Mimica!
Če bi si bila prebrala tisto, kar sem napisala nekaj postov više, potem ne bi bila pisala tega, kar si. Že prej sem enkrat omenila, da prosim, da si ljudje, ki želijo voditi debato, stvari preberejo, ne pa, da pišejo lastna mnenja brez tega, da bi prej prebrali vse, kar se je tukaj napisalo.
Ja, in tudi jaz sem žal morala roditi s CR, ker ni bilo druge variante, pač se je po 12 urah umetnih popadkov stvar zakomplicirala.
Zakaj dojim svojega otroka (še vedno) - ker mi tako paše in ker se zaradi tega ne čutim prikrajšane za popolnoma nič.
Zakaj otrok spi z nama v postelji? Ker nam tako paše in ker je pač tak otrok, da potrebuje najino bližino.
Oba hodiva v službo. Moj mož je celo bil 4 ure na porodniški od otrokovega 2,5 meseca, ker se drugače pač ni dalo urediti.
Tudi moj otrok je pri babicah in dedkih, ker želim, da so del njegovega življenja.
Tudi jaz grem na kavo s prijatlejicami ali z možem.
Ampak kar je najpomembneje - ravnam se po otrokovih potrebah. Če ne želi, da zjutraj takoj grem v službo, pač ostanem tiste pol ure doma. Če je bolan, ne grem ven ali pa na kavo s kolegicami. Če vem, da ob meni najlažje zaspi, skušam stvari urediti tako, da sem preden gre spat, doma (četudi se bom morala v dveh dneh dvakrat peljati v LJ). Ko je bil dojenček in sem morala v službo, mi ga je mož nosil v službo, da sem ga podojila. Ko je bolan, grem na dopust ali na bolniško. Skrbim, da po nepotrebnem ne joče. Na dopust ne grem brez njega, sama z možem, ker je premajhen, da bi razumel.
In ni problem v ničemer drugem, samo v dejstvu, da nekatere pač tega ne želite razumeti oziroma vedno najdete nekaj, da lahko kritizirate ali napadate posameznike, ki niso takšni kot vi.
Zdaj me pa zbriši, Seven
< Sporočilo je popravil raho -- 3.2.2007 22:27:16 >