Naj najame še kakšnega psihoterapevta. Najprej zate, potem pa še za dete.

Saj človek res ne more verjeti, da te praska na pločevini prizadene, praske v otroku pa ne .

Muca draga, pa kaj je s teboj? Imamo občutek, da si čisto na koncu z živci. In to ti rada verjamem, saj situacija resnično ni enostavna. Vedno bolj pa se mi zdi, da si ti problematična, o tem, da bi naj bil tvoj otrok, sploh ne razmišljam.

Zato ti polagam na srce, da se pod nujno odpraviš do psihologa in psihiatra, kajti samo ta dva ti bosta lahko resnično pomagala. Izhoda iz te situacije ti namreč ne bo rešila "oddaja" otroka v dom, temveč bo celotno stvar samo še zakomplicirala. Ti boš sicer imela nekaj let miru pred "problematičnim" otrokom, vendar samo fizične narave.

Si se kdaj vprašala, kako bi se tu počutila, če bi to tvoja mati naredila s teboj? Si kdaj brala zgodbe ali poslušala ljudi, ki imajo za sabo takšno izkušnjo??? To je zame umor in sedaj obstaja še en razlog več, zakaj zagovarjam splav. Tu je še en dokaz zato, kaj se lahko zgodi in kaj je huje.

Ženska draga, jaz upam, za vse sodelujoče pri tem, da si nas samo dobro nategnila in da nič ni res.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Prvo kot prvo - OTROK SE PRI OSEMNJASTIH LETIH SE SOLA!!!! In ti ga bos vrgla na cesto??

Kot drugo - prosila si za mnenja, dobila si jih. Prosim te, razlozi mi, kako bi po tvoji logiki na forumu, kjer se zbirajo starsi, ki jim otroci pomenijo vse in se vec, razumeli take brutalne odlocitve?

Kot tretje - tvoj sin se mi ZELO ZELO ZELO smili ...

Evo, do tule sem samo prebrala, kar pise naprej, bom pa zdajle .. ampak mi je ze to pritisk dvignilo do ne vem kje, pa svojih lastnih otrok sploh se nimam. Mater, lohk sem najsrecnejsa, da imam normalne starse, pa ceprav je tako kot je.

LP, Ribica

___________

Sicer pa zelo zelo dvomim v resnicnost tele zgodbe, glede na prelep izbor besed v enem izmed postov .. upam, da ni res, no. In potem se vedno pri nas ocka tako tezko dobi skrbnistvo nad otrokom .. Zalostno.

< Sporočilo je popravil ribicaRR -- 7.1.2007 0:27:07 >

No coment. Prav zgrožena sem.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Nisem brala vseh odgovorov,morda bom zato napisala kaj kar ste že druge, ne mislim moralizirat, napisala bom le to, da sem tudi jaz vdova. 2002 je v prometni nesreči umrl moj mož in ostla sem sama s tremi otroki. Jaz sem energijo in moč, da prebolim to tragedijo črpala ravno iz otrok, veliko sem jim brala in se igrla z njimi saj sem se tako tudi sama zamotila, da nisem mislila na izgubo. Oni so bili moj smisel življenja, ne vem kaj bi bilo z mano, če ne bi imela njih. Zaradi njih se mi je zjutraj zdelo vredno vstati obleči sebe in njih ter iti v službo. Zaradi njih skuhati kosilo, saj sama nisem čutila nobene potrebe po hrani, oprati perilo, pospraviti stanovanje. Meni osebno je bilo čisto vseeno kako izgledam in, če je vse prašno Zaradi njih sem si pa vseeno oprala lase in posesala stanovanje.Tudi pri nas so se pojavile težave, najstarejši sin je pri sedmih spet začel močit posteljo, 4 letnik pa je tudi bil precej agresiven in začel je jeclati. Pri psihologu smo tudi bili kakšne posebne opore in nasvetov tam sicer nismo dobili, mnogo več sem je dobila v službi. O kakem domu mi še na kraj apmeti ni prišlo. Jaz razumem, da ti je težko biti v oporo otroku, ker verjetno še sama nisi prebolela smrti, čeprav o tem nič ne pišeš kar me malo preseneča. No vsaj jaz nisem zasledila. Verjetno si si tako hitro našla novega partnerja zaradi osamljenosti in si poskušala  svojo samoto neko nadomestiti v upanju, da čimprej preboliš. Tudi jaz sem se grozno počutila osamljena zlasti ob večerih in ponoči.  Čakala sem kdaj bom zaslišala škrtanje ključa, ker je zaradi službe več krat prihajal ponoči domov. Močno sem si želela osebo, ki bi ji lahko takrat azupala svojo stisko se stisnila k njej, potožila o vsakdanjih težavah.Nekaj krat, ko nisem  mogla spat sem ob 3h ponoči šla čistit elemente in pečico. Iz takih razlogov sem se po pol leta, ko sem se sprijaznila, da njega ne bo več nazaj z nekom zapletla s katerim sem prišla v stik preko kupida. Po 14 dneh me je srečala pamet in sem prekinila. Sem spoznala, da  na tak način moža ne bom prebolela Sedaj imam že 2 leti resnega partnerja, res mi je v veliko oporo, ob njem sem se dokončno sprijaznila, da se je to zgodilo in bo treba s tem živeti dalje. Imam pa srečo, da sat ga brez problema sprejela tudi moja "bivša" tast in tašča. Tudi otroci so novega partnerja zelo dobro sprejeli, zlasti mala, ker je znak, da je pogrešala očeta. Odraščajoči otroci rabijo moški vzor, a vseeno je dobro o tem premisliti kakšen je in ne za vsako ceno. Ne le zato, da je. Aprila bomo pa dojenčka dobili.
Tako, to je bila moja zgodba, brez obsojanja, ker sem se poskusila vživeti v tvvojo kožo, saj so mi določene stvari znane, ljudje smo pa pač različni, zato v  podobnih situacijah ravnamo in razmišljamo popolnoma različno.

Jaz ne morem niti pomislit nato, da bi SVOJE OTROKE dala v rejo, čeprav niso zmeraj ravno agelčki. Se mi pa zdi pravilna odločitev, če čuti, da ga ni sposobna vzgajat. Bolje tako kot pa da bo celo otroštvo zaničevan in morda celo tepen. Morda pa ga rejniki vzljubijo.

_____________________________

Počni kar ti je volja, le poskrbi , da s svojimi dejanji ne prizadaneš drugih

Do zdaj se mi zdi to ena izmed relativno redkih umirjenih ugotovitev.

To je ena od najbolj žalostnih zgodb na tem forumu.

Je pa tudi žalostno da ženske tako reagiramo. Ker zaradi tega kaki starši svoje otroke ne dajo stran od sebe (ker se bojijo obsodbe okolice), posledice pa potem čitamo v črnih kronikah.

Včasih je boljše če biološka mati otroka da rejnikom. Za otroka. Če ne zmore biti prava mati to je vsaj pošteno.

Upam samo da se ne bo zmislila da bi ga čez par let spet uzela nazaj. Ker tudi to se dogaja.

ta mati se je odločila, da bo sina dala stran, hčero bi pa obdržala. otroci niso par štumfov, en ti je všeč, drugi ne in ga zavržeš!  jasno, da je edino smiselno, da otroka dajo v tako družino, ki bo sposobna skrbeti zanj. ampak v tem primeru, naj da v rejo oba, ker če ni sposobna vzgajati enega, kako bo sposobna vzgajati drugega?

sicer si je pa gospa sodila že itak sama, tu gor lahko samo še prebere naša mnenja. eni smo pač tako zelo neizprosni (tudi do sebe), pa smo ji tako tudi povedali.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ja, tole je pa res razsodno razmišljanje, se strinjam. Po mojem smo tukajle naredile več škoe kot koristi z blatenjem te mamice, ki je očitno v hudih težavah. Saj najbrž bi fantek najprej, če bi se ga mamica odpovedala, pristal pri starih starših, kar pa sploh ne bi bilo narobe. Saj očitno ga imata rada. Bogve kako hudo je njima, ko gledata na tole vse skupaj s čisto drugimi očmi. Najbrž je za fantka in mamico na žalost trenutno res najbolje, da nista skupaj. Ker fantek rabi ljubezen, ogroooomno ljubezni, ki mu je mamica izgleda ne more dati.

Mene pa zanima, kaj bo s punčko, ko pride v obdobje prve trme (to bo recimo v roku pol leta)?
A bo tudi morala stran, ker bo "problematična"?

Če prav razumem vse skupaj, tule sploh nista problematična otroka, ampak mamica, če res misli tako, kot piše tukajle.In za takšne primere obstajajo CSD-ji, ki pomagajo vsem skupaj.Mamici in otrokoma. Morda res rejništvo, ampak verjamem, da bo to še prav fletna družinica, ko bo prebolela stisko, v kateri je sedaj.
Malo off topic.O kakšnih domovih pa govorite vsi skupaj.Upam, da niso spet uvedli tistih cerkvenih varijant, kjer so otroci preživljali še kaj hujega, kot je tole.

< Sporočilo je popravil hondas -- 7.1.2007 16:28:15 >

Macka, bom napisala to, kar si hotela slišat, ko si postavila vprašanje na tem forumu. Malo sem razmišljala in veš kaj, se strinjam s tabo: glede na trenutno situacijo, tvoj odziv (še posebej zadnje sporočilo), nesposobnost ali nepripravljenost skrbeti za otroka, je mogoče res boljše, da fantek gre drugam, k sorodnikom ali k rejnikom.

Če bi bil ta svet popoln, potem bi bili vsi otroci zaželjeni. Otroke bi imeli samo tisti starši, ki jim otrok predstavlja novo kvaliteto življenja, nadgradno. Ki bi vedno in vselej delovali v korist otroka, ga vzgajali in skrbeli zanj, dosledno in neglede na težavnost, otroka skušali razumeti, mu bili pozitiven zgled,... Ampak ker je ta svet daleč od popolnosti, imamo tudi otroke, ki so bili nezaželjeni, starše, ki so zaradi takega ali drugačnega vzroka začasno ali trajno nesposobni opravljat svojo funkcijo, ki v otroku vidijo samo nadlogo in oviro na svoji poti. Na srečo obstajajo ljudje, ki so sposobni v takih trenutkih prevzeti vlogo nadomestnega starša in dati otrokom, ki prihajajo iz neurejenega okolja, vso svojo ljubezen, občutek varnosti in konkretno, dosledno vzgojo. Najlepša hvala vsem tem ljudem, ki dajo "problematičnim" otrokom možnost za normalno otroštvo.

Macka, želim ti vse dobro. Še bolj pa želim tvojemu sinku, da bi našel nekoga v življenju, ob katerem se bo čutil varnega, ljubljenega in predvsem zaželjenega.

Potem pa naj da v rejo OBA otroka, ne samo enega. Lahko tudi punčka postane "upornica". In kaj bo potem? Se bo zgodba ponovila?

Verjamem, da ti je zelo težko in to res ni zavidanja vredna situacija. Ne vem, jaz bi rajši omejila stike s sedanjim partnerjem, da se stanje poboljša, poiskala strokovno pomoč ali pa koga s podobnimi izkušnjami. Da bi se pa otroka znebila, ker ne bi nič konkretnega poskušala storit, da bi se situacija izboljšala, to pa ne.

Magi*,  s tvojim postom se pa tudi strinjam.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

v dom?ali mislite ,da bo potem vse rešeno pri njem?da bo pozabil,da ima sestrico,da mu je očka umrl?se zavedate kakšne travme bo otrok trpel tam?ali pa ne?ampak jaz mislim da bo.moj je invalid in me včasih tako daleč spravi z živci,da se jočem,da sem jezna sama nase na celi svet.ko si ne morem več pomagat,ko se bojim sama sebe kaj bom naredila?ampak se vsedem za mizo pustim,da se dere in cvili se zjočem in mine.Ampak nikoli res nikoli niti nisem pomislila,da bi ga dala v dom ali zavod. vse mine vse prerastejo in vse bo pozabljeno takrat.s tem se tolažim.
Ne delat tega si mi kar solze spravila v oči

Tema me je zelo pritegnila. Sama nimam otrok žal... Tudi nikogar ne obsojam.

Vem pa samo nekaj - iz lastnih izkušenj. Otrok ni nič kriv. S tem, da je za nekoga "problematičen" pomeni, da želi nase opozoriti. Nekaj je zagotovo narobe in ker je le otrok kaže svojo nemoč le s pomočjo uporništva. Vem... tudi sama sem bila upornica. Mogoče mu manjka pozornosti, mogoče je samo ljubosumen na partnerja - in le v primeru, ko postane upornik opozori nase. Takrat pritegne pozornost svoje mamice in vseh tistih, ki jih ima rad.

Draga Macka, preden se odločiš za to, da daš otroka od sebe - pojdi v knjižnico in si sposodi knjigo, kjer piše o otrocih, ki so težavni - razumela boš svojega otroka in mu nudila tisto, kar mu manjka. Verjemi, obrestovalo se ti bo... 

Kot sem že enkrat napisala, razni domovi za otroke obstajajo zato, ker obstajajo otroci in starši, ki take domove potrebujejo. In kot sem že napisala, v marsičem to mamico razumem, veliko premalo pa vem o celotni zgodbi, da bi lahko korektno o vsem skupaj sodila.
Osebno me je najbolj zbodel Mackin stavek, da bo dala otroka v dom in pika - torej njena očitno dokončna odločitev, čeprav nas je večina svetovala, naj vendarle poišče še kakšno pomoč, drugo mnenje. Mislim, da bi bil vsak starš, ki mu sreča lastnega otroka največ pomeni, takega nasveta vesel.

Vsekakor poštujem Mačkino spoznanje in odločitev, da vzgoji svojega otroka ni več kos. Zame to ni nič sporno; a zakaj dečka dati v dom, zakaj ga ne zaupa v varstvo svojim staršem, ki dečka očitno obožujeta? Osebno se mi zdi najbolje, da otrok ostane v znanem in ljubečem okolju - dom se mi zdi res skrajni ukrep. A očitno so se Mački njeni starši tako zelo zamerili, da jo je po 5 letih začel motiti tudi njihov odnos do vnuka (po 5 letih! ) in od tod dalje iz njene prvotne stiske lahko razberem le še užaljenost in nestrpnost, ki ob strani pušča resnični problem.

Kakorkoli, upam, da se bo zgodba razpletla v dobro vseh in resnično tako mamici kot predvsem dečku želim, da bosta kljub vsemu našla skupno pot.

nejcko, mene pa njena odločitev ni prav nič presenetila. v bistvu sem nekako pričakovala, ko sem brala poste, tak razplet. "iz inata" je zaključila debato in napisala, da ga bo dala v dom in pika! najbrž je podobna komunikacija potekala tudi z njenimi starši in tastom. a gre njim zamerit, da niso mogli sprejeti novega partnerja tako kmalu po smrti njenega moža? ljudje se težko sprijaznimo, ko pride v igro nov partner, pa je npr stari odkorakal prostovoljno. tako pač je. pri izgubi ljubljene osebe, ki je v enem primeru oče pokojnika, v drugem pa je bil pokojnik očka njunim vnukom, ljudje običajno potrebujemo ohoho časa, da se sprijaznimo s samo smrtjo, kaj šele da sprejmemo novega človeka. ko sem prebirala Mačkine poste, pa sem itak dobila občutek, da se je ona videvala z novim partnerjem že precej preden so se preselili k njemu (pa je ne obsojam zaradi tega, razumem pa one druge). to je bila tudi glavni razlog, da je spakirala in se od tasta preselila drugam. a je tastu za zamerit? jaz ga povsem razumem. jasno, da ima ona pravico do svojega življenja, lahko pa bila malo bolj obzirna in taktna. pa pustimo to ob strani.

bejba, pardon Mačka, se kljub vsem negodovanjem v familiji preseli z otrokoma in prej znosen fantič postane nočna mora in ne moreš verjeti: poškoduje dragocen avto. kaj hujšega. verjamem, da je to napisala v navalu jeze, ampak mene je to najbolj zbodlo. jaz kaj takega ne bi mogla pomisliti niti v najslabšem trenutku. in rešitev: dajmo fantka stran. jo tudi nov partner podpira, nihče drug na tem ljubem svetu pa je ne razume in vsi ji hočejo slabo  se bojim, da ima nalin prav, ko piše, da jo je sam partner napeljal na to misel in jo v tem podpira. potem naša Mačka opisuje še kar nekaj lepih primerov, kdaj morajo otroci zdoma, bog ne daj, da bi otrok zabluzil in ne končal šole ali pa postal narkoman. takega se je najbrž treba preko javnih medijev odpovedat.

se opravičujem, ampak jaz v tej zgodbi vidim eno Mačko, ki se na vse kriplje oklepa enega tipa in bi zavoljo njega bila pripravljena izgubiti celo familijo. vse zato, da bo nekega dne tale dasa mogoče odkorakal z 10 let mlajšo mačko in bo šele takrat spoznala, da je morda le šla z glavo skozi zid, da se je lotila problema malce ihtavo in ji bo žal, ker ni poslušala nasveta svojih staršev. mogoče se pa motim. ji pa želim vse dobro in upam, da bo vendarle še enkrat premislila in mogoče ubrala malce bolj počasen tempo. nekateri problemi se rešijo sami od sebe, če jim damo dovolj časa.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Bravo, Magi* .

Alika, to je nekaj najlepšega, kar je doslej nekdo napisal. Tako preprosto, iz srca. In priznaš, da je včasih res težko. Bravo, punca, spoštujem te.

grozno, otrok si zeli da bi umrl!
pa mogoce bi bilo res boljse za njega da ne zivi v taksni druzini!


_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

Sedaj bom pa še jaz napisal nekaj besed,kar se je v resnici dogajalo v naši družini

Namreč ta članica tega foruma.,oziroma te teme macka1978 je moja sestra!!!

Zelo kmalu po moževi smrti(naj počiva v miru),je že začela hodit s tem partnerjem,kateri pa je že prej zahajal k njim domov,namreč bil je sodelavec moje sestre v prejšnji službi in spoznal se je na računalnike.Tako da jima je,ko je bil še njen mož živ,rihtal računalnik in tako sem ga jaz spoznal.Nikoli pa se nisem mislil da bosta takoj po moževi smrti prišla skupaj.Ker za moje pojme ni normalno,da človek pokoplje svojega partnerja in takoj v roku parih mesecev gre k drugemu!!!Kaj pa žalovanje?Sedaj se sprašujem ali si ga sploh kdaj imela v resnici rada?
Vsaj skrivala bi pred tastom da imaš drugega,ampak ne,vozila si ga k sebi domov,seveda da ni bilo tastu všeč!!!

Sestra!!Napisala si veliko laži!!!
Tast te sploh ni vrgel ven,ampak si ti lepega dne pobrala kovčke in otroke in šla živet k njemu,ker si previsoka gospa,trmasta in kdo bi ti sploh solil pamet,a ne?,ampak v resnici smo ti vsi samo dobro želel.
Ampak ne,zapičla si si v glavo tvojega partnerja in zavrgla vse,starše,mene in vse ki so ti bili najbližji,sedaj boš zavrgla otroke ,samo da boš z njim!!!Odpovedala si se nam

Tudi najini mami si rekla,da se rajši odpoveš otrokom kot pa njemu,res žalostno.
Sploh nevem kaj se je zgodilo s tabo,pa tako vredu sestrica si bila,katero sem zelo imel rad in še vedno te imam!

To pa si pozabila napisat,da je tvoj partner tepel tvojega lastnega sina in ti si mu še pri tem pomagala.Ali je to normalno,da nekdo tako pretepe 5 letnega otroka,da je ta po celem telesu v modricah in vleče za sabo svojo nogico in ti si to mirne vesti gledala.Tepel ga je z pasom da je imel otrok po obrazu polno prask!Zavedam se da je otrok v takih letih,ki je polen energije,res je malo problematičen,on je pač hiperaktiven otrok,kateri ne more biti primiru,ampak zaradi tega se mu ne moreš odpovedati.Seveda,tvoj partner ne trpi tega da mu otrok skače po glavi,ker pač on je imel tako otroštvo,da ga je oče maltratiral in zdaj hoče to prenesti na otroke,ki v resnici sploh niso njegovi.Oba otroka sta psihično tako maltratirana,da v vrtcu sploh ne jesta,nečak razmišlja da bi pobegnil od doma,grozljivo kaj se dogaja!Nečak sploh ni ljubosumen na očima in ne moreš se zgovarjati na to,da je zaradi tega problematičen.Ves problem dela samo tvoj partner in zaradi tega sta oba otroka zmedena in psihično raztresena.Normalno da je nečak raztresen,ko pa si takoj po očitovi smrti pripeljala drugega,saj otrok rabi še dlje časa da preboli to izgubo,saj je dovolj star da se tega zaveda in zelo pameten otrok je,ampak tudi zaradi tega ti ni delal problemov.Iskal je samo pozornost,katero pa si ti raje namenila svojemu partnerju!!Potem pa se sprašuješ,zakaj sta otroka problematična
Ko sta bila oba otroka pri nas na počitnicah,sta bila normalna,razigrana,kar je normalno za ta leta, nista bila problematična.Ampak zgleda,da sta problematična samo v tvojih rokah in rokah tvojega partnerja.Sram vaju je lahko da se tako grdo spravljata nad njima.Otroka nista nič kriva,ne moreš pa jih dati kar od sebe ko postaneta problematična.

Ampak najbolj žalostno pa je to,da kljub temu,kar se dogaja,socialna ni nič ukrenila,ampak je na strani matere!!!
Kje je tukaj pravica v tej državi???

Tako da imamo zvezane roke,otroka pa trpita pod tujo streho


Trudimo se na vse načine da bi rešili otroke tega pekla,ker si zaslužita normalno,mirno otroštvo,kot si ga zasluži vsak drug otrok.



< Sporočilo je popravil Skrbnik -- 7.2.2007 20:04:11 >

Upam, da vam uspe.
Žalostna zgodba. Držim pesti.