Piia, Lusa in ostale, ki ste šle skozi tako boleče preizkušnje... kar pretreslo me je! Želim vam, da se čim prej postavite na noge in da se vam povrne nasmeh na obraz.

V mislih sem z vami!

Res imave angelčke ,najlepše princeske tam zgoraj. ,ki nama tu pa tam pomežiknejo.

Uf! Zelo zelo zelo tezko bi se odlocila za UPN, ampak v taksnem primeru.. Sem sla malo brat na internet in je res mala moznost za prezivetje. Res se mi smilis. Verjetno je tole res grozno.. 

_____________________________

Gospa sem.

Upam, da se vam vsem čeimprej izpolnijo skrite želje in zagledate ...

Vaši izgubljeni srčki pa bodo iz nebes čuvali vas in vašo družinico.

piia  ,žal mi je,da si tudi ti morala doživeti tako bolečo izgubo.Meni se je to zgodilo skoraj pred dvema letoma v 21t.Moja punčka je imela trisomijo 21.Še danes jo vidim pred očmi,njene drobne rokice in nogice,mojo deklico,ki je odšla med .Imela sem že 4 ss,vendar je bila bolečina tokrat najhujša.Še danes se pobiram in od takrat poizkušam ponovno zanositi,vendar še nama ni uspelo.

Želim ti veliko,veliko moči in objem zate!

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

Pozdravljene.

Že dolgo spremljam vaše debate in sem se danes odločila, da se vam pridružim. Zelo čutim z vami in vašimi tragičnimi zgodbami in vam želim, da vam posveti sonček in se vam nasmeje vaš otroček. Sama imam tri leta starega fantka, na katerega sva oba z atijem noro ponosna in nama je vsak dan z njim darilo. Najbolj poseben je. In ko me objame in mi reče: Moja si mami, veš? In se še bolj privije k meni. Do solz me vsakič gane. Želela sva, da se mu pridruži še bratec ali sestrica, vendar bomo morali še malce počakati, saj se mi je včeraj začel SS. Na srečo v 9t, ampak je po meritvi UZ moja pikica odmrla že nekje v 5t (4,8 mm je bila šele velika). Tako da upam, da se bo samo spucalo in da gremo poskušati na novo. Stiska me pri srcu ob vaših zgodbah in me je kar malce strah druge nosečnosti (ja, tretje v bistvu). Pri mojemu fantku sem bila mirna, sproščena in nisem niti pomislila, da bi lahko šlo kaj narobe. Vem pa tudi, da z negativnimi mislimi forsiraš, da gre kaj narobe. Po drugi strani pa misli tako težko nadzoruješ. In res me je malo strah... pa vem, da bi se morala umiriti...
No, kakorkoli že... držite se, ostajajte močne, upajte in bodite prepričane, da se temni oblaki slej ko prej umaknejo čudovitim, toplim sončnim žarkom. In da male dušice komaj čakajo, da se nasmehnejo svojim čudovitim mamicam.

Tim-Tim ,hvala za tvojo izpoved in žal mi je,da si tudi ti izgubila svojo pikico. . Ko se ti enkrat to zgodi,se res vate naseli nekakšen strah,če prav ga odrivaš je vedno bolj ali manj prisoten.
Če želiš,se nam lahko pridružiš na temi UPAMO SKUPAJ  pod temo UPANJE PO SPLAVU. T am smo same take,ki smo doživele izgubo in se skupaj spopadamo z strahom in drugimi težavami.

V nadaljne ti želim vse dobro in da ponovno zagledaš  in dobiš zdravega
srečno

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

Pozdravljena tim tim...tudi meni je žal da se ti je to zgodilo...in resnično je treba upati na najboljše...

...jaz pa to čist ne verjamem...sama sem šla skozi to...nikoli nisem mela črnih misli...niti nič podobnega...moja nosečnost je potekala brez vsakrsnih skrbi...pa je plodek odmrl in UPN v 22.tednu...tko da...ne vem če je kej na tem...

Pa lep dan punce in da čim prej ugledamo ...in seveda potem tudi donosimo...

pa SREČNO...


_____________________________

Kaj ti pove moj topli objem,
ko k sebi te privijem:
ljubo moje detece,
zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009)
--------------------------------
str. U-84

Tim tim, strinjam se s Sonchkom. Tudi jaz nisem imela niti ene slabe misli, niti na trenutek ne, bila sem najbolj vesela nosečnica, niti enkrat mi ni bilo slabo, polna energije sem bila... Potem pa to...

Kaj vse moramo prestati,ko se srečamo s tako hudo izkušnjo vemo le me same.Me posebne mamice z velikim srcem,ki premore tako iskreno in vroče ljubiti nekoga,ki ni z nami. Čeprav so naši angelčki,naše svetle zvezdice daleč, so vendar tako blizu,z nami v naših srcih.Smo "posebne mamice" - mamice angelčkov, ki smo v svoji bolečini združene med sabo.Vse drage mamice,ste napisale tako lepe besede,besede,ki jih lako napiše le mamica angelčka,mamica,ki je izgubla svoj zaklad,svojo srečo,ki je odšla.Vsi naši angelčki so skupaj in se igrajo. Morda niti ne vemo, da jim je tam tako zelo lepo.

Vsem vam pošiljam topel objem in čim več pozitivnih misli. Tudi za nas bo sonček posijal. Vem,da zmoremo,čeprav težko, vendar bo bolečina manjša, pozabile pa ne bomo nikoli.

Ja, v bistvu imate prav glede tega, kar sem napisala. Mislim to, da z negativo forsiraš slabo. Ko sem to pisala, sem imela v mislih znanca, ki je obrnil svoje življenje na glavo in postal pozitivna oseba (kar nikoli prej ni bil...prej bi rekla, da je na vse gledal črno in pesimistično). Po diagnozi raka na pljučih je začel sprejemati vse skupaj tako, kot da se mu odštevajo dnevi in da mora preostanek izkoristiti. Postal je popolnoma drug. Kot en sonček je, ko ga srečaš. In kar je najbolj zanimivo, premagal je raka in je bil še sam presenečen nad tem. No, kakorkoli...vseeno se mi zdi pomembno, da ostanemo sončni in da se nekako ''vzdržujemo''. Zaradi svojih zdravih otrok, ki že so v našem življenju in zaradi tistih malih pikic, ki sem nam še pridružijo. Mogoče je ob tregediji nekomu lahko reči: moraš naprej. Kar pa ni lahko, čeprav nam drugega ne ostane. Nikoli pa ne pozabimo. In ne smemo. Male pikice bodo vedno z nami. V mislih, srcu...
Močnejše, bolj izkušene in polne ljubezni pa gremo v nov dan in svojim malčkom v objem.



Amor Omnia Vincit

Iskreno sožalje

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Točno pred enimletom sem tudi sama izvedela, da ima moja  trisomijo 21, oz. DS. Ne morem opisati, kako težko mi je bilo, ko sem se morala odločiti za UPN. Še danes mi je hudo in ta bolečina bo ostala večno v meni. Pozabila ne bom nikoli, čeprav grem naprej in se borim za svojo novo . Tudi jaz nisem verjela, da lahko gre kaj narobe, pe me je doletelo. Upam, da se man vsem nekega dne nasmehne sreča in bomo srečne mamice svojim zdravim .
LP

_____________________________

lana38

Živijo Piia!

Kar hudo je ko berem tako žalostno zgodbo, tudi mene lahko doleti kaj takega- sem v 14 tednu in po nuhalni, ki je bila odlična sem se odločila še za dvojni hormonski test, čisto tako, da se še malo bolj prepričam. No pa rezultati niso bili po pričakovanih in sicer, padla sem v rizično nosečnost za downov sindrom in sedaj me 2.2. čaka amniocenteza, potem pa mučno čakanje na izvide, kao naj jih bi dobila po 2 do 3 tednih, samo vse več na forumih berem da se čaka do 4 tedne. In če bo tudi pri meni tako bom v 20 tednu ko bom izvedela rezultate in če bodo potrdili downov sindrom, tudi nevem kako bom preživela prekinitev nosečnosti in ti si se 42 ur mantrala
Vem pa da je to zame in moža najboljša odločitev, sva se pogovorila o tem in misliva da si tudi otrok ki ga želiva spravit na svet zasluži normalno življenje.

Srečno in optimistično naprej!