ker mene ne moti.pa tut njen očka veselo drobi po celem stanovanju, tako da že ne morem otroku rečt, da on pa ne sme in ne kompliciram zarad tega, k gre spat, pomijem.
da bi jo pa hranila tekajoč po stanovanju-to mi pa na kraj pamet ne pride
d-normalno lahko je popolnoma vse,ker redno čistiva zobe
e-čist vse bi lahko vzela spolice, ampak bi ji bilo kristalno čisto jasno, da bo tut nazaj dala vse
v svoji sobi lahko vzame KATEROKOLI igračo, lahko vse razmeče, ampak pospravi sama(no seveda ji tut mi2 pomagava)ampak začne sama, in večino sama pospravi.mi2 samo mal pomagava, če kaj ne gre


je pa res da od kar sta dva je malo bolj razpuščeno...

Jao, pri vas pa je kot v vojski .

Raje kot v vojski kot pa kot v cirkusu.

No, v glavnem, hotela sem komentirati samo še to, kar ste ene že napisale. Če bi že sedaj bila vzgoja preveč razpuščena in v stilu laisses free, ne vem, kaj bova počela, ko bomo imeli 2, ker takrat pa je res, da moraš mnogokrat kaj spregledati. Pa še bolj me skrbi, da če mu zdaj ne postavim nekih meja, kaj bo, ko bo prišel v puberteto - potem pa vemo, da ohlapne meje padejo, tiste trdne pa postanejo bolj ohlapne.

Kako mi je uspelo, da se babice ne vmešujejo maksimalno? Jah, nekaj časa smo opazovali, potem pa sem jaz stegnila gobec, povzročila nekaj hude krvi in nejevolje, ampak sta na koncu popustili. Enostavno sem jima rekla, da sta oni vzgojili mene in mjega moža in produkt že imajo. Midva pa sva šele stopila na to pot in zato, ker si želiva, da bo otrok vedel, kdo je tisti, ki postavlja pravila igre, je to pač logična posledica.

In tako kot je rekla lenika - raje vojska kot pa cirkus. Sedaj še ljubek, čez kakih 12 let pa redni cirkus!

Ne meni se zdi čist ok, in pomoje nista prestroga!

Tudi jaz se strinjam,da nista prestroga in sem mnenja,da morajo otroci imeti  red in neke meje,kaj se sme in kaj ne.Če je otrok že od malega navajen na te stvari,bo  gotovo lažje  tudi kasneje sprejemal red in meje,še posebno,ko otrok pride v težavno puberteto bo dosti lažje,če bo že navajen na red in ga seveda tudi spoštovati.

No,meni je tole z dvema knjigicama iz police kar včeč,saj otrok,ko knjigici pogleda,ju pospravi in vzame drugi dve in res ni potrebno nametati ven kup knjig,pa morda od tega pogleda le eno,ali pa še to ne.

No,takšno je pač moje mnenje,mi pa je čist jasno,da vsak vzgaja svojega otroka,kot se njemu zdi,da je zanj najbolje.

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

Vsak dela po svoje. Nikoli se ne da drugega sodit, če je njegova vzgoja prestroga. Jaz mislim, da ni vse črno belo v primeru, ki si ga napisala. Jaz popolnoma razumem mamico, da je rekla, da punčka ne sme torte, ker si ne umiva zob. Saj to ne pomeni, da punčki npr. na silo ne umije zob, morda želi s tem doseči, da si bo dovolila umiti zobe. Sigurno je bolj prijetno otroku umivati zobe, če si jih dovoli umiti. Pa tudi bolj kvalitetno se mu tako umije.

Sama vem, da sem sigurno že kdaj delovala, da sem brezbrižna, premalo ali preveč stroga ampak sem taka do svojih otrok, ki jih jaz zaenkrat najbolje poznam, pa mi dol visi kaj si kdo misli kaka sem. Priznam, da včasih tudi sama ne ukrepam najbolje a včasih moraš ukrepati tako na hitro, da nimaš časa za premislek.

Da ne govorim, da včasih tudi sama nimam volje, želje, potrpljenja, saj vem, da je doslednost najpomembnješa a včasih imaš take težke situacije v življenju, da malo popustiš in hop,... že ljudje obsojajo,... Brez veze.

Ne išči potrditve, ti sigurno veš kaj je za tvojega malčka najbolje, pa če si drugi mislijo tako ali tako. Ko boš to spoznala, boš še boljša,...

Je pa res, da jaz ne glede kaj se je v dnevu zgodilo, mojima fantoma povem, da ju imam najraje na svetu! Včasih je tega deležen še tastar,...

Jaz se kolikor je le mogoče poskušam postaviti v vlogo otroka in kako on dojema svet in vse okoli sebe. Pri teh letih je v raziskovalni fazi in ga pač vse zanima, zato jaz mojo sončico poskušam čimmanj omejevati in ne pretiravati z prepovedmi.  Stanovanje smo uredili tako, da ni večjih nevarnosti (čeprav nesreča nikoli ne počiva ) in do sedaj nismo imeli skoraj nič nesreč, je tudi sicer bolj previdne sorte.
No da nadaljujem, malce me je zmotila beseda UBOGA, to nekako meni ne gre, ker raje vidim da sodelujeva, (smo nekoč imeli psa, ki je včasih ubogal, včasih pa ne...,). In moram reč, da kar dobro sodelujeva, brez prisile in rade volje. Kadar pa je v efektu, pa itak nič ne pomaga, ji pustim da jo mine pa gremo naprej. Me pa zanima iz kakšnega razloga te uboga?
No kar se tiče šarjenja po tujih stvareh se strinjava, tudi jaz ji obrazložim, da to ni naše in da tudi mi ne dovolimo da drugi brskajo po naših stvareh in je stvar opravljena.
Kar se hranjenja tiče, pa se meni ne zdi tako zeloooo pomembno da se je samo za mizo. A če se meni zlušta grickati sedaj ko sem na RR, naj ugasnem računalnik in grem jest za mizo, ali pa kadar sem pred TV, ali ga naj nesem v kuhinjo na mizo? Ne vem, nekatere stvari se mi zdijo bolj pomembne kot je strogo hranjene za mizo. Pri nas je hranjenje tudi zabava, tako da ji dovolim hrano prijemati, mučkati, tudi plastične živalce hraniva ipd., in mislim da je tudi to en od razlogov, da s hrano nismo imeli nikoli težav, še manj pa s hranjenjem. Meni se zdi bolj pomembno, da ne škodimo sebi in ne drugim, da nismo agresivni, da znamo z živalmi, da smo uvidevni, kulturni, da se do drugih obnašamo tako kot bi želeli da se oni do nas.... Ne vem meni bi se srce trgalo, če bi morala edino naša sedeti za mizo, dočim bi ostali tekali naokrog, to ni prav nič zabavno, pa še rojstni dan je bil, torej naj bi bilo veselo.
Kar se tiče ustne higiene, si naša umiva zobe zvečer, jaz ji pa pomagam, da pa bi si morala umivati zobe na silo, pa pri nas sploh ne pride v poštev, to mora biti šele grozno. Zamisli si, da tebe prisli nekdo 5x močnejši in večji, da si moraš umiti zobe, ti pa si jih nočeš in ti šari po ustih sem in tja ti pa opletaš z glavo, se dereš, jao, jao, a je vredno? Usta so vendarle tvoja, a ne? A bi mu dovolila, ali bi se uprla? Mene kar zgrozi.
No naša pikica si ponavadi vzame eno knjigo, sej dveh ne gleda na enkrat. Je pa tudi imela neko obdobje ko je kadarkoli je šla mimo knjižne police pričela metatati knjige z nje, vse po vrsti, predvsem moje knjige. Pa ni zaleglo, naj ne meče. 100x sem ji rekla, meni se je že zdelo neumno, da tolikokrat ponavljam, ker drugače kar hitro vse pokapira, to pa je delala nalašč, no pa smo zadevo rešili tako da smo polico  zaprli. Knjige so sedaj na svojem mestu, svojih knjigic pa itak ne meče. Mogoče je znankina tamala bila v tej fazi, ali pa je samo iskala pozornost, tako kot naša.
Prav je da ima otrok meje, vendar letom in pomembnosti primerne, da jih ni preveč in da jih otrok razume. Tudi pri nas so, brez skrbi, vendar takšne ki veljajo za vso družino in se jih vsi držimo, niso pa zabetonirane, ker tudi v življenju ni vse črno ali belo. In silit otroka da spi kadar ni zaspan, da je kadar ni lačen in pije kadar ni žejen, je jalovo početje, tudi jaz ne morem spat, kadar nisem zaspana, pa če mi kdo grozi z nevem čim.
Ne vem, vzgoja je dolgotrajen postopek, ki pokaže rezultate čez mnogo mnogo let. Včasih starši mislimo da delamo prav, pa se potem pokaže da je bilo narobe, ko ne moremo več popravit. Treba je poslušat srce, prebrat kakšno knjigo, upoštevat kakšen dobrohoten nasvet, predvsem pa se vprašat, kakšne straše bi si sami želeli in poskušati doseči ta ideal.
No nekaj pa vem, če bi bila otrok, si vaju ne bi izbrala za svoje starše.
Pa veliko uspeha nadalje, vama želim.

CAPPY, jaz pa imam občutek, da ti ne bereš z razumevanjem... A te zanima, zakaj? Preberi še enkrat moj prvi post in potem komentiraj... Napisala sem nameč naslednje (se citiram, da ne bo pomote):

a) Najprej je pogovor nanesel an popoldnasko spanje, ker pač njihova mala ni hotela spati popoldanskega spanja - znanka je komentirala, da  doma ni bilo babice in da samo njo res uboga. Pri nas je tako, da pobič mora ubogati prvenstveno mene in moža. (poanta mojega pisanja je usmerjena na uboganje in ne na prisilno spanje)


b) Takoj, ko smo prišli, je mala pograbila ruksak od našega piškota in iz njega zmetala vse njegove stvari, vključno z magičnim lončkom, iz katerega je začela tudi piti. Naš jo je samo zaprepadeno gledal. Od male mama je komentirala: Ona vedno mora pogledati, kaj imajo drugi v ruksakih . Jaz tega svojemu otroku nikoli ne bi dovolila.

c) Ko so otroci jedli, je naš lepo sedel za mizo (pravila prehranjevanja so pri nas strogo postavljena in je se samo za mizo ali v stolčku) in začel jesti, medtem ko je znanka cel čas laufala po stanovanju za tamalo in jo hranila.

d) Punčka ni smela torte, ker si ne pere zob Nikjer ni zapisano, da m i našega otroka maltretiramo s pranjem zob...

Postavljava trdne meje in od njih ne odstopava. Nikoli ne dovoliva, da vzame igračo od otroka, preden je ne prosi, ne dovoliva, da med kosilom skače naokoli, vsak dan si mora 3x oprati zobe, ne dovoiliva mu, da bi stikal po tujih stvareh (četudi mu druga oseba dovoli)...

Nikjer pa nisem zapisala, da si zobe mora prati na silo - pač sva ga tako vzgojila s pozitivnim zgledom, ki se ga vsi trije držimo (zobe si namreč peremo skupaj), prav tako nisem nikjer zapisala, da mora obvezno jesti pri mizi in nikjer drugje (ker pa kosimo in večerjamo skupaj, pač jemo pri mizi), nikjer nisem napisala, da hrane ne sme prijemati... In še bi lahko naštevala.


Pa o ureditvi prostora ni nikjer nič zapisano. Čeprav ga res nisva preurejala.
In veš, tudi jaz te ne bi imela za hčerko, ker pač stvari razumeš kot jih želiš razumeti

Ah, pa še nekaj - meni sta moja starša privzgojila 2 pomembni vrednoti, ki menim, da sta dobra popotnica že na začetku življenja:
a) S hrano se ne igramo in nam ne služi za zabavo, vazmemo toliko kot lahko pojemo, saj je na svetu dovolj lačnih ljudi.
b) Knjig ne uničujemo, vanje ne rišemo, jih ne mečemo, ker so naša duhovna hrana, čarobna preproga, ki nas popelje v svet domišljije.







< Sporočilo je popravil raho -- 26.3.2007 23:09:46 >

Cappy, bom malo pokomentirala . Strinjam se, da otroci so raziskovalna bitja in morajo raziskovati svojo okolico, kolikor je možno svobodno, ker je brezveze to njim naravno dano značilnost zatirat. Tako se naredi ogromno škode.
Ampak to raziskovanje in svoboden duh je potrebno omejiti kljub vsemu, ko se gre za osvajanje osnovnih družbenih vrednot in predvsem ko se gre za otrokovo varnost in zdravje in za varnost ljudi okoli njega.

Tudi sama vztrajam pri hranjenju za mizo. Vedno in vselej, pa četudi drugi otroci divjajo okoli. Zakaj? Ravno zaradi tega tekanja. A veš, koliko otrokom se zaleti, ko imajo v roki kos kruha, ki ga jedo med igro? Nimam ravno želje otroka oživljat, zato da se bo on zabaval. Zato vztrajam pri temu, da se je pri mizi. Poleg tega mora biti hranjenje ritual, čas, ko se družina zbere skupaj, ko se pogovarjamo. Sedaj midva z možem, ko bo hčerka večja, tudi ona.

Seveda je treba najti tudi v vzgoji kompromise in znati tudi popustiti. Vendar morajo določena pravila kljub vsemu veljati. Vsaka družina ima svoja pravila, prilagojena njihovim življenjskim navadam. Obstajajo pa tudi družine, kjer nimajo nobenih pravil, da se otrok ne bo čutil kakorkoli prikrajšanega, nesrečnega, omejenega. Na koncu dobimo razvajenega otroka, ki mu je vse dovoljeno, vse dopuščeno, vidi samo sebe in svoje potrebe, veliko vzame in nič ne da, ni se sposoben soočat z osnovnimi frustracijami.
Moja naloga kot starš je, da otroka pripravim na svet, to pomeni tudi, da se mora kdaj počutiti tudi slabo, doživeti tudi kakšno frustracijo, omejitev, jezo,.... v krogu družine, ljudi, ki ga imajo radi, ga podpirajo. Pskrbeti moram za otrokovo varnost in ga vzgojiti v odgovornega človeka, ki bo sledil družbenim normam, a hkrati tudi sebi.

Ker nimam časa za daljši odg. (kdaj drugič), ti bom napisala samo, če ne preneseš drugačnega mnenja oz. si vrjetno upala, da se bodo vse strinjale s teboj, pa ne bi dala vprašanja na RR. Sicer pa mislim, da v svoja ravnanja nisi prepričana, sicer se ne bi spraševala če si prestrog starš.
Pa tako dobro mnenje sem imela o tebi glede na pretekle poste .

A sedaj pa nimaš več dobrega mnenja? Zakaj, zato, ker drugače misli kot ti?  Boš tudi ti mogla prenesti drugačno mnenje. Sicer pa vsak starš svojega otroka najbolje pozna.

Nikjer nisem napisala, da ne prenesem drugačnega mnenja, a želim, da utemeljitev le-tega temelji na mojih predpostavkah. Drugačna mnenja so celo dobrodošla, vendar menim, da je dobro, da so utemeljena, ker se šele na podlagi dobrih utemeljitev lahko dobro debatira, a ne? Bi bilo pa dobro in priporočljivo, da si še enkrat prebereš moj prvi post in tvoj odgovor nanj ter na podlagi obeh utemeljiš, na kaj so se tvoji odgovori nanašali.

Ja, glede na to, da sem pa bila deležna druge skrajnosti, pa v svoje ravnanje nisem prepričana. Sicer sama vem, kaj je za mojega otroka trenutno najboljše, vendar ne vem, kako se bo znašel v takšni okolici, kjer ni pravil in vsak lahko počne kaj hoče. Oziroma povedano po domače:

Če ga učim, da se najprej vpraša, če se igrača od drugega otroka lahko vzame, pa pride mimo drugi otrok, ki ga tega niso učili ter mu iz rok izpuli igračo, za nagrado pa ga še lopne po betici, nisem prepričana, da bo moje vztrajanje obrodilo sadove, ker bo pač potisnjen v drugo skrajnost.

Enako je s sprehajanjem med hranjenjem. Moje delo bo obrodilo bore jalove sadove, če mi doma lepo kosimo in večerjamo pri mizi, če nenhno sedimo, ko jemo, potem pa bo videl, da drugi otroci med kosilom laufajo okoli, mame pa za njimi s polnim krožnikom.

Tudi druge so napisale, da se z mano ne strinjajo, ampak so izhajale iz mojih utemeljitev.

Če si ustvariš mnenje o človeku in si ga sposobna spremeniti na podlagi enega samega posta, potem ti bom komentirala samo to: