Kaj je to šerblin?

_____________________________

In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da je slast v tem, da grem.

Naša Sara spi od rojstva v svoji postelji (po svoji želji). Le kadar je bolna, pristane med nama.

Meni je luštno, da mi ponoči ni treba vstajat, ko je otrok pri nama.
Ampak mi je luštno tudi, da se lahko zvečer stisnem k možu, kar pa ne gre, če je Sara vmes.
Nikoli mi ni čist prav, a ne !?    

H položaj je pa tudi pri nas obvezen in mi ni jasno, v čem je res fora.

mi smo se preselili v vecje stanovanje samo imamo sedaj manjso postelljo . vcasih spimo v H, vcasih je dete na strani  in vcasih v svoji postelji."kindac je "prilepljen" k najini postelji in ce bi se mi2 rada stiskala damo nezico na stran.nobenih pravil ni glede spanja.
mi smo bili naceloma dogovorjeni da bomo spali skupaj dokler se doji 100000x na noc da potem pa naj bi spala v kinddacu in itak da bo 180 cm premalo za 3(vcasih sva imela 200x200 pa je za dva bila premalo ), in starci so "kometirali"to nase spanje i teziliiiiiiiii...no, eno leto je naokoli in mi imamo tako anarhijo glede spanja. zaenkrat vsem pase-
mislim da bi se, v primeru da bi dete spalo v svoji postelji, sistem porusil ob prvem zamasenem nosku.tako da mi rajsi nimamo sistema


_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

Pri nas ima mali svojo sobo in svojo posteljo. Če spi pri nama, je oči stisnjen na skrajni levi rob in ima v hrbet uprte male nožice, ki itak non stop brcajo, mami pa je stisnjena na desni rob in ima nekje na boku malčkovo glavo, roke pa ... S tem, da se mami zbuja vsa panična, ker ne more dihat, ko jo mali od silne ljubezni prime v svoj objem oz. posluša malega, ki jo komandira - ne, mami, sem se obrni, to ni v redu...

Zjutraj pa: oči prespe budilko in potem nori in gre neobrit v službo, mami se zbudi vsa polomljena in razmišlja, kako bo sploh prilezla do kopalnice, mali pa: Mami, zbudi se! Sonček je že vstal, a ne. Kr ven po glej, no dej no.

Če zboli, se sedaj oči preseli v otroško sobo, in prevzame jutranjo izmeno, mami pa dežura ponoči in ima zjutraj 10 minut bonusa.

KO je pa oči v nočni, pa mami včasih malo pozabi na pravila in se imava oba fino.

LP

Mi prakticiramo skupno posteljo. Je zelo široka, tako da ima praktično vsak svoje ležišče.

Lepo je za slišat, vendar pri nas ne prakticiramo. Pa saj lahko pride zjutraj za kako urco k nama se pocertat, toda ona ima svojo posteljo in naj tudi spi v svoji postelji.


_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Ne me napadat, ampak jaz sem že pred rojstvom rekla, da bo otrok imel svojo sobo in svojo posteljo.  Midva z možem pa spalnico. Mož se je strinjal in že od dneva ko smo prišli iz bolnice miško spi sam v svoji sobici in svoji postelji. Imeli smo baby phone, midva sva spala v sosednji sobi, tako, da v primeru česa, sva bila pri njem v milisekundi.

Smo pa imeli fazo, ko smo prešli iz male posteljice v normalno 90*200 posteljo. Takrat je pa miško hotel, da je ati spal pri njem, da ga en bi bilo strah. To je trajalo dober mesec, pol pa nam je rekel, da je velik fant in da bo sam spal.


Sedaj sem vesela, da sem se tako odločila.

NinKa, če bi imela to možnost bi se tudi jaz tako odločila.

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

jaz se ne bi nikoli naspala. ...naša  spi v svoji postelji od 3 meseca in tako se vsaj vsi naspimo. ne vem, jaz rabim svoj prostor  , moja dva pa zgleda tudi 

Mi spimo kakor nam paše...En dan skupaj, pa potem vsak na svojem (jaz v postelji, mož na kavču, tamalčka v svoji posteljici), potem kak dan spet po parih..Pač, kakor kdaj. Nam sploh ni pomembno kje, kdaj , kdo in s kom, glavno, da se naspimo. Kot je shoo napisala - totalna anarhija

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

aha, se to! nezica je spala z mano ze v porodnisnici. rodila se je ob 23.ob 3 sva se ze spale skupaj (ona, jaz sem jo obcudovala).

_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

Kaj pa bo potem, ko bo otrok šel kam brez staršev in bo tam prisiljen spati sam v postelji? Naši so že z vrtcem šli v Kekčevo deželo in potem so tu razne šole v naravi in še marsikaj (pa kolonije, taborniški izleti ...). To psihološko ni dobro ne za otroka ne za starše in ne za zakonca, ki ne moreta biti intimna. Se nikakor ne strinjam s tem. Tako otrok dobi podzavstni strah, da je varno samo poleg staršev, nevarno pa, če bi spal sam.
In imam še nek primer pred očmi: moja teta je ovdovela in ostala sama z dvema otrokoma - sinom in hčerko. Vedno so spali v isti postelji skupaj. Hčerka je šla v puberteti spat v dnevno sobo na kavč, sin pa še zdaj pri svojih 23-ih letih spi pri mami in svoji starimami (ki je kasneje prišla živet k njim). Spi vmes - med njima. Punce še zdaj nima in mati (moja teta) je na to strašno ponosna: da je sin povsem njen. No, meni se to ne zdi zdravo. Za nikogar.

Moje spijo že od dojenčka v svoji posteljici. Najprej v zibki v isti sobi in pri 6-ih mesecih so šle v drugo sobo. Sedaj ima ena svojo sobico, dve pa sta v isti sobi uaradi pomanjkanja prostora (vendar ne v najini spalnici) in si zelo želita, da bi vsaka imela svojo sobo. Kajti ena od njiju rada že dlje bedi, ker je starejša in se včasih zvečer še uči, druga pa bi rada že spala. In zato se tudi zmeraj prepirata. Midva pa sva ponoči rada sama in spiva celo noč v objemu.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Spi v svoji posteljici, vendar v najini sobi. Zjutraj pa se pride pocrkljat.

Joj, Sita, saj intimen si lahko tudi drugje v stanovanju, ne samo v zakonski postelji

Pač vsak po svoje. Nam trenutno tako paše, ko nam pa ne bo več se bomo pač razšli - kar se spanja tiče. Jaz pač ne razumem staršev, ki lahko že dojenčka dajo spat v drugo sobo. Meni je to nesmisel in itak ne bi spala celo noč, ker bi stalno hodila gledat kaj in kako.
Je pa v Sloveniji zelo razširjeno mišljenje, da je skupno spanje razvajanje otrok, kar seveda ni res.
Priporočila bi v branje knjige od W. Sears - a in pa Jasperja Juul- a (žal jih v slovenŠčini nimamo, jaz sem se na Hrvaškem v knjižnici dokopala njihovega prevoda Vaše kompetentno dijete in pa To sam ja.A tko si ti?(oz. tako nekako))



_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Jaz in mož bi vse dala da bi tamali saj eno celo noč pankal v svoji pojsteljici. Tako pa se približno ob enih ali dveh zjutraj prišlepa k nama v posteljo in potem tako brca, da se je že parkrat zgodilo, da sva mela vsega zadost pa sva midva na tleh spala " ta največji drževljan" je pa sam spal na pojstli 180 x 200 

Mičico selimo kot mačka mlade. Kadar smo skupaj, spimo skupaj.

Brez problema spi povsod drugje.

Otroci so pametnejši,kot mislimo, predvsem pa čutijo veliko več kot mi. Iskreno skrb za njih čutijo. Meja med razvajenostjo in tem, da daš otroku občutek varnosti, ki ga bo spremljal tudi ko tebe ne bo zraven, je zelo tanka.

Moje mnenje je, da s takšnim spanjem moj otrok lahko pridobi občutek varnosti.
Mi spimo skupaj, ker nam vsem tako paše.

Meni je najlepše, ko zjutraj zagledam angelsko zadovoljen obraz zraven sebe. Pa me je drugače zelo težko zbudit.

oj SITA  , no no..
kak primer si pa navedla
SKUSTRANA , a je ta druga knjiga tudi od juula?lahko kratek mini povzetek.se splaca imeti obe?


_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

Mi se tudi stiskamo...vsi skupaj. In pri nogah se nas kosmatinec, ki ima prav posebno interpretacijo co-sleepinga  . Mi neskoncno uzvamo v skupni postelji in mala posteljica (ki je sicer co-sleeper in pripeta k veliki postelji) ze osem mesecev sameva. Razmisljamo, da bi vanjo morda naselili nasega kosmatinca, ki se vcasih malo prevec razkomoti , haha.

Sicer pa spanje v skupni postelji ni le prijetno, ampak tudi zelo koristno. Malcku pomaga uravnavati dihanje v prvih tednih, izboljsuje imunski sistem, preprecuje SIDS in se marsikaj. Nekatere sudije so pokazale, da se v primeru, da malcku pade ali dvigne temteratura, lahko mamina temperatura telesa ustrezno prilagodi in uravna malckovo temperaturo. A ni noro, kaksne sposobnosti ima nase telo, ce mu le damo priloznost. Nekaj studij na to temo sem ze objavila na blogu Skinship, nekaj pa jih se caka na objavo...ce katero zanima.

Seven,
upam, da me ne bos kregala, ker se na koncu vedno navezem na blog, ampak mi zmanjka casa, da bi se na RR vse napisala .

Skustrana in Shoo...jaz tudi priporocam Sears-a. Jaz imam The baby book in je res zakon. Pa tudi Attachment parenting on njiju je super. Povzetek ja na blogu Skinship. Od Juula povzetka bom pa tudi jaz zelo vesela, ce se ti ga da napisati 

Kregala, zakaj pa? To so samo koristne informacije, sicer pa, zakaj mislis da imam svoj blog kar v podpisu. Ceprav, jaz bolj bedarije kvasim po mojem, ti pa mas dejansko ful zanimive stvari gor.


_____________________________

Gospa sem.

Pri nas pa tamala spi v svoji postelji in v svoji sobi, kamor sma jo preselila pred kratkim.

Jaz sem si pa zmeraj želela, da bi včasih mala spala pri naju, vsaj kak popoldan, pa noče. Tako dolgo bo cvilila in mahala z rokami, da bo imela posteljo za sebe. Ne prenaša, da kdo spi zraven nje. Mogoče mi je uspelo enkrat, da je zjutraj še malo zaspala zraven mene, vendar  se je pol ure kregala na mene preden je zaspala.

Jaz se vse te knjige prebrala, ko sem bila noseča (sem že malo out), se pa ravno spet prebijam skozi Juula, sem dragemu možeku tako dolgo težila, da je šel po njih v Riječki knjižnici
No, ko se prebijem skozi, dobita povzetek - ni problema. Si jih pa nameravam fotokopirat ( ja, vem to se ne dela ), tako da če želita vama jih bom lahko posodila.
Je pa tale prva knjiga Vaše kompetentno dijete bolj o vzgoji oz. o sodelovanju otrok s starši, druga pa je bolj o spoštovanju med starši in otroci, njihovi povezanosti (bliskosti) ter mejami med njimi.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Se popolnoma strinjam s Sito.

Partnerja po moje še zmeraj morata imeti "svoje mesto". Pa ne zaradi seksa. Ampak zaradi NJIJU.

Seveda nimam nič proti jutranjemu crkljanju z otrokom. Ampak,odnos med partnerjema pa mora biti še zmeraj tudi vsamo  dvojini.

Točno tako. Zaradi NJIJU. Sploh ne gre za seks. Intimnost med partnerjema pomeni še vse kaj drugega. Kdaj imata partnerja največ časa drug za drugega, če ne zvečer? Moj mož skoraj cele dneve dela in čeprav sva včasih veliko skupaj, ker tudi skupaj delava, se čez dan ne moreva veliko pogovarjati o določenih rečeh. Motijo telefoni, stranke, stalno je nekaj.
Zvečer pa pride tisti trenutek. Ko greva spat sva skupaj SAMO MIDVA in to je tisti čas za naju, ko se v postelji prižameva drug k drugemu, mirno leživa in se pogovarjava o problemih, ki so nastali čez dan, o poslovnih in finančnih problemih, o poslovnih in drugih načrtih, pa tudi o vzgojnih problemih oziroma problemih, ki jih imajo otroci in o možnih rešitvah teh problemih. Takrat sva samo midva, takrat skupaj dihava, skupaj misliva in to je ta intimnost, ki je IZKLJUČNO NAJINA. Lahko da dobro vpliva, če otrok spi med staršema, ampak je to zanemarljivo majhen vpliv v primerjavi s tem, kako slabo je to za njun odnos - da nista nikoli sama, mirno in povsem predana drug drugemu. Da skupaj razglabljata in rešujeta probleme. Verjamem, da je najina zveza ravno zato še stokrat boljša po 19-ih letih skupnega življenja, veliko boljša kot na začetku in da se je ravno zaradi tega med nama razvila tako globoka ljubezen. In ta povezanost je za otroke in njihov čustveni in intelektualni razvoj mnogo pomembnejša kot to, da bi se partnerja oddaljevala zato, ker nikoli ne bi imela svojega časa, časa, ki bi bil le njun in za njiju, časa, ki ga posvečata drug drugemu.
So različni trenutki našega življenja: je čas za otroke, za vsakega posebej, je čas za naše ljubljenčke, za moža in mora biti tudi čas za sebe, kjer ostanem samo JAZ.
Torej pri meni je tako: vsako dopoldne si vzamem uro do dve, ko sem samo JAZ (hodim na nek hrib povsem sama in uživam v poslušanju ptičjega petja, vetra in tišini - meditiram in takrat ostajam le JAZ in sem neznansko zadovoljna sama s seboj - in ravno to potrebujejo tudi otroci - da znajo biti srečni sami s seboj zaradi sebe in ne drugih).
Ko pridejo otroci iz šole, pa je vse popoldne vsakega dne posvečeno IZKLJUČNO NJIM. Najprej se pogovarjamo, potem skupaj delamo za šolo in se zabavamo. To je čas, ki je izključno NAŠ.
Večeri in noči pa so IZKLJUČNO NAJINE. Otroci rastejo in se osamosvajajo in njihovo življenje postaja njihovo in ni več daleč čas, ko se bodo odcepili iz matične družine. In ostala bova MIDVA. In ker sva povezana, znava živeti drug z drugim, uživava, kadar sva sama, če pa te povezanosti ne bi gojila, bi pa ostalo kaj? Pogledala bi se in se lahko samo vprašala: "Kdo pa si ti?" In kot mnogim bi ostala v srcu neka praznina in taki starši se potem nemalokrat zaradi te praznine vmešavajo v življenje svojih otrok. Tega pa sama nikoli ne bi hotela. Otroci NISO naša lastnina, to so individualna človeška bitja, ki se morajo prav tako naučiti živeti sami, s samim seboj, se imeti radi in v družbi svojih vrstnikov. To je zame LJUBEZEN, ne pa da se jih oklepamo pod pretvezo, da je to dobro zanje. Mar jim ne moremo dovolj ljubezni dajati čez dan? Zakaj bi morali ravno spati skupaj?

Moj mož je do pubertete spal med staršema na isti postelji. Pravi, da mu je bilo lepo, ker se je v ledeno mrzli spalnici, ki ni bila nikoli ogrevana, stiskal k vročemu telesu svojega očeta. Pravi pa tudi, da mama in oče nista bila nikoli zares povezana. Nista se objemala (objemala sta pa oba njega) in bilo je videti, da živita le za svoje otroke. In sčasoma sta se začela zmeraj bolj prepirati. Ko so otroci odrasli in odšli, so bili njuni prepiri na dnevnem redu. Moj mož pa si je najbolj želel, da bi bolj spoštovala drug drugega in se imela rada. Zato tudi on misli, da je stokrat več vredno, da spita sama, da se takrat o vsem pomenita in se povsem posvetita drug drugemu.

Tudi z vzgojo otrok je bilo tako. Najprej so bili starši preveč strogi do svojih otrok. In je prišlo do revolucije in so se začele pisati knjige - da je treba biti popustljiv in razumevajoč. Ljudje so to razumeli, da ni treba postavljati meja. In posledica so bili otroci, ki so bili nasilni, neobvladljivi, nesrečni in mnogokrat odvisniki od drog. In sedaj psihologi pišejo, da je bolje biti malce prestrog kot preveč popustljiv. Ja, zmeraj je treba najti SREDNJO POT. Treba je stalno iskati ravnotežje, da je prav za vse. In če bomo sedaj zanemarjali partnerja zaradi otroka, to spet ne bo dobro. Kot ni dobro znemarjati otroka zaradi službe in drugih reči. Vsakemu je treba dati svoje mesto in čas - pa ne bo trpel nihče. In ponavljam - otrok se mora naučiti živeti tudi sam s seboj. Če se ne, pa ljudje ne znajo živeti, kaj šele uživati sami s seboj. Pretirana navezanost na stvari in ljudi ni nikoli dobra.  

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.