[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

PA KAKO LAHKO OBUPAŠ NAD 5 LETNIM OTROKOM??????

OČITNO TI RES VSI DRUGI POMENIJO VEČ KOT TA UBOGI OTROK, KI JE OSTAL BREZ OČETA, ZDAJ PA BO ŠE BRES MAME???

Ni vrak da nebi mogla spremenit otroka da bi bil  bolj priden, saj pa ni star 15 in več da te nebi poslušal!!

Pa še to : marsigdo na tem forumu je doživel hude stvari mogoče še hujše od tebe, in zaradi tega se ni znebil otroka, ampak vsak poskuša ponovno se postavit na noge in pomagat svoji družini, predvsem pa otroku!!

Če so ti pa vsi v tvoji in moževi žlahti obrnili hrbet, potem pa mogoče ni problem v njih ampak v tebi, in si ti poskušaj poiskati pomoč, da boš zmožna nato pomagati temu ubogemu otroku!!!


_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

Čeprav sem napisala, da ne bom več sodelovala v tej temi, moram še tole napisati.

Če bi bil svet popoln, ne bi rabili domov za otroke, saj ne bi bilo otrok, ki bi bili v njih. Ampak tako preprosto pa spet ni. Če si se odločila, da daš fantka stran, ti tega nihče ne bo mogel preprečiti, ampak sem prepričana, da vse pa tudi ne bo šlo tako lahko. Dvomim namreč, da ena mama lahko kar pride na CSD in reče, da je njen otrok nemogoč in da bi ga rada dala v dom. O, ne. Ti kot starš, si dolžna poskrbeti za svojega otroka in sigurna sem, da bodo na CSD skušali ugotoviti, kakšno je dejansko stanje. V igri ni problematičen najstnik, ki je v navalu hormonov izgubil tla pod nogami, ampak otrok, ki je pred kratkim izgubil očeta.
Res imaš ti polno skrbništvo nad otrokom - ampak na CSD-ju mu bodo prej kot dom, skušali najti primernejše skrbnike, to pa so tvoji ali moževi starši, tete, strici. Bodi prepričana, da če imajo fantka radi, da ti ne bodo pustili kar tako ga dati stran. Glede tega mislim, da te čaka še kar trnova pot.

Pod drugo pa naj ti še enkrat povem, da lahko razumem tvojo nemoč ob vzgajanju otroka, ki nič ne uboga, ki je trmast, ki nič ne sliši, s katerim si večji del dneva na bojni nogi, ki je ljubosumen na mlajšo sestro (ja, tudi sama imam še 2,5-letnico), ki uniči skoraj vsako stvar, ki mu pride pod roke, ki gre zjutraj slabe volje v vrtec in popoldne pride slabe volje domov, ki kriči in isiljuje, ko hoče kakšno stvar, ki se meče po tleh in mlati okoli sebe, ko kaj ni po njegovo, ki mi reče, da me nima več rad, da me bo zamenjal, celo, da me bo ubil, da ne mara nobenega, da njemu nič ne pomagam, ampak samo njegovi sestri, le-tej vse jemlje iz rok, ji nagaja, jo mimogrede porine ali udari ...
Ti je kaj znano?
Ampak to je še vedno moj otrok ... otrok, ki sem si ga želela, ga 9 mesecev nosila pod srcem, ki je pri porodu skoraj umrl. Otrok, ki se stisne k meni in mi reče, da je moj srček, da me ima rad, da sem njegova mamica. Otrok, ki me s svojimi domislicami spravlja v smeh, v zadrego, včasih v obup in jok. Otrok, ki mu ni para na tem svetu ... otrok, ki ima tako vražje črne oči, ki nagajivo bliskajo in so polne čudenja in smeha ... moj otrok. Nisem si ga izbrala, a sem ga dobila ... z nekim meni še nejasnim in neznanim namenom. In je moj in moj bo ostal.

Še enkrat ti polagam na srce, da se boriš zanj, kot si se borila zanj, ko si skušala zanositi, ko si ga nosila v sebi, ko si ga rodila, ko je bil bolan in ko je jokal. Poišči še enkrat pomoč.

Ni važno, če boš klonila pod težo bremena, važno je, da če boš že klonila, boš klonila trudeč se ne kloniti!

Za otroka se ne meče stran življenja, za otroka se žrtvuje-še to ni prava beseda.  Kaj pa tisti starši, ki imajo bolne otroke? Potem mečejo svoja življenja stran, ker se posvečajo njim?
Da te ni sram. Jaz bi ti vzela oba, nisi vredna, da bi bila komu mama.

Razumem verjetno ne, ampak obsojati kar vsevpreK brez poznavanja ozadja pa ne gre.

macka

Veliko raje razmišljam o tem, da si samo nekdo, ki mu je dolgčas in provocira naivne dobronamerne ljudi na tem forumu...kot pa, da so stvari, ki si jih napisala, resnične. Sicer pa dopuščam možnost, da si se samo zelo nerodno, neprimerno, neokusno in neodgovorno lotila problema in njegove predstavitve na RR. Če boš ti lahko živela s tem, da si dala otroka stran, ker je imel probleme in jih pri niti ne petih letih ni znal sam rešiti, potem je ok. Najbrž obstajajo ljudje, kot je že Nejčko napisala, ki ga bodo sprejeli in mu pomagali. Najbrž bo to res najboljše zanj. Kje pa piše, da je vsak človek sposoben biti starš? V primeru, da ni, je res bolje, da to prepusti drugim.

Tudi jaz sem dobila občutek, da nas zafrkavaš.
Če ne pa ti napišem: otroka moraš imeti brezpogojno rad.
Če je vse res, kar si napisala, se zamisli, zakaj so ti tvoji obrnili hrbet? A samo zato, ker je tvoj partner rekel, da mu ne kupovati igrač in ga basati s sladkarijami? Daj nehaj.

Otroku si vzela čisto vse: dobil je sestrico, ki  je postala prva; izgubil očeta;  stare starše; preselil  se je, dobil  vsiljivca....  Katastrofa.
Prav, da si si ti uredila življenje. Sedaj še ga otroku. Če ga nimaš rada  in ga vidiš , kot problematičnega  bo to  težko. Nič ne  pišeš kako je v vrtcu?  Je  tudi  tako nemogoč?
Ne vem no, da gledaš kako otrok skače s palico okrog avta in ga opozarjaš.... Imam občutek, da mu kar vidva diktirata, kaj naj ušpiči, da bo največji halo, najbolj narobe...

Priporočila bi ti pedopsihiatra, ampak nisem iz vaših krajev. Še enkrat, povprašaj v vrtcu.

Nismo se spravile nate. Ti si s svojimi komentarji to zahtevala. Očitno ne razumeš kje je problem.

Ni mi všeč kako ste ene hitre na obsojanju. Ne sodi da ti ne bi bilo sojeno!!!
Se pa strinjam s predhodnicami da se tukaj ne gre za težavnega otroka ampak za težavno mati. Ali pa za mater v težavah. Katere si je sama naredila.

Mene pa zanima kaj se je zgodilo z očetom. Napisala si da ste ga zgubili. Oprosti če nisem zadosti pozorno čitala, ali mogoče še živi? Ali  si z njim prekinila stike zato ker te je nadrl ko je zvedel da imaš drugega?  Joj, oprosti če sem krivična, ampak res nisem prečitala kaj se je zgodilo z očetom.

Ker me nobena ni popravila sklepam da nisem napačno prebrala. Oče še živi in otrok ga pogreša.

Draga Macka prašala si za nasvet in jaz ti ga bom poskušala dati. Če hočeš spremeniti otroka moraš spremeniti sebe. Pa tudi drugače.

Ne moreš biti skregana z celim svetom. Pa kaj je narobe če tvoji starši otroku v enem dnevu kupijo 5 igrač? To samo pomeni da ga imajo radi! Pa če je tvoj bivši grdo reagiral tudi jaz bi in vsaka na tem forumu če bi partner šel z drugo. Ostaja pa oče tvojega otroka in oseba ki ti (oziroma fantku) lahko pomaga. Pa pejdi čez tvoj ponos, za tvojega otroka gre!

Obnašaj se kot želiš da se bo fantek obnašal in posnemal te bo. Mogoče si pa sama zelo živčna in tvoja nervoza gre na otroka. Če ti bi pomagalo da je kakšen teden pri tvojih starših da ti malo prideš k sebi zakaj pa ne. Tvoja nervoza mu dosti bolj škodi kot če si bo pokvaril želodec od čokolade...

Samo prosim te ne govori fantku da ga boš dala v dom če ne bo priden...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Bog moj dragi, kakšna tema!

Otrok je v enem letu izgubil očeta, dedka in dedka in babico ter dobil očima - sedaj pa je nemogoč! Jah, tudi jaz bi bila nemogoča, če bi se mi v enem letu zgodilo toliko stvari.
Mama, ti pa si sebična in nezmožna presoditi realnost situacije.
Novi partner, sicer hitro, a ok, tvoja odločitev.
Tvoj tast - tudi jaz najverjetneje, če bi mi umrl moj mož in bi si našla novega partnerja, ne bi živela z njim pod isto streho.
Tvoji starši - vnuku so pač uresničili vsako željo (zato so babice in dedki).

Otrok je zmeden in otroci, ko so zmedeni reagirajo ali preveč pasivno ali preveč agresivno. Ne vem, kaj boš dosegla s tem, da ga boš dala v dom - če meniš, da je to edina pot, boš jo pač ubrala. Vendar si vzemi k srcu moje besede:
NE DELAJ NIČESAR BREZ TEGA, DA SE NE ZAVEDAŠ POSLEDIC, SAJ TI BO ENKRAT LAHKO ZELO ŽAL.

Ti nisi normalna!

Upam, da se ti tole dejanje, če ga boš uresničila, še pošteno maščuje. Nisi vredna, da ti otrok reče mama. Kaj pa si sploh do sedaj naredila? Nič! Če msiliš, da vsak otrok uboga na besedo, se prekleto motiš. Verjetno si bila tudi ti enkrat otrok in si nagajala svojim staršem. Non stop govoriš samo o tem, da ne uboga in to naj bi bil zate vzrok, da ga daš v dom!!!

Tvoj otrok pa poleg "nubogljivosti" trpi za zelo resnim problemom-izgubo očeta. Tebi pa je tvoj bogatinček očitno bolj pomemben, kot lasten otrok. Če ima tvoj sedanji toliko denarja, naj vam najame neko garsonjero, dajte otroku čas, prosim vas lepo. Verjetno nisi ne prva, ne zadnja, katera je vdova in ima otroke. Sicer pa, lahko bi tudi počakala, da otrok zraste, pa greš potem v novo zvezo.

Meni je tudi stric umrl pred več kot 20 leti. Žena oz. vdova se je poročila šele čez toliko let, da je otrok doumel očetovo izgubo. Ob izgubi je bil star 2 leti. Ko se je mati vnovič poročila, je bil star več kot 10 let!

Najlažje je sedaj dat roke od sebe in uživat brez "neubogljivega in obupnega" otroka.